Julij - Planinski Vestnik

Tiščal je neusmiljeno navzven, podoben poševni, tri metre v zrak štrleči
prižnici. K sreči je držala ozka poč preko vse dolžine, ki je lepo in
potrpežljivo požirala klin za klinom, zanko za zanko. Z golo roko sem
pomedel sneg nad robom in se potegnil na visečo ploščo nad streho. Trenje
je držalo ravnotežje. S pol telesa pod robom, z obema nogama v zankah,
od pasu naprej pa v plošči brez vseh oprimkov. Vsak poskus je bil brez
uspeha. Klin ni hotel nikamor, za nameček je nad tem štrlel v zrak drug
trebuh, še večji in bolj nemogoč kot ta. Tu zame ni več prostora. Počepnil
sem nazaj pod previs in pristal pri Fiki. Sneg je naletaval neprenehoma,
veter je potihnil.
Ogledovanje naju ni rešilo zagate. Nazaj pod previs, od tam pa
nekam, kamorkoli, toda čimprej do žleba, sicer naju prvi plaz pobere
s seboj. Nevarno težko je lepil nov sneg po skalah in se nabiral v žlebu
pod škrbino. Naskočil sem znova, pri zadnjem klinu zabil dvojčka v
pomoč in prečil pod streho v tegu na levo in dosegel po petih metrih
ozko, suho lašto pod vrsto balkonov, ki na tem mestu prekinjajo celotno
zajedo od Male do Štajerske Rinke. Tu sem legel na hrbet in začel z
delom. Plezanje in zabijanje me je zaposlilo tako, da sem pozabil na uro.
Sploh sem že izgubil občutek za čas, strmino in celo težave, saj smo dve
leti pozneje v suhem molče obrnili tem streham hrbet in raje izplezali
Glavo naravnost navzgor. Na gredi sem varoval, sključen pod streho
v nerodnem položaju, pa vsaj v zavetju pred snegom in upanju, da bo
nad streho žleb. Vsi napori, da bi izplezal naravnost čez previs, so bili
zaman. Vsakikrat sem pristal zopet pod njim. Fizično sem bil precej pri
kraju, vendar še vedno pri sebi toliko, da poizskusim vse, preden spustiva
vrvi za sestop. Ponovil sem isti manever kot prvič in zadnji čas s trdimi
prsti prijel nad previs in zagrabil - klin. Prej bi pričakoval na tem mestu
skodelico vročega čaja kot pravi, trdni, od rje nagrizeni klin z obročkom,
čeprav sem bil tega bolj vesel kot vročega čaja. Se zadnji napor, stal sem
nad streho in obenem nad težavami, dolžino pod vrhom.
Sneg je ponehaval, jasno nebo nad nama je zablestelo s prvimi
zvezdami, ko sva polna ivja in premočena do zadnje nitke obsedela na
grebenu. Vriski z doline, celo oni z bivaka pod Skuto so odmevali od sten,
ne da bi dobili odgovor. Preveč sva bila zaposlena sama s seboj - mislila
in govorila, gledala navzdol in v porajajočo se noč - ter molčala.
Plezala marca 1955 Ciril Debeljak (Celje) in Fika (Maribor). Cas plezanja
13 ur (do gredine 4). Višina stene 700 metrov, težavnostna stopnja: steber do
gredine IV, izstop VI.
PRISPEVKI ZA ZLATOROG
PD Maribor din 2130.-, PD Radovljica din 330.-. Skupaj din 2460.-
Stanje sklada dne 15. maja 1959 .
Zbrano do 15. junija .
Stanje sklada dne 15. junija 1959 .
SKLAD DOMA ZLATOROG
din 6 630 010.-
din 2 460.-
din 6 632 470.-