Vizita št. 59 marec 2013 - Splošna bolnišnica Novo mesto

prejeli smo
Anka Klemenčič
Medicinska sestra v bolniški postelji
Ko se v svojem življenju večkrat boriš z razno
raznimi napadi bolezni, pride tudi do takih
trenutkov, ko si moraš priznati, da ne bo šlo le
s tabletko in dobro voljo, pač pa bo potrebno
narediti še kaj več. Iti pod nož in za nekaj časa
leči v posteljo...
Kaj pa je to kaj takega! Povsem preprosto, ko gre za nekoga
drugega in mu ti na vse pretege deliš pametne nasvete, ki kar
prehitevajo eden drugega. A ko si sam na tem...hja, to pa ni več
tako enostavno, kot je bilo prej slišati.
Ko sem izvedela, da bom, malo pred svojim srečanjem s pol
stoletja življenja na tem svetu, morala pod nož, priznam, da mi
ni bilo čisto vseeno. Po eni strani sem si rekla, da hvala Bogu,
da je prišlo šele pri teh letih do tega, po drugi strani pa je na
plano privrelo polno strahu in negotovosti. A tako, kot učim svoje
paciente, da je treba zaupati in se prepustiti strokovnjakom, za
katere upaš, da vedo, kaj delajo, sem se na koncu tudi jaz vzela
v roke in naredila isto.
Zakaj sploh govorim oziroma pišem o tem? Zato, ker sem ob tem
izkusila tudi drugo stran dogajanja v bolnišnici, tokrat ne kot
medicinska sestra, pač pa kot pacientka in ob tem spoznavala, da
je odnos medicinskega osebja pri bolniku bistvenega pomena.
Ko so me poklicali, naj pridem za sprejem, sem bila pripravljena.
Vse sem izročila v božje roke, se prijateljem priporočila v molitev
in zaupala. Dobri pater Marko mi je dal še bolniško maziljenje in
vedela sem, da bo vse dobro.
Po sprejemu na odddelek sem se preoblekla v svojo pižamo, ki
je bila do operacije še dovoljena, potem sem dobila bolniško
uniformo, katero pa bi bilo za moje meter in pol veliko telo
bolje naročiti na otroškem oddelku. Zdravnica, ki je naslednji
dan asistirala pri operaciji, me je poklicala v posebno sobo, kjer
mi je vzela anamnezo in mi pojasnila vse, kar je bilo potrebno
v zvezi z operacijo. Pogovor je trajal kar dolgo in med tem je
zopet prišel na površje strah, ki pa je na koncu pogovora zopet
izzvenel in bila sem popolnoma umirjena. Knjiga, ki sem jo imela
s seboj za krajšanje časa, je bila ravno pravšnja in vzpodbudna:
Nick Vujačič – Življenje brez omejitev. Čudovita knjiga, vsakomur
priporočam v branje!
Zjutraj sem se stuširala, ostala tešč, povili so mi noge, mi dali
hlačke za enkratno uporabo in me leže s posteljo vred odpeljali
v operacijsko sobo. Medicinske sestre so bile prijazne in
pomirjujoče. Anestezijska medicinska sestra mi je nastavila kanilo
na roki in moram reči, da nič kaj nežno, saj sem zaradi bolečin
videla vse zvezde. Potem mi je rekla, da mi bo dala uspavanko
in na hitro sem odšla v svet sanj, ki pa se jih ne spominjam in ko
sem se zbudila, je bilo že vse za menoj.
Potem so me odpeljali na intenzivno
nego, kjer sem bila do
drugega dne. Ponoči sem imela
probleme s tem, kako iti na
vodo v postelji, saj nisem smela
vstati. Vam povem, da ni enostavno
prepričati se, da v ležečem
položaju in še v postelji ... brrrr,
ni bilo prijetno! Še dobro, da sta
bili nočni medicinski sestri zelo
prijazni in vzpodbujajoči! Zjutraj
sem dobila zajtrk, a pojesti ga je
bilo potrebno leže! Le kdo si je
to izmislil! A lakota je pripomogla,
da mi je nekako uspelo.
Potem je prišel fizioterapevt in me razveselil z novico, da bova
vstala. Super, šla bom lahko na WC! A ne še takoj. Izmeril je moje
noge, šel po kompresijske nogavice, mi jih obul in potem sem
sedla. A načrt se je hitro spremenil. Namesto vstajanja me je oblil
pot, obšla vrtoglavica in sesedla sem se na posteljo. Groza! Kaj
pa WC, Anka? Moja trma se ni dala kar tako in po nekajkratnih
poskusih mi je uspelo, da sem vstala in ob spremstvu prijazne
medicinske sestre odšla do stranišča.To je bila moja prva zmaga
po operaciji!
Medicinski “brat,” ki je delal na intenzivi, je poklepetal z menoj.
Gospa poleg mene je zastokala, ko ji je dal zdravilo v kanilo in ker
je videl, da jo boli, ji jo je odstranil in ji dal novo na drugo roko.
Hvaležno se mu je nasmehnila in bilo mi je prijetno, ko sem čutila,
da mu ni vseeno, kako je z nami.
Sredi dneva so mene in gospo poleg mene odpeljali na oddelek
Bili sva sami v sobi in ko je prišla v sobo medicinska sestra, ki je
delila terapijo, se je zaradi odprtih vrat sunkovito odprlo okno.
Začela je kričati na naju, kaj misliva, če sva nepismeni, da lepo
piše na oknu, da se ne sme odpirat. Zanimalo jo je, katera ga
je odprla. Obe s sotrpinko sva bili začudeni, saj nobena še ni
vstala, ker so nama zabičali, da sami ne smeva še vstajati. To sem
medicinski sestri tudi povedala in ji pojasnila, da se nobena ni
okna niti dotaknila in da je bil gotovo še od prej priprt, zdaj pa ga
je odprl veter, ker so bila odprta vrata. Le grdo me je pogledala
in odhitela ven. Očitno bo še pestro te dni, sem si potiho mislila
in nisem se zmotila.
Počasi so se mi vračale moči in ker so mi rekli, naj čim več hodim,
sem to tudi počela. Gospa poleg mene je lahko le šepetala, ker je
imela zaradi intubacuje med operacijo prizadet govor. A vseeno
sva kaj poklepetali in si tako krajšali čas. Drugi dan je na prazno
posteljo prišla nova soseda in bilo je še več priložnosti za klepet.
Pacientka poleg mene je pozvonila na zvonec, ker se ji je mudilo
na stranišče, a ni smela sama. Od nekod sem zaslišala glas, da
kdo zvoni in potem sem opazila na steni ob vratih domofon iz
47