Januar - Planinski Vestnik

ABLANCA*MATEJŠURCPozna jesen je bila. Zaželel sem si spet miru in tišine, ki ju najdem le med zlatorumenimimacesni pod Debelim vrhom, na pobočju Vernerja in ob mirni gladini jezera na Mišeljskiplanini. Nikjer ljudi, le modro nebo z zlatim središčem je bilo nad menoj. Vsepovsodme je spremljal omamni vonj jeseni, pa občutek, da se mi nikamor ne mudi. Dneviso tekli, kot v sanjah.Neko jutro so se prikazali oblaki, temni in mrzli tam na južni strani obzorja. Sprva so biliozki, ribam podobni, kmalu zatem so prekrili vse nebo. Prišli so z višine in se zajedlimed grebene, se spustili po grapah in se mokri razpršili po skalah, rušju in po strmihtravnatih vesinah okrog Velega polja. Čakal sem dolgo. Ves dan sem čakal v kočina Mišeljski planini. A sonca ni bilo. Ni ga bilo zjutraj, ne popoldan, ne zvečer. Celosnežiti je začelo. Do jutra je snega namedlo toliko, da je segal do gležnjev. Tudi naslednjidan je snežilo in zapadlo ga je še dvakrat toliko.Odločil sem se, da zapustim to brezupno sivino. Kot da sta se vame naselila jeza inžalost. Ali pa morda želja po toplini, po ljudeh? Komaj sem vedel, kdaj sem prehodilstezo mimo lovske koče, do poti v dolino. Tam sem se predramil... Pravzaprav so mepredramili glasovi.Ljudje?Osem postav se je izluščilo iz megle, sedem fantov in dekle. Skoraj otroci so bili.Srce mi je poskočilo, ko sem jih zagledal. Toda... korak prvega je zastal. Ostaliso se gosto nagnetli okrog njega. Kot trop preplašenih živalic so bili.»Hej, pozdravljeni...!«Besede so se mi ustavile v grlu. Otroci so se še bolj stisnili drug k drugemu. Videlsem osem od bolečine spačenih, izmučenih obrazov.Šli so mimo mene, tiho in boječe. Gazili so dalje; neenakomerno, sunkovito. V zametihse je včasih komu udrlo do pasu, a se je z nadčloveško močjo, ki jo daje le obup,izvlekel iz globoke pasti. Govorili so nerazumljive besede. Zdelo se mi je, da preklinjajo.Preklinjajo hribe, sneg in nesmiselno pot, kamor so odhajali. Čudnega malodušjasem se nalezel od njih; kot težka mora se je preselilo tudi vame.Preden smo prišli v Konjščico, je klecnilo drobno telesce, ki je hodilo pred mano. Z glavose je zarilo v sneg. Dvignil sem kot omaro težak nahrbtnik, ki je dekletce pokopal podsabo. A ona mi ga je s čudnim živalskim krikom skoraj isti trenutek iztrgala iz rok.»Zakaj se sprehajate po mojih živcih? Sovražim vaše obraze in kretnje... te vašebesede ...!Ta človek je nor.«Nemočno so stali ti otroci, kot črni pogrebci so se mi zdeli, ko sem bežal proč od njih,proti vrhu Ablance. Osem parov motnih, široko odprtih oči je vprašujoče strmelo v pustosivino dneva, kamor sem tonil.Ta človek je nor.Spet so se začele osipati snežinke. Kot beli metulji mi poplesavajo pred očmi. Gazim,gazim v brezupno sivino. Nisem divji, niti ne presenečen in noče me biti strah. Leproč hočem, proč od ljudi. Od tega prekletega malodušja.Oni pa gredo, gredo v dolino. Le za hip se ustavijo. Ta človek je nor...Kaj pričakujejo ti ljudje? Razkošje? Morda le sonce? Daleč je dolina, brez cilja jenjihovo romanje, nikjer ni sonca, nikjer upanja. Jaz tega ne občutim, prihajam semgor, Ablanca in v prihajanju je upanje. Oni pa pravijo, da sem nor.Gazim, gazim... Mrak tiho prileze iz doline in odneham. Obstanem zakopan medrušjem, pokritim s snegom. Zazrem se v nebo, temno in preteče. Ne morem verjeti, dane zmorem več. Ne morem verjeti, da čaka gora že v beli poročni obleki svatbo mojihželja. Kje, je že tista Gamsova grapa? Iz težav se vračam vase. Iščem prave poteze ...Zaželim si družbe, toplega večera. Zgubljen sem, tu sredi razbitih skal, pod vrhomgore, kjer se lahko vsak čas utrga plaz. Ne najdem več svojih stopinj v temi. Zamanse trudim. Vse polno je začetkov... Utrujene misli prešine: »Bivakiral bom!« Slepokopljem s cepinom zbit sneg na robu grape pod previsom. Sesedem se na izkopanopolico in zadremam z nahrbtnikom na rami. Nore sanje me popeljejo v brezčasje. Ne' Ablanca je 2004 m visoka gora, ki se dviga desno od planine Konjščice, gledano proti severu.Markirane poti na vrh ni, najlažji dostop je s Studorškega prevala (20 min). Na zemljevidih in v Planinskemvodniku (1974; str. 110/273) je označena kot Sleme. Ime Ablanca smo mladi bohinjski planincislišali le od pastirja, ki je tod okoli pasel ovce. Pastir je že umrl, zato mi je pomen in izvor tebesede ostal neznan.