Julij - Planinski Vestnik

jevega območja nedvoumno potrjujejo svoj slovenski izvor: Windisch —
Matrei, Pragraten, Bojach, 26 Welzelach, Frossnitz, Zunig i. dr. Ob njih si
ni težko razložiti, da je Grossvenediger »der grosse Wendenberg« (velika
slovenska gora). 27
Še nedavno smo v našem Vestniku čitali: Pomen imenoslovja goratih
predelov poudarjajo mnogi voditelji inozemskih planinskih društev. »Saxa
loquuntur« — gore govore o zgodovini zemlje, pa tudi nomina loquuntur,
imena govore o človeku, ki je doslej živel v gorah. 28 Če tedaj Italijani za
Grossvenediger pišejo Gran Veneziano, niso nič manj v zmoti kot pa tam,
kjer jim je Črna prst — Dito Nero, Peč (tista v tromeji) — Monte Forno,
Jalovec - Monte Storile ter en Vogel (Plazki 2348 m) - Monte Uccello
in drugi (Zabiški Vogel 1923 m) - Monte Carbone.
Ko je Nemško in avstrijsko planinsko društvo, takrat največja društvena
organizacija na svetu, v zbirki svojih odličnih pogorskih zemljevidov
pripravljala karto Venedigerjevega območja, so celotni problem
nomenklature poverili nikomur drugemu kot Ludviku Purtschellei-ju,
enemu izmed najsvetlejših likov velikega alpinizma klasične dobe, ki mu
pripisujejo nič manj ko 1800 visokogorskih vzponov in ga po pravici
imenujejo »naš nepozabni alpinski heroj« 29 Purtscheller se je z vso resnobo
lotil težavnega in odgovornega dela, kajti dotlej je bila zastran imen na
zadevnem ozemlju v kartografiji velika zmešnjava. Purtscheller je sistematično
obhodil v Venedigerjevem pogorju vse doline in se vzpel na celo
vrsto vrhov, tudi takih, ki so mu bili že od prej znani. Zanimivo nam
opisuje metodo svojega dela, ko v prvi vrsti poudarja, da je moral pri
ugotavljanju imen upoštevati, da so nekoč Slovani prebivali ne samo v
Pustriški, ampak tudi v dolinah Inn, Ziller, Wipp. V vzhodnih in južnih
predelih Venedigerjeve skupine, pa tudi v severnih dolinah Visokih Tur,
je nekdanja slovanska naseljenost dokazana po mnogih nazivih krajev,
gora, planinskih pašnikov, potokov ter hišnih in rodbinskih imen. 30
Natančno razlikovanje med slovanskimi in bajuvarskimi jezikovnimi
elementi je za krajevnega etimologa zato važno, ker je v dvomljivih
primerih samo s takim razlikovanjem mogoče dobiti ustrezno podporo za
pravilno etimološko razlago enega ali drugega imena. Večine krajevnih
imen, ki se zdijo zdaj nerazumljiva, ni zato tako težko raztolmačiti, ker
se je izgubila njihova prvotna pojmovna vsebina, temveč zato, ker jih je
ljudstvo s svojimi narečji in proti vsem slovniškim pravilom popačilo.
Tudi kartograf mora biti nekaj etimologa. on mora v dvomljivih primerih
pač pogledati imena v starih listinah, pa tudi ogledati si položaj dotičnega
kraja in oboje primerjati, sam kraj in njegovo ime. Tako razlaga te stvari
Purtscheller in nato preide na nekatera imena, ki se naj po njegovem na
novem zemljevidu popravijo.
26 Bobojach ali Bowojach, prim. Povoje, V Povojah, gozdnati dol pod
Visoko in Srednjo Ponco, na jezerski strani.
27 Th. Schmitt: »Der Name Grossvenediger«, Amthors Alpenfreund, 1877,
X. str. 336.
28 Planinski Vestnik 1954, str. 286.
29 Purtscheller je znan tudi po znameniti zbirki »Der Hochtourist in den
Ostalpen«, ki jo je ustanovil in skupaj s Heinrichom Hessom sestavil ter je
pri Nemcih izšla v petih, deloma morda že v šestih izdajah. Pri nas je v rabi
zlasti zadnji (osmi) zvezek te zbirke, v katerem so obdelani tudi naši in njim
sosedni gorski predeli. Purtscheller se je smrtno ponesrečil 1. 1900 na Aiguille
du Dru.
30 Ludwig Purtscheller: »Zur Nomenklatur der Venediger - Gruppe« v »Zeitschrift
des deu. u. osterr. Alpenvereins« 1883, str. 511—522.