VARNOST - 5.indd - Ministrstvo za notranje zadeve

PROSTI ČAS – PREDSTAVLJAMO POLICISTE
VArNOST
odpovedale noge. Ker nisem imela nobenih
izkušenj, sem počasi, kljub bolečinam,
nadaljevala. In sem hodila, dokler bolečine
niso postale neznosne in hoja popolnoma
nemogoča.
Tolažila sem se z mislijo, da se bom
lahko do cilja odpeljala z avtobusom, počakala
prijatelja, dvignila potrdilo (saj sem
prehodila več kot 500 km) in odletela domov.
Vendar ni bilo tako. Vsi na poti, brez
izjeme, so imeli s sabo vodnik po Caminu
z vsemi potrebnimi informacijami. Midva
pa sva se zanašala na to, da nama bodo
potrebne informacije že pravočasno same
prihajale naproti. Tako sem »pravočasno«
izvedela, da je vsa moja prehojena pot zaman
in da ne bom dobila potrdila, če ne
prehodim zadnjih 100 km do Santiaga.
Vzela sem si nekaj dni počitka in se odločila.
Mislila sem si: če bom kljub bolečinam
naredila prvi korak, bo moja srečna
zvezda naredila vse, da varno pridem na
cilj. Podobno je tudi doma, ko se odločam
za hribe v slabem vremenu. Če grem,
vedno pridem domov pred dežjem. Po tej
odločitvi so mi začeli naproti prihajati vsi
mogoči maserji, fizioterapevti in zdravilci
in lahko rečem, da so se z mojimi stopali
ukvarjali predstavniki številnih držav. Na
nekem počivališču je k meni prišla neka
ženska. Predstavila se je kot zdravilka in
mi ponudila pomoč, če ji dovolim, seveda.
Seveda sem ji dovolila. Energija, ki je
stekla iz njenih rok, je skoraj odpihnila prijatelja,
ki je nič hudega sluteč sedel nekaj
metrov stran. Izboljšanje je bilo takojšnje
in občutno, lahko sem spet nadaljevala s
hojo in postala malo bolj ponižna. V roke
me je vzel tudi odlični avstralski fizioterapevt,
o katerem sem večkrat slišala, da je
uspešno pomagal številnim romarjem z
vnetimi tetivami; prišel je k meni in mi ponudil
pomoč. Bojda ni več prenesel klavrnega
pogleda name. Domnevam, da sem
kazala res žalostno podobo mimoidočim,
posebej zjutraj, ko sem na njihovih obrazih
brala, da zame ni nobenega upanja in
da me spodbujajo le zaradi dobre domače
vzgoje in ne zato, ker zares menijo, da
bom prispela na cilj.
Vedela sem, da se bo zgodilo še nekaj,
kar mi bo olajšalo pot, in kar sem uporabila
kot argument pri prepričevanju prijatelja,
da bom zmogla. Takrat še nismo vedeli,
da zgibanka, po kateri smo šteli kilometre,
nima točno vpisanih podatkov, dejanskih
kilometrov je bilo na srečo občutno manj.
Pogrešam to popolno vedenje o tem, kaj
moram narediti, ker je izpuhtelo takoj po
prihodu domov.
Pogrešam tudi izraze veselja in dobrodošlice
na obrazih sopotnikov, ko sva pozno
zvečer le prilezla v hostel ali mesto. Vsi
so naju že poznali, tako da me je v Španiji
pozdravljalo več znancev, kot me sicer v
Ljubljani.
Na koncu, dan pred prihodom na cilj, je
bilo v zraku nepopisno veselje. Na dan so
prihajale izpovedi o strahu, dvomih, bolečinah,
pridobitvah. Nikomur se ni mudilo
spati, želeli smo podaljšati zgodbo, ki se
bo že naslednji dan zaključila.
In cilj, Santiago de Compostela. Na trg
pred katedralo sva prišla zadnja. Sledili so
objemi in vsakodnevna maša za prispele
romarje. Katedrala je bila polna, predvsem
turističnih romarjev, ki so prehodili le 100
km in so se od nas že na daleč razlikovali
po čistih čevljih, oblačilih in nahrbtnikih.
Ozračje je bilo tako nabito s čustvi, da sem
samo še na hitro s pogledom objela in pozdravila
svoje zveste, utrujene in umazane
sopotnike in se neopazno izmuznila ven.
Treba je bilo pohiteti na letališče.
Preden sem se odpravila na pot, sem
sodelavcem obljubila, da bom v katedrali
prižgala svečko za cel kolektiv. To sem tudi
storila, tako da bi, dragi sodelavci, že od
30. septembra 2009 morali občutiti izboljšanje
na vseh ravneh. Če pa tega še niste
zaznali, je najverjetnejša razlaga, da moja
želja, zaradi množice podobnih, še ni našla
poti do naslovnika. Pa jo bo, kmalu.
Besedilo: A. S.
Foto: splet in osebni arhiv
POPOTOVANJE PO UKRAJINI
MISIJON – ZA NASMEH NA OTROŠKEM OBRAZU
Potujemo zato, ker je po svetu veliko zanimivega. Druge dežele, ljudje, kultura in podnebje ti odpirajo nove horizonte
in svoboda, ki jo živiš, ko odvržeš breme vsakdana, te vodi v poglabljanje vase in ti omogoča osebno rast. In ko si upaš
posegati po najbolj norih in divjih sanjah, izžarevaš ljubezen, strast in hrepenenje. Ob tem spoznaš, da je resnično dobro
v življenju, naučiti se ljubiti, ljubiti tako, da sem srečna, ko je srečen tisti, ki je z menoj.
78
letnik LVII/št. 5/2009