Julij - Planinski Vestnik

Brankov spomenik na Stražilovem
in lesovjem, da mu ne vidite niti vitkega zvonika, dokler ne pridete tik pred
vrata«. Tej označbi moram le pritrditi.
Stopil sem v samostanski dvor. Manastir je štirikotna stavba, sredi na
dvoru pa stoji bela cerkev s prenovljeno kupolo. Nikjer žive duše. Stopim v
cerkev, kjer me preseneti nenavaden prizor. Kakor nepremični togi kipi je
stalo vzravnano pet črno oblečenih kaludjeric, zbranih pri jutrnji molitvi. Ena,
stoječa pred ikonostasom, je čitala molitev, druge so ji ubrano odgovarjale.
Zavedel sem se, da motim njih liturgično pobožnost. Ena pristopi ter mi nemo
položi blazino pred noge, menda da bi nanjo stopil, kakor so tudi one stale na
blazinah. Kajpada sem se tiho zahvalil in se kot nepoklican gost umaknil iz
svetišča. Na dvoru sem počakal, da je bila njih molitev pri kraju.
Krepka nuna z odkritim obrazom se mi približa. Govorila je srbski z
ruskim prizvokom. Pove mi, da bivajo v tem manastiru večidel ruske kaludjerice.
Predstavim se ji kot profesor Slovenec, ki bi rad ogledal samostanske
zanimivosti. Odvede me v knjižnico, ki hrani precej starih knjig v cirilici in
tudi v latinici. Pozornost mi je zbudil kajkavski slovar Ivana Belostenca Gazohylacium
seu latino-illyricorum onomatum aerarium, natisnjen v Zagrebu
1. 1740. Pokazala mi je tudi neki privilegij s podpisom cesarice Marije Terezije.
Omenila je, da je mnogo teh knjig prebral menišič Dositej Obradovič, ki
se je v tem samostanu pokaludjeril, ali da ga je kmalu odneslo v širni svet*
Naj kar tu dodenem, da sem, ko sem se vrnil domov, vzel v roke znano
Obradovičevo avtobiografsko knjigo Život i priključenija ter prebral poglavje
o njegovem bivanju v hopovskem manastiru. Mladega Dimitrija Obradovica
je bil v Temišvaru tovariš Nika, doma iz Srema, navdušil za lepote Fruške
gore in mu povedal, da je najlepši manastir Hopovo, češ da je tam pravi
zemeljski raj. Štirinajstletni mistično navdihnjeni mladenič jo je z Nikom
skrivaj pobrisal od mojstra, pri katerem se je učil kučmarstva. Preko Tise in
Donave sta dospela v Karlovce in dalje mimo Krušedola v Irig tja do Hopova.
V baročno razgibanem slogu pripoveduje Obradovič v svoji knjigi, da se mu
je zdelo, ko je stopil na manastirska tla, kakor da je dospel v edenski vrt:
»Hodi se kraj potočka, ob njem so nasajeni orehi in drugo drevje, ki ga čuva
* Gl. T. Ostojič, Dositheus Obradovič' s Klosterjahre. Arch. f. slav. Phil.
317 1909, zv. 30.