Januar - Planinski Vestnik

Strmina postaja vse hujša. Če se prav spomnim, je pobočje najbolj strmo prav podsedlom; torej še malo, pa bo konec vzpona. V tej strmini je sneg povsem nesprijet;noge se pogrezajo tako globoko, da si z vsemi štirimi pomagam naprej; za menojostaja pravi jarek. Tole počasno napredovanje me jezi. Če bo šlo tako naprej, bomzamudil še zadnji avtobus v dolini. Ko namreč pridem na rob sedla, me čaka planota,nato pa spust, ki utegne biti v spodnjem delu gore, tam kjer ne bo več snega, pravdolgovezen. Dvakrat, trikrat se mi vdre čez pas in ko se tako bašem navzgor, se skozimeglo prikaže skalnat rob. Še nekaj minut borbe s kašastim snegom, še nekaj desetsopečih vdihov, z razbijajočim srcem in končno se povzpnem na skale; z rokami sipomagam čez rob in stojim vrh sedla.Moker sem. Malo se bom ustavil, si odpočil in se preoblekel. Imam še eno čisto insuho majico, to hranim za dolino; zdaj bom prek vsega nataknil še bundo. Tu, nasedlu, je veter precej močnejši; puhovka prijetno greje. Sede na nahrbtniku pojem parsuhih sliv in nekaj rozin, megla se nekoliko razredči, prikaže se trikotna stena bližnjegavrha. Grape so zatrpane z naplazenim snegom, skale so mokre, le pod previsi sivijosuhe lise. Takoj zatem megla spet zagrne sedlo; iz beline začno naletavati snežinke.Sedaj pa še to! Če bo začelo mesti, se lahko zgodi, da se bom danes do doline šekrepko namučil. Mi vsaj ne bo nihče nevoščljiv današnje ture. Sicer pa, kadar pripovedujem,kod sem hodil in se smučal, vedno začne kdo zavistno vrteti oči in govoriti,češ kaj vse si nekateri lahko privoščijo, kako jim je lepo, njemu ubogemu revežu pavedno manjka časa in denarja ... Pa je govor takšnih pustežev prazen in največkrat lekrinka za črno zavist in za nevoščljivost, ki v svoji poniglavosti ne privošči dobregasočloveku, pač po tistem: če gre slabo njemu, zakaj bi sosedu šlo bolje. Dostikratje treba čisto malo truda, pa postane življenje takoj zanimivejše in boljše. Zavist jepravzaprav bolezen — velik del energije izgoreva v njej, tako da potem zmanjka voljein moči za karkoli drugega. No, če bom spet pripovedoval, da sem ves dan gazil,da bi se vrnil v dolino, upam, da mi tega ne bo nihče zavidal.Najbolje če grem hitro naprej. Ne bom miren, dokler ne bom imel za seboj te planote,ki se odpira pred menoj. Tudi, če me na pobočjih pod sedlom dobi tema, od tamzagotovo še danes pridem v dolino. Takoj za tem, ko se planota prevesi, se začnopašniki in malo nižje je gozd s kolovozom. Po njem se da hoditi tudi po trdi temi.Čez to planoto sem šel večkrat. Rahlo valovita je, posejana z balvani, na zahodupa jo zapira kratka stena. S planote gremo lahko proti jugu, tja sem namenjen jaz,lahko pa sestopimo tudi proti vzhodu — tam se začne svet globač in oblih vrhov,pravi labirint, ki se izteče šele nad jezerom v sosednji dolini. V to smer nikakor nesmem zaiti, moker in utrujen bi moral prenočiti na prostem, saj bi ne prišel do jezera.Na planoti se sneg ne predira tako globoko. Megla pa postaja vse gostejša. Snežinkenaletavajo z vetrom, naravnost v obraz mi silijo. Roko si držim pred očmi, kapo sem sipotisnil globoko na čelo in tako gazim naprej. V takem vremenu in v takih razmerahse včasih sprašujem, zakaj pravzaprav sam rinem v hribe, zakaj izzivam nesrečo. Semmar res rad v samoti, daleč od ljudi? Kaj ne bi bilo prijetneje, če bi za menoj sopelše kdo, da bi se od časa do časa zamenjala v gazi, si pomagala na težkih mestihna poti in se včasih kaj pogovorila. Vsekakor bi bilo sedaj tako prijetneje hoditi. Pa,saj ne hodim vedno sam v gore, kadar pa grem sam, tistikrat se počutim mnogo bližjegori, bližje tudi sebi. Imam veliko časa za razmišljanje, nič ni, kar bi me motilo, razendivje in zahtevne okolice.Stvari in dogodki dobivajo tako nove razsežnosti, njihov pomen se spremeni. Seveda jepo vsem tem vedno prijetno priti v družbo; po samoti družba obogati. Tudi po teh nekajdneh samotne hoje po gorah si kar želim bližine ljudi. Edine žive stvari, ki sem jihsrečal te dni, so bile tri bele skalne jerebice. Včeraj sem jih bil splašil, s presunljivimhreščanjem so vzletele izpod zasutega ruševja in se izgubile nekje za, bregom. Zakratek čas se ustavim. Skalni rob, na katerem sem počival, se je že izgubil v nepredirnibelini. Počasi se že temni. Če me občutek ne vara, se bo planota zdaj zdaj prevesilav/ dolino. Še nekaj korakov in pred menoj se iz somraka izlušči skalna gmota. Zdi se,da sem zašel iz prave smeri, najbrž sem zavil preveč proti zahodu in tako prišel podvznožje stene, ki na desni zapira sedlo. Najbolje bo, da sledim pobočju, tako gotovopridem s te planote. Obrnem se v zamišljeno smer, skalni pas na desni usmerja mojopot, pa tudi na levi se čez čas začne temniti skalovje. Zagazim do skal na levi; naoni' strani poledenelega skalovja ni nič razen megle. Sprva ne verjamem očem, najbržsem zašel v kakšno vrtačo, ko pa še nekaj časa hodim vzdolž skal, ugotovim, dahodim pravzaprav po polici, ki se počasi pne in postaja vse ožja, skale z desne sepribližujejo robu na levi. No, lepo! Navsezadnje sem se še izgubil. Ne vem, kje semzavil s prave smeri, zagotovo pa sem pri prvih skalah storil napako. Hitro se obrnemin se po gazi vrnem. Ko sestopim do prvih skal, se zamislim. Kam naj torej grem? Konekaj časa tako stojim, me zazebe; na ramenih in na nahrbtniku se je nabralo^ žeprecej snega. Tako torej ljudje v gorah zaidejo in na koncu žalostno umro, si rečem.Na lepem se ti vse podre. Ne veš kje si, kaj bi počel, zmanjka ti veseljamraz inutrujenost te stiskata, potem pa se začno tiste kolobocije z iskanjem, reševanjem,zdravniki, policaji, pretresenimi sorodniki — prijatelji se potem nekaj časa kar ne