Vizita št. 59 marec 2013 - Splošna bolnišnica Novo mesto

eportaža
Tudi pogled skozi okno bolniške sobe je zdravilen, to je bilo dokazano
s številnimi raziskavami. V bolnici sem preživela teden najhujšega
sneženja v zadnjih letih. Medtem, ko so vsi imeli probleme z obilico
snega, sem kljub bolečinam uživala ob pogledu na debele snežne
kepe, ko je v eni noči zapadlo več kot meter snega.
Nehote razmišljam o tem, koliko sem sama kriva, da so se razvile
tako hude bolečine in koliko je kriva moja služba. Da ne bo pomote,
da nisem dobila ustreznih zdravil! Dobila sem vsa zdravila
in še več, a meni niso pomagala, niso »prijela«. Večina pacientov
ob predpisani terapiji ne bi imela bolečin, spali bi noč in dan, a
jaz…
Tu se začnejo številna vprašanja …
Poziranje po naročilu.
S strani predstojnika in ostalih zdravnikov se mi je zdelo zelo lepo,
da so mi izbrali primerno lepo sobo. Mogoče bi to kdo razumel
kako drugače, vendar pa sem jaz to čutila kot nekaj naravnega
in spontanega. Prav gotovo so tudi zavoljo tega bile kdaj bolečine
v dolgih nočeh manj hude.
Pogled iz moje sobe proti
dermatološki ambulanti
ob 7h zjutraj.
Skozi okno moje bolniške sobe sem imela med drugim pogled
naravnost na dermatološko ambulanto. Vsako jutro, nekaj minut
pred sedmo, sem z žalostjo opazovala, kako so se prižgale luči, saj
takoj ob sedmih (v nobeni slovenski bolnišnici ne začnejo z delom
v dermatološki ambulanti tako zgodaj) začnejo prihajati pacienti z
luskavico na fototerapije, ki jih v posebni UV kabini izvajamo več
tednov zapored trikrat tedensko in je za te paciente pomembno,
da lahko opravijo terapije pri nas še pred svojo službo, ali pridejo na
terapije naravnost iz nočne izmene. Ker gre za kronično bolezen, so
nekateri izmed teh pacientov »moji« že 20 let in na marsikaterega od
njih sem se spomnila ob pogledu skozi okno moje bolniške sobe.
Svežina smrek skoraj
na dotik pred bolniško
sobo.
Tudi v bolezni je treba najti trenutek za občudovanje Novega mesta.
Pogled z nevrološkega oddelka.
Ali je bilo res potrebno, da sem se predvsem v preteklih petih
letih »zastrupljala« s tableti in injekcijami, predvsem zato, da bi
bilo v službi vse delo opravljeno. Ko je pred petimi leti sodelavka
odprla svojo prakso izven bolnišnice, sem v nekaj mesecih ostala
sama za ves obseg dela, ki sva ga prej opravljali dve.
Zadnje mesece sem bila vse pogosteje bolna. Vse se je vrtelo v
začaranem krogu, s stalnimi borbami za nadomestila, ločitvijo oddelka
in ambulante. Marsikdo od zaposlenih ve, da imamo oddelek že deset
let v drugi (pljučni) stavbi in ambulanto še vedno v kirurški stavbi, kljub
obljubi pred desetimi leti, da bo sledila prenova in preselitev ambulant
v enem letu. Zame je vsakodnevno tekanje iz ene stavbe v drugo
predstavljalo izgubo časa in ob napadih revme veliko nepotrebnih
bolečin. Zame je bil grozen občutek, da bi zjutraj ob sedmih medicinski
sestri sporočila, da ne morem priti v službo in bo prišlo na pregled vsaj
30 pacientov, med njimi tudi kakšen zelo nujen primer, od dojenčkov
do nosečnic, do hudih alergij in vnetij, in jih ne bo nihče pogledal.
Vsaka misel na bolniški stalež je bila zame nočna mora.
In zato moje telo ob še hujši bolečini ni več reagiralo na zdravila.
Nekaj časa je trajalo, da sem to uspela razložiti zdravnikom na
41