Julij - Planinski Vestnik

Med blesk zasneženih strmin Mont Blanc-a se je od časa do časa
prilil kovinski blesk gondol, ki po jeklenih vrveh neslišno drse nad sveže
zasneženim Glacier du Geant.
Pred šotori razposajeno brni kuhalnik. Šerpas nam neutrudno pripravlja
limonado za na pot. Lučaj od naših šotorov je ugažena gaz proti
Dent du Geant. Po njej stopa neznana trojka. Ko napolnimo nahrbtnike,
stopimo proti globoko ugaženi gazi. Počasi stopamo korak za korakom.
Strmina neopazno narašča. Ko pridemo do skal, odložimo cepine. Roka
nehote seže po mrzlem granitu. Veseli stopamo navzgor. Na škrbini odložimo
nahrbtnike in shranimo v žepe izdatno malico. Potem sledimo
stezo, shojeno v neprestrmi granitni steni. Na zasneženem grebenu postojimo
ob zbirki cepinov in nahrbtnikov. Njihovi lastniki pa že plezajo
v strmih granitnih plateh. Z Milanom stopiva proti vstopu. Sledita pa
nama Šerpas in Šodr. Z užitkom plezava navzgor po strmi granitni steni.
Ustaviva se pod fiksnimi vrvmi. Veselo zatelovadiva po vrveh navzgor.
Na lepi polici se oddahneva. Globoko pod nama leže ledeniki. Aiguilles
de Chamonix žare v soncu, le pod Mt. Blanc-om se pode megle. Ko
naveza pred nama izgine za robom, kreneva naprej še midva. Po vrveh
plezava navzgor. Po kratkem kaminčku splezava na greben, zlezeva nekaj
metrov na severno plat in ob vrvi na vrh. Zarečega obraza sva si stisnila
roki. To, kar sva si do sedaj le želela, je postala stvarnost. Prvikrat v
življenju sva stala na vrhu štiritisočaka. Posedla sva na razgret graniten
bolvan in se zasanjana zazrla v gore nad razritimi ledeniki v dolini. Nekaj
sto metrov globoko, tik pod steno sva kmalu zagledala gazi na grebenu.
Izginjale so v daljavi, tam nekje, kjer greben prehaja v vrh Rochefort.
Izpod grebena so strmo navzdol padale prepadne stene, temne in grozeče
v mraku, greben pa je žarel obsijan od vročega avgustovskega sonca.
V nama je vstajalo novo hrepenenje po doživetju v razklanih stolpih
grebena, kjer veter v zastavah goni sneg nad stometrskimi prepadi.
Potem pa sta prišla še piijatelja in še enkrat smo si segli v roke. Vrh se
je počasi polnil z navezami vseh mogočih narodnosti. Polni tihega
spoštovanja do tukaj spoznanih gora smo pričeli sestopati navzdol. Nad
silno globino sva z Milanom nenavezana previdno preprijemala debele
konopnene vrvi. Prej in lažje, kot sva pričakovala, sva priplezala do
zametenih gazi pod steno. Ko sta prišla še prijatelja, smo na sedlu
pobrali nahrbtnike in veseli krenili proti ledeniku. Tam smo vzeli cepine
in se zapodili navzdol. Pri šotorih smo posedli na blazino in še dolgo
strmeli v sence pojemajočega dne, v katerem smo doživeli nepozabne
trenutke.
Greben Rochefort (4016 m)
Cepin zamolklo udarja ob granit, ko se molče vzpenjamo proti sedlu
pod Dent du Geant. Pri bolvanih postojimo in se oddahnemo. Posedemo
na cepine in razvežemo nahrbtnike. Grizemo napolitanke in pijemo
limonado. Šerpas pa nam potrpežljivo prevaja opiš grebena. Ze včeraj,
ko smo se čudili strminam snega in ledu iz Dent du Geant, smo se
dogovorili, da ga preplezamo. In danes smo tu, da namero izvršimo. Šodr
in Šerpas kmalu navezana stopita v napol zamedene gazi, ki držijo proti
vstopu v greben. Ko z Milanom naveževa dereze, pričneva tudi sama
marljivo poglabljati stopinje prijateljev. Polni nepremagljive volje stopamo
po ozkem grebenu skozi meglo, ki jo veter podi z italijanske strani.
Ko se pretrga siva zavesa, sonce ožari ledene strmine, ki padajo stotine
metrov v globino. V skalah se ustavimo. Pod nogami izginja strmina