Waldorfske novice - Zima 2007

K A Z A L O 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

zima 2007, zaporedna št. 56 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: (01) 28 222 40 

Fax: (01) 28 222 41 

DŠ: 65714415 

TR: 04302-0001018775 

E-pošta: tajnistvo@waldorf.si 

Splet: www.waldorf.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš 

Sodelavci: 

Branka Strmole Ukmar, David Brierley, 

Jan in Ingrid Thiesen, Astrid Bjonness, 

Staša Mavko, Godi Keller, 

Andrej Ornik, Stanka Žabkar, 

Matej Bezgovšek, Vida Talajić, 

Breda Pavlovič, Staša Petrovič 

Fotografije: 

Alja Venturini, Igor Velepič 

Lektoriranje: 

Klemen Lah, Betka Jamnik, 

Tatjana Kamenšek Klopčič 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Novo leto 3 

15. obletnica šole 4 

Ob 15. obletnici 4 

15. let z Waldorfsko šolo Ljubljana 5 

Snovanje srednje šole v Ljubljani 6 

10 let Waldorfskih novic 8 

Deseta obletnica Waldorfskih novic 8 

Gostujoče pero 10 

Dnevi topline 10 

Pomen otroške igre 2. del 11 

Dogodki 14 

Božični semenj 14 

Biovan na obisku na WšL 17 

OE Maribor 18 

Tuji jeziki v osnovni šoli 18 

Evritmija na WšM 20 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

2 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007

U V O D N I K 

Novo leto 

Iztok Kordiš 

Če se ozremo nazaj v skoraj minulo leto, lahko 

vidimo, da je bilo šolstvo in napovedane 

spremembe šolske zakonodaje ena glavnih tem 

ne le pedagoških, ampak prav vseh medijev v Sloveniji. 

Temu primeren je bil tudi način obravnave, saj so se skoraj 

vse razprave v zvezi s tem spolitizirale. Potencirale so se 

stvari, ki z jasnim razmislekom o skupni viziji razvoja 

šolstva pri nas niso imele nobene zveze. Namesto da bi 

se v ospredje postavljali otroci in mladostniki ter skrb 

za ustvarjanje čim boljših možnosti za razvoj njihovih 

potencialov, se je večina razprav ukvarjala z obstojem in 

financiranjem privatne iniciative ter posledične ogroženosti 

sistema javnega šolstva. Povsem napačno interpretiran je 

bil že sam pojem – privatne šole. Tu je večina tudi za šolstvo 

sprejela pomen te besede iz gospodarstva, kjer je privatno 

– zasebno sinonim za brezkompromisno kopičenje imetja 

in bogatenje brez občutka za skupnost in socialo. Širil se je 

strah pred elitnimi zasebnimi šolami le za bogate. 

V primeru naše šole gre za nekaj povsem drugega. 

Kdor nas je obiskal le za kratek čas, ve, kako daleč 

smo od pridobitništva. Seveda je tudi denar potreben 

in seveda je pridobivanje dodatnih financ eden od 

namenov naših skupnih akcij, predvsem vsakoletnih 

bazarjev in v zadnjem času koncertov. Vsi vemo, da 

so bile te prireditve tudi v tem pogledu zelo uspešne. 

Samo v zadnjih letih smo z izkupičkom bazarjev 

med drugim uredili podest za srednješolce, nabavili 

peč za keramiko, šivalne stroje, uredili garderobe, … 

letos pa bomo kupili veliki klavir in končno uredili 

naravoslovno učilnico. Vsi pa se tudi zavedamo, da 

bazarjev, vsaj v taki obliki in obsegu, že zdavnaj ne bi 

bilo, če bi bil edini namen zbiranje denarja. Kdor je le 

malo sodeloval pri pripravah, ve, o čem govorim. Duh 

skupnega ustvarjanja, skupnega dela, sprejemanja 

in cenjenja različnosti, kjer vsak po svojih močeh 

in trenutnih sposobnostih in možnostih prispeva k 

uspehu skupnega projekta so kvalitete, ki jih gojimo 

na naši šoli in jih moramo še naprej gojiti, saj prav te v 

dobi neverjetnega razvoja in hitrih sprememb vse bolj 

potrebujemo. 

Šola je živ organizem, ki se nenehno oblikuje. S svojimi 

stremljenji po uresničitvi skupnega cilja ga oblikujemo 

vsi, ki v šoli delujemo. Tega ne more ustvariti en sam 

človek ali majhna skupina. Na waldorfsko šolo ne 

prideš samo učit, ampak moraš delovati na različnih 

področjih, tako pedagoških kot nepedagoških, z vsemi 

svojimi sposobnostmi in talenti, ki jih imaš. Tu pride 

do izraza naša različnost, ki skupnost krepi in bogati, 

zato je zelo pomembno, da to različnost sprejemamo in 

da drug drugemu priznavamo kvalitete, ki jih prinaša. 

Tudi nekdo, ki je zaposlen le četrtinsko, lahko v šolo 

prinese žar in veselje. So pa učitelji, ki aktivnosti, ki 

so del našega programa izvajajo izven šole. Upamo, 

da bo skupina, ki je to začela, zbrala dovolj poguma 

in moralne odgovornosti, da bo svoje delovanje in cilje 

odprla prostoru, kjer vsakodnevno živi, pedagoško 

deluje in si zagotavlja eksistencialno varnost. Upamo 

tudi, da te aktivnosti niso mišljene kot konkurenca 

temu prostoru, in da bo to dejanje proces odprte 

komunikacije s šolo. 

Waldorfska šola Ljubljana je v petnajstih letih obstoja 

zrasla v uspešno in spoštovano šolo, v katero se radi 

vračajo tudi učenci in dijaki, ki so šolanje že zaključili. 

Je šola, ki je s svojim delovanjem dala pomemben 

prispevek in marsikateri impulz za spremembe tudi 

v javnem šolstvu, kar je na letošnjem bazarju javno 

povedala tudi direktorica direktorata za osnovno šolstvo 

ga. Mojca Škrinjar, in ki tudi v waldorfskih krogih 

velja za eno najbolj uspešnih mladih waldorfskih šol. 

Vendar se zavedamo, da so pred nami še pomembne 

naloge. Iz mednarodnih raziskav in lastne prakse 

vemo, da se učenci danes hitro spreminjajo v svojih 

sposobnostih in navadah in da so učitelji vsakodnevno 

postavljeni pred nove in nove izzive. Zato je ena glavnih 

nalog šole v naslednjem in tudi vseh naslednjih 

letih skrb za ohranjanje in dvigovanje kvalitete 

poučevanja ter spremljanje razvoja posameznih 

učiteljev. Potrebujemo učitelje, ki se zavedajo potrebe 

po stalnem izpopolnjevanju in nadgrajevanju svojih 

pedagoških znanj in so zmožni odgovarjati potrebam 

otrok današnjega časa. Dobra waldorfska šola je tista, 

kjer je vedno možno opaziti dvig kvalitete delovanja. 

Drugi aspekt dobre šole je, da raste. V našem primeru 

to pomeni, da bomo dokončno uredili in adaptirali 

del šole v prizidku Streliške 12a in s tem ustvarili 

materialne pogoje za kvalitetno delo, saj so do sedaj 

urejeni prostori za tako obsežen program res premajhni. 

Hvaležni smo, da nas pri tem, v okviru svojih zmožnosti, 

podpirata tako država kot mesto. S svojim kvalitetnim 

delovanjem smo si pridobili tudi zaupanje mednarodne 

waldorfske skupnosti, ki nam je pri tem pripravljena 

pomagati. Seveda pa nas najbolj veseli, da v zadnjem 

času prihajajo ideje in predlogi za pomoč tudi s strani 

staršev. 

Želim vam mirne praznike in veliko osebnega 

zadovoljstva v prihajajočem letu 2008. 

WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 3

1 5 . O B L E T N I C A Š O L E 

Branka Strmole Ukmar 

Ob 15. obletnici 

Le še nekaj dni nas loči do novega leta. Vzdušje 

na šoli je predpraznično in vrvi od pričakovanja 

praznikov in stvari, ki jih je potrebno še pred tem 

opraviti, dokončati. Za nami je uspešen in dobro obiskan 

božični semenj, zvezda stalnica, ki nas spremlja že vse od 

začetka ustanovitve naše šole. 

Ni pa bazar edina stalnica, ki je z nami že petnajst 

let. Še dosti pomembnejša stalnica so ljudje, s katerimi 

se prav zaradi šole srečujemo že vsa ta leta ali še dlje. 

To so starši, ki že petnajst let vsako jutro pošiljajo 

svoje otroke v Waldorfsko šolo Ljubljana, učitelji, ki 

skupaj delamo že petnajst let, kolegi iz tujine, ki s šolo 

sodelujejo že petnajst let. 

Prav te dni je pri nas na obisku naš dragi Christof 

Wiechert, ki je bil prvi in dolgoletni mentor šoli. Veliko 

smo se od njega naučili, prejeli marsikatero pohvalo in 

slišali tudi kritiko. Z njegovo pomočjo so se nam odprla 

mnoga waldorfska vrata, še posebno v zadnjih letih, ko 

je postal vodja pedagoške sekcije v Dornachu. 

Malo pred njim sta bila na delovnem obisku šole 

Ingrid in Jan Thisen. Tudi onadva sta z nami že vseh 

petnajst let. Na prvi šolski dan, 1. 9. 1992, ki ga je 

pospremila nevihta, sta Jan in Christof skupaj izpod 

istega dežnika z odobravajočim pogledom opazovala 

četico 56 učencev, ki je prestopala prag šolskih vrat. 

Z njima je bila tudi Magda Maier. Izvrstna učiteljica 

tujih jezikov, ki je predajala svoje znanje in izkušnje 

našim učiteljem, pa tudi učiteljem javnih šol. Med 

počitnicami sta se z njo srečevali dve naši dijakinji, ki 

sta bili v bližini Stuttgarta na opravljanju socialnega 

praktikuma. Magda, še vedno zelo živahna in delovna, 

se je že davno odločila, da se po svojem 70. rojstnem 

dnevu preseli v antropozofski dom za starejše občane. 

Ko smo že pred zaključkom osnovnošolskega 

izobraževanja prve generacije učencev pripravljali 

program waldorfske srednje šole, nam je pri iskanju 

odgovorov na marsikatero dilemo pomagala Astrid 

Bjonness, ki je potem prevzela tudi mentorstvo nad 

srednjo šolo in bila tudi prva tuja učiteljica, ki je 

prevzela poučevanje enega dela epohe. V zadnjem 

času pa je Astrid s svojimi kolegi z Norveške veliko 

pripomogla k organizaciji mednarodnih seminarjev za 

waldorfske učitelje, ki se jih udeležujejo tudi učitelji 

naše šole. Omeniti moram tudi Sarah Kane, ki je bila 

pri nas prav pred nedavnim in je tako učiteljem kot 

tudi dijakov v teh letih svojega obiskovanja naše šole 

pripomogla k globljim dramskim izkušnjam. 

■ Prvi šolski dan pred 15. leti 

Še vrsto waldorfskih pedagogov, ki so pomembno 

vplivali na delo šole in nam posebno v prvih letih dali 

potrebna znanja pa tudi samozavest, da se približamo 

idealu, ki ga nosi waldorfska pedagogika, bi lahko 

našteli. Ne moremo pa mimo prvega učitelja, ki je z 

nami sodeloval še pred nastankom waldorfske šole 

Rona Jarmana, sijajnega učitelj matematike. Prav on je 

pripomogel, da je našo iniciativo podprl Evropski svet 

waldorfskih šol in prav on nam je pomagal naše šolske 

oblasti prepričati, da za nami stoji celotno waldorfsko 

gibanje. Pomagal pa je še pri eni stvari – razčiščevanju o 

tem, kakšno waldorfsko šolo potrebujemo v Sloveniji. 

Ali šolo, katere jedro bodo tvorili samo otroci, ki 

so predhodno obiskovali waldorfski vrtec, ki je bil 

ustanovljen tri leta prej, ali pa potrebujemo centralno 

šolo, ki bo vrata na stežaj odprla tudi tistim, ki bolj 

malo vedo o filozofiji, iz katere izhaja waldorfska 

pedagogika, jih je pa prepričal program, ki razvija, kot 

temu na kratko pravimo, glavo, srce in roke. 



Ron Jarman je podprl prav koncept odprte, velike šole, 

ki se bo povezala z okoljem, v katerem deluje in bo s tem 

vplivala tudi nanj. Sedaj po petnajstih letih delovanja 

lahko mirno rečemo, da je bila takšna odločitev prava. 

To dokazujejo potrditve, ki jih je šola prejela s strani 

Ministrstva za šolstvo in šport ter Zavoda za šolstvo. To 

dokazuje vmeščenost šole v krog ostalih šol in predvsem 

mesta Ljubljana. To dokazuje tudi waldorfska šola v 

Mariboru in iniciativi za waldorfski šoli na Gorenjskem 

in Primorskem. 

Prav gotovo pa to dokazujejo tudi starši, ki nas 

spremljajo že vseh petnajst let. In pa tudi tisti starši, ki 

svoje mladostnike od vsepovsod po Sloveniji podprejo v 

njihovi želji, da se vpišejo na našo srednjo šolo. Nekateri 

bivši starši v našo šolo pošiljajo že svoje vnuke, otroke 

svojih starejših otrok, ki niso mogli obiskovati naše 

šole, ker je pač še ni bilo. In nekega dne, upamo, bodo 

svoje otroke v našo šolo poslali tudi naši bivši učenci. 

Šola tako ni samo prostor, kjer učenci in dijaki dobijo 

novo znanje, razvijejo spretnosti in spoznajo svoje 

sposobnosti in interese, temveč je prostor, v katerem 

se je stkala vrsta medčloveških vezi, prijateljstev in 

partnerstev. Je prostor, v katerem se lahko srečujejo 

različnosti in se medsebojno obogatijo. Je prostor, kjer 

se lahko naučim več o sebi in o drugem. Je prostor, 

kjer lahko skupaj ustvarjamo in gradimo. 

V petnajstih letih je bilo že veliko narejenega in 

izgrajenega. Pot ni šla vedno samo navzgor, bili so 

tudi težji trenutki, ko za nekaj časa nismo našli 

skupnega jezika znotraj naše skupnosti ali ko so nas 

nekateri od zunaj hoteli proglasiti za sekto, ki izrablja 

otroke. V takih situacijah je vedno zmagala težnja k 

idealu waldorfske šole, ki zagotavlja široko odprtost 

in dostopnost, ki omogoča otrokom in mladostnikom, 

da lahko resnično vstopijo v svet samozavestno in 

odgovorno. In k takšnemu idealu moramo stremeti še 

naprej. Tako učitelji, od tistih, ki smo na šoli že od 

njene ustanovitve, do tistih, ki so se nam pridružili 

pred kratkim, kot starši, ki šoli dnevno zaupajo svoje 

otroke. V tem stremljenju nas lahko podpirajo tudi 

tisti, ki bodo nekoč postali del našega kolektiva in jim 

je poučevanje v waldorfski šoli zaenkrat samo močna 

želja, ki jo uresničujejo z izobraževanjem v seminarju 

za waldorfske učitelje. 

Matične knjige naše šole vsebujejo približno 550 

osnovnošolcev in 300 srednješolcev, od tega 125 tistih, 

ki so iz osnovne šole nadaljevali šolanje pri nas, za 

prihodnje šolsko leto je na informativni vpis za prvi 

razred prijavljenih 39 prvošolcev. 

Veliko dela nas še čaka. Veliko novih srečanj in veliko 

lepih trenutkov. 

Članka zaradi časovne stiske nismo uspeli lektorirati. 

Bralcem in avtorici se iskreno opravičujemo 

in prosimo za razumevanje. 

Ingrid in Jan Thiesen 

Petnajst let z 

Waldorfsko šolo 

Ljubljana 

Na Bledu – na državni šoli – se je na delavnicah 

slikanja, glasbe, biodinamičnega kmetovanja, 

antropozofske medicine, waldorfske 

pedagogike, alternativnega bančništva, na koncertih in 

predavanjih zbralo od 200 do 300 ljudi. Med udeleženci 

srečava veliko odprtih in navdušenih ljudi. Pogovarjamo 

se in razpravljamo, posebno o waldorfski pedagogiki. 

Waldorfska šola Ljubljana še ni začela delovati, a tukaj 

srečava učitelje, ki se pripravljajo, ki razmišljajo o takšni 

šoli. Prav tako srečava veliko zainteresiranih staršev. 

Tako pohajkujemo po čudovitih škofjeloških hribih in 

se pogovarjamo. Na avtobusih, ki udeležence festivala 

vozijo od enega čudovitega kraja Slovenije do drugega, si 

izmenjujemo znanje in izkušnje, ki smo si jih pridobili z 

delom na waldorfskih šolah. 

Med ljudmi, ki jih tukaj srečamo, so tudi Branka, 

Vera, Maja, Staša. Imava občutek, da se bo zgodilo 

nekaj pomembnega. 

Ozračje je tako napolnjeno z energijo in obljubami 

za bodočnost – ne le med udeleženci festivala Idriart, 

ampak v vsej mladi neodvisni državi Sloveniji. 

In nekega čudovitega sončnega dne septembra 

1992 se odprejo vrata šole. Dva razreda – okoli 50 

otrok –, srečni in delavni starši, vznemirjeni učitelji 

in pomembni gostje z ministrstva in iz waldorfskega 

gibanja v tujini. Prva waldorfska šola v bivši Jugoslaviji. 

Iniciatorji (učitelji in njihovi pomočniki) se zberejo 

še na predvečer prvega šolskega dne. Christopher 

Wiechert nas spomni na pomembnost trenutka in na 

veliko odgovornost, ki jo z ustanavljanjem take šole 

ustanovitelji prevzamejo. Začutiti je prisotnost neke 

višje sile in vemo, da je iniciativa dovolj močna, da se 

bo lahko uspešno razvijala. 

Isti večer (ali morda naslednjega dne) se vremenske 

razmere dramatično spremenijo. Neurje, dež, črni 

oblaki, ki kakor da odgovarjajo praznovanju odprtja 

šole. Že dostikrat sva doživela, da se je ob zelo 

pomembnih dogodkih nebo odzvalo. To je dober znak!! 

Vse od začetka sva spremljala razvoj te šole. Vsako 

leto sva srečevala učitelje in skupaj z njimi reševala 

pedagoška vprašanja. 



Astrid Bjonness 

Snovanje srednje 

šole v Ljubljani 

Pozimi pred približno desetimi leti sem pozno 

ponoči iz Splita pripotovala v Ljubljano, da tam 

le prenočim in naslednje jutro odpotujem dalje 

na Norveško. Na železniški postaji me je pričakala Branka 

Strmole in me odpeljala do bližnjega stanovanja. 

■ Letošnji prvi šolski dan 

Šolo sva obiskala tudi z višjimi razredi naše šole 

in ljubljanski učenci so prišli k nam na Dansko. Na 

seminarjih, ki jih je prirejala Kortina za učitelje državnih 

šol, sva predavala in vodila delavnice in vedno sva bila 

navdušeno sprejeta. 

Trenutno vodiva seminar za učitelje v Ljubljani, še 

vedno pa z užitkom vstopiva v razrede, kjer srečava 

učence, ne da jih le pozdraviva, ampak jih tudi učiva. 

Hvaležna sva, ker sva lahko v teh 16 letih srečevala 

vse te starše, otroke in učitelje. Vedno so nas z veseljem 

sprejeli in danes čutiva, da je Slovenija najin drugi dom. 

V veliko zadovoljstvo nama je seveda, ko gledava, kako 

je šola zrastla in kako dobro je vpeta v mesto Ljubljana 

ter v celotno deželo Slovenijo. 

Upava, da bodo odgovorni za šolo (odgovornost, ki jo 

želiva tudi sama prevzeti – kjerkoli lahko) ostali vedno 

povezani z duhom časa, ki temelji na živi povezavi z 

notranjimi močmi waldorfskega duha, da jih bodo vodili 

dalje posamezniki, ki si želijo spoznanja o človeku v 

waldorfskih metodah. 

Mnogo je razlogov za to, da šoli za njeno 15. 

obletnico čestitava – pri tem misliva na otroke, starše 

in učitelje. 

prevod: Marina Nuvak 

Tako sva pozno ponoči hodili in med potjo me je uspela 

prepričati, da novorojena waldorfska šola v Sloveniji 

potrebuje nekoga, ki bo pomagal pri nastajanju srednje 

šole. Odločili so se, da čez dve leti, ko prva generacija 

zaključi 8. razred, nadaljujejo z 9. razredom. 

Takrat sem bila na enoletnem študijskem dopustu 

(sabatiklu) in čutila sem, da imam dovolj časa, da 

lahko v okviru waldorfskega gibanja prevzamem 

različne obveznosti. Takrat sem na Norveškem delala 

kot učitelj na srednji šoli že 15 let, vodila sem norveško 

zvezo waldorfskih šol in bila že nekaj let predstavnica 

Norveške v Evropskem združenju waldorfskih šol 

(ECSWE). Na teh srečanjih sva se z Branko tudi 

srečevali. Kot predstavnica male in edine waldorfske 

šole v Sloveniji je dajala vtis, da je ženska močne 

volje. 

Tisto zimsko noč sem ji obljubila, da bom pomagala 

pripraviti učitelje za srednjo šolo. To je bil začetek precej 

intenzivnega šestletnega sodelovanja. V teh letih sem 

obiskala Slovenijo enajstkrat in tukaj preživela vsega 

skupaj približno dva in pol meseca, ko sem najprej 

delala z učitelji in učitelji v seminarju, imela razgovore, 

delavnice in opazovanja. 

Ves čas je bilo milijon vprašanj in pogovarjali smo 

se, poslušali, razmišljali, sanjarili, ponovno vprašali in 

potem potegnili zaključke. Zelo pogosto so se zaključki 

pokazali kot napačni ali neprimerni in znova smo jih 

spreminjali. 

Oblikovali smo kolegij srednješolskih učiteljev in 

skupaj smo delali vsakokrat, ko sem prišla na obisk. 

Imeli smo vikend in poletne seminarje ter srečanja 

med tednom. Ljudje so prišli in odšli in prišli so spet 

drugi. Počasi se je oblikovala skupina, ki naj bi tvorila 

srednješolski kolegij Waldorfske šole Ljubljana. 

Čez nekaj let smo se odločili, da poskusim učiti 

v razredu. Pouk naj bi potekal v angleškem jeziku, 

zraven pa naj bi vedno bil učitelj, ki bi pomagal tistim, 

ki pomoč potrebujejo. Zame je bil to velik izziv – pa tudi 

za dijake. 


Pozneje mi je eden med njimi povedal, da je profesor 

literature in da je pri moji uri zelo užival. Rekel je, da je 

pri tisti uri o Dostojevskem izvedel nekaj novega. 

■ Prvi šolski dan 2003 

Od staršev sem izvedela, da so se nekateri dijaki 

bali, da ne bodo razumeli, a kako zelo je bila večina 

presenečena, ko so razumeli skoraj vse! 

Gledala sem ta velik razred pred seboj, nekateri so 

izgledali mnogo starejši kot učenci 9. razreda, nekateri 

mlajši, v glavnem pa jih je bilo veliko podobnih mojim 

dijakom na Norveškem. In enako je bilo njihovo 

navdušenje za človekove pravice, pravico in revolucijo. 

Skupaj smo doživeli francosko revolucijo, z vsemi 

njenimi grozotami in fanatizmom, pa tudi otroški jok, 

izgubo privilegijev in padec monarhije. Potem sem jim 

pripovedovala o Henriku Ibsenu, njegovem otroštvu 

in njegovi prvi službi v drogeriji v majhnem mestu 

na Norveškem, o njegovi ljubezenski aferi z deklo 

in nazadnje o njegovem uspehu, ki ga je dosegel s 

pisanjem dram. Predelali smo Peer Gynta in prebirali 

odlomke iz "Sovražniki naroda" - v slovenskem jeziku. 

Čudovite ure, ko so dijaki brali različne vloge in smo 

vsi bili "narod". Zelo močno smo doživeli tudi trenutek, 

ko smo predelali Napoleona in ko naj bi dijaki napisali 

esej o tem, kako bi bilo biti vojak v Napoleonovi vojski. 

Kako jasno so si predstavljali vojne grozote, kakšno 

jasno predstavo so imeli o življenju v vojski, ki se je 

odpravljala na pohod v Moskvo! Neki dijak je napisal, 

da sedaj pa razume, kaj pomeni vojna in da v vojni ni 

nič veličastnega in častnega. Zelo močno je bilo čutiti, 

da so nekateri izmed teh mladostnikov imeli sorodnike, 

ki so bili pred kratkim v vojni, in da je bila vojna tako 

blizu njih. 

Predelali smo tudi 1. svetovno vojno, v 10. in 11. 

razredu smo govorili o Dostojevskem in Nietzscheju. V 

razredu so bili pogosto obiskovalci; poleg precejšnjega 

števila učiteljev, ki so sedeli v zadnji vrsti, so včasih 

prišli tudi uradni predstavniki vlade. Nekoč je prišla 

delegacija iz Črne gore pogledat waldorfsko šolo. V moj 

razred so prišli ravno v trenutku, ko sem pripovedovala 

o Nietzschejevem obisku javne hiše v Colognu. Prišla 

je cela ekipa z video kamero in v uradni opravi. 

Nadaljevala sem s poukom, oni pa so kar ostali in 

ostali. Rečeno je bilo, da bodo ostali le pet minut, ostali 

pa so do konca ure. 

Počasi je šola zrasla v 12 oz. 13-letno šolo z vsemi 

razredi. Imeli so prostorske težave in videla sem 

mnoge stavbe, na katere so računali. Šola, na kateri 

je gostovala srednja šola, je imela lep razgled na hribe, 

vendar ni bilo prijetno deliti prostore z drugimi in želja 

po lastni šoli je rasla. Takrat me je zelo skrbel močan 

akademski pritisk na učitelje in učence. Kako izvajati 

waldorfsko pedagogiko, če se je potrebno naučiti toliko 

dejstev in številk? To je nekaj, kar me še vedno skrbi: 

kako naj si ta srednja šola vzame čas za čudenje in 

raziskovanje, ne da bi se utopila v veliki količini 

faktografskega znanja? To je vprašanje, s katerim je 

potrebno ves čas delati. 

Sedaj pa me pogled na šolo razveseli. To poletje smo v 

tej stavbi preživeli zelo prijeten teden v družbi približno 

50 učiteljev iz sedmih držav. Uživali smo lahko v njeni 

prostornosti, v čudoviti dvorani spodaj, kjer smo 

imeli obroke, v razredih, kjer smo imeli delavnice in 

predavanja ter v njeni lokaciji v bližini centra mesta, 

poleg tržnice. Vendar ni opaziti velike spremembe le 

na sami stavbi, tudi učitelji so 'zrasli'; vprašanja, o 

katerih smo govorili pred petimi, šestimi leti, so danes 

za njih realnost, sedaj vedo, kaj sem tedaj mislila in 

imajo znanje, ki ga pred desetimi leti, ko smo začeli 

sodelovati, niso mogli imeti. 

Waldorfska šola Ljubljana je sedaj stara 15 let. 

Zmožna je stati na svojih nogah, otroštvo je mimo, 

prihaja pa težko obdobje adolescence. 

Še vedno se čutim močno povazana s to šolo in vesela 

sem, da vse tako kaže, da bo v Sloveniji nastalo še več 

takih šol. To je nekaj, kar potrebujejo povsod, in naloga 

ljubljanskih učiteljev je, da pokažejo drugim, kako 

ustanoviti waldorfsko šolo. Želim jim uspešno pot! 

prevod: Marina Nuvak 

■ Maturantska parada 2004 


1 0 L E T WA L D O R F S K I H N O V I C 

Deseta obletnica 

Waldorfskih novic 

Ljubljana 

Pomembno obletnico svojih prvih začetkov pa v 

decembru mesecu praznujemo tudi ustvarjalci 

Waldorfskih novic. Minilo je namreč deset let, 

odkar je izšla prva, skromna – na listu A3 formata! - številka 

tega glasila. 

Starši v takratnem Svetu staršev, katerega predsednik 

je bil današnji direktor šole Iztok Kordiš, smo bili zelo 

aktivni pri načrtovanju izgradnje novega objekta, ki 

smo si ga zelo želeli. O dogajanju je bilo potrebno redno 

obveščati vse starše. In padla je ideja, da bi bilo dobro 

izdajati neke vrste glasilo. Ne vem, kako je že to bilo, 

a kar naenkrat sem se znašla na mestu urenice, ob 

sodelovanju nekaterih ljudi, ki tudi danes sodelujejo 

pri snovanju revije - Iztok Kordiš, Betka Jamnik, Nadja 

Lazar. 

Ker sem se kot mama zavedala pomanjkanja prevodov 

s področja waldorfske pedagogike, sem poskrbela, da 

smo že drugo številko popestrili tudi s takimi članki. 

Zanje so z veseljem poskrbeli učitelji. Dokaj preprosto 

izdelano glasilo, ki smo ga lepili skupaj in fotokopirali, 

se je ob pomoči nekaterih staršev kaj kmalu razvilo 

v pravo tiskano revijo na 30 straneh. Pri njenem 

snovanju sem sodelovala do leta 2001, nato pa so z 

delom nadaljevali učitelji. 

Spomladi leta 2005 pa smo v manjši skupini začeli 

izdajati vseslovensko revijo Svitanje, v kateri smo želeli 

povezati vse iniciative, ki kakorkoli udejanjajo ideje 

Rudolfa Steinerja. V njej smo začeli objavljati članke s 

področja biodinamičnega kmetovanja, antropozofije in 

s področja waldorfske pedagogike. Prvo leto so se nam 

pridružili biodinamiki. Že drugo leto pa so v okviru 

revije spet zaživele Waldorfske novice. Tretje leto so 

se nam pri snovanju le-teh pridružili tudi kolegi iz OE 

Maribor, ki so svoj čas prav tako izdajali svoje glasilo, 

o katerem vam bo kaj več napisala Breda Pavlovič, 

sedaj učiteljica na ljubljanski šoli, včasih pa urednica 

mariborskih Novic. 

Veseli me, da smo uspeli povezati toliko iniciativ, saj 

lahko revijo s skupnimi močmi še bolj bogatimo – v 

zadovoljstvo vseh, tako staršev obeh šol, članov vseh 

društev Ajda po Sloveniji in tudi širše javnosti. 

Naš krog pa še zdaleč ni zaprt. Odprti smo, da se nam 

pridružijo vse antropozofske iniciative po Sloveniji! 

Maribor 

Marina Nuvak 

Bilo je davnega leta 1993. V Mariboru smo starši 

otrok prvega waldorfskega vrtca skupaj z vzgojiteljicami 

ter Andrejem in Ireno Fištravec ustanovili Društvo 

prijateljev waldorfske pedagogike Maj. In kmalu se je 

iz tega rodilo tudi prvo izobraževanje za waldorfske 

učitelje v Mariboru. 

■ Prva številka Waldorfskih novic 

Naše želje so bile velike, saj smo želeli svojim otrokom 

nuditi najboljše, kar poznamo – tako kot vsi starši na 

svetu. Ta želja, da bi obiskovali waldorfsko šolo, je bila 

dovolj velika, da smo dolgo vztrajali, tudi potem, ko so 

naši otroci že hodili v državno osnovno šolo. 

Naša dejavnost je bila poleg pripravljanja praznovanja 

praznikov skupaj z vrtcem tudi izdajanje waldorfskih 

Novic. Prva številka je bila v celoti vrtčevska in v njem 

sem kot srečna mama opisovala svoja občutja pri 

opažanju lepih navad iz vrtca (čeprav je rekla teta Petra 

enako – lepe navade od doma …). 

In potem so počasi začele nastajati, naše Novice, 

najprej z doživetji v vrtcu, na seminarjih, prevodi, 

našimi lastnimi aktivnostmi ... 


Potem pa zopet prelom, konec javnih del, moj odhod 

v Ljubljano in tako sedaj pišem te vrstice kot učiteljica 

in mama dveh srednješolcev na Waldorfski šoli 

Ljubljana. 

V Mariboru pa je kmalu zatem zrasla waldorfska 

šola kot podružnica ljubljanske. Pred nekaj dnevi smo 

z zborom staršev in učiteljev nastopili na njihovem 

božičnem semnju. Lepo je bilo srečati vse stare 

prijatelje, znance, težko prepoznati otroke, ki tako hitro 

rastejo (le mi ostajamo v spominih isti) in prehitro je 

minil kratko odmerjen čas … 

Pohiti, zamujamo (saj veste, naša že legendarna 

gostovanja so nabita z nastopi in koncerti …). 

■ Naslovnica 32. številke Waldorfskih novic 

Želim vam in nam, da bi še dolgo brali takšne Novice, 

v katerih se srečujemo, spoznavamo, veselimo in 

vzpodbujamo…Da bi se spomnili, kako lepo in tudi 

težko je bilo včasih na začetku, kako ni zmeraj lahko, 

da nekaj nastane in kako hitro se lahko zgodi, da 

tega več ni… Tako kot je potrebna vzpodbuda in nega 

vsakemu otroku na njegovi poti, jo potrebuje tudi sad 

našega dela. 

Zato želim Novicam še veliko plodnih let! 

Breda Pavlovič 

Dokler nismo leta 1999 ustanovili Zavod za razvoj 

waldorfske pedagogike in uspeli pridobiti sredstva 

preko javnih del. 

Takrat se je naša dejavnost okrepila, nastale so 

Sončne urice (waldorfska "mala" šola), rodilo se je 

drugo izobraževanje za waldorfske učitelje, ponovno je 

zaživel vrtec (prvi, ki je deloval v okviru javnih vrtcev, 

je ugasnil l. 1998). 

Šole še vedno ni bilo, Novice pa so imele vedno več 

za povedati. Od začetka do sedaj, ko so se mariborske 

Novice nekako združile z ljubljanskimi, se nas je pri 

urejanju zvrstilo kar nekaj: Viktorija Kovačič, Petra 

Mohorič, Irena Polak in Andrej Fištravec, Iča Marušič, 

moja malenkost (upam, da nisem koga izpustila), 

seveda ob veliki pomoči vseh aktivnih članic društva 

(dooolgo je bil Andrej Fištravec edini aktivni član in 

obenem predsednik društva, dokler se ni "razmnožil" 

in imajo zdaj tri Andreje). 

■ Kazalo 32. številke Waldorfskih novic 


G O S T U J O Č E P E R O 

Godi Keller 

Dnevi topline 

Včasih so dnevi kot glasbena dela. Vznikne tema, 

ki se pozneje vedno znova pojavlja v variacijah, 

kot da bi se morala preizkusiti v vseh različnih 

življenjskih obdobjih. Približno takšen dan sem imel sredi 

novembra. 

Živo srebro v termometru se je ustavilo nekje okrog 

nič stopinj, ko sem zjutraj hodil vzdolž Gradaščice. 

Na njenem obrežju so se šopirile račke, da bi s to 

držo lahko vsaj malo zadržale svojo toploto. Ljudje so 

togo hodili mimo v svojih debelih plaščih. Na vodi so 

odsevale semaforske luči, v zelenih ali rdečih pasovih. 

Predbožično vzdušje. 

Kot v otroških letih sem se čudil tujemu. Nehote so 

se mi premikala usta, ko sem poskušal razvozljati 

nenavadne napise ulic: Mencingerjeva, Finžgarjeva ali 

celo Slovenskih kmečkih uporov. Tukaj se je moj jezik 

zavozljal. A vendarle: po dveh tednih so tudi te besede 

postale zaupnejše, toplejše, celo nekoliko domače. In že 

sem vedel: pogrešal jih bom, ko se bom po dogovorjenem 

času moral vrniti na Norveško, kjer sem postavil svoj 

'šotor'. 

Ljudje hitro poženemo korenine. In tisti med nami, 

ki smo nekoliko brezdomni, jih v nova tla poženemo 

še lažje in hitreje kot staroselci, ki ostanejo vezani na 

rodno grudo. Naše korenine pa iz zemlje ne črpajo vodo, 

temveč toploto. Kajti slabo je življenje brez toplote. 

In toplota je čakala name tudi na drugi strani 

ljubljanskega Grajskega griča. Tam, na Streliški 12, so 

me drug za drugim z nasmehom pozdravljali učenci in 

učitelji, še posebej prijazno vsi tisti, s katerimi sem že 

smel sodelovati. Nekatere med njimi sem že nekoliko 

bolje spoznal. Vedel sem za njihova veselja in skrbi, o 

katerih so mi kdaj prej pripovedovali in s tem sem dobil 

nekoliko občutek, da sem tudi jaz del te skupnosti. 

Tudi to daje občutek toplote, tako v zbornici kot v 

učilnici. In brez toplote se ne učimo dobro. 

Uro kasneje. Biologija v devetem razredu. Ta dan smo 

govorili o mesečnem ciklusu v spolnem življenju ženske. 

V maternici se po vsaki menstruaciji naredi gnezdo za 

prihajajoče jajčece, narejeno iz hranljivo bogate plasti. 

Ta tvorba ni samo materialne narave, temveč pomeni 

tudi dvig temperature, ki pa pri naslednji krvavitvi hitro 

pade za pol stopinje. Tudi tukaj vidimo. Brez toplote ne 

more nastati novo življenje. - In toplota je bila tudi 

tema tega dne. 

Pozneje, popoldan, sem imel razgovore. Z učenci 

in učitelji. Pogosto je šlo za osebna vprašanja, ki ne 

spadajo v ta članek. Ampak ravno ta dan sem opazil, 

kako pogosto tičijo vzroki za mnoge konflikte, strahove 

in skrbi v vsakdanjem življenju v pomanjkanju topline. 

Vedno znova je tako: ljudje se počutijo odrinjene, 

odvrnjene, nerazumljene, medtem ko si želijo biti 

vključeni, sprejeti in obravnavani resno. In vse ima 

predzgodovino. Poslušam zgodbe iz preteklosti, ki pa 

se ne da več spremeniti. Preteklost je mimo, je mrtva, 

mrzla. Živeti moramo v sedanjosti, tu in zdaj, gledati 

naprej in ukrepati. Kajti življenje je sveže 'blago'. Samo 

ta trenutek je resnično toplo. 

Privilegij prišleka: ni obremenjen, nima predzgodovine. 

Zato mi vsakdo pripoveduje svojo zgodbo in pri tem 

misli: Njemu bom lahko dopovedal, da imam prav. 

Kot "nevtralnež" vendar mora uvideti, da imam prav. 

Uvidim in si mislim: Vsak misli, da dela dobro. A to je 

naivno. 

Za prišleka je vsakdo, ki stopi pred njega, človek poln 

možnosti. Njegove oči gledajo vsakega odprto. Drugače 

ni mogoče, saj njegov pogled ni zamegljen s predsodki, 

on ne ocenjuje, ne kategorizira. Zanj ima vsakdo 

možnost, da se spremeni. In jaz mislim: Vsak se lahko 

spremeni. Tudi to zveni naivno, ampak ni. Kajti to je 

edino, kar lahko reši razmerje, bodisi med učiteljem in 

njegovim učencem ali pa med življenjskimi sopotniki. 

Predsodek pomeni, da imamo drug o drugem dokončno 

oblikovano mnenje, da izžarevamo "jaz-vem-kdo-si-ti". 

Lep je občutek, da ne vem toliko. Sem sredi petdesetih 

in še enkrat sme biti vse novo. Učence v devetem razredu 

pogosto vprašam: kdo ste, kaj vas zaposluje, o čem 

sanjate. In oni presenetijo. Kaj jim je najpomembnejše? 

Družina, odgovori večina. V ospredju torej ne stoji več 

težnja po svobodi, temveč po varnosti, toplini. In na 

moje vprašanje, kaj je najvažnejše, kar so doživeli ob 

koncu tedna so odgovorili: prijatelji, gostje, obiski in 

ponovno družina. 


G O S T U J O Č E P E R O 

Toplota ima nasprotni pol. Vendar to ni mraz. Mraz 

pomeni namreč manj toplote, neko drugo stopnjo 

toplote. Pravi nasprotni pol toplote je oblika ali 

struktura. S polaritetami je pač tako, da ena ne more 

obstajati brez druge. Ne bi vedeli, kaj je dobro, če ne 

bi poznali hudega. Pa tudi svetlobo razumemo šele v 

kontrastu s temo. Tako je toplota (toplina) odvisna od 

oblike. V medsebojnih odnosih se otroci učijo olike. 

To so pravila in ureditve, ki delajo svet po eni strani 

razumljivega in preglednega, po drugi strani pa mu 

podeljujejo tisto varnost in sigurnost, brez katere se 

toplota (toplina) sploh ne bi mogla razviti. 

Povsod, kjer živijo ljudje, nastajajo red in strukture, 

razdelitve vlog, hierarhije in pravila obnašanja. 

Včasih se lahko spremenijo v floskule ali mrtve 

konvencije, za posameznike so lahko usodne. Če sploh 

in v kakšni meri to delajo, pa je odvisno od tega, kolikor 

je tam topline. Toplina se obnaša v odnosu do struktur 

odrešujoče, poživljajoče in s tem osvežujoče. 

Tako je tudi v ideološkem svetu. Če so ljudje zelo 

prepričani, kako je v duhovni resničnosti, kaj bogovi 

in njihovi preroki vidijo kot pravično oz. nepravično, 

katera je prava pot do dobrega, potem pogosto izgubijo 

istočasno tudi svojo toplino. To okolica občuti prav 

kot pomanjkanje toplote in poimenuje fanatizem ali 

fundamentalizem. Fanatizem lahko spoznamo po tem, 

da iz njega prihaja na dan tako dobro kot slabo, vendar 

v pretirani obliki. Dobro se kaže v želji, da bi pravilno 

razmišljali in delali, zlo pa v netoleranci do drugače 

mislečih, v okamenelem razmišljanju o pravovernosti. 

Fanatizem skriva svoje rogove v nebesih in svoje 

kremplje v peklu. 

Včasih je potrebno, da obliko spremenimo v kaos, da 

razgradimo jasne strukture, da damo ljudem oporo, 

ker se bo sicer njihova toplina razblinila v nič. Pri vzgoji 

gre pogosto za to. 

Včasih je potrebno, da naredimo ravno nasprotno. 

Vse preveč zlahka stagnirajo procesi, otrdijo oblike, 

se ohladijo odnosi. Vedno znova jih moramo pogreti 

in oživljati. Veliko humorja, veliko ljubezni do ljudi in 

veliko strpnosti spada zraven. 

Tukaj, na Waldorfski šoli v Ljubljani, sem se srečal 

z vsem, kar sem opisal zgoraj, vsem dobrim, pa tudi 

problematičnim. Od zunaj ni več kaj dodati, kajti vse 

sposobnosti in tendence so prisotne. Vsak pa naj sam 

zase presodi, kaj v življenju najbolj potrebuje. 

Kot majhen pozdrav v tem adventnem času mi je več 

do tega, da toplini izrečem hvalnico. 

Vsem učencem, staršem in sodelavcem šole želim 

tople božične dni. 

prevod: Staša Petrovič 

David Brierley 

Pomen 

otroške igre 2. del 

Radost obvladovanja 

in estetska dimenzija igre 

Z 

igro se razvijajo fizično-motorične sposobnosti 

otroka. Starši lahko opazujejo otrokova 

prizadevanja in napore od kobacanja do 

vzravnane pokončne drže, poskakovanja, skakanja in 

plezanja. To so progresivni zavestni gibi in vključujejo 

različne stopnje obvladovanja. Ko nekaj dosežeš in premagaš 

ovire svojega lastnega telesa, si ponosen, srečen in tvoja 

samozavest raste. Vaja, ki ima večkrat obliko obreda, daje 

zaupanje vase potem, ko je obvladana. Taka gibanja imajo 

pogosto tudi estetsko dimenzijo. Norveški raziskovalec in 

humanist Fridtjof Nansen v svoji knjigi " Na smučeh čez 

Grenlandijo" opisuje skrito naravo takih gibov: "Nič ni za 

oko prijetnejšega od ritmičnega poskoka v zraku". To je 

bilo mogoče uvideti tudi v antičnih olimpijskih igrah, kjer 

je bilo najbolj pomembno prikazati lepoto v obvladovanju 

gibov telesa, ki je bilo obenem v sozvočju z okolico. V 

slovenski, kakor tudi v drugih kulturah, lahko to vidimo 

v tradicionalnih gibih ob glasbi za otroke in v ljudskih 

plesih. 

V osnovi poznamo dve vrsti gibov. Prvim bi lahko 

rekli, da so pasivni, kjer spodbuda prihaja od zunaj 

kakor pri nežnem zibanju zibke ali gibanje gugalnice. 

Pri drugi vrsti gibov prihaja spodbuda iz notranjosti 

in vključuje aktivni impulz volje. Menim, da so te 

aktivnosti danes pomembnejše, kot so bile kdajkoli v 

preteklosti, ker otroka, ki raste in se razvija, osvobajajo 

zakonov težnosti. Lahkost je pomemben dejavnik v 

vsaki igri, ki vsebuje gibanje navzgor in je v skladu 

s smerjo rasti. Rastemo vendar navzgor, ne navzdol. 

Motiv vsakega vzgajanja je rast (rastline vzgajamo ...). 

Srečni smo, kadar tako kot otroci občutimo ta element 

levitacije (dviganja v zrak, lebdenja). Ganjeni smo ne 

samo v zunanjem pogledu, ampak tudi v naših dušah. 

Friedrich Schiller je to izrazil v svojem delu " Osvobojen 

teže telesa". 

Vsi smo gotovo že doživeli izkušnjo, da smo zavihteli v 

zrak dete in pri tem slišali veselo vzklikanje ter prošnjo, 

da dejanje ponovimo. Mnogi smo že videli nekoliko 

večjega otroka v parku na gugalnici. V igri je vedno 

prisotno gibanje. V telesnem gibanju se ganemo z nekega 

mesta (ganiti se, biti ganjen). V vzgoji in izobraževanju 

pomeni premikanje napredovanje, razvijanje. Gibanje 

človeka se močno razlikuje od gibanja živali. 


Pri živalih je, v nasprotju z rastlino, ki je trdno 

ukoreninjena v svojo podlago, stalno prisotno 

neustavljivo prizadevanje po premikanju. 

Otroci so navdušeni nad gibanjem in simpatija 

majhnih otrok do živali temelji na njihovi ljubezni 

do gibanja in premikanja. Rousseau je trdil, da je to 

zunanje, igrivo gibanje osnova za notranje gibanje 

pozneje v otroštvu in v obdobju odraslosti. 

Ali drugače povedano: igra je osnova fantazije, 

domišljije, ustvarjalnega duha in volje do pomnjenja. 

Za ustvarjalno domišljijo je potreben nadzor volje. 

To pa je spet odvisno od občutka svobode skupaj z 

obvladovanjem samega sebe, kar se razvija v prosti igri 

v vrtčevskem obdobju. 

To pomeni, da pot, ki vodi k individualizirani 

ustvarjalnosti v zgodnji šolski dobi, deluje kot zaščita 

proti močni in pogosto prevladujoči zunanji stimulaciji, 

ki obstreljuje mladostnika. Osnovo za razvijanje višjih 

mentalnih sposobnosti zagotavljajo aktivno delujoče 

neodvisne sile volje, ki so izkusile vadenje proste 

igre v otroštvu in v prvih letih waldorfskega šolanja 

uporabljeno metodologijo. Jean-Jacques Rousseau 

je poudaril, da odsotnost proste igre v otroških letih 

negativno vpliva na intelektualni razvoj mladostnika. 

Rousseau ne dvomi, ko svoje mnenje izrazi krepkimi 

besedami: Otrok se bo razvil v " parfâit imbécile, un 

automat, une statue immobile et presque insensible" 

(op. prev.: popolnega bebca, avtomat, negiben kip in bo 

skoraj brez občutkov). 

Moderne raziskave o razvoju spomina so spet 

pokazale, da je urjenje v igri pomembno za poznejši 

razvoj spomina. Spominjanje vključuje mentalni 

proces pri katerem je volja aktivirana, da ustvari slike, 

nove predstave. Ob Faustu je Goethe zabeležil, da je 

igra pomembna za mišljenje. Mišljenje vključuje igro 

z mislimi. Charles Dickens je izražal podobne misli ob 

ustvarjanju svojega vrhunskega dela David Copperfield: 

"Vse to ne bi bilo mogoče, če večine svojega otroštva ne 

bi bil preživel na naročju igre." 

Kakšno je stanje danes? Mnogi starši bi bili 

zaskrbljeni, če bi se njihov otrok pet ur igral sam, kot 

se je igral Dickens. Toda Dickens pravi, da med igro ni 

bil nikoli sam. Samote ne smemo nikoli zamenjevati z 

osamljenostjo. Dickens je imel ob sebi ves čas nevidne 

prijatelje, nikoli se ni počutil samega. Ti nevidni 

soigralci so pozneje postali odrasli in zaživeli v njegovih 

romanih kot živi značaji. Ti značaji so postali njegovi 

osebni prijatelji in so bili ves čas z njim. 

Domišljijski značaj igre 

in njen pomen za spomin 

Če pogledamo mentalne vidike igre, nam to v spomin 

prikliče dve imeni: Herberta Spencerja in Friedricha 

Schillerja. Za oba so osrednji elementi igre radost, vaja 

in volja. Prvi element, radost in toplina ugodja, je bil 

pogosto spregledan. Danes, ko je v otroške spalnice vdrl 

hlad računalniških iger, pa je to še posebno pomemben 

dejavnik. 

V zgodnjem obdobju vzgoje in izobraževanja v 

waldorfski šoli, je igra bistveni element še posebej v 

vrtcu, kjer si vzgojitelj trajno prizadeva poglabljati 

študij fenomenologije igre v odnosu do različnih stopenj 

mentalnega in telesnega razvoja rastočega otroka. V 

waldorfskem pristopu je osrednja predpostavka, da 

je radost duhovna aktivnost, bistvena za oblikovanje 

in stvarjenje nove predstavne podobe, ki povezuje 

notranje ideje z zunanjo realnostjo. 

Pablo Neruda se spominja: "V svoji hiši sem zbiral 

majhne in velike igrače, brez katerih ne morem živeti. 

Otrok, ki se ne igra, ni otrok, toda človek, ki se nikoli 

ne igra, bo za vedno izgubil otroka, ki je nekoč živel v 

njem in ga bo vedno obžalujoče pogrešal. Tudi svojo 

hišo sem zgradil kot igračo, v kateri se od jutra do 

večera igram." 1 

Od 1981 do 1997 se je količina časa, ki ga otroci 

porabijo za organizirane športne dejavnosti povečala 

za 27 %. Šport je s svojimi pravili organizirana igra. 

Poudarek je na tekmovalnosti in vadbi. Leta 2004 je 

Univerza Berkeley v Kaliforniji ugotovila, da otroci 

preživijo povprečno 3,1 uro pred televizijo, kar je 

devetkrat več časa, kot ga porabijo za igro. 

Ločnice otroštva postajajo vedno ožje. Vedno več je 

območij za igre, t. i. varovanih igrišč s pripomočki, ki 

otrokom povedo, kaj naj delajo, medtem ko število igrišč 

za "prosto" igro upada. V obdobju med 1970-1990 se 

je v ZDA prostor za "proste igre" devetletnikov zmanjšal 

na eno devetino. 


Ameriška študija kaže, da 41 % vseh otrok v starosti 

med 8. in 11. letom skrbi za lastno varnost in da se v 

svojih soseskah ne počuti varno. 2 

Glasbeni element igre 

Naslednja kvaliteta igre je, da je to prostovoljna 

aktivnost. Pomeni, da vsebuje element svobode. Občutek 

svobode je osnova za radost v igri. Igra se lahko začne 

ali konča kadarkoli, po potrebi. Ni nobenih dolžnosti 

in obveznosti. Igro pogosto dojemamo kot nasprotje 

resnosti. A to ne drži, igra je v resnici zelo resna zadeva, 

ki je hkrati osvobojena teže, povezane z resnostjo. 

Schillerjeve misli o teh zadevah zato oskrbujejo temelje 

zgodnjemu izobraževanju v waldorfski šoli. V svojem 

slavnem delu "O človeški estetiki ..." (1795), govori o 

nuji, gonilni sili po igranju, ki oskrbuje estetski element 

v človeku. Med igranjem so čutila povzdignjena na višji 

nivo, torej lahko govorimo o " veščini igranja". 

Beseda igrati je sinonim za dejavnost v glasbi. Obe 

dejavnosti, igra in glasba, sta svobodni manifestaciji 

ustvarjalnosti. Zato je tudi Aristotel ugotovil, da igra in 

glasba skupaj oblikujeta osnovo vsakega izobraževanja. 

Cilj igre je nekoč bil prebuditi čut za moralno. Platon je 

dejal, da to odpira občutljivost za kozmično, duhovno. " 

Igrati se, pomeni dati izraz veselju," pravi Shakespeare 

v enem od svojih sonetov. Schiller v svojem 14. pismu 

izpostavi, da je prirojeni instinkt za igro tisti oblikujoči 

del v umetnosti, ki ga lahko vidimo v primeru spontane 

potrebe po okraševanju. Vsi smo se že kdaj zdolgočaseno 

pogovarjali po telefonu, s pisalom v roki. Pred nami se je 

na papirju brez posebnega zavestnega napora pojavila 

množica okrasnih oblik. Tako nezavedno izražanje 

lahko primerjamo z aktivnostjo v zgodnjem otroštvu, ki 

odseva napor in igrivo ustvarjalnost duha, brez nekega 

cilja ali naloge. 

Glasba in igra 

Razveseljujoče je, da se je v zadnjih nekaj letih obnovilo 

zanimanje za vrednost igre v psihološkem in vzgojnoizobraževalnem 

mišljenju. Odkrivamo lahko renesanso 

zanimanja za moralni in ustvarjalni vidik igre. Hkrati 

pa je med tvorci vzgojno-izobraževalne politike politična 

zavest še odsotna. Žal v večjih evropskih državah 

prevladuje trgovsko-ekonomska moč: čas je denar. 

Na vseh področjih so najpomembnejši rezultati, tudi 

v izobraževanju. Kljub temu je pozitivno znamenje, 

da še nikoli doslej ni bilo toliko ljudi, ki bi jim glasba 

pomenila tako pomemben del življenja. Eden od razlogov 

je gotovo dostopnost glasbenih posnetkov. Toda hkrati 

še nikoli ni bilo toliko poslušalstva v opernih hišah in 

koncertnih dvoranah po svetu kot danes. 

Zaradi svoje osebno neposredne, bogate impresivnosti 

je imela glasba vedno najodličnejši položaj med 

umetnostmi. Na svetu ni kulture brez igre in glasbe. 

Obe sta zagotavljali in še vedno zagotavljata celostno 

komunikacijo. Glasba nam daje moč povzdignjene 

inspiracije, ki ni samo individualna, ampak tudi 

socialna. Mnogi smo že doživeli posebno vzdušje v 

koncertni dvorani, ko pustimo trivialnost vsakdanjika 

za seboj in se znajdemo bližje življenju samemu. To 

je nekakšna nirvana, podobno kot se otrok znajde v 

prosti igri. Ko mine obdobje tipičnega spontanega 

igranja, postane tok glasbe vitalnega pomena, tako kot 

v učnem načrtu waldorfske šole. 

Igra in življenje 

Ustvarjalnost je odvisna od obeh miselnih procesov, 

zavednega in nezavednega. Friedrich Nietzsche, Rudolf 

Steiner in Carl-Gustav Jung, so spodbujali estetska 

doživljanja, da se zgradi osnova za čut za notranje 

vrednote pri posamezniku. Čarobnost igre nima 

materialnega interesa, vendar je kljub temu sveta 

realnost. 

Verjamem, da pri vseh ljudstvih, zlasti v deželah s 

ponosno ljudsko tradicijo, obstaja soglasje o tem, da 

naj bi bila kultura igranja skrbno varovana in da mnoge 

igrače, ki so danes otrokom dosegljive, siromašijo 

inventivnost in ustvarjalno naravo proste igre. Mnogi 

starši in stari starši lahko pritrdijo besedam angleškega 

filozofa Johna Ruskina: "Igra je nujna zato, da nas 

osreči." 

Resnobnost in pogosto tudi strahovi, ki so v moderni 

družbi vse bolj prevladujoči, potrebujejo na drugi strani 

uravnoteženost s sprostitvijo igrivosti, da bi se lahko 

ustvaril prostor za razreševanje velikih problemov, s 

katerimi se družba sooča danes. Igra je vsekakor zelo 

resna zadeva, navsezadnje je najzgodnejše znamenje 

duševnih motenj nezmožnost igranja. 

Danes je celovitost jaza pogosto motena zaradi 

razprščenosti zavesti moderne dobe. Odraslost je 

tako ločena od otroškega spomina in s tem tudi od 

sposobnosti predstavljanja. Z ohranitvijo otroške 

igrivosti zadržimo gladko in tekočo misel in čutenje, 

spontanost, celovitost in osebnostno pristnost. Preden 

se oblikuje železna veriga življenjskih izkušenj v naši 

biografiji, je otroška igra pomembno izhodišče za 

poznejše kvalitetno bivanje. 

Einstein: Prenašati otroške občutke v sile odraslosti, 

izmenjevati in sestavljati otroško čudenje novostim 

s pojavnostjo, ki se zdi morda v štiridesetih letih 

vsakdanja domačnost- to je značaj genija. 

Opombe 

1. Neruda, Pablo: I confess I have lived. Rhodos, 

Copenhagen 1974 

2. Taylor Research & consulting 2003 

prevod: Staša Mavko 


D O G O D K I 

za organizacijski odbor Stanka Žabkar in Marina Nuvak 

Božični semenj 

Zahvala 

Božični semenj je za nami. Bilo je lepo in uspelo 

nam je. Iskrena hvala vam, dragi starši, učitelji, 

dijaki in učenci, ki ste s svojim delom in dobro 

voljo pričarali dan poln doživetij, veselja in prazničnega 

vzdušja! 

Hvala tudi vsem zunanjim gostom in sodelavcem, ki 

so na različne načine prispevali k temu, da je bil naš 

semenj še bolj uspešen. 

Slovenski vojski se zahvlajujemo, ker je že drugo leto 

za naše obiskovalce pripravila okusne tople obroke. 

Hvala županu Zoranu Jankoviću, ki nas je letos 

ponovno obiskal in ob tej priložnosti prispeval 500 € 

za naš novi klavir. 

Hvala družini Musič za njen prispevek za klavir v 

znesku 300 €. 

Seveda pa hvala tudi vsem staršem in sorodnikom, 

ki ste, ne le s svojim delom, ampak tudi z nakupi 

omogočili, da smo semenj ugodno zaključili. 

Hvala tudi vsem našim obiskovalcem, ki so s svojim 

obiskom prispevali, da je bilo vzdušje na semnju veselo 

in živo. 

Iz izkupička bomo letos plačali novi klavir ter opremili 

naravoslovno učilnico. 

Sejem je odprl direktor Iztok Kordiš, 

ponovno pa je bil med nami tudi ljubljanski 

župan Zoran Jankovič (zgoraj) 

Obiskala nas je tudi direktorica direktorata 

za OŠ ga. Mojca Škrinjar (levo) 

Prodaja je šla dobro od rok (spodaj) 


Za kulturni program je poskrbela naša 

glasbena šola (spodaj) 

ter naša nekdanja dijakinja, violončelistka 

Alja Mandič (zgoraj) 

Znane osebnosti so v sredo pred semnjem 

pletle venčke za prodajo na semnju (desno) 


16 WALDORFSKE NOVICE, ZIMA 2007 

Božični koncert je bil tudi letos zelo dobro 

obiskan. Zboru staršev in učiteljev Waldorfske 

šole Ljubljana se je pridružilo kar nekaj solistov, 

ki so navdušili občinstvo

D O G O D K I 

Matej Bezgovšek 

Biovan na obisku 

na waldorfski šoli 

Zelo sem vesel, da je podjetje Biovan lahko 

sodelovalo pri tako prijetnem dogodku, kot je 

božični semenj waldorfske šole. Ko pišem ta 

članek, sem še vedno poln pozitivnih vtisov iz Ljubljane, 

kjer smo v soboto, 1. decembra, preživeli čudovit dan. 

Velika pohvala pa gre tudi mariborski waldorfski šoli, ki 

smo jo obiskali v soboto, 8. decembra. Ko človek doživi 

dan v krogu prijetnih ljudi, ki jim iz oči sveti posebna 

energija in se je ne da opisati z besedami, si zaželi, da bi 

bilo več takšnih sobot. Kdor vidi srečo v otroških očeh, ki 

brezskrbno raziskujejo in jim veselje prekriva obraz, ta se 

kmalu zaveda, da waldorfski način delovanja pozitivno 

vpliva ne samo na otroke, pač pa utrjuje tudi vez med starši 

in otroki, ki v današnji hitri vožnji skozi življenje niti ni 

pravilo. 

Lepo je bilo videti vse te starše in otroke, ki so skupaj 

preživljali soboto. Težko z besedami opišem občutke, 

zato vsem toplo priporočam, da to ob kakšni drugi 

priložnosti sami doživite. Vsem še enkrat velika pohvala 

za odlično organizacijo in izbor dogodkov. Med drugim mi 

bo še posebej ostalo v spominu prečudovito predavanje 

ga. Mete Vrhunc z naslovom Gensko spremenjene 

rastline, ki je na meni prav zagotovo pustilo še poseben 

pečat. Da ne omenim ostalih predavanj in dejavnosti, 

ki so popestrili kulturni program in dali prav posebno 

noto dogodku, ki si zasluži veliko pohvalo. 

Verjetno se sprašujete, kdo je Biovan. To je pravzaprav 

otrok, ki se je rodil nekje pred enim letom z namenom, 

da naredi za prebivalce Slovenije nekaj dobrega. Preden 

je Vanja zbolela, je živela povsem običajno, torej 

brezskrbno življenje in ni niti slutila, kako ti bolezen 

lahko spremeni prioritete v življenju. Ni se zavedala, 

da je sreča pravzaprav zrak, ki ga dihamo, da je sreča, 

ker lahko greš sam po stopnicah, pravzaprav je sreča 

že to, ker čutiš, lahko govoriš, ali pa samo pogledaš 

naključnega soseda in ga vljudno pozdraviš. 

Šele ko sam doživiš trenutek resnice in se zaveš, da 

niti ni vse odvisno od nas, pač pa mati narava verjetno 

že ima razloge za takšne in drugačne dogodke, ki se 

nam zgodijo v življenju, takrat veš, da smo v bistvu zelo 

majhni, nebogljeni. Ko se zaveš, da živiš zaradi sebe 

in ne za druge, pač pa v sožitju z drugimi, takrat se 

ti odprejo vrata v povsem nov svet. Takrat se še kako 

zavedaš narave okrog sebe, ptičk, ki žvrgolijo svojo 

pesem, reke, ki teče … Vse to in še več je pravzaprav 

vedno z nami, ampak malenkosti, ki nas obdajajo, se le 

redko zavemo, pa čeprav je to naše največje bogastvo. 

Vanja je to začutila, ko jo je nepričakovano zadela 

bolezen, tako da čez noč ni čutila nog. Zdravniki so tavali 

v temi in pravzaprav nihče ni vedel, kaj je narobe. Sumili 

so multiplo sklerozo, pa to in ono bolezen. Diagnoze ni 

bilo. Vanja je takrat samoiniciativno raziskovala razne 

vire, kjer bi lahko primerjala svoje simptome. Kasneje 

se je izkazalo, da je imela vnetje hrbtenjače in to je bil 

tudi razlog za spremembo načina življenja. Pravzaprav 

sva kasneje ugotavljala, da se je to moralo zgoditi, saj 

je obema spremenilo življenje. Takrat sva spoznala, da 

je v življenju pomembno vse kaj drugega kot le utrip 

vsakdanjika. Takrat je Vanja spoznala ljudi, ki so na 

neki način oblikovali najino sedanjost. Biovan je torej 

najin otrok, ki je zagledal luč sveta z namenom, da 

spreminja prehranjevalne navade, saj se mnogi ne 

zavedajo, da je poleg obvladovanja stresa prav način 

prehranjevanja eden izmed pomembnih dejavnikov pri 

ohranjanju našega zdravja. 

Biovan je nastal spontano, saj je na slovenskem tržišču 

primanjkovalo kvalitetnih bio in demeter prehrambenih 

artiklov, ko smo najprej zase iskali nekaj najkvalitetnejše 

prehrane. Biovan je na slovenskem tržišču zastopnik 

nemškega podjetja Naturata-Spielberger, ki je vodilni 

proizvajalec in ponudnik visoko kvalitetne naravne 

hrane (bio/demeter). Kar tri četrtine produktov je 

demeter kvalitete, njihova ponudba pa obsega testenine, 

riž, jušne osnove, olja, oreščke, suho sadje, kosmiče, 

moko, čokolado, kavo, sladila, začimbe, dišave, kakav, 

vročo čokolado, proizvode iz paradižnika, balzamični 

kis, semena … Prav tako zastopamo švicarsko podjetje 

Holle, ki ima tradicijo že od leta 1933 in je vodilni 

proizvajalec naravne otroške hrane ter ima večino 

produktov demeter kvalitete. Takšna hrana je zdrava 

in varna, gensko nespremenjena, brez dodatkov soli, 

sladkorja, umetnih arom, barvil, konzervansov in 

kadar je potrebno, tudi brez glutena. 

Ponudba Holle obsega mleko 1, 2 in 3 ter kozje 

mleko, mlečne žitne kašice, žitne kašice brez mleka, 

sadno-žitne kašice brez mleka, pirin prepečenec in 

pirine piškote za dojenčke, čaj za dojenčke ter sadne 

in zelenjavne kozarčke. Žitna otroška hrana Holle je 

proizvedena iz celih žitnih zrn. To pomeni, da se ne 

uporabi samo zmleti del zrna, ampak tudi kalček in 

dragocena lupina. 


O E M A R I B O R 

Tako so uporabljene naravne vsebine žit, kot 

so beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe in tudi 

mineralne snovi in vitamini. Prav tako se ohranijo tudi 

pomembne balastne snovi za izboljšanje prebave. Za 

Holle žitno prehrano so polnovredna žita predelana 

v lahko prebavljivo in dojenčku primerno obliko. Ko 

pride žitni škrob v stik s toploto in vlago, je dostopen 

za dojenčkov organizem, ki še raste. Iz polnovrednega 

žita nastanejo najbolj fini, enostavno topljivi kosmiči. 

S sestavinami, ki so napisane v receptih, se lahko in 

enostavno pripravijo stekleničke in kašasti obroki, ki so 

usklajeni z razvojem vašega dojenčka. Zelo pomembna 

prednost je in bo individualna priprava hrane. 

To pomeni bazo za pripravo stekleničk in kašic iz 

dostopnih žit biološko-dinamične kvalitete (demeter). 

Kvaliteta nadaljnih dodatkov, kot so sadje, mleko ali 

zelenjava, je odvisna od izbire matere. Mame same 

izberejo, katere sestavine bo užival njihov otrok (in ne 

industrija). Tako lahko npr. zaradi dokazane otrokove 

alergije posamezne sestavine nadomestite z drugimi. 

Zastopamo pa tudi nemško podjetje Lubs, ki ponuja 

sadne tablice, ter avstrijsko podjetje Bio-egger, ki je 

ponudnik bio bonbonov, njihov najbolj znan produkt 

so bio medvedki brez želatine, barvil, konzervansov in 

drugih dodatkov. Več o produktih si lahko preberete 

na www.biovan.si, kakršna koli vprašanja pa lahko 

pošljete na info@biovan.si in z veseljem vam bomo 

odgovorili. 

V veliko veselje nam bo, če bo Biovan uspel zadovoljiti 

tudi vaše potrebe po zdravem načinu prehranjevanja. 

Biovan je Vanji v najtežjih trenutkih vlival dodatne moči 

in upanje, s katerim je našla največji zaklad za srečno in 

zdravo življenje. Midva sva spremenila način življenja, 

sedaj se veliko gibava, pozitivno razmišljava in se 

izogibava stresu, še posebej pa se zdravo prehranjujeva. 

V kolikor sem z najino zgodbo komurkoli dal dodatne 

moči, da prebrodi kakšno težavo, če sem mogoče komu 

odprl oči in pomagal odgovoriti na kakšno vprašanje 

ali pa sem mlajšim bralcem nakazal pot k svobodi, ki 

sva jo z Vanjo tudi s pomočjo Biovana našla, bova oba 

zelo vesela. V kolikor ima kdo kakršno koli vprašanje 

v zvezi z vnetjem hrbtenjače ("transverzalni mielitys"), 

lahko tudi kontaktira Vanjo in z veseljem bo delila svoje 

izkušnje s komerkoli. 

Tuji jeziki v 

osnovni šoli 

Dva tuja jezika že od 

1. razreda dalje 

Andrej Ornik 

Dandanes si že skoraj vsi starši želijo, da bi 

njihov otrok znal govoriti vsaj en tuj jezik. Ta 

potreba se je od 1970. leta dalje že tako močno 

razvila, da se lahko soočamo celo z določenimi socialnimi 

zaprekami, če se ne znamo vsaj nekoliko pogovarjati v 

angleškem jeziku. 

Kdaj je najboljši trenutek, da se začnemo učiti tujega 

jezika? Že v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja 

so nevropsihološke raziskave pokazale, da otroci, ki 

se začnejo pred 10. letom starosti učiti tujih jezikov, 

veliko lažje najdejo dostop do njih, kakor otroci, 

ki se tega lotijo kasneje. Ko otrok pride v šolo, je v 

uporabi materinega jezika postal že tako gotov, da si 

je ustvaril dobro podlago za razmišljanje, govorjenje in 

komuniciranje. V tem obdobju so vsi govorni organi (od 

grla do konice jezika) še zelo plastični in odprti. 

V tem času zvenijo vsi glasovi, toni in melodije tujega 

jezika v otrokovem ušesu na zelo igriv in melodičen 

način, otrok pa v sebi še vedno nosi tudi ogromno sil 

posnemanja, ki mu omogočajo lahkotno učenje jezika. 

Danes so prednosti zgodnjega poučevanja tujih jezikov 

nesporno priznane in tako že na mnogih državnih šolah 

takšno učenje tudi izvajajo. 

Waldorfske šole pa se lahko na področju zgodnjega 

poučevanja tujih jezikov pohvalijo že z 80 leti bogatih 

izkušenj, kajti že od ustanovitve prve Waldorfske 

šole v Stuttgartu leta 1919 se vsi waldorfski učenci 

že od prvega razreda dalje učijo dveh tujih jezikov. 

Na Waldorfski šoli Maribor sta to angleški in nemški 

jezik. 

Rudolf Steiner, waldorfska šola, demeter so 

povezovalne točke, ki združujejo nekaj dobrega za 

sočloveka. Veseli me, da je bil tudi Biovan deležen 

prijetne družbe, saj smo se kot ponudniki demeter 

artiklov počutili v vaši družbi prijetno. Tudi Biovan, 

prijatelj zdravega prehranjevanja, si je za cilj postavil 

narediti nekaj za dobro ljudi in v tem smo si enaki. 

Sreča je v malih stvareh … 


Pri tujem jeziku učenci najprej pišejo tekste, ki so se 

jih naučili ustno v prvih treh razredih in se jih ob tem 

hkrati učijo tudi brati. 

Ob koncu tretjega razreda tako povprečno nadarjen 

otrok obvlada najpomembnejše glasove dveh tujih 

jezikov, ima varen občutek za stavčno melodijo tujih 

jezikov. Pozna tudi veliko otroških pesmi, rim, rekov, 

prstnih ter ostalih iger iz dveh tujih jezikov. Na ta način 

otroci pridobijo podlago za miselni preboj v tuj jezik, ki 

nato sledi od 5. razreda dalje. 

Pri učenju tujih jezikov se na waldorfskih šolah zelo 

močno naslanjamo na dejstvo, kako se otroci učijo 

maternega jezika. Majhen otrok se materinščine nauči 

zelo igrivo, tako da posluša govor okrog sebe in nato 

poskuša te besede posnemati, pri čemer igrajo zelo 

pomembno vlogo večkratne ponovitve. In tako kot se 

majhen otrok že na samem začetku sooči s celovitostjo 

materinščine, tako naj se tudi prvošolec okopa v obilju 

novega jezika. Tako vodilna metodično didaktična 

misel ne sledi nujno principu od lažjega besedišča k 

težjemu. 

Naslednja zelo pomembna točka pouka pa je 

gibanje. Če je govorjenje povezano z gibanjem, potem 

to ne ustreza samo otroški želji po gibanju, ampak 

pomeni tudi veliko olajšanje za spomin sam. Bolj kot 

so govorna dejanja povezana z gibanjem telesa, lažje 

lahko otroci reproducirajo besede in govor. Skrivnost, 

zakaj se ljudje, ko bivajo v tujini, toliko lažje naučijo 

tujega jezika, se skriva v veliki meri v dejstvu, da lahko 

ljudje v tamkajšnji situaciji govorjenje in delovanje na 

zelo živ način povežejo, in tako besed ter struktur ne 

sprejemajo skozi branje nekega učbenika. Podobno pa 

želimo doseči tudi pri otrocih. 

Na Waldorfski šoli v Mariboru se pri našem delu v 

1.,2. in 3. razredu prav tako poskušamo držati zgoraj 

opisanih načel. Pouk nemškega jezika poteka dvakrat 

tedensko po pol ure, enako pa se godi tudi z angleškim 

jezikom. Tuje jezike se učimo skozi celotno šolsko 

leto. Delo večinoma poteka v krogu, kajti to omogoča 

učitelju, da zelo dobro občuti vsakega otroka posebej 

in se mu lahko tako zelo hitro prilagodi in ga lažje vodi. 

Naše ure so sestavljene iz treh glavnih delov. Vsako 

učno uro pričnemo z ritmičnih delom, kjer ogromno 

pojemo, se učimo raznih prstnih iger, rajamo in 

podobno. Otrokom so še posebej všeč rajalne igre, 

ki vsebujejo nekaj več "akcije", in kjer lahko otroci 

bolj izživijo svojo potrebo po gibanju. Nadalje nas pri 

pouku nemščine velikokrat obišče tudi prijazni škrat 

Butzeman, ki nas nauči ogromno zanimivih stvari; 

predvsem kako se predstaviti, povedati, koliko smo 

stari ali pa kje smo doma. Kot si najverjetneje lahko 

mislite, je Butzeman najbolj všeč otrokom prvega 

razreda. Ritmičnemu delu sledi osrednji del učne ure, 

v katerem vsak mesec obravnavamo novo učno temo. 

Tako se učimo o vremenu, o šoli, družini, hrani, živalih, 

oblačilih, spoznavamo barve in se učimo šteti.. Ob tem 

se vedno zelo zabavamo, veliko smejemo, še posebej ob 

kakšni zanimivi in seveda tudi poučni igri. Ob koncu 

našega srečanja se vedno poslovimo s pesmico in drug 

drugemu zaželimo prijeten dan. 

Do konca tretjega razreda polnijo ure tujih jezikov 

raznovrstni reki, rime, pesmi, plesi v krogu in igre, 

kakor tudi razne scene iz vsakdanjega življenja, ki 

otrokom pomagajo z vsemi čuti občutiti tuj jezik 

– vse aktivnosti pa potekajo izključno ustno. Pri tem 

kognitivni procesi niso toliko v ospredju, temveč gre 

predvsem za občutenje novega jezikovnega sveta. Na 

vse načine pa moramo poizkusiti, da se v prvih treh 

letih izognemo in prevelikemu prevajanju, kajti vsi 

preveliki intelektualni postopki motijo nezavedno 

osvajanje tujega jezika. S četrtim razredom pa se to 

spremeni, kajti pisava je osvojena in prve slovnične 

strukture postanejo del pouka materinega jezika. 


O E M A R I B O R 

Evritmija na 

Waldorfski šoli v 

Mariboru 

Vida Talajić 

Specifičnost Waldorfske šole v Mariboru je, da se 

učenci že od prvega razreda učijo tri tuje jezike: 

angleški, nemški in hrvaški jezik. Angleški in 

nemški pri pouku teh predmetov, hrvaški jezik pa skozi 

proces pri pouku evritmije. V prvem razredu učenci s svojimi 

zdravimi silami posnemanja sledijo pripovedovanim 

pravljicam, stkanih v verze in spremljanih z evritmijskimi 

gibi. Včasih razredna učiteljica "prevede" del ali samo 

besedo, za katero meni, da je učenci ne razumejo (lopticažogica, 

patuljak-palček, div-velikan). 

V drugem in tretjem razredu skoraj ne potrebujejo 

več prevoda. Zasluga gre predvsem deklici v drugem 

in njenem bratu v tretjem, ki poznata ta jezik preko 

svojega očeta in otrokom vedno razložita, če česa ne 

razumejo. Pogosto se zgodi, da drugi otroci že intuitivno 

uganejo pomen besede ter skušajo drug drugemu 

razložiti pomen. 

To šolsko leto imamo nov, dobro uglašen klavir, 

kar je velika sreča, ter veliko učilnico za evritmijo in 

glasbo. Žal se bomo morali naslednje šolsko leto od 

nje posloviti, ker bo v njem prebival novi prvi razred. 

Tako bomo imeli evritmijo zopet tako kot preteklo leto, 

v enem od razredov. 

Najpomembneje je, da učenci radi prihajajo k pouku 

evritmije, vsi v prelepih evritmijskih oblekah, ki jih je 

velikodušno zašila gospa Zorko, mama učenca tretjega 

razreda. Učenci pri evritmiji z veseljem sodelujejo pri 

imaginativnem procesu preobrazbe palčka v princa, 

vile v princeso,zajca v raco,…starejši pa že obvladajo 

zahtevnejše gibe in oblike ter glasovne in glasbene 

evritmijske naloge. V veliko veselje so jim tudi nove 

bakrene palice, ki so jih v februarju za njih izdelali 

učitelji in starši. 

Tudi meni je v veliko veselje, da lahko sodelujem v tem 

čudovitem procesu izgradnje in se znova čudim, kako 

blagodejnoin osvežujoče deluje evritmija na učenca 

skozi celoten pedagoški proces. 

Izredno pomembno se mi zdi, da evritmija "živi" tudi 

na naših pedagoških konferencah. Vsak četrtek se 

učitelji za 20 min. srečamo v umetniškem procesu, 

ki nas združuje na nekem drugem nivoju ter nam da 

moč, da lažje rešujemo pedagoška in druga vprašanja 

in zahteve, ki jih pred nas postavlja šolski vsakdan. 

Ob četrtkih se že drugo leto srečuje tako imenovana 

evritmijska skupina Vidar, ki je to šolsko leto 

sestavljena iz devetih članov – staršev in učiteljev šole 

ter študentov waldorfskega izobraževanja. Vsak teden 

imamo eno uro glasovne in eno uro glasbene evritmije. 

Tako je mogoče vsak četrtek med šesto in pol deveto uro 

zvečer slišati vesele zvoke glasbe, poezijo v hrvaškem 

jeziku ter skupno napisane pesmi v slovenščini s 

hrvaškim naglasom, seveda pa tudi ropot ob padanju 

bakrenih palic in veliko smeha.

Waldorfske novice - Zima 2007

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?