Julij - Planinski Vestnik

veseli ogenj. Počasi nas premaguje utrujenost. Za nami je bilo 1200
metrov vzpona in 3400 metrov sestopa, bilo je povsem dovolj, da smo
kljub mrazu pospali ob dogore vaj očem ognju.
Ko smo vstali, je Mt. Blanc s sosedi žarel v čudovitem ognju. Se
preden nas je obsijalo sonce, smo stopali skozi gozd proti dolini. Še isti
dan na večer smo se utrujeni in lačni vrnili k šotorom na Col de Gigant.
Veter se je divje zaletaval v šotore. Kaplje so tlesknile na napeto platno.
Proti večeru pa se je razbesnel pravi vihar. Šotor se mi je kar smilil,
ko se je stresal v vetru. Takrat sem se spomnil, da bi bilo morda res bolje,
če bi bil šel na morje z našim načelnikom AO. Naslednji dan smo
k žičnici znosili naše ogromne nahrbtnike in se z žičnico odpeljali v
Entreves. Naslednji dan smo se odpeljali v Dolomite, novim goram
nasproti.
Vzhodni steber Štajerske Rinke
CIRIL D E B E L J A K
Sedela sva v zavetju snežne strehe pod izstopnim grebenom in opazovala
igro meglic na Podih. Težko in črno so ležali oblaki nad Bistrico,
le vrhovi so še tu in tam pogledali iznad zavese. Ko sva zjutraj vstopila
v steno, je bilo mrzlo in jasno, brez oblačka in najmanjše sapice, kot da
bo tako na večno. Brez skrbi in naglice sva pred trinajstimi urami zasekala
v trdi sneg prvega podstavka Štajerske Rinke.
2e leta me je vabil ta problem, poleti precej obiskan, ne pretežak,
pa vendar smer, ki po svoji lepoti, razgledu in čudovitih naravnih prehodih
skoro nima primere v skupini Rink. Ko gledaš izpod Mrzle gore
v mogočni obok te stene, se zdi, ko da bi se Rinke brez tega ogromnega,
naprej postavljenega stebra, zvalile v krnico Okrešlja. Šest sto metrov
lepo izoblikovane piramide podpira vrh in končuje na veliki gredini pod
Glavo Štajerske Rinke, križiščem vseh smeri preko tega ostenja.
Poleti mi steber še ni bil znan, nikdar nisem našel časa zanj; ob
prvem zimskem vzponu mi je bilo žal, saj sva na gredini stala ob prvih
vzdigujočih se meglah in oddaljenem grmenju pred veliko uganko, kje
najti prehod do vrha. Začetek letne smeri za zimsko izvedbo ni bil prikladen,
poiskala sva drugega, v desnem boku stebra in tako prišla po
ozki, na debelo zasneženi polici na steber šele v prvi tretjini, nekako dve
sto metrov nad letnim vstopom. Sneg je bil trd, nalašč za to smer, ki je
takrat, v začetku marca 1955 že kar vpila po zimskih obiskovalcih. Čudil
sem se, da se še nihče ni zagledal v steber pred menoj. Verjetno je vsako
misel odbijala vedno gladko zasnežena Glava in prav tako v led vkovana
zajeda med Malo in Štajersko Rinko, ki spada v prvotni letni opis kot
originalni izstop smeri. Cez Kamniško sedlo je prilezla prva megla. Potuhnjeno
in počasi, na oglede, za njo pa kot lava sivo morje snežne zavese.
Pohitela sva in tako v razmeroma lahki plezariji, menjaje v snegu in kopni
skali, okrog poldne dosegla gredo pod Glavo. Najdaljše je bilo za nama
za precej nizko ceno. Tu pa sem videl takoj, da se plezanje, ki zimam
dela čast in spoštovanje, šele začne.
Vrh Glave je dobil kapo. Mrzla gora je izginjala s svojimi grebeni,
z vseh lukenj nad Okrešljem je vdirala megla v krnico. Drobne pike