Januar - Planinski Vestnik

Nuvara Elia je dandanes povsem cejlonsko mestece. V njem je razmeroma živahno,trgovine pa so vedno polne. Višina in bližina gore, ki pošilja na to mestece čestokrattudi močo, vpliva tudi na ljudi, da hodijo nekako skrčeno, sklonjeno in na videz se zdi,da celo drhte. Sicer pa so domačini tako vedno bosonogi in precej slabo oblečeni.Približno ob devetih dopoldne, potem, ko smo si oskrbeli hrano, smo odšli na robmesta, mimo zadružne bolnišnice, proti vrhu te gore. Pri zadnjih hišah, ko smo šli mimonekdaj prav gotovo zelo lepega parka, nas je vznemiril sladkobni in diskretni vonjmimoz. Velikanska in močna debla, podobna našim starim hrastom — to so tu mimoze.Rumeni popki vise načičkani v šopih s temnozelenih vej. To je bilo zame prav gotovonekaj novega, ker sem pač vajen na mediteransko mimozo, ki je pri nas, na primerv Herceg Novem, bolj podobna grmu kot pa drevesu. Pot se začenja takoj strmovzpenjati. Zapisal sem »pot«, ki pa je v resnici le jarek, po katerem se hudournikizlivajo v dolino. Tudi ta gora je, kot celotni Cejlon, bogata z vodo in je zato videtipotoke levo in desno ob naši »poti«. Prišli smo celo do blatnih vodnih tokov, ki sosekali našo smer, da smo jih morali zato prekoračiti. Že tik pod vrhom, nekako 2500 mvišine, smo naleteli na izvir reke, ki se je bučno spuščala po strmini v dolino. Tu namrečni snega, celotno področje pa je gozdnato, sem in tja pa je videti tudi strme stene,ki se s svojo višino prebijajo nad drevesne krošnje.Ko sem se pred odhodom pogovarjal o možnostih tega vzpona, so mi vedno dodališe, da bom med potjo zašel tudi v džunglo. Morda je ta džungla že gozd, skozi kateregagremo in je poraščen z gostim grmičjem. To gosto grmičevje spominja tudi na sredozemskomakijo, le da tu sem in tja vidimo vozlata in kriva debla tropskega drevesa,z golimi vejami in so le na vrhu. podobno sončniku, skromne krošnje. Debla pa soskrivljena in zavita, povsem podobna tistim, ki imajo dosti opravka z burjo in vetrovi.Počasi se vzpenjamo ob vodnem toku. Ni najti ne oznake, ne markacije, morda pomenijooznake kamni, na katerih so napisi višin nad morjem, izraženih v čevljih — 7000čevljev, 8000 čevljev... Tu uporabljajo še »čevelj« za mersko enoto, ker metra nepoznajo.Počasi postaja veter močnejši in zbistri tudi obzorje tako, da pod nogami vidimo žeNuvaro Elio, pa veliko jezero ob mestu (Gregory Lake — ime, ohranjeno še iz časabritanske kolonije) in ostale gore v okolici, vse zelene in načičkane s čajnimi plantažami.Vrh pa je pred nami in ga ne vidimo, ker je še v oblakih.Motiv s cejlonskih goraokoli PidurutalagaleFoto R.StefanovičKo sem potoval po Šri Lanki, sem povsod srečaval temno sive ali pa črne stenevulkanskega porekla, iz granita in gnajsa. Tu pa, začuda, kjerkoli je mogoče videtikamen, povsod samo oranžno rumeni kristali kalcita. Ko sem bil še v Colombu,glavnem mestu Šri Lanke, na obali, in sem se zanimal za vzpon na Pidurutalagalo, somi pripovedovali, da tja gor brez orožja ne bi smel. Rekli so mi, da cejlonski medvedtam ni redek gost. Seveda so nekateri temu oporekali, morda zato, da bi me hrabrili.Trdili so, da se je pač medved umaknil s te mnogo obiskane gore. Niso pa pozabilidodati, da pa utegnem srečati leoparda (na Cejlonu namreč žive izredno lepi leopardi,ki jih love in kože izvažajo, čeprav je to strogo prepovedano). Sicer pa pravijo, da seleopard umakne, ko sreča človeka.