Vizita št. 59 marec 2013 - Splošna bolnišnica Novo mesto

eportaža
Ko se vodstvo odmakne od podrejenih, ko smo vsak dan vedno
znova preplavljeni z navodili za delo, za katera bi morali pravzaprav
celo dopoldne presedeti pred računalniki, potem tukaj za dušo več
ni prostora. Se je res potrebno podrediti vsakemu predpisu, ki si ga
nekdo izmisli, in za vsako ceno na koncu ne priznati, da rezultat
ni dober, da je rezultat ravno nasproten? Saj ni daleč trenutek, ko
zdravstveno osebje pravzaprav ne bo imelo več časa, da pride do
bolnika, ampak bo samo še gledalo v računalnik.
To ni problem samo novomeške bolnišnice, to je slovenski
problem, ne vem, ali je tudi svetovni – v tem merilu nimam
izkušenj.
Naj zaključim z naslednjimi besedami :
Skupaj z mojim sobnim zdravnikom Matejem Kolencem, dr. med.
Odkar sem se zaposlila v novomeški bolnišnici, je ta izgubila
veliko duše. Ni je izgubila popolnoma, še je v njej veliko odličnih
ljudi.
„Izrekam pohvalo vsemu osebju Nevrološkega oddelka.
Pri njih bi se moral učiti marsikateri direktor, predstojnik,
glavna in veliko odgovornih DMS in različnih vodij. Še enkrat
ponavljam: Ni slabih delavcev, so samo slabi vodje.“
Od koderkoli se vračam domov; najsi bo to dopust, službena pot
ali zdravljenje v bolnišnici, v svojem stanovanju najdem svoj mir
in uživam v lepoti cvetja, ki ga že od nekdaj z veseljem gojim,
bodisi na okenskih policah, na balkonu ali na domačem vrtu.
Odločitev je padla, nocoj ni treba
predpisati dodatnih injekcij proti
bolečinam.
Prihod domov 1.3. 2013
Kot prava Belokranjka in potomka Župančičeve rodbine
zaključujem z Župančičevimi verzi na koncu Dume:
»Školjka na morskem se dnu razbolela je,
v biser je stisnila svojo vso bol.
Srce poeta – kaj v tebi se zbralo je?
Srce poeta – od nje si bolno«.
Idiličen februarski večer, ko sošolki s fakultete Valerija Balkovec,
dr.med. in Marjanca Božič, dr. med., z optimizmom kujeta načrte
za poletje ob Kolpi.
Lepa so jutra v Beli krajini.
Vse fotografije so nastale zadnja dva dneva pred odpustom, konec tretjega tedna, ko sem bila boljša in sem se odločila, da
napišem ta prispevek za Vizito in se tudi na ta način zahvalim vsemu osebju. Žal nekaterih, ki so bili tiste dni prosti, ni na
fotografijah, za kar mi je žal, saj sem želela predstaviti utrip celega nevrološkega oddelka. Danes smo zaposleni v zdravstvu
na žalost večinoma le tarče kritik, na besedo hvala smo že vsi skoraj pozabili. Življenje bi bilo marsikdaj lepše in lažje, če bi
znali in zmogli večkrat reči hvala tudi ob vsakdanjih priložnostih.
43