VARNOST - 5.indd - Ministrstvo za notranje zadeve

IZ ŽIVLJENJA IN DELA
VArNOST
VOJKO ROBNIK
UPOKOJENI VODJA LETALSKE POLICIJSKE ENOTE
Rodil sem se septembra 19-
52 v Postojni. Po končani
osnovni šoli v Starem trgu
pri Ložu sem se leta 1967
vpisal kot prva generacija
v Kadetsko šolo za miličnike
v Tacnu in jo s prav
dobrim uspehom zaključil
leta 1970. Pripravništvo
sem opravil na takratni PP
Solkan pri Novi Gorici in PP
Ljubljana Šiška. Leta 1972
sem se zaposlil na postaji
prometne policije na Vodovodni
cesti v Ljubljani, kjer
sem bil vodja prometnega sektorja in pozneje komandir.
V UNZ Ljubljana okolica sem opravljal naloge inšpektorja
za posebne naloge, leta 1988 pa sem odšel za višjega inšpektorja
za posebne naloge v takratno upravo milice, kjer sem
opravljal operativne naloge v sektorju za varnost cestnega
prometa. Po uspešno zaključenem študiju na pravni fakulteti
v Ljubljani sem nadaljeval z delom v omenjenem sektorju in
postal konec leta 1997 vodja sektorja, nato sem delal eno leto
v vodstvu uprave uniformirane policije in leta 2000 postal poveljnik
letalske policijske enote, kjer sem delal do upokojitve.
Vodil sem več delovnih skupin, še vedno jih nekaj vodim
(na področju prevozov nevarnega blaga – ADR, letalstva), sodelujem
v delovni skupini na področju prekrškovnega prava
– ZP-1, sodeloval sem v skoraj vseh večjih akcijah varovanja
(obisk papeža, Busha in Putina itd.), bil sem član komisij za
preizkus znanj na upravni in policijski akademiji ter državnem
izpitnem centru. V policiji sem se udeležil med drugimi usposabljanji
tudi usposabljanja s področja strateškega planiranja,
odločanja v skupini ter vodenja in motiviranja sodelavcev.
Sem vojni veteran in član upravnega odbora Združenja Sever
Specialne enote in Združenja Sever Zasavja. Kot predstavnik
uprave milice oz. policije sem opravljal osamosvojitvene
naloge v republiški koordinaciji Vlade RS, ki me je tudi poslala
vodit operativne naloge na območju Zasavja. Za izjemne zasluge
pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike
Slovenije me je takratni predsednik države Milan Kučan
odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem častnim znakom
svobode Republike Slovenije. Sem prejemnik bronastega, srebrnega
in zlatega znaka policije in velikega ščita policije z bronasto
zvezdo. Imam tudi priznanje Civilne zaščite, Združenja
Sever in 15. brigade vojaškega letalstva Slovenske vojske.
Sem drugič poročen in srečni nono vnukinje in vnuka. Z
ženo Karmen in šestletno hčerko Trisho, ki je sedaj prvošolka,
živim v hiši na Viru. Svoj prosti čas sem vedno preživljal s prijatelji.
Uživam v družbi prijateljev jadralcev, lovcev, rekreativcev
in drugih. Seveda pa je bila najpopolnejša sreča delo z mojimi
otroki.
Večkrat sem že poudaril, da mi je bila policija kot mati. Res
sem jo imel rad v vsej njeni razsežnosti, tako v dobrem kot tudi
v slabem. Delo v policiji mi je bilo ves čas izziv, čast, ponos.
Na vsakem koraku sem poudarjal vlogo in pomen policije v
družbi. Zagovarjal sem jo kot partnerico, čeprav sem vedel, da
obstajajo tudi konflikti, razočaranja, neuspehi in podobno. Nikoli,
res nikoli nisem pomislil, da bi si poiskal kruh zunaj nje. Iz
64
Vojko Robnik na skrajni levi
poklicne poti se najbolj spomnim tragičnih dogodkov, ki sem
jim bil priča. Ganili so me zlasti otroci, ki so bili kot najbolj izpostavljena
kategorija v cestnem prometu žrtve objestnih, sebičnih
in neodgovornih voznikov.
Policija je sistem, je kot živo bitje. To pomeni, da se mora
spreminjati, se prilagajati ljudem in navsezadnje tudi politiki.
Mladim policistom sem vedno govoril, da smo mi zaradi ljudi
in ne oni zaradi nas. V tem smislu bi se jaz lotil sprememb.
Človek v svoji zgodovini nikoli ni bil tako svoboden, kot je
danes in hkrati tako izpostavljen svoji odgovornosti. Na razvoj
policista gledam skozi oči naše, njegove odgovornosti. Mislim,
da smo policista skozi leta mojega službovanja v policiji
naredili dosti bolj odgovornega, kot pa je bil v sedemdesetih,
osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Danes, ko sem v pokoju, najbolj pogrešam, morda se boste
smejali, dostop do informacij, s katerimi sem bil seznanjen kot
član kolegija direktorja uprave uniformirane policije. Res so bili
to stresi, vendar sem jih jaz štel za pozitivne.
Ko pogledam nazaj, ugotovim, da sem sam s seboj zadovoljen.
Pri srečanjih z ljudmi in vtisih, ki jih naredimo na ljudi, se
nam morda zdijo nepomembni, pa imajo lahko pogosto daljnosežne
posledice v našem življenju. Vtisi so zelo pomembni,
saj predstavljajo spomin na nekoga ali nekaj. Vedno sem skušal
na ljudi, ki sem jih srečal, narediti pozitiven vtis, zato mi je
bilo zelo pomembno, kaj ljudje mislijo o meni, ali sem zato, ker
sem jaz zadovoljen, na ljudi dobro ali slabo vplival.
Ljubim naravo, ljubim slovenske hribe in ljudi, ki jih tam
srečujem. Nekaj posebnega je, ko greš zjutraj na primer na
Šmarno goro in te pozdravi več deset neznanih ljudi. Ali ni to
lepo!. Ljubim morje, veter in tišino. Jadrati s prijatelji, poslušati
razburkano morje, je tudi način življenja.
Kot sem že na svoji poslovitvi povedal, sem si za letos zadal
štiri cilje:
— 50 tur v hribe na leto (Šmarna gora ali Triglav, vseeno)
— vsak mesec prebrati eno knjigo
— izboljšati »hendikep« v golfu
— zmanjšati trebuh – težko uresničljiv cilj.
In še moja načela:
Izberite si poklic, ki je za vas pravšnji. Prisluhnite intuiciji, ne
pa maminim ali atovim željam.
Resnično ljubite svojega bližnjega tako kot ljubite sebe. Ne
veste, koliko moči s tem dobite.
Imejte pogum, da izživite samega sebe. Ni vam treba čakati
na drugi teden, mesec ali leto. Izpolnite si svoje želje zdaj.
letnik LVII/št. 5/2009