Revija Lipov list, april 2021

Nekdaj so jurjevo praznovali tudi po drugih naših pokrajinah,
vendar ob različnih datumih. Štajerci so imeli jurjevo 23. aprila. V
nekaterih koledarjih ima namreč Jurij god 23. aprila, v drugih pa
24. aprila. Ljudstvo je to koledarsko zmedo zelo preprosto rešilo s
staro legendo:
Jurij je menda želel prečkati Dravo, a ni imel denarja za plačilo
brodnine. Ni mu ostalo drugega, kot da je šel delat k bližnjemu
kmetu, da bi zaslužil denar za prevoz. Delal je celi dan, sekal je
steljo in prislužil je brodnino, a na drugi breg Drave je prišel dan
pozneje, zato na drugi strani Drave še danes praznujejo jurjevo
dan pozneje.
Ta stara ljudska pripoved ima v sebi kar precej resnice. Frankovski
vladar Karel Veliki je namreč leta 811 razdelil naše ozemlje med
salzburško in oglejsko nadškofijo. Mejna reka je bila Drava. Na
oglejskem ozemlju je imel Jurij god 24. aprila, na salzburškem pa
23. aprila.
24. april – jurjevanje v Beli krajini
Korenine praznovanja zelenega Jurija segajo v pogansko davnino.
Poganskega Vesnika, boga pomladi, je sicer v krščanski dobi
nadomestil svetnik Jurij, a obredje je ostalo enako kot v starih
dneh. Svetega Jurija je ljudstvo preimenovalo v Zelenega Jurija in
njegov praznik Belokranjci slavijo še danes.
Pomladno božanstvo nastopa v dveh podobah: kot obredno
okrašeno drevo in kot zeleni Jurij, ki ga predstavlja fantič,
oblečen v pomladno zelenje. Vaški fantje in dekleta vodijo
Zelenega Jurija po vasi in ob tem piskajo na piščali in prepevajo.
Pri vsaki hiši se ustavijo, želijo zdravja in sreče ljudem in živini ter
poljem rodovitnost. V zahvalo dobijo od vaščanov dobrote s
praznične mize.
Fotografija: Urban Urbanc, Sportida, d. o. o.
Svetega Jurija je ljudstvo preimenovalo v Zelenega Jurija in
njegov praznik Belokranjci slavijo še danes.
Po vasi odmeva pesem o Juriju, ki prihaja ob koncu velikonočnih
praznikov, ki jih Belokranjci imenujejo vuzem.
Prošel je prošel pisani vuzem,
došel je, došel, zeleni Juraj,
na zelenem konji
po zelenem polji.
Donesel je, donesel,
pedenj dugo travico,
laket dugo mladico.
Dajte mu, dajte,
Jurja darovajte …
Ob koncu svojega obhoda po vasi si jurjaši zakurijo ogenj in
naredijo gostijo iz nabranih darov. Po vasi še dolgo v noč odmeva
njihovo petje, piskanje, vriskanje, ukanje, zvonjenje s kravjimi
zvonci, hrušč in trušč. Glasen hrup naj prežene zle zimske duhove,
ki od pradavnine ogrožajo rast na polju. Ta isti hrup pa naj prikliče
dobre duhove, ki bodo dali poljem blagoslov in dobro letino.
Besedilo: Dušica Kunaver
39
Slovenska dediščina
Fotografija: Jan Kocjan
Skrb za ohranjanje folklorne tradicije je v Beli krajini močno zasidrana.
Lipov list - April 2021