Strategija razvoja slovenskega turizma 2012-2016 - Ministrstvo za ...

Partnerstvo za trajnostni razvoj slovenskega turizma 2012–2016
Po drugi strani vidimo, da ima Slovenija mnogo manj turističnih predstavništev v tujini kot njej po obsegu in deležu
turizma v narodnem gospodarstvu primerljive države, sploh pa konkurenčne destinacije. Slovensko turistično
gospodarstvo po eni strani še vedno – in upravičeno – zahteva boljšo prepoznavnost v tujini. Povečevanje
prepoznavnosti sicer zahteva veliko časa, govorimo o desetletjih (dve sta že za nami in prepoznavnost Slovenije
danes je neprimerno boljša kot leta 1995), vendar ga je mogoče in tudi nujno treba pospešiti. Stanje na tem področju
se lahko zelo izboljša z okrepitvijo proračunov za trženje v obstoječih predstavništvih in celo s še več »turističnih
ambasadorjev«, ki bi imeli dobre možnosti (oz. sredstev) za izpeljavo promocijskih akcij. Resda, kot smo že omenili,
mora Slovenija ravnati premišljeno, vendar se s štirimi predstavništvi in dvema informativnima uradoma nikakor ne
moremo primerjati s konkurenti, pa celo niti z Estonijo, ki jih ima sedem, ali Črno goro, ki ima že štiri. Obe državi sta
po velikosti turizma in drugih merilih manjši od Slovenije. Ključnega pomena bi bilo slovensko predstavništvo v
Moskvi, pa tudi v Parizu in New Yorku, če se omejimo samo na tri. Turistične velesile imajo po trideset
predstavništev (Avstrija 30, Švica 34, Nemčija 33, Italija 26, Španija 33, toda tudi Češka kar 26, Madžarska 19, Irska 23
…). Tu bi bilo treba tudi opozoriti, da imajo lahko prav slovenska turistična predstavništva ključno vlogo pri podpori
letalskim povezavam.
Posebna preglednica kaže število zaposlenih v nacionalni turistični organizaciji. Vodi španska Turespaña z več kot 500
zaposlenimi. To Sloveniji seveda ne more biti za zgled, saj gre za tretjo svetovno turistično velesilo, pač pa jih ima
flamska turistična organizacija sto (belgijske nacionalne turistične organizacije ni, obstajajo flamska in valonska
turistična organizacija ter turistična organizacija regije Bruselj), čeprav je Flandrija po velikosti manjša od Slovenije.
Tudi Danci jih zaposlujejo več kot sto. Toda na kratko, Slovenska turistična organizacija se z 31 zaposlenimi uvršča
med srednje turistične organizacije, drugi podatki pa potrjujejo, da je to število dokaj ustrezno.
Preglednica o številu zaposlenih in deležu zaposlenih v trženju nacionalnih turističnih organizacij namreč pokaže,
kako premišljeno ravna Slovenska turistična organizacija v primerjavi z drugimi nacionalnimi turističnimi
organizacijami. V Slovenski turistični organizaciji se kar 80 odstotkov zaposlenih ukvarja s trženjem in le 20 z
organizacijo dela oz. vodenjem. Slovenska turistična organizacija ima zaposlenih 31 ljudi, Slovaška pa kar 98, od
katerih se samo 44 odstotkov zaposlenih ukvarja s trženjem. Zgled je recimo Švica. V njihovi organizaciji Schweiz
Tourismus 95 odstotkov zaposlenih deluje v trženju, vendar pa imajo zaposlenih kar 223 ljudi. Kot vemo, je za
organizacijo dela po švicarskem zgledu potrebna majhna, dobro usposobljena ekipa, zato pa se velika večina
zaposlenih lahko ukvarja s strateškim komuniciranjem.
Najbolj reprezentativna pa je preglednica o proračunih nacionalnih turističnih organizacij. Ti kažejo na rahlo
upadanje proračunskih sredstev, kar je zaradi svetovne gospodarske krize razumljivo, vendar razen izjem (Italija,
Španija – dve državi, ki sodita v PIIGS, poleg njiju pa še Finska in Slovaška) to zniževanje ni bistveno. V Italiji in Španiji,
ki sta zelo decentralizirani državi, veliko denarja v trženje vlagajo tudi regije. Zgledi, ki naj vlečejo, so Švedska,
Norveška in Madžarska, ki se zavedajo, da je ravno krizni čas tisti, v katerem je treba vlagati v trženje turizma, saj
prilivi v turizem ugodno vplivajo na plačilno bilanco. Po vložku v proračun Slovenske turistične organizacije je
Slovenija nekje v zlati sredini, vendar če želimo slovenski turizem okrepiti, zlasti z vidika strateških, razvojnih in
trženjskih ciljev, bi bilo smotrno v trženje vložiti vsaj tri do pet milijonov evrov več, a že vsaj 10 odstotkov več bi se
poznalo.
Slovenija se je v raziskavi odlično odrezala v razmerju nespremenljivih do spremenljivih stroškov, saj kar
74 odstotkov proračuna Slovenska turistična organizacija namenja za trženje. Višji odstotek si lahko privoščijo le
Finci, Litovci in Latvijci (vendar na mnogo nižjo osnovo), vendar je položaj vseh treh držav zelo specifičen, medtem ko
so naš turistični zgled Avstrija, Švica itd. Tudi glede na to, da imajo oni neprimerno več denarja za trženje, je naše
delovanje dosti boljše (manj denarja porabljamo za plače, najemnine, potne stroške, pošto itd. kot pa za konkretne
projekte), kar je dokaz za to, da bi lahko STO dobila še nekaj več denarja v svoj proračun, saj vsak evro vložimo zelo
premišljeno. Nadpovprečno vlagamo v trženje po osebi, zaposlene v trženju, kar pomeni, da so naše zmogljivosti
nekoliko manjše oz. da manj ljudi dela in naredi več kot povprečno v drugih nacionalnih turističnih organizacijah.
Iz povedanega je kaj lahko sklepati, da so Slovenski turistični organizaciji iz državnega proračuna namenjena
določena, nujna sredstva, ki jih ta uspešno in gospodarno porablja predvsem za izvajanje svojega programa, medtem
Strategija razvoja slovenskega turizma 2012-2016 stran 112