Julij - Planinski Vestnik

puhti iz njega vročina, ki se je nasrka od razbeljenega neba. Kak izgubljen
čoban se stiska s svojo čredo v zavetnem tamarju ali pa teka za
njo preko krutih goličav... Kako sem bil kasneje vesel, ko so vse te bolne
utvare odstopile prostor lepim vtisom, ki sem si jih nabral v enotedenskem
svobodnem planinčevanju. Zares, prav toliko lažne so bile te predstave
kot nekdanje iz junaških šolskih dni, ki so mi slikale Šar-planino poraslo
z orjaškimi, slovesnimi smrekami in macesni, ki spuščajo težke veje prav
do visoke trave, kjer se pase lepo rdeče govedo...
ZIMA 1957/58 V KlCEVU. Neozdravljiva manija potopisca, ki pogleda
nekaj sežnjev čez domači plot, je ta, da se ne more vzdržati popisa tujih
krajev in mest, četudi v polni zavesti, kako grobo izkorišča potrpljenje
vsakogar, ki si želi čiste planinske hrane. Nekoč sem poslušal v Ljubljani
Cassinovo predavanje o »Capa due«, kjer so priprave in srečavanja z
domačini tako dolgo trajale, da je bilo za »goettliches Laecheln des K 2«
komaj še nekaj minut. Ali molčati o tem, kako Makedonija z gigantskimi
koraki lovi odbrzeli civilizacijski nivo, bi bilo krivično, skoraj nemogoče
pa ob pogledu na Kičevo. Sicer razvoj tod ni harmoničen, priroden, ampak
zevajo v njem globoke črne špranje. Na enem koncu cigansko naselje
ilovnatih, pritlikavih bajt, zlepljenih druga na drugo, zelo dvomljive trdnosti,
od katerih ima vsaka toliko otrok, da bi lahko kar doma imeli
šolo (kot pravi prijatelj Jože), drugod pa moderni, simpatični stanovanjski
bloki, a njihovi prebivalci z mentaliteto j arih meščanov. Tradicionalne
pisane muslimanske hlačarice so naletele na močno konkurenco sodobnih,
ki so ukrojene sicer čisto točno po žurnalu, le tu in tam je izjemoma
opaziti rahlo nianso zakasnelosti. In srečnim muslimankam je zdaj dovoljeno
z razkritim obrazom uživati vse sladkosti »korza« (to je edina
kičevska ulica, dolga pet sto metrov) kjer že živo klije »seme velike
(recimo pariške) kulture«, ne da bi ga mogla še kaj posmoditi slana
popove črne halje ali hodževega prazničnega fesa. Sicer pa, kaj so
skrivali muslimani v svojih bajtah, so se pravoslavni Makedonci najbrž
že večkrat vprašali. Kar so namreč pod pritiskom novega časa pokazali
svetu, ni bilo nič zavidljivega.
Kazen modernega sloja ljudi, ki se spoznajo na urade in sodobno
frizuro in ki imajo zelo pogosto tudi kolo, in uživajo zato neomejen ugled
po Cezarjevem reku: »Rajši prvi v vasi kot drugi v mestu,« ter razen
vsesti-ansko izobraženih in mnogo obetajočih gimnazijk ter razen Šiptarjev
v nepopustljivo tradicionalni noši fesov in globokih hlač, ni v vsem
Kičevu in okolici kake nekdanje ali današnje stvari, kulturne, politične
ali gospodarske ustanove ali sploh česarkoli, kar bi bilo toliko omembe
vredno kot cene. To je najsijajnejša odlika globlje narave v vsej široki
kotlini, ki predstavlja nekak naraven center Zahodne Makedonije in v tem
pogledu ji težko kaka jugoslovanska pokrajina jemlje prvenstvo.
V sobotah mestece zaživi v nenavadnem vrvežu. Kmetje iz oddaljenejših
vasi vstanejo že opolnoči, osedlajo svoje nepogrešljive sivčke
»eukse« ali mršave ponije, da pritovorijo na trg svojo robo in nakupijo
v trgovinah stvari, ki jih sami ne morejo pridelati. Nepregledne reke
deželanov se zlivajo v ranih dopoldanskih urah s cesta na »korzo«, ki
vas valovi in buči od prazničnih šiptarskih noš, ki so za razloček od ponošenih,
razcapanih in zanemarjenih mestnih čiste, bele, iz domače volne,
z markantnimi črnimi progami po hlačnicah in jopičih, a krog vrata
bleščeča, živopisana ruta in pod njo lesketajoče vezen telovnik. Torej
nikakršna cigani j a in nemarnost, ampak lepa, inteligentna skladnost od
snežnobelega fesa do črnih opank, ki prav gotovo ne zasluži tankega