čajne plantaže po Cejlonskem gričevjuFoto R. StefanovičV megli poleg televizijskega stolpa na vrhu Pidurutalagale,2715 mFoto R. StefanovičV mesecu dni sem dvakrat poskušal, da bi se povzpel na vrh te gore, ki je za nasEvropejce razmeroma nenavadna, pa sem se vselej moral vrniti. Tu je v avgustu hladnokot pri nas na primer v novembru. Približno toliko dežuje in je hkrati tudi prav tolikomegle. In tako so oblaki prišli prav do mestnih hiš in seveda ni bilo mogočeuresničiti načrta, ko bi rad opazoval svet prav z vrha te gore.Šele ko se je bivanje v šri Lanki približevalo dnevu, ko bom moral odpotovatiin ko mi je ostalo le še nekaj dni do letala, ki bi me odpeljalo v Evropo, sem se odločilm sem sel na pot, čeprav tudi tokrat vreme ni kazalo kdo ve kako lepo. Bila je sobotako sem začel vzpon in vreme je bilo sončno; še noč je bila polna zvezdPrijatelj, domačin m jaz sva prenočila v bungalovu, last direktorja ene izmed čajnihplantaž, prav blizu mesta Nanu Oya. Skoraj do polnoči sva se pogovarjala in oba svapričakovala lep dan, ko bo napočilo jutro. In ko je zjutraj okoli šeste ure prišel avtomobil,da bi naju prepeljal še nekako petnajst kilometrov, so vse qore, kar sva iihvidela, žarele v jutranjem soncu.JDŽa 'P a t0 . n J dolgo trajalo. Brž ko smo zapustili Nano Oyo in se po ovinkih začelipribliževati Nuvara Eliji, se je nebo pooblačilo, zagrnila nas je megla z dežjem. Čepravse je vreme sem m tja zvedrilo, je vse skupaj ostalo tako kot je bilo — megleno kašastoz vodnim poprhom. Gora nismo več videli.Mesto Nuvara Elia je čuden ostanek iz angleške kolonialne dobe. Povsod okoli so čajneplantaže na katerih so nekoč angleški oblastniki zgradili zase in za svoje upravnikeudobne bungalove. Le-ti so vedno na vzpetini s pogledom na plantažo, na vrhove indoline. Nuvara Elia je bilo središče, hkrati pa tudi kraj, kjer so se zabavali. Še danesvidimo Hill Club Hotel, kjer je ob vhodu, čeprav to danes ne velja več, še vednozapisano: »Samo za člane in njihove goste!«. Bližnji hotel, imenovan »Grand Hotel«pa je po svoji arhitekturi podoben angleškim provincijskim mestecem. Dirkališče zakonje, na Cejlonu dokaj redek prizor, še vedno rabi za taka tekmovanja. Igrajo tudigolt m kriket, čeprav so Angleži že davno zapustili to deželo in njene čajne plantažeki so danes nacionalizirane. Njihove cerkve, navadno grajene v tipičnem britanskemstilu, so zaprte m zapuščene; počasi propadajo, ker so prepuščene zobu časa, kolikorjih ne izkoriščajo, v glavnem po večjih naseljih, domačini za svoje, krščanske verskeobrede. Grobovi ob takih cerkvah pa nemo pričajo o minevanju časa... Kaj bi simislili tisti, ki so tu pokopani in tisti, ki so jih pokopavali, ko bi jim dejali, da bo prišelcas, ko ne bodo imeli v bližini niti enega svojih?
Nuvara Elia je dandanes povsem cejlonsko mestece. V njem je razmeroma živahno,trgovine pa so vedno polne. Višina in bližina gore, ki pošilja na to mestece čestokrattudi močo, vpliva tudi na ljudi, da hodijo nekako skrčeno, sklonjeno in na videz se zdi,da celo drhte. Sicer pa so domačini tako vedno bosonogi in precej slabo oblečeni.Približno ob devetih dopoldne, potem, ko smo si oskrbeli hrano, smo odšli na robmesta, mimo zadružne bolnišnice, proti vrhu te gore. Pri zadnjih hišah, ko smo šli mimonekdaj prav gotovo zelo lepega parka, nas je vznemiril sladkobni in diskretni vonjmimoz. Velikanska in močna debla, podobna našim starim hrastom — to so tu mimoze.Rumeni popki vise načičkani v šopih s temnozelenih vej. To je bilo zame prav gotovonekaj novega, ker sem pač vajen na mediteransko mimozo, ki je pri nas, na primerv Herceg Novem, bolj podobna grmu kot pa drevesu. Pot se začenja takoj strmovzpenjati. Zapisal sem »pot«, ki pa je v resnici le jarek, po katerem se hudournikizlivajo v dolino. Tudi ta gora je, kot celotni Cejlon, bogata z vodo in je zato videtipotoke levo in desno ob naši »poti«. Prišli smo celo do blatnih vodnih tokov, ki sosekali našo smer, da smo jih morali zato prekoračiti. Že tik pod vrhom, nekako 2500 mvišine, smo naleteli na izvir reke, ki se je bučno spuščala po strmini v dolino. Tu namrečni snega, celotno področje pa je gozdnato, sem in tja pa je videti tudi strme stene,ki se s svojo višino prebijajo nad drevesne krošnje.Ko sem se pred odhodom pogovarjal o možnostih tega vzpona, so mi vedno dodališe, da bom med potjo zašel tudi v džunglo. Morda je ta džungla že gozd, skozi kateregagremo in je poraščen z gostim grmičjem. To gosto grmičevje spominja tudi na sredozemskomakijo, le da tu sem in tja vidimo vozlata in kriva debla tropskega drevesa,z golimi vejami in so le na vrhu. podobno sončniku, skromne krošnje. Debla pa soskrivljena in zavita, povsem podobna tistim, ki imajo dosti opravka z burjo in vetrovi.Počasi se vzpenjamo ob vodnem toku. Ni najti ne oznake, ne markacije, morda pomenijooznake kamni, na katerih so napisi višin nad morjem, izraženih v čevljih — 7000čevljev, 8000 čevljev... Tu uporabljajo še »čevelj« za mersko enoto, ker metra nepoznajo.Počasi postaja veter močnejši in zbistri tudi obzorje tako, da pod nogami vidimo žeNuvaro Elio, pa veliko jezero ob mestu (Gregory Lake — ime, ohranjeno še iz časabritanske kolonije) in ostale gore v okolici, vse zelene in načičkane s čajnimi plantažami.Vrh pa je pred nami in ga ne vidimo, ker je še v oblakih.Motiv s cejlonskih goraokoli PidurutalagaleFoto R.StefanovičKo sem potoval po Šri Lanki, sem povsod srečaval temno sive ali pa črne stenevulkanskega porekla, iz granita in gnajsa. Tu pa, začuda, kjerkoli je mogoče videtikamen, povsod samo oranžno rumeni kristali kalcita. Ko sem bil še v Colombu,glavnem mestu Šri Lanke, na obali, in sem se zanimal za vzpon na Pidurutalagalo, somi pripovedovali, da tja gor brez orožja ne bi smel. Rekli so mi, da cejlonski medvedtam ni redek gost. Seveda so nekateri temu oporekali, morda zato, da bi me hrabrili.Trdili so, da se je pač medved umaknil s te mnogo obiskane gore. Niso pa pozabilidodati, da pa utegnem srečati leoparda (na Cejlonu namreč žive izredno lepi leopardi,ki jih love in kože izvažajo, čeprav je to strogo prepovedano). Sicer pa pravijo, da seleopard umakne, ko sreča človeka.