Januar - Planinski Vestnik

čajne plantaže po Cejlonskem gričevjuFoto R. StefanovičV megli poleg televizijskega stolpa na vrhu Pidurutalagale,2715 mFoto R. StefanovičV mesecu dni sem dvakrat poskušal, da bi se povzpel na vrh te gore, ki je za nasEvropejce razmeroma nenavadna, pa sem se vselej moral vrniti. Tu je v avgustu hladnokot pri nas na primer v novembru. Približno toliko dežuje in je hkrati tudi prav tolikomegle. In tako so oblaki prišli prav do mestnih hiš in seveda ni bilo mogočeuresničiti načrta, ko bi rad opazoval svet prav z vrha te gore.Šele ko se je bivanje v šri Lanki približevalo dnevu, ko bom moral odpotovatiin ko mi je ostalo le še nekaj dni do letala, ki bi me odpeljalo v Evropo, sem se odločilm sem sel na pot, čeprav tudi tokrat vreme ni kazalo kdo ve kako lepo. Bila je sobotako sem začel vzpon in vreme je bilo sončno; še noč je bila polna zvezdPrijatelj, domačin m jaz sva prenočila v bungalovu, last direktorja ene izmed čajnihplantaž, prav blizu mesta Nanu Oya. Skoraj do polnoči sva se pogovarjala in oba svapričakovala lep dan, ko bo napočilo jutro. In ko je zjutraj okoli šeste ure prišel avtomobil,da bi naju prepeljal še nekako petnajst kilometrov, so vse qore, kar sva iihvidela, žarele v jutranjem soncu.JDŽa 'P a t0 . n J dolgo trajalo. Brž ko smo zapustili Nano Oyo in se po ovinkih začelipribliževati Nuvara Eliji, se je nebo pooblačilo, zagrnila nas je megla z dežjem. Čepravse je vreme sem m tja zvedrilo, je vse skupaj ostalo tako kot je bilo — megleno kašastoz vodnim poprhom. Gora nismo več videli.Mesto Nuvara Elia je čuden ostanek iz angleške kolonialne dobe. Povsod okoli so čajneplantaže na katerih so nekoč angleški oblastniki zgradili zase in za svoje upravnikeudobne bungalove. Le-ti so vedno na vzpetini s pogledom na plantažo, na vrhove indoline. Nuvara Elia je bilo središče, hkrati pa tudi kraj, kjer so se zabavali. Še danesvidimo Hill Club Hotel, kjer je ob vhodu, čeprav to danes ne velja več, še vednozapisano: »Samo za člane in njihove goste!«. Bližnji hotel, imenovan »Grand Hotel«pa je po svoji arhitekturi podoben angleškim provincijskim mestecem. Dirkališče zakonje, na Cejlonu dokaj redek prizor, še vedno rabi za taka tekmovanja. Igrajo tudigolt m kriket, čeprav so Angleži že davno zapustili to deželo in njene čajne plantažeki so danes nacionalizirane. Njihove cerkve, navadno grajene v tipičnem britanskemstilu, so zaprte m zapuščene; počasi propadajo, ker so prepuščene zobu časa, kolikorjih ne izkoriščajo, v glavnem po večjih naseljih, domačini za svoje, krščanske verskeobrede. Grobovi ob takih cerkvah pa nemo pričajo o minevanju časa... Kaj bi simislili tisti, ki so tu pokopani in tisti, ki so jih pokopavali, ko bi jim dejali, da bo prišelcas, ko ne bodo imeli v bližini niti enega svojih?