Julij - Planinski Vestnik

azlično pisalo. Tuma je goro imenoval »Venedigar« 5 , dr. Kajzelj samo
Venediger 0 , urednik Orel tudi Grosswenediger in Veliki Wenediger 7 , Hrvatje
imajo Veliki Venediger 8 . Vendar medtem ko smo se za Grossglockner
kar oprijeli starega imena Veliki Klek, bo treba, kot kaže, njegovemu
velikemu sosedu, da ostane Grossvenediger, Venediger še naprej.
Pred leti mi je v koči v avstrijskih gorah prišla v roke nemška
alpinistična knjiga. V njej je bil članek o naši gori, ki je imel na koncu
etimološko razlago imena. Zadnji stavek se je glasil: Iz vsega povedanega
sledi, da je Grossvenediger — der grosse wendische, d. h. slovenische
Berg (se pravi: velika slovenska gora).
Sosedje drugorodci so o Slovencih, sploh o Slovanih, že od najstarejših
časov govorili in pisali, da smo Winadi, Winades, Winedi, Vinedi,
Venedi, Vindi. V znanstvu pa je izpričano dejstvo, da smo bili Slovenci v
srednjem veku naseljeni vse tja gor do grebenov Visokih Tur. Naš zgodovinar
Kos piše: V dobi največje ekspanzije v 7. in 8. stoletju so sklenjene
naselbine Slovencev dosegle na zahodu mejo, ki gre od Kristenbacha na
greben Deferiških planin, obide preko Hochgalla Defereško in Virgensko
dolino in se povzpne na Visoke Ture; tam so mejniki nekdanjega slovenskega
življa trije najvišji vrhovi tega pogorja, Dreiherrnspitze, Grossvenediger
in Grossglockner. 9
Svoj čas, še v onem stoletju, je bil v nemški alpinistični reviji opisan
izlet v Visokih Turah in je izletnik (pisal se je Gussenbauer) v članku
navajal seveda tudi imena nespornega slovenskega porekla. V oceni
tega članka je dr. Franc Simonič takole poročal: »Sestavek nam podaje
v nemškej obliki skoro sama slovenska krajna imena. V obče je opomniti,
da odkrivljejo touristiški opisi avstrijskih planin množino krajnih, gorskih
imen starodavne slovenske korenine kot najpripravnejšo tvarino za naše
jeziko — in starinoslovce, najpripravnejšo zato, ker je sedaj že dognana
in obče priznana zgodovinska resnica, da so naši slovenski praočetje
nekdaj malo da ne po vsem avstrijskem planinskem svetu gošče ali
redkejše prebivali!« 10
O gorskem imenoslovju je, lahko rečemo, ogromno napisanega. V
prvih vrstah so se s to snovjo bavili člani planinskih organizacij, ki so se
v drugi polovici prejšnjega stoletja v evropskih narodih druga za drugo
porajale. Od tolikih naših bi se tu spomnili pokojnega Turne, dr. Sašla in
Badjure, medtem ko so o imenih v Zapadnih Julijcih poleg nekaterih
naših pisali Italijan Marinelli ter Nemca Findenegg in Gstirner in še
toliko drugih. Koliko težavnega dela so opravili ti možje, koliko dragocenih
izsledkov in dognanj so nam zapustili! Nikjer se pa ni na področju
gorskega imenoslovja toliko pisalo kakor pri Nemcih. In mika me trditi,
da ni bilo za nobeno goro zaradi porekla njenega imena toliko razpravljanja
kot prav za Grossvenediger. Tostvarna nemška literatura je brez
konca in kraja in najdemo v njej tudi domislice, ki so resnično groteskne.
Tako so od kraja pisali, da je zato Venediger, ker da se z njega
vidijo morje in Benetke (Venezia, Venedig). Pastirji so šli za ovcami —
5 Dr. H. Tuma: »Špik nad Policami«, Plan. Vestnik 1910, str. 30.
8 Mirko Kajzelj: »Naš alpinizem«, Turistovski klub »Skala«, Ljubljana,
1932, str. 57.
7 Tine Orel: »V avstrijskih gorah«, Plan. Vestnik 1951, str. 55.
8 Tako m. dr. Vjekoslav Cvetišič: »Sa planina i gora«, II. knjiga, Zagreb,
str. 61 i. si.
9 Milko Kos: »Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja«,
Slovenska Matica, Ljubljana, 1955, str. 41, 64.
10 »Kres«, leposloven in znanstven list, ured. dr. Jakob Sket, tiskarna
družbe sv. Mohorja, Celovec, 1882, str. 597.