Destinacija - Adria Airways

TRNOVSKI GOZD62Ja, včasih so bili trnovski gozdovi polni divjadi, še posebej jelenjadi, srnjadi,divjih koz, gamsov ali medvedov, ter divjih petelinov, ki so bili zelo priljubljenipri grofu Chambordu – ustrelil jih je namreč več deset.No, čisto na drugem koncu, na Mali Gori nad Zadlogom, srečam ZajčevegaMarjana, ki je več kot 40 let delal kot gozdar na Trnovski planoti. Njegovispomini na včasih prav nečloveško in naporno delo so težki, pa kljub temuje nasmeh ves čas zarisan na njegovem obrazu. Od njega izvem še za enopresenetljivo in ne tipično posebnost Trnovskega gozda, ki pa se je žalohranila le še na fotografijah in v pripovedovanjih domačinov. Na Mali Gorije namreč za časa Italije in vse do leta 1945 deloval mlin na veter. Res je, da jebilo v preteklosti, še pred dobrim stoletjem, na Slovenskem veliko mlinov naveter. Vendar so bili ti v največji meri posejani po Dravskem polju, Štajerski,eden je bil celo na Koprivniku nad Bohinjem, za tega na Trnovski planoti pasem slišal prvič. Mlinar Filip Viktelič, po domače Pri Košperju, je po vrnitvi izvojske v Rusiji, kjer je prvič videl te mline, menda rekel, »da jim denar enostavnopiha skozi prste«, in zastavil obrt, ki pa jo je prekinila huda poškodbaroke prav v mlinu.Na Mali Gori najdemo tudi Kalarjev ledenik, iz katerega so za časa Italije sekaliled in ga vozili v Trst. No, še bolj znana jama z večnim ledom in snegom jeVelika ledena jama v Paradani, ki je danes zavarovana kot naravni rezervat. Izomenjene jame so od druge polovice 19. stoletja naprej oskrbovali z ledomTrst, Gorico in Reko, izvažali so ga celo v Egipt, z njim so hladili goriško sadje,namenjeno za izvoz, saj hladilnic v tistih časih niso poznali. Podobno kot priSmrekovi dragi, ki je skupaj z Golaki razglašena za gozdni in naravni rezervat,je tu lepo viden toploten in rastlinski obrat.Nasploh je v Trnovskem gozdu kar hladno, na kar nas opominjajo metriin metri lesenih klafter na vsakem ovinku in pred domačijami. Povprečnaletna temperatura v njegovem osrednjem delu je od 7 do 9 stopinj Celzija,čemur poleg visoke nadmorske višine med 700 in 1495 metri botrujetudi burja, ki se s planote spušča proti morju. In prav burja je kriva še zaeno lokalno posebnost, nenavadne dimnike v zaselku Kovk. V starih časih,ko so bile hiše krite s slamnatimi strehami, se stara odprta ognjišča, črnekuhinje, kasneje tudi slabi dimniki skupaj z burjo niso najbolje znašli. Ženajmanjša iskrica, ki jih je burja raznašala kot žareče snežinke vsenaokoli, jetakoj pognala ogenj v streho, zato so dim speljali skozi brežino do dimnika,ki so ga sezidali za hišo. Danes stojijo v Kovku le še trije taki dimniki, od tehsta dva še vedno v stalni uporabi.Po Trnovskem gozdu, ki zna biti v svoji tišini tako čaroben, da ga le s težavozapustite, kaj šele pozabite, je speljanih nešteto poti. Tudi takih, ki vas zlahkazmedejo in odpeljejo nekam stran, da boste le težko našli pot nazaj. No,na takih poteh je najlepše, tam vas razen divjadi, šelestenja vetra in lastnihmisli ne bo motil nihče. Tja se odpravite peš ali s kolesom in seveda z dobrokarto, kompasom ali pa gps-om. Tja se odpravite iskat svoj mir in svojo pot.Ali pa prijateljstvo, kdo ve? In konec poti naj ne bo le čudovito razgledišče sKopitnika, Poldanovca, Mrazovca, Čavna ali Sinjega vrha. Ne, naj bo to šelezačetek novega raziskovanja, novih poti in novih zgodb, ki jih za vas skrivaTrnovski gozd. Naj bo to začetek novega prijateljstva!Kot vir nekaterih zgodb mi je bil vpomoč zanimiv zbornik Zgodbe sTrnovske planote, zbral in uredilJože Šušmelj, Goriška Mohorjevadružba, 2011, ki jo priporočam vbranje vsem ljubiteljem Trnovskegagozda in gora nasploh.