Strategija razvoja slovenskega turizma 2012-2016 - Ministrstvo za ...

Partnerstvo za trajnostni razvoj slovenskega turizma 2012–2016
I. Razvoj turizma v Sloveniji 1991–2011
Pot do tega velikega dosežka je bila bolj kot ne trnova. Le redki so namreč pričakovali, da bo
razglasitev neodvisnosti samodejno zamajala še ne vzpostavljeno mednarodno percepcijo
samostojne Slovenije kot varne turistične destinacije. K temu je močno prispevala desetdnevna vojna
v juniju in juliju leta 1991 in čeprav ji je sledilo obdobje utrditve Slovenije kot države, je bil upad
mednarodnega turizma tako velik, da smo do povrnitve na nekdanja števila tujih turističnih prihodov
in prenočitev potrebovali skoraj dve desetletji.
Toda ni šlo zgolj za vprašanje varnosti. Dobro, čeprav dokaj neizkušeno komuniciranje mlade države s
tujo javnostjo je to javnost kaj kmalu utrdilo v prepričanju, da je Slovenija dosti varnejša turistična
destinacija kot mnoge, zlasti pa bolj kot zreli in dodobra uveljavljeni turistični cilji. Ključne naloge so
bile usmerjene predvsem v prestrukturiranje turističnega gospodarstva, lastninjenje hotelskega
sektorja, obnovo nastanitvenih zmogljivosti, vzpostavitev novih organizatorjev potovanj in turističnih
agencij, prevoznikov, popolno odprtost do tujih trgov in tudi do destinacij v tujini za slovenskega
turista …
Spoprijeli smo se s tremi strateškimi vprašanji, in sicer kako na široko odpreti vrata tujemu kapitalu,
ki naj bi z neposrednimi vlaganji postal tudi solastnik našega turizma, usmeritev v množičnost ali
ekskluzivnost ter naposled boleče vprašanje prepoznavnosti in promocije slovenskega turizma v
mednarodni javnosti. Glede prvega smo hitro ugotovili, da majhna Slovenija ni ravno visoko na
prednostni lestvici tujih vlagateljev. Zanesti smo se morali na lastne vire in kaj kmalu smo ugotovili,
da je slovenski turizem zaradi tega trdnejši in bolj neodvisen od vpliva mogočnih tujih lastnikov. Od
tega spoznanja je bil le majhen korak do prepričanja, da majhnost naše države in turistične dejavnosti
v primerjavi z mogočnima sosedama Avstrijo in Italijo, pa tudi Hrvaško ne dopušča usmerjenosti v
množični turizem.
Tudi ne v ekskluzivni turizem, temveč v oblikovanje zaokrožene turistične ponudbe po
»meri človeka«.
Namesto brezimnih turističnih množic, ki bi k nam prihajale s čarterji, smo turiste začeli sprejemati
kot ljudi z imenom in priimkom ter jim ponudili proizvode aktivnega, kulturnega, kongresnega,
zdraviliškega in wellness turizma 1 ter zlasti v zadnjem času prave vinsko gastronomske dogodivščine.
Prav na tem področju smo odločno opustili prakso razvoja turizma do razpada Jugoslavije v letu 1991.
Odločitev za odrekanje množičnemu turizmu je bila tako eden od naših prvih strateških korakov in
tisti, ki je pravzaprav omogočil nedavno soglasje o trajnostnem turističnem razvoju.
Vse od začetka samostojne rasti slovenskega turizma pa nas spremlja senca slabe, nizke
prepoznavnosti v svetu. Nekaj časa je celo veljalo, da je za to kriva njegova slaba promocija, vendar
so še zadnji, ki so prisegali na to, ugotovili, da promocija slovenskega turizma še nikoli ni bila tako
dobra, kot je bila od ustanovitve Centra za promocijo turizma Slovenije (leta 1995) oziroma poznejše
Slovenske turistične organizacije, in da so razlogi pač drugod. Glavni razlog za slabo prepoznavnost
Slovenije v svetu kot države in kot turistične destinacije je njena mladost, saj si vsaka destinacija gradi
ugled desetletja, države pa stoletja. Šele v zadnjih letih je dozorela tudi ugotovitev, da bistveni cilj ni
svetovna prepoznavnost slovenskega turizma, temveč njegov dober, celo odličen ugled med
1 Turizem dobrega počutja.
Strategija razvoja slovenskega turizma 2012-2016 stran 11