VARNOST - 5.indd - Ministrstvo za notranje zadeve

PROSTI ČAS – PREDSTAVLJAMO POLICISTE
VArNOST
ROMANJE V COMPOSTELO – ALI GLOBALIZACIJA PO ŠPANSKO
Danes bi težko našli koga, ki še ni slišal za eno najstarejših krščanskih romarskih
poti, poti sv. Jakoba, še najbolj znani kot Camino (šp. pot). S Caminom sem
se seznanila prek knjig pisatelja Paula Coelha in ameriške igralke Shirley Mac-
Laine, ki sta to pot prehodila, in s svojimi knjigami veliko prispevala k njenemu
ponovnemu oživljanju in množičnemu obisku romarjev z vseh koncev sveta.
Poti v Compostelo je kar nekaj, vsekakor
je najbolj znana francoska smer, ki
se začenja na francoski strani Pirenejev
in po dobrih 800 km konča v Santiagu de
Compostela na severozahodu Španije. V
tamkajšnji katedrali so shranjeni posmrtni
ostanki sv. Jakoba, Jezusovega najljubšega
učenca.
Večino poti sem imela občutek, da se
sprehajam po dalmatinskih otokih, požganih
od sonca, s to razliko, da španska narava
ni imela nekega izrazitega, značilnega
vonja, tako značilnega za »domače loge«.
Pot ob neskončnih poljih žita in sončnic
je kot stopanje po van Goghovih slikah.
Na zadnji četrtini poti, v Galiciji, za katero
pravijo, da je najlepši del Camina, se je po
dolgem času spet pojavila zelena barva, ki
me je zelo spominjala na Slovenijo in sprehode
po Rožniku. Pot je večinoma ravna,
le nekajkrat se je bilo treba povzpeti v hrib.
Žal je civilizacija tudi tukaj terjala svoj davek,
tako da smo večkrat hodili po asfaltu
in ob avtocesti. Pot je lepo označena z rumenimi
puščicami, zato se ni lahko izgubiti.
Vendar se dogaja tudi to. Meni, denimo,
je to večkrat uspelo.
V začetku septembra sva se s prijateljem
po nočni vožnji do Benetk znašla na
letališču, s katerega smo poleteli do Madrida
in nato do končne postaje v Pamploni,
kjer naj bi začeli s pohodom. Bilo je še zelo
76
vroče, posebej v visokih pohodnih čevljih,
ki smo jih zaradi pomanjkanja prostora v
nahrbtnikih imeli obute. Ob čakanju na letalo
sem se poskusila kratkočasiti z opazovanjem
množice. V preteklosti mi je bilo to
vedno v veliko veselje in sem lahko ure in
ure strmela v množico, tako drugačno od
tiste, ki sem jo pustila doma. Žal tokratna
ni bila nič drugačna in rahlo se mi je stožilo
ob spominu na lepe obraze iz španskih filmov
in pisano množico likov na ameriških
letališčih.
Ne spominjam se več natančno, zakaj
sem se napotila na skoraj pet tednov
trajajočo pot, vsekakor ne zato, da bi našla
samo sebe, saj se nisem nikoli izgubila,
mogoče zaradi nekega tihega pričakovanja
... nečesa.
Spominjam pa se romarjev. Bilo nas
je veliko, vseh starosti, z vseh koncev
sveta. Že ob prvem prihodu v hostel (šp.
albergue) smo v veliki sobi s pogradi spali
s tremi Slovenci. Čeprav smo jih na poti
srečali še devet, smo se vedno kar potuhnili
in svoje identitete nismo izdali. Bilo
je zabavno poslušati, kako razmišljajo in
kaj govorijo, še posebej ženske. Meni najljubši
so bili Avstralci, z njimi sem vedno
tudi v preteklosti imela najboljše odnose
zaradi njihove preprostosti, iskrenosti in
dobre volje. Med domačini, in presenetljivo,
med romarji, ni skoraj nihče, razen
angleško govorečih, obvladal angleškega
ali kakšnega drugega tujega jezika. Zato
svetujem vsem prihodnjim romarjem, naj
se naučijo vsaj osnov španščine, da bodo
vsaj približno vedeli, kaj bodo dobili na
krožnik.
Po pripovedovanju tistih, ki so že večkrat
prehodili pot, je septembra v povprečju
manj romarjev, pa še starejši so od
onih, ki potujejo na višku sezone. Med
njimi so bili tudi osemdesetletniki, ki so si
vzeli dovolj časa in so se doma temeljito
letnik LVII/št. 5/2009