Julij - Planinski Vestnik

nedolžnega močerada, prevračajočega se med listjem gozdne steze. Takrat
ni časa za občudovanje lepih oblik gorskega sveta, ko se ti vrezujejo oprte
nosil v razbolela ramena in se komaj še pregiblješ v pasu. Pogled je ujet
samo še v zeleno ploskev doline, ki se vriva med bregove gora in se ji
prav počasi približujemo z opotekajočimi koraki.
Po osmih urah nošnje smo končno odložili breme na ravnih tleh v
Koncu nad Žagano pečjo, kjer nas je že čakal furgon in prevzel vase tudi
ostali trupli, ki sta ju prinesli skoraj istočasno za nami ostali dve skupini.
Utrujeni smo počepali na udobne sedeže avtobusa stalne službe in se že
v trdi temi odpeljali domov v Ljubljano.
Med brnenjem avtomobilskega motorja se upokoji v človeku zastala
misel na minuli dan. Kot s koščeno roko utrnjeni stenj ugasne dan in
vse, kar je še pred nekaj urami polnilo življenje, je kakor izmišljena
povest. Ob smrti človeka se še kamen ne strklja v sesutine melišča —
in sonce ne obstane niti za hip na nebu, kadar nas stresajo krči v bolečinah
slovesa, ko moramo za zmerom zapustiti vse neskončne hodnike in pota
tega sveta.
V gore pa bodo ljudje hodili še zmerom, ko nas že zdavnaj več ne bo.
Mladi ne bodo izbirali poti in vremena za uresničevanje svojih načrtov,
za njihovo neudržanost ni nobenih meja. Vstopali bodo v stene takrat, ko
bo eden od »starih mačkov« komaj pomislil, da bi se dalo pripehati do
praga gorske bajte in spet drugi bo hitel na samotni gorski vrh v uri
poletne nevihte, pa čeprav mu bodo sršeli lasje od elektrike v ozračju —
da bo le dobil žig transverzale na vrhu. Nam starim bo še neštetokrat treba
na takole žalostno pot; in nekoč nas bodo zamenjali tisti, ki jih bodo takile
vzgledi izmodrili in težki vzponi prekalili v dobre gornike.
V Ljubljani — v novembru 1958.
Peščeni raz Turške gore
CIRIL D E B E L J A K
Ze tri dni smo lenarili po dolini, smučali po bližnjih gričih, debatirali
o stenah in kovali načrte, vsako soboto pa zopet ostali doma. Zahrbtna
megla in vsak teden centimeter novega poprha sta nas držala v dolinah.
Končno mi je bilo lenarjenja dovolj. V soboto sem priskakljal s starim
savinjskim avtobusom do Solčave in v temi peš proti Logarski. Sam sem
bil tokrat. Sto metrov nad dolinami je svet izginjal v beli megli, pod
nogama je cvilil pršič. Nikogar nisem srečal na svojem nočnem pohodu,
samo pošastne silhuete ledenih sveč ob zasekah ceste so me spremljale
vse do Klemenčje žage in klic uharice izpod Strelčove peči.
Skoraj strah me je bilo tako samega, moreče je pritiskal neprodirni
beli zid nad Logarsko, kot da je ves svet pogreznjen v spanec, iz katerega
se ne zbudi več. Mimo Doma v Logarski sem šel molče, nobena luč ni
osvetljevala neprodirne teme, celo Plesniki so izumrli to noč. Med drevjem
pod slapom mi je kazal pot begajoč pramen svetlobe žepne baterije,
nekam s strahom je pobliskaval v tišini, kot da ga je sram, da edino on
moti pokoj in temo. Slap je komaj slišno grgral s tankim curkom za
ogromnim ledenim stebrom. Pri stopnicah nad njim se mi je zazdelo kar
naenkrat svetleje, morda zaradi snega, ki ga je bilo vedno več, ali morda