Julij - Planinski Vestnik

le... Skoraj nisem verjel svojim očem. V prvi serpentini so zablestele nad
menoj zvezde, pogledal sem okrog sebe, v dolino — eno samo neizmerno
morje, rahlo valovito in nagubano, ob stenah Planjave zasukano navzgor
v stebre in žlebove. Tako torej. Sedimo doma, tu pa tak mir, sonce in
skoraj kopna skala ...
Kot duha me je gledal Franjo na Okrešlju. Ves vesel mi je postregel,
kar je premogla shramba in klet, in naposled vprašal: Ali greva kam
jutri? Žalostno sem pogledal svoj prazni nahrbtnik in cepin, edino, kar
sem imel s seboj. Odropotal je v »bunker« in privlekel štirideset metrov
perlonske vrvi od reševalne službe, dva klina in eno vponko, poiskal še
dve navadni kladivi, pravi macoli, in po njegovem je bilo to vse, kar se
potrebuje za kamorkoli.
Zjutraj sva bila zgodaj pred kočo. Sonce še ni pogledalo izza Raduhe,
ko sva že hodila proti Turški gori. S to opremo pač nisva mogla drugam
kot v Peščeni raz, čeprav pozimi tam še ni nihče plezal. Kljub relativno
majhni strmini so v stebru strmi odstavki in" škrbine, najbolj krušljivi
detajli v Savinjskih hribih, ki bi delali čast vsakemu kamnolomu.
V kotlu, kjer se poleti markirana pot požene v serpentine proti
Kamniškemu sedlu, sva se navezala in vstopila v steno. Začetek je bil
lahek, polica za polico in dobra skala v kratkih, mestoma navpičnih pragovih
med eno in drugo škrbino. Napredovala sva hitro vse do trideset
metrov visoke rdeče stene, ki prav na sredi zapira prehod na položni
vrhnji del raza. Umaknil sem se v severno stran, kjer je gospodaril pršič,
in po težkem delu in čistkah na policah v eni uri prilezel nazaj do Franja.
Tam ne opraviva ničesar. Treba bo naravnost navzgor. Z dvema klinoma?
Pri zadnjem bo še zmeraj čas za spust. Namesto varovalnega je Franjo
uporabil kar zasneženo sedelce in se vgnezdil v njem, zabit do pasu. Po
dveh metrih je obsedel prvi klin med majavimi luskami iz laporja. Vse
mi je ostalo v rokah, izpod nog je letelo na Franja nepretrgoma, čistil sem
vsak meter in iskal vsaj en oprimek, da si oddahnem. Nič. Deset metrov
nad varovališčem je zagrabil drug klin med steno in majav blok. Pri
vsakem udarcu se je ta več ton težka gmota pomikala vedno bolj navzven,
razpoka je bila vedno širša. Nehal sem zabijati in kar z roko izpulil
klin. Skala je čakala samo še na en zamah, in tam, kjer je sedel Franjo,
bi ostal samo še majhen madež. Dal sem klin med zobe in robkal dalje,
v skrajno tveganem položaju prestopil blok in zabil na razu med severno
steno svoj drugi klin, srečno in do glave. Takoj je zlezel Franjo za
menoj, dokler je bil še blok ob meni tako velikodušen in ostal na svojem
mestu. Samo malo ga je pobožal, zagrmelo je, zasmrdelo po žveplu in
trenutek za tem je dva metra visok rdeč kup obsedel točno na varovališču.
Se nekaj tveganih prestopov in stala sva zopet v varnem in globokem
snegu na grebenu, ki je postal položnejši in končno prečila na levo po
izpostavljeni polici na markirano pot nad Kotliči. Še zasnežen kamin,
poleti obložen s klini in žico, strma grebenska rez in stala sva na vrhu.
Še vedno pod vtisom dogodka iz stene, sva se spustila brez besed skozi
Turški žleb in obležala na soncu pred kočo. Šele tu se je razvezal jezik ...
Zlepa nikamor več, je dejal Franjo, tule mi je bolj všeč.
Pustil sem, naj misli svoje, drugo nedeljo me je pa čakal že kar
v Logarski, da mu ne uidem. Nisem mu, toda vreme je nagnalo oba brez
izkupička že pri vstopu. Pa drugič ...
Plezala 7. aprila 1955 Ciril Debeljak (AO Celje) in Kreačič Franjo, čas
plezanja 5 ur, višina raza 400 metrov, težavnostna stopnja III do IV, rdeča
stena V.