Januar - Planinski Vestnik

vzela sva jih le deset, od tega pet specialčkov, ki so menda potrebni v Poldački. Enegasi/a že spodaj pustila v steni.Počasi me prevzema tesnoba. Minila je tista kratkočasna ustvarjalnost, ko sem spoda/plezal kot prvi. Postaja me strah. Tudi stojišče je obupno, najslabše doslej. Star klin,zabit v krušljiv obok strehice, vzbuja vedno manj zaupanja. Noge prestavljam na pičlemstopu. Igor, zabij še kaj! Bedak, saj nimam klina ... Rado zgoraj nabija, ker nimazadosti klinov se spušča in jih za sabo izbija, pa spet nabija in spet izbija, vse neskončnopočasi. Z glavo tiščim pod vlažni obok nad stojiščem, mižim in samo čakam. Čakamtisto grozljivo rožljanje železja in tiste tope udarce telesa ob skale, ko ničesar• nevidiš, samo slišiš, kako prihaja. Prepričan sem, da se bo zadeva vsak hip tako končala.Hm, Frdamane police, kar fino ime za to steno. Na misel mi prihaja Cozzolino, ki jemenda imel ob koncu plezalne sezone hude krize in živčne zlome. Kakšne živce imaFranček? Kot trnje me v možganih zbadajo misli o plazovih, lomečih se ledenih svečah,neurjih v stenah, brnečem kamenju, počeni čeladi. Prebujanje sredi noči, moreči pristopiv jutranjem mraku, grozeče robne zevi, zelene ledeniške razpoke, srhljivo pokanjeserakov, prezebanje na bivakih, od mraza beli prsti, krušljiva jajca, majave luske, sluzastikamini, dviganje las pod čelado in sikanje strel, utrujenost do onemoglosti, krčiv rokah, znoj pod čelado, plesnivi plezalniki, odrgnjena koža, izpuljeni klini, osmojenedlani... in nekaj prijateljev! Stokrat prekleto plezanje, sranje, saj to ni vredno človeka!Plezanje je kot vrtiljak, na katerega brez težav vstopiš, potem pa se noro vrtenje nočeustaviti — vedno težje je izstopiti. O vsem tem bom še pošteno premislil — kasneje,na vrhu, doma. Ne tu, tu bi bila odločitev preveč preprosta.Izmučen vrisk me zdrami iz moreče otopelosti. Rado, imaš dober štant? stojišče —op. ur.) Ja, krasno poličko. Imaš dober klin? Odličen. Rado, grem!SmrekaPol noči je že mimo, pa še nisem zaspal. Igor in Bogdan že dolgo ne kažeta nobenihznakov budnosti, le tiho dihata. Kot utrujen mesečnik ždim na toplem senu v lovskihiški na jasi v izteku hudournega Belega potoka. V glavi pa se mi, kot na vrtiljaku,z morečo naglico ponavljajo slike in misli dogodkov izpred nekaj ur.Tam zgoraj ob potoku sem stal na najsrečnejšem stojišču svojega življenja. Privezanza debelo smreko, zraven pa je bilo še dosti drugih smrek; vlečem vrv iz brezna soteskepod mano. Najraje bi objel vse smreke prijateljice tod okoli, zajadral bi v mlečno meglo,tudi snežinkam bi rad kaj povedal. Zanosno in odsotno vlečem vrv, Igor na njej paspodaj nekaj toži in se glasno čudi. Vem zakaj.Da, tam spodaj, na vrhu trideset metrov visoke votle ledene cevi, zmanjka vsega -ostane ti le še kak meter z mahom porasle navpične plošče, po kateri polzi voda, vrhnje pa slutiš obel rob. Na robu obupa sem, nazaj ne morem več, vendar čutim, da ječas panike že minil. Prijatelja spodaj že nekaj časa ne zbijata več šal na račun Igorjevegatolmuna — če bi po naključju padel vanj; tudi med seboj se ne pogovarjataveč. Napol zavestno iztaknem cepin iz centimeter debelega ledu in ga previdno ponesemproti robu plošče v upanju, da se zatakne za kak rob. Dvakrat mi uspe, na skrajni mejiravnotežja, le postrgati je treba nekaj mahu s plošče, v tretje pa se cepin zatakne zanekaj, ne pomišljam za kaj. Najbolj skrivnosten del možganov prevzame vse pobude:sledi hiter poteg na cepinu, više opazi oko tanko poč, zobje zagrabijo rokavico in prstilevice se krčevito zasidrajo v čudežni poči. Se malo praskanja z derezami po skali inčez smo! Klečim v snegu, ne ganem se, držim se za koreniko v spodmolu, med zobmije še vedno rokavica, v obraz mi brizga voda, mraza ne čutim. Kratek, utrgan krik povevsemu, kar me sliši, da sem živ — več kot le živ.Prav zavestno se trudim, da bi mislil na kaj drugega. Poslušam noč in zdi se mi, dazunaj še naletava sneg. Nočno tišino občasno zmoti kak zapoznel avto na cesti iz Kranjskegore. Vrvi so mokre, zmrznjene in trde, jutri gremo domov.Saj, kaj pa bom počel jutri?Pojasnilo: Ta štiri stojišča so po vrsti pobrana iz Sit, smer JLA (1976), potem iz Travnika,iz Aschenbrennerjeve smeri (1979, z bivakom), na dan, ko je v Tamarju nanesloproda, kot že dolgo ne. Tretje stojišče je iz Frdamanih polic, Čebelice (1981), ob prviponovitvi te smeri, zadnje stojišče pa je zaključilo čudežno popotovanje po fantastičnemkanjonu zamrznjenih Desnih skočnikov v dolini Belega potoka (1984).No, saj sem stal še na mnogih drugih stojiščih, lepših, bolj varnih, bolj zapeljivih, todana teh, opisanih, so bili trenutki življenja najdaljši.Naročnikom Planinskega vestnika, ki do 31. marca 1985 ne bodo plačali naročnine,bomo Planinski vestnik po tem datumu prenehali pošiljati.Uprava Planinskega vestnika