Julij - Planinski Vestnik

obla pa je svaljek govna; obličila sta jo v kroglo, ki jo hočeta privaliti na
varno. Ostroroba ploščata glava tem hroščem rabi za lopato, da si govno izkopljejo,
nato pa ga z zobatimi nožicami oblikujejo in obstrugajo v pravo
kroglo. Kakšni šušmarji so govnači naših cest v primeri s temi mojstri! Kako
imenitni so šele afriški skarabeji, ki so jim stari Egipčani prisojali celo božanske
lastnosti! Pri tem sem se domislil belgijskega misleca Maeterlincka, ki
je globoko premotril in natančno opisal življenje čebel in belih mravelj
termitov. Zakaj ni tudi skarabejem, tem spretnim pionirjem med hrošči,
posvetil svoje pozornosti? Take misli so trapile fruškogorskega samohodca. —
Više gori sem prispel v lipov gozd. Pri nas poznamo častitljivo lipo kot
samotarsko drevo, staro tudi po sto let. Tu pa sem videl cel gozd lipovja,
večidel drobna debla, več njih rastočih iz skupne korenike. Ozračje je kar
dehtelo od vonja njih bujnega cvetja.
V višini že nad 400 metrov sem stopil na grebensko pot, označeno z
rdečimi kolobarčki. (Sedaj jo imenujejo Partizanski put.) Tu na Stražilovem
je bilo treba kreniti proti vzhodu, da bi na skrajnem pomolu dospel do Brankovega
spomenika, ki mi je bil idealni cilj tega izleta. Dasi je bila nedelja,
izletniški dan, doslej nisem srečal nobenega izletnika. Sele tu na Stražilovem
mi je prišla nasproti ona trojica, ki je bila davi izstopila v Karlovcih. Tu
smo se po planinarsko pozdravili in oni so se predstavili kot Slovenci, službujoči
v Beogradu. Tako sem dobil svojo prvo domnevo potrjeno.
Malo pred poldnem sem obstal pred vitko piramido, ki se dviga nad
grobnico srbskega pesnika romantika, mlajšega sodobnika našega Prešei-na. V
podstavku so vzidani kvadri z raznih gora, koder biva srbski živelj: z Avale,
Velebita, Kleka, Dinare, Lovčena itd. Napis v cirilici pravi: Aleksa Radičevič-
Branko (1824—1853). Mnogo hteo, mnogo započeo — čas umrli njega je pomeo.
Spomenik sta ob stoletnici pesnikovega rojstva dne 22. junija 1924 postavili
Matica srbska in Srbska književna zadruga.
Niže doli ob izviru potočka stoji preprosta gostilna Oporavalište i vazdušna
banja. Na zeleni livadi pod lipovjem stoje mize in klopi, namenjene izletnikom
za oddih. — Od tod sem se napotil v Karlovce. Uro hoda mi je bilo tjakaj po
prašni in pusti cesti. Obiskal bi bil svojega dobrega znanca izza 1. 1922, ravnatelja
Radivoja Vrhovca, ko sem imel kot ministrski odposlanec opravka na
njegovi gimnaziji, a nisem vedel, ali še tam živi. Bil je visoko izobražen mož,
razgledan klasični filolog, kakršnih je med Srbi malo, več let predsednik
Matice srbske. V lepem spominu mi je obisk v patriaršiji, kjer me je bil
Vrhovac uvedel kot gosta. Po obedu smo v prostodušnem razgovoru z episkopom
posedeli v salonu, čigar steno krasi veličastna slika Seoba Srba, kompozicija
Pa je Jovanoviča. Zdaj pa sem v tem čednem mestu, srbskem malem
Rimu, le kot samoten pešec obujal stare spomine, dokler me ni večerni vlak
odpeljal nazaj v Beograd.
3. Irig — Hopovo — Paragovo — Kamenica
(26. junija 1933)
Na povratku iz Vršca, kjer sem imel posla pri zrelostnih izpitih na tamošnjem
učiteljišču, sem prekinil vožnjo v Sremski Mitrovici, da sem si ogledal
zgodovinsko zanimivo mesto, nekdanji Sirmium, ki je bil Rimljanom važna
vojaška naselbina, orožarna in oporišče za njih prodiranje proti Daciji in
Meziji. Siscia, Sirmium, Singidunum so bila večja rimska mesta v posavski
Panoniji; v današnjem Sisku in Sremu je še ohranjeno staro ime, medtem ko
stoji na mestu rimskega Singiduna — jugoslovanski Beograd.
Ker je bilo vedro poletensko vreme, me je potovalna sla gnala še na
Fruško goro, da bi jo v enem dnevu prekoračil od Iriga čez koto 502 m dol
v Kamenico. Brez palice in brez oprtnika, torej kot lagoden sprehajalec, sem
zarana pohitel na kolodvor, da me je vlak popeljal do Rume. V mesto sem
moral ona 2 kilometra ceste kar v 15 minutah predirkati, da sem še ujel avtobus
za v Irig. Po gladki cesti ob murvovem drevoredu smo v pol ure pribrzeli
v Irig. V avtobusu sem slišal le nemško govorico, saj je v Sremu dokaj švabskih
naselij; ostali potniki smo kar molčali. Avto, namenjen čez Iriški Venac
v Novi Sad, me je potegnil še do postaje Hopovo, ki mi je bilo izhodišče za
moj gorski izlet.
Le pet minut hoje po gozdiču in že sem se znašel pred samostanom, ki
ga je bil 1. 1885 obiskal in opisal naš potopisec Prostoslav Kretanov (Vatroslav
Holz) v Potopisnih arabeskah (SN 1885, št. 190 in 207): »Ta manastir se nahaja,
kakor obično vsi pravoslavni samostani, v podgorski kotlini, zakrit z drevjem