Januar - Planinski Vestnik

Ne prva ne druga možnost me ni razveseljevala, posebej ne, ker smo se vzpenjali celobrez potrebnih palic. Vprašal sem, kaj bi storili, če bi res srečali eno od teh dvehzveri, pa sem ostal brez odgovora. Sam beg po strmini ne bi dosti pomagal, če bi naszver že želela preganjati. Tolažil sem se s hladnim in deževnim vremenom. Leopardipa spadajo v družino mačk, te pa, kot je znano, ne ljubijo vode in blata. Nič takegatorej nismo doživeli. Kako pa sicer bi, ko pa je tu hrup tako močan, da živali pravgotovo beže globje v gozd. Tu namreč že leto dni grade velik stolp, ki bo rabil zaoddajnik televizijski postaji.Približujemo se vrhu in kadar se megla in oblaki razredčijo, se pokaže pred namivrh. Prepričani smo, da je to že pravi vrh, dokler nam tega prepričanja ne razblini nov,višji vrh. To se nam je dogodilo štirikrat in šele, ko smo prešli betonski steber, ki jeoznačeval višino 8000 čevljev (približno 2600 metrov) in se je skozi gozd in meglozačela orisavati televizijska antena, šele tedaj smo začeli verjeti, da bomo zdaj zdajna vrhu. Gozd je prav do vrha gost in neprediren, zunaj steze seveda; preneha šele pri50 metrih pod vrhom. Na tej višini je še vedno dosti skrivenčenih dreves, rododendrona,povsem drugačnega kot je tisti, ki ga poznamo v Alpah. Veliki, rdeči cvetovi, redki,maloštevilni, se jasno odbijajo od sivega dolgočasnega ozadja.Do cilja smo hodili nekaj več kot dve uri. Sprejela nas je nova zgradba, namenjenaza televizijo, vsa okrožena z bodečo žico, pa televizijski stolp, ki se je izgubljal v gostimegli. Kako nemogoče se mi je zdelo to — bodeča žica na vrhu gorel Po vrhu vsegapa je tu še žičnica, ki škripaje vleče od nekod iz doline v kartonskih škatlah in zabojihopremo za TV postajo. Skupina japonskih tehnikov, z oranžnimi čeladami, vodi skupinocejlonskih delavcev, ki se ukvarjajo s temi zaboji in škatlami.Vrh je posejan s kosi kartona, s stiroporom, papirjem in kovinskimi trakovi za embalažo.Morda pa bodo le nekoč to počistili, tako kot je v tem trenutku, je žalostno.Na samem vrhu najdem betonsko oznako, zakopano v zemljo. Oznaka nosi datum —4. maj 1981 — in priča, kje je prvikrat v zgodovini Cejlona helikopter spustil glavnidel kovinske konstrukcije TV stolpa, ki zdaj kraljuje temu vrhu.Govoril sem z japonskimi tehniki. Pokrajina se jim zdi surova, negostoljubna; pravtako je podnebje. Oni tu žive in tu tudi delajo. Težko je reči, komu je tu težje, ali njim,ki so v solidno grajeni televizijski postaji, ali pa tistim, ki vsak dan hodijo sem na delo.Tik pod vrhom so izkopali luknjo v zemljo, podobno zemljanki, da bi tako imeli kam,če bi le preveč pihalo.Vreme je zares neprijazno — vlaga, veter, mraz. Razgleda sploh ni. Tedaj, ko je jasno,pravijo, da je mogoče videti ocean na vseh štirih straneh neba!Na vrhu nismo bili niti pol ure. Celo okrepčali smo se stoje. In potem spet v dolino.Prehitevali so nas bosonogi Cejlonci, ko so nosili s seboj težke tovore desak, ki soostale od embalaže. To je zanje dragocenost. Morda bi bilo preprosteje, če bi te zabojeodmotali že na spodnji postaji žičnice in jih ne bi bilo treba nositi zdaj s hriba v dolino.Pa, tam doli bi bilo gotovo več zanimanja za to gradivo. Tako pa ni problemovz delitvijo.Ni minila še ura in že smo bili v Nuvara Eliji. Pozdravilo nas je sonce; obsijalo je oddežja oprano cejlonsko pokrajino. Tudi gozdovi na pobočju gore Piduratalagala so bilitemnozeleni. Samo vrh je bil še naprej v oblakih. Nisem dočakal, da bi ga videlv jasnini.Planinci so povedali:V DOLINI KORITNICEREZKABERTONCELJČetudi nas tod okoli obkrožajo strme visočine, me je v poznem poletju gnala želja vdolino Koritnice pod Predelom.Pogled se ustavi na slovitih Loških stenah, na drugi strani izstopa Jerebica — krasoticamed gorami. Nad vso dolino kraljuje razkošna panorama Mangarta in Jalovca. Planincevabi razgledna cesta nad potokom Možnice. Vabi 11 kilometrov dolga gorska cestana Mangartsko sedlo (okoli 2000 m), kjer po skalovju žubori siloviti Mangartski potok.Pod Strmcem se v Koritih vije Predelica, ki se v Logu izliva v Koritnico. Po številnihhudourniških grapah, vse naokoli, se pretaka voda in pada v slapičih v temnozelenetolmune. Iz drobcev prsti sredi kamenja poganjajo drobne modre zvončice. Kdo ne bibil zavzet.Vse te in še druge mikavnosti so že zdavnaj odkrite in potrjene. In vendar — naseljaLog ne poživlja planinstvo in turizem. V kraju so ostali samo starejši prebivalci. Mlajše