VARNOST - 5.indd - Ministrstvo za notranje zadeve

VArNOST
FREE TIME - PRESENTATIONS OF POLICE OFFICERS
Sprejem na letališču z veleposlanikom Borisom Goletom (skrajno desno na sliki) in misionarjem Tomažem
Mavričem (levi na sliki), ki že več let deluje v Ukrajini.
Dve roki imamo: eno, da pomagamo
sebi, in drugo, da pomagamo drugim, in
zato sem letos želela svoj dopust podariti
mladim, ki so zaradi različnih razlogov
na robu družbe. S skupino prostovoljcev
sem slabe tri tedne preživela v Ukrajini,
v mestu Harkov, kjer je na vsakem koraku
zaznati socialno stisko ljudi. V času, ki
sem ga preživela ob delu, igranju, petju,
plesu, športnih igrah in pogovorih z
otroki, starimi med 3 in 16 let, sem spoznala
najhujše posledice socialne stiske,
ločenih družin, alkohola in drugih okoliščin,
v katerih ljudje iščejo bilko upanja.
Posledice najhuje prizadenejo otroke,
saj nimajo nikogar, ki bi postavil temelje
za njihov razvoj in jim dal občutek pripadnosti
in ljubezni.
KO STARŠI SVOJEMU OTROKU NE IZ-
KAZUJEJO LJUBEZNI
Deklica, imenujmo jo Ana, je bila cel
dan jokava in se je držala sama zase. Nikakor
se ni hotela pridružiti igri. Stala je
ob strani. Po obrazu so ji tekle solze. Kasneje
smo izvedeli, da je bil razlog za njeno
obnašanje brat, ki je bil z nami v skupini
in nam je vseskozi »paral živce«. Ko
ji razložimo, da ni odgovorna za dejanja
svojega brata in zaradi njegovih dejanj v
naših očeh ni nič manj cenjena, in ko jo
na koncu objamemo, se v njej prebudijo
čustva. Začuti, da jo ima nekdo rad in da
je nekaj posebnega. V tistem trenutku
se zavedaš, kako malo je treba storiti, da
človek začuti, da je komu mar zanj. Deklica
vsega tega doma ne čuti pogosto.
Neprestano je razpeta med mamo in
očetom, ki stojita vsak na svojem bregu.
Oče sicer lepo skrbi zanjo in brata, mama
pa je močno vpeta v življenje neke sekte
in tako svojih otrok velikokrat sploh ne
letnik LVII/št. 5/2009
opazi. Vse, kar oče prinese za pod zob,
mama odnese med ljudi, ki so ji »zmešali
glavo«. In potem so tu prepiri in kričanje.
Sestrica in brat pa sta pogosto prepuščena
sama sebi …
Tu je še Dimova zgodba. Dim je zelo
prijeten deček, toda pogosto disciplinsko
zelo težaven. Opazimo, da je danes
že cel dan precej vznemirjen. Le kako naj
ne bi bil, saj danes njegov triletni brat
praznuje rojstni dan! Že dopoldne je v
vrečko skrbno pospravil vse svoje izdelke,
ki jih je naredil med našimi skupnimi
delavnicami in jih je želel podariti bratu.
Ko je prišla ura praznovanja, Dima še
vedno niso prišli iskat. To ga je močno
prizadelo. Po telefonu je bilo od staršev
slišati, da nimajo časa, kajti mama je že
sprejemala goste, oče pa je imel v načrtu
pomembnejše stvari. Težko razumljivo
in po pogovoru z domačini smo
izvedeli, da Dimovi starši vso ljubezen in
pozornost izkazujejo njegovemu bratu,
on pa samo kdaj pa kdaj ujame kakšno
drobtinico le-te. Tiho
smo obsedeli, v naših
glavah pa je odmevalo
vprašanje, kako
se lahko starši tako
obnašajo do svojega
otroka.
DAN V ZAPORU (IZ
PRIPOVEDOVANJA
PROSTOVOLJKE
DARJE MARIJE KO-
REVC)
Pripeljemo se
pred ogromno stavbo,
povsod bodeča
žica. Vstopimo. Stopnice.
Vonj po kloru.
»Smo mogoče na kopališču« Kmalu
se zopet zavemo, kje smo. Pred nami
se odpre velik hodnik, na vsaki strani
klopi, na katerih sedijo ljudje z velikimi
vrečami pred seboj. Priprti smejo videti
svoje bližnje le dvakrat letno, zaradi
revščine pa živijo v pomanjkanju. Svojci
in bližnji jim v vrečkah nosijo hrano
in stvari za osnovne potrebe. V eni sobi
naj bi jih bilo trideset, postelj je pa le
petindvajsetj. Kaj šele zadovoljevanje
osnovnih psiholoških potreb in uresničevanje
otrokovih oz. človekovih
pravic! Zapor namreč sprejema posameznike
od 14. leta dalje. Gre za osebe,
ki še niso obsojene, temveč čakajo
na sojenje (tudi do dve leti). Spremljevalec
pripoveduje o sistemu, ki vlada v
državi, sistemu, ki je poln groze, zatiranja
in manipulacije. Med bivanjem v
Harkovu smo izvedeli, da temnopolti,
ko se prične nočiti, zaprejo vrata svojega
doma in tam ostajajo na varnem, saj
so ponoči velikokrat tarče napada. Tudi
otroci ulice so velikokrat tarče, pogosto
nedolžne. Policist ustavi otroka,
mu npr. podtakne drogo (ali pa tudi to
ne), ga obdolži kaznivega dejanja, stlači
v avto in odpelje v zapor. Kako izsiliti
priznanje dejanja, ki ga otrok ni storil
Tako, da mu na glavo povežejo vrečo
in vanjo spustijo plin; da ga privežejo
na stol. Kako se upreti krivici, ki se mu
godi Edina možnost je podkupnina.
Iz vseh dogodkov, ki smo jim bili bili
priča v Ukrajini, začenjamo razumeti,
čemu je sploh potrebno misijonarstvo
v Harkovu oz. v Ukrajini. Ljudje so zaradi
revščine v krizi. Nimajo ničesar skupnega,
kar bi jih povezovalo in jih delalo
močnejše, da bi se zmogli uspešno boriti
proti svoji stiski. Ljudje, ki so med seboj
povezani, zmorejo veliko več! Tudi
njihova beseda je močnejša!
Besedilo in foto: Darja Kokalj
79