Destinacija - Adria Airways

Oaza DunhuangJame tisočerih bud, kakor jim tudi pravijo in ki so pravzaprav majhni templji,so začeli izklesavati okrog leta 366. Celoten kompleks templjev, ki sosprva služili le za meditiranje in bogoslužje, se razprostira v dolžini 1600metrov. Danes je ohranjenih samo še 492 jam oziroma templjev, a kljubtemu predstavljajo neprecenljivo bogastvo: več kot 45.000 m² stenskihslikarij, 3400 ploskih tridimenzionalnih reliefov in zidnih kipov, velikih odnekaj centimetrov pa vse do 33 metrov, več tisoč stebrov z lotosovimimotivi, v eni od zapečatenih jam so našli več kot 50.000 svetih spisov,portretov, knjig ... Skratka, videti je kar nekaj, čeprav je za turiste odprt ledelček te bogate zapuščine, kjer pa je žal strogo prepovedano fotografiranje.No, če že ni prepovedano fotografiranje, je prepovedano gibanje, kotje na primer v oazi Polmesečnega izvira (Yueyaguan), ki leži med več kot100 metrov visokimi sipinami šest kilometrov južno od Dunhuanga. Tamse je v želji po čim boljšem posnetku iz neznanega razloga pač prepovedanopovzpeti na določeno sipino, s katere se odpira najboljši razgledna starodavni tempelj in majhno jezerce v obliki polmeseca, ki pa počasiizginja. Ja, to je definitivno najbolj fotogenična lokacija, ki privablja natisoče turistov v ta konec, dramatičnost celotni pokrajini pa dajejo pravvisoke sipine puščavskega peska, ki jim domačini pravijo tudi »mrmrajočipesek«. Po legendi je namreč peščeni vihar pod seboj pokopal celotenvojaški tabor; mrmranje sipin, ki jih je veter zaradi upiranja preoblikoval vjadrom podobne obline, pa naj bi bili pravzaprav glasovi in kriki v viharjuizgubljenih vojakov. Nenavadno pa je tuljenje vetra tudi v geološkemnacionalnem parku Yadan, ki leži dobrih 300 km severovzhodno od Dunhuangana meji provinc Gansu in Xinjiang. Tu je narava iz peska in usedlinskrilavca pred cca 700.000 leti izoblikovala nenavadno skalno pokrajino,ki se ponoči, ko močni vetrovi pometajo puščavo in ustvarjajo srhljivezvoke, podobne zverskim, spremeni v »mesto demonov«. In taka, stoletjazapuščena in v prostrani puščavi pozabljena, so tudi druga mesta, ki sopomenila zadnjo mejo med nevarnimi barbarskimi deželami na zahodnimeji Kitajske. Tu, v tej negostoljubni puščavi ležijo ostanki vojaškihpostojank in mest, ki so bila zgrajena stoletja pred mogočno trdnjavoJiayuguan – Dunhuang na primer že leta 104 pred našim štetjem –,mest, ki so doživljala svoj razcvet in nato žalostno izginila v pesku, na karnas opozarjajo le še nemi ostanki zidov. Mesto Yumenguan ali Žadovavrata, za katero je veliki poet Wang Zhihuan (688–742) zapisal, da je takooddaljeno od cesarstva, da še spomladna sapica ne more prodreti donjega, so postavili že leta 131 pred našim štetjem in je v času dinastijeHan pomenilo glavna vrata v osrednjo Azijo in glavni trg za žad iz vsehkoncev Xinjianga. Tu se že drugo tisočletje upira puščavskemu pesku tudinajstarejši del kitajskega zidu, po načinu izgradnje precej drugačnem kottisti z razglednic. Ja, pod tem puščavskim peskom se poleg najsodobnejšihvesoljskih programov in raket najbrž skriva še veliko zanimivih zgodb.Pa naj bodo to zgodbe o širjenju meja kitajskega cesartsva na Zahod,saj arheologi vedno znova odkrivajo nove in nove kilometre »kitajskegazidu«, ki se zažira že globoko v puščavo Takla makan. Zgodbe o umetnostiali pa religiji, kajti tu skozi sta »potovala« tako budizem kot islam in pustilagloboke korenine na celotnem območju zahodne Kitajske. Ne nazadnjesamo zgodbe navadnih trgovcev in popotnikov ali pa ljudi, ki so tisočletjauspeli kljubovati težkemu življenju v tem krutem puščavskem okolju,njihove sledi pa je prekril puščavski pesek. Vsekakor zgodbe, ki bodo v tekonce še stoletja privabljale radovedne popotnike.Donhuang še vedno živi na stari slavi, časih, ko je bil cvetoča oaza popotnikovin kultur z Vzhoda in Zahoda, časih blaginje, časih Marca Polain drugih velikih drznih popotnikov, trgovcev in raziskovalcev. Dunhuangovobogastvo so ljudje, kultura, zgodovina, umetnost in nenavadnapuščavska pokrajina, zato od samega mesta, tiste tipične starodavnearhitekture, ki nas včasih tako privlači in vzbuja skoraj pravljične predstave,ne pričakujte veliko. In mogoče Dunhuangu do popolne popotniškedestinacije manjka prav to. Ampak take in podobne zgodbe se dogajajopo vsej Kitajski in najbrž tudi drugod po svetu, a žal se njihovih poslediczavemo veliko prepozno.103