Vizita št. 59 marec 2013 - Splošna bolnišnica Novo mesto

eportaža
mag. Valerija Balkovec
Tudi zdravniki zbolimo – bila sem
pacientka nevrološkega oddelka
V četrtek pred kulturnim praznikom, 7. februarja 2013, ko je
veliko sodelavcev v bolnišnici načrtovalo, kam bodo šli za
podaljšan vikend na smučanje, sem si pripravila najnujnejše
stvari za »vikend sprejem« na nevrološkem oddelku naše
bolnišnice. Ko sem okrog 15. ure pregledala še zadnje
paciente in sva z medicinsko sestro pregledali in razvrstili
še vse napotnice in izvide, sem bila sprejeta na oddelek. Z
bolečinami v hrbtenici, ki so se širile navzdol po nogi, se
ni dalo več ne hoditi, ne sedeti, in niti za trenutek več noči
zapored zatisniti oči. Prepričana sem bila, da bom po terapijah
v obliki protibolečinskih infuzij zapustila oddelek po
3 - 4 dneh, odpuščena pa sem bila šele po dobrih treh tednih,
1. marca 2013.
Naj se predstavim. Že 20 let sem zdravnica specialistka za kožne
bolezni in bolezni ven, magistrica medicinskih znanosti, predstojnica
Dermatološkega oddelka, zaposlena v bolnišnici Novo mesto od
leta1988, kjer sem zadnjih 10 let predstojnica oddelka.
Moja prva izkušnja z zdravljenjem v bolnišnici je bila v Ljubljani na
ORL kliniki pred dvajsetimi leti, tik pred specialističnim izpitom,
ker sem imela težave z ravnotežjem. Le-te so bile verjetno posledica
hude predizpitne napetosti, sočasnega jemanja zdravil proti
glavobolom in velikih količin popite kave. Skratka, zadeva se je hitro
ugodno rešila in s te strani nisem imela pozneje nobenih težav.
Pred petnajstimi leti sem bila v naši bolnišnici hospitalizirana
zaradi operacije krčnih žil. Operacija je potekala po planu, ravno
tako tudi odpust. Z vsem sem bila zelo zadovoljna. Pred desetimi
leti sem imela krajši operativni poseg na kolenu v Ortopedski
bolnišnici Valdoltra. Sama te sprejeme v bolnišnico nisem
doživljala kot resnejše zdravstvene težave ali kot bolezen.
In kot eni pravijo, da je magična oz. nesrečna številka 13, se je
moja četrta hospitalizacija v življenju zgodila po trinajstih letih
prvega sprejema oziroma leta 2006, ponovno na ORL kliniki v
Ljubljani. Več o tem v enem izmed naslednjih prispevkov v našem
glasilu, je pa takrat šlo za resnejšo bolezen. Star pregovor pravi,
da korenina ne pozebe in dobra dva meseca po težkem operativnem
posegu sem se ponovno podala v službo in v svoj stalni
boj z migrenami in vse pogostejšimi težavami s sklepi.
Tokrat želim spregovoriti nekaj besed o moji zadnji hospitalizaciji,
ko sem bila zaradi hudih bolečin v hrbtenici, po nekajdnevnih
zaporednih obiskih v nevrološki ambulanti in vsakodnevnih
intravenoznih terapijah pred začetkom dela v svoji ambulanti,
sprejeta na nevrološki oddelek naše-novomeške bolnišnice, kjer
sem bila dobre 3 tedne oziroma od 7.2.-1.3.2013. Težave so se
začele že med poletnim dopustom in se vsak mesec vztrajno stopnjevale.
Ob novembrski fizioterapiji je prišlo le do kratkotrajnega
začasnega in delnega izboljšanja. Da sem zmogla vsakodnevno
Avtorica prispevka:
mag. Valerija Balkovec,
dr. med.
službo, je bilo potrebno jemati
vse več tablet proti bolečinam,
vse pogosteje sem bolečino
lahko ustavila le z injekcijami.
Podobno je bilo z migrenami,
ki so se pojavljale tudi večkrat
mesečno. Marsikateri tableti in
injekciji bi se lahko izognila, če
bi ob bolečinah ostala doma in
počivala, predvsem ob hudih
napadih migrene, ki se jih je
dalo obvladati včasih šele z več
injekcijami. Tisti, ki ste kdaj imeli
migrenski napad, me dobro razumete,
tistim, ki ga še niso imeli, pa ga ne privoščim, tudi če bi
te osebo sovražila, čeprav nikogar na svetu ne sovražim.
PRISPEVEK POSVEČAM KOT VELIKO POHVALO
VSEMU NEGOVALNEMU IN ZDRAVNIŠKEMU KADRU
NEVROLOŠKEGA ODDELKA. BREZ PRIJAZNE BESEDE
IN VZPODBUDE VSAKEGA IZMED NJIH BI VERJETNO
POPOLNOMA OBUPALA NAD JAKOSTJO IN TRAJANJEM
BOLEČIN.
Ker se že 30 let spopadam z migrenami ter zadnjih deset let s
pogostimi bolečinami v sklepih, mi hude bolečine niso tuje, vsaj
tako sem mislila doslej.
Ko sem doma dopolnjevala ta prispevek (večji del prispevka je bil
napisan po mojem nareku v diktafon, saj sama zaradi bolečin v
nogi nikakor nisem mogla sedeti in pisati in še zdaj le za kratek
čas zelo težko sedim pred računalnikom), sem k sreči že pozabila
na ure in dneve zame takrat neznosnih bolečin.
Nevrološki oddelek poznam vsa leta, odkar sem zaposlena, saj
sem v začetku celo razmišljala o specializaciji iz nevropsihiatrije
in sem bila tudi kot stažistka na oddelku tri tedne na praksi.
Kasneje me je premamila dermatologija, za katero mislim, da mi
je pisana na dušo.
V preteklih mesecih in letih sem bila skoraj vsakodnevno ali vsakotedensko
pri njih na konzilijarnih pregledih, saj se predvsem pri
protibolečinski terapiji pogosto pojavijo različne reakcije na koži,
ki so jih zdravniki na oddelku reševali ob posvetu z mano.
Naj se tokrat ustavim pri negovalnem kadru. Medicinske sestre so me
vedno pričakale z nasmehom, vedno so mi bile na razpolago, vedno
so mi pomagale pri pacientu, ki sem ga prišla pogledat in seveda, v
kolikor je bilo to mogoče ali potrebno, poklicale zdravnika.
Ko sem se počutila bolje, sem tudi jaz, tokrat v vlogi pacientke, že
pred vrati oddelka počakala medicinske sestre z nasmehom.
39