Vizita št. 59 marec 2013 - Splošna bolnišnica Novo mesto

kulturne drobtinice
usklajenega timskega dela vseh zaposlenih
na področju zdravstvene nege. Ob tem je
bil vsak pacient obravnavan individualno
in z veliko mero empatije.
Postopoma nam je na oddelku uspelo
uvesti respiratorno fizioterapijo kot integralni
del zdravljenja večine hospitaliziranih
pacientov in s tem dodati še
en pomemben dejavnik k izboljšanju
obravnave pacientov na oddelku.
Vodstvo bolnišnice smo leta dolgo opozarjali
na potrebo po obnovi oddelka.
Veliki met nam je uspel leta 2003, ko se
je začela temeljita prenova. Po enem letu
smo izpolnjevali praktično vse pogoje za
delovanje sodobnega bolniškega oddelka,
na katerem je omogočeno optimalno
strokovno delo za zaposlene, prav tako
pa je zagotovljeno prijetno počutje
pacientom.
Za dosežene cilje so bila potrebna leta
entuziazma, stalnega učenja, kot tudi
fizičnih in psihičnih naporov celotnega
kolektiva Pljučnega oddelka. Priznanje za
to gre, ne da bi jih omenjal poimensko,
vsem zdravnikom in zdravnicam, ki so ali
še delajo na oddelku, vsem srednjim in
diplomiranim medicinskim sestram, med
katerimi so nekatere prišle na oddelek
takoj po zaklučenem šolanju in še danes
vztrajajo. Priznanje si seveda zasluži tudi
administrativno osebje.
Zasluge gredo tudi fizioterapevtkam, ki
smo jih zadnja leta imeli že za svoje, kjub
temu da formalno prihajajo na oddelek iz
samostojne službe za fizioterapijo.
Nekaj mesecev pred upokojitvijo leta 2010
me je mlajša kolegica vprašala, v katerem
obdobju mi je bilo na oddelku najlepše.
Brez razmišljanja sem odgovoril, da so mi
bila prav vsa leta na oddelku enako lepa.
Opravljal sem delo, ki sem ga imel iskreno
rad, kljub mnogim grenkim trenutkom mi
je nudilo neizmerno zadovoljstvo. Vsa leta
sem delal v zelo homogenem kolektivu.
Neštetokrat smo skupaj delili veselje in
žalost, smeh in solze. Ponosen sem na
svoj vzdevek “ata,” kot so me na oddelku
klicali zadnja leta. Danes sem vesel, da se
na oddelku rešuje kadrovsko pomanjkanje
zdravnikov, da je zagotovljen strokovni
napredek in da se bo moja pripoved nadaljevala
z novimi poglavji.
52
Toni Gašperič
Repete
Opazil sem jo že od daleč. Hodila je
elegantno kot lipicanec po zvokih
Straussovega valčka. Bila je lahkotna kot
Rudolf Nureyev v Čajkovskega Labodjem
jezeru. Domala lebdela je kot ptičje
pero, ki se počasi spušča na zemljo kot
ostanek ptiča, ki ga je napadla ujeda. Kot
snežinka v decembrskem zaledenelem
decembru. Bila je v belem. Nedolžna
kot Buonarrotijev angelček v palači Pitti.
Kot dojenček pri krstu. Kot devica preveč
pokroviteljske in posesivne matere. S
seboj je z nevidnim povodcem vlekla
fagotista, majhnega možiclja s kot nadevana
paprika velikimi očmi. Vedel sem,
da bo slavnostni govornik na odprtju
poletnih glasbenih dogodkov.
Opazila me je. Kot klop, ki začuti toplino
človeškega telesa, se je spustila name,
ovila mi je roke okrog vratu in me stisnila
k sebi. Dišala je po jasminu, ki ga je za hip
oplazil dim kubanske cigare. Spreletel
me je srh, zaščemelo me je v želodcu
in v nožnem palcu sem začutil pekočo
bolečino. Spomin pozabljene strasti.
»Živ’jo,« je rekla. »Prej bi te pričakovala v
Prekmurju kot tu.«
Vključil sem spomin, a iz njega nisem
mogel iztisniti, kdo je.
»Boš kaj spila?« sem jo vprašal, ko je
prisedla k mizi, kjer je že zavzel stol
fagotist.
»Veš, da ne pijem alkohola. No, pivce na
leto že. Stekleničko.«
»Sok, vodo z okusom?«
»Nisem končala. Malo pivo sem letos že
konzumirala, zato bom zdaj veliko.«
Na odru se je pripravljal za nastop trio
kitar. V katalogu prireditev je pisalo, da
so svetovno znani in da prihajajo iz
Nemčije. Igrali da bodo skladbe klasičnih
mojstrov. Publike ni bilo veliko, kar je
povsem razumljivo za kraj, kjer sicer
kraljuje frajtonarica, od klasike pa odojki
in janjci na ražnju.
»Pa še vodko bi, da se kelnar’ca ne bo
sprehajala, kot da se je nažrla verolaxa.
Da ne bo motila koncerta. Blazno rada
imam kitarske trie. Nora sem nanje.«
In je pila. Kot dežja lačna zemlja. Kot
žolna. Kot človek, pri katerem se pojavlja
sladkorna bolezen, pa si tega noče
priznati. Kolikor dlje je trajal koncert,
toliko bolj se ji je zapletal jezik, ko je razpredala
o padcu Berlinskega zida, kar je
pripomoglo k temu, da smo sploh lahko
priča vrhunskemu glasbenemu dogodku,
ki se odvija pred nami. Oči so se ji pričele
stekliti, pred predzadnjo skladbo je
strmela vame s frnikulama, rahlo obarvanima
z rdečimi žilicami. Fantje so končali
z igranjem, naveličana in zdolgočasena
publika je medlo zaploskala, posamezniki
so se že odpravili k izhodu, ko je zakričala:
»Repeteeee!«
Dvorišče je otrpnilo. Nemški trio se je
priklanjal, gledalci pa so pogledovali k
naši mizi. Videli so, da ne sedijo za njo,
razen mene, someščani, pač pa priznani
fagotist, elegantna ženska iz Ljubljane,
predsednica prireditvenega odbora
in osnovnošolska profesorica glasbe.
Dovolj trdno zagotovilo, da so bili nemški
kitaristi enkratni, neponovljivi, da gre za
nekaj več, kot so lahko sami dojeli, kaj
šele razumeli. Prvi je zavpil »repete«
podjetnik, ki je spravil na tržišče brivske
aparate, s katerimi se lahko moški obrijejo
tudi pod vodo, pritegnila mu je žena,
frizerka z mojstrskim izpitom, kupljenim
v Karlovcu, in že nekaj sekund za tem,
je odmevalo od grajskih zidov: «Repete,
repete, repete!«
Primaknila se je k mojemu desnemu
uhlju, da sem začutil njeno z alkoholom
napolnjeno sapo in šepnila: »Kakšna štala.
Repete je bil namenjen natakarici, ne pa
brenkačem iz okolice Berlina. Idioten.«