VARNOST - 5.indd - Ministrstvo za notranje zadeve

IZ ŽIVLJENJA IN DELA
VArNOST
KOSOVO - DRŽAVA MISIJ ALI MISIJA DRŽAV
Danes je na Kosovu kar nekaj organizacij,
za katere lahko rečemo, da
sistemsko ne spadajo v to okolje.
Ena od njih je tudi Evropska mirovna
misija EULEX (Europian Union Rule
of Law Kosovo), ki je s svojim delom
operativno začela 9. decembra 2008,
čeprav so bili pripadniki evropskih
policij, sodstva in carine na Kosovu
mnogo prej. Kljub temu je bilo dela
dovolj za vse. Treba je bilo postaviti
in urediti vse potrebne protokole za
izvajanje nalog, od organizacijskih
in logističnih na eni strani, do strokovnih
in čisto operativnih zadev na
drugi strani. Poleg službe, ki je načeloma
trajala od ponedeljka do petka
od 9. do 18. ure (razen pripadnikov
misije, ki so delali v posebnih enotah
z izvršilnimi pooblastili – po razporedu,
tako kot doma – 24 ur na dan
7 dni v tednu), je bilo treba organizirati
tudi svoje zasebno življenje in
prosti čas.
Veliko ljudi v Sloveniji je prepričanih,
da smo bili nastanjeni v bazah.
Tam je vojska (KFOR), mi pa smo si nastanitev
poiskali, izbrali in plačali sami.
Enako je bilo s hrano, pijačo, telefonom,
internetom … Slednja dva sta bila
moja povezava z domačimi – skype,
elektronska pošta in telefon. Življenjski
standard sem si postavil sam, a na občasne
redukcije elektrike in vode ni bilo
moč vplivati. Ob prihodu na Kosovo
66
sem doživel pravi kulturni šok. Najprej
sem opazil smeti. Mirovniki, ki so bili na
Kosovu že dalj časa, so povedali, da je
bilo včasih še slabše. Kljub temu sem bil
prepričan, da sem zgrešil letalo in državo.
A človek se vsemu privadi.
Kosovo čaka še veliko dela na vseh
področjih. Treba je urediti infrastrukturo,
poskrbeti za okolje, vzpostaviti
pravni red … Potrebna bo daljša prisotnost
mednarodnih organizacij in
misij na tem območju, da bodo vidne
prve spremembe. Večinsko prebivalstvo
– kosovski Albanci – so načeloma
prijazni, vendar pa pozabljajo, da niso
sami. Tam živijo poleg njih tudi Srbi,
Romi, Grki, Egipčani … Še vedno se
občuti nenaklonjenost med kosovskimi
Albanci in Srbi zaradi dolgotrajnih
etničnih konfliktov in nedavne vojne.
Vendar pa se že odstranjujejo bodeče
žice in ljudje poskušajo zaživeti »normalno«
– brez vpliva preteklosti. Koliko
jim to uspeva, je pa druga tema.
Z življenjem na Kosovu je povezana
tudi varnost. Mnogi so prepričani,
da so se razmere že stabilizirale, pa
vendar ni tako. Ko si soočen z razbitim
steklom in ogledalom na svojem vozilu,
spuščenimi gumami, množičnim
poškodovanjem vozil in streljanjem na
pripadnike misije, postaneš previdnejši.
To enostavno ni več služba, ampak
je način življenja. Ko si po vseh teh dogodkih
najbolj na tleh, si sam – brez
podpore domačih, ki so daleč stran.
Edino, kar ti ostane, je kontingent, enota
in prijatelji, ki jih lahko prešteješ na
prste ene roke. Plačilo je sicer dobro,
to nam očita kar veliko sogovornikov.
Nihče od njih pa kljub temu ni pripravljen
»zapustiti« družine in se odpraviti
na službovanje v drugo državo. Odločitev
nikakor ni lahka, marsikomu predstavlja
veliko oviro tako v glavi kot doma.
Misija je resnično izziv in tega ne
veš, če je ne doživiš.
Seveda pa moram priznati, da je
eno leto službovanja prineslo veliko
sprememb tako v policiji kot pri meni
osebno, kar je popolnoma logično, saj
se vse spreminja. Človek, sistem, delo,
skratka vse. Vprašanje, ki se mi ob tem
poraja, je: »V katero smer in za kakšno
ceno«
Besedilo in foto: Grega Novak
letnik LVII/št. 5/2009