Januar - Planinski Vestnik

Zdaj pa prizadetost, potrtost, žalost, ki so človeška čustva in se jih ne sramujemo,zato priznavamo, da usodni udarci puščajo brazgotine v zavesti. Ker v takih izjemnihtrenutkih treznemu premisleku pot ni utrta, je zato prosta čustvom in ta se razraščajo,hromijo ali plemenitijo zapisovano besedišče, vse skupaj pa ostaja daleč od želje —povedati pravšnjo besedo velikemu prijatelju in o njem. Ta beseda je kot izgubljenav vesolju zaprepaščenosti in bolečine, v uteho, če jo je sploh mogoče najti, nampreostane le zavest, da Aleševo življenje ni bilo kot voda, razlita v žejni puščavskipesek. Za njim je ostalo njegovo delo in vse kar je dajal doma svojim, pa svojimsopotnikom, prijateljem, vsem, ki so imeli radi njega 'in slovenski alpinizem. Več namvsem skupaj ni mogel dati.Mitja KoširOB SMRTI ALEŠA KUNAVERJANe prosite nalog, ki ustrezajo vašim silam! Prosite sil, ki dosegajo vaše naloge.Tako je živel in delal Aleš Kunaver. Bil je vsestranski, delal in načrtoval je na mnogihpodročjih, središče njegovega zanimanja skozi vse življenje pa so bile gore. Čemu?Gora je popoln cilj — absoluten: ne moreš je prilagoditi svoji sposobnosti niti za milimeter,olajšati niti za stopinjo — ti sam moraš razviti svoje moči, če jo hočeš doseči.»Slovenci smo majhen narod, zato moramo hoditi v korak z razvitim svetom na vsehpodročjih, kjer le imamo kaj možnosti. Biti agresiven v dobrem pomenu besede, je pogojza preživetje: če obtičiš — utoneš.« V dobrih dvajsetih letih smo iz alpinistične provincepostali svetovna sila — duša in gibalo tega premika je bil Aleš Kunaver. Imel je sposobnostzaznati kvaliteto, ki bo šele prišla. Ko so bili osvojeni vsi himalajski osemtisočakiše brez nas, bo potem tako, kot v Alpah — na vrsto pridejo stene. Makalu leta 1972je bil prvi korak, prva stopnica — toda najvišja stopnica je bila premaknitev v glavah,ko je vprašal: »Ali gotov uspeh po znani smeri — ali negotov izid poskusa v južni steni?«Tako smo ujeli vlak, ki je bil malo prej že desetletja pred nami. Po Makaluju je bilopotem lažje doseči Gašerbrum, Everest, Lotse, Daulagiri, Manaslu. Njegova vizija se jeuresničevala — uspevali smo svoje sposobnosti zložiti v skupno delo. Le tako se pridena himalajski vrh — pa tudi na druge vrhove v življenju ljudi, v življenju naroda. BrezAleša bi bil naš himalajski alpinizem drugačen: skromnejši in predvsem počasnejši. Znalje zbuditi v ljudeh skrite sposobnosti, zavest o njih in voljo do uspeha.Z Alešem ni umrl spomenik. Umrla je živa ustvarjalnost, delo, vsestranski obet, umrloje plodno in polno življene sredi vzpona, umrl je del prihodnosti in bogastvo vseh nas.Bojim se, da je nekoliko umrla tudi neka doba.Dragi Aleš! S Tvojimi najdražjimi vsaj skušamo deliti bolečino, zgroženi pred praznino,ki je ni mogoče zapolniti. Edina luč v temi je le zavest o daru, da smo del življenjaprehodili skupaj. In za to skupno pot — hvala Ti; in za Tvoje delo — slava.Ljubljana, dne 5.11.1984Tone Škarja