Januar - Planinski Vestnik

Pomladnazgodba:Polje je polno poplavljeno. Voda se visoko zajeda v bregove. Narava je v polnembrstečem zaživetju. Cvetenja še ni, listje pa že opazno zarašča vejevje in grmovje.Plezam po stolpih. Gor, dol. Nenehno. Postopoma iščem novih težav (velike stene v visokihgorah se otresajo snega, vabijo, zahtevale bodo moč in popolnost). Okrog mene bučipomlad. V daljavi šum vode, vem, Velika Karlovica. Ptičji zbor je neutruden. Pa šežabji zbor. In oddaljeni veter na grebenih Javornikov. Plezam in se oziram skozi vejevjepo jezeru. Lepo, zgodnje nedeljsko jutro. Na oni strani vodovja, tam, kjer so ceste,se že zbirajo izletniki. Nenadoma zaslišim glasove: izza ovinka pripelje čoln. Kanu rdečebarve. Vesla udarjajo. Že vidim mlada veslača. Pomlad hrumi. Fant in dekle. Ne viditame. Iščeta samoto. Čustva in kri rohnijo. Čoln se skrije za bregom. Plezam. Le šeudarci vesel in njuni glasovi. Največ plezam na zajetnem stolpu. Globok kamin, zajeda,plati, previsi: vse je tu, različnih težavnostnih stopenj. In vedno, ko priplezam na vrh,pred mano ista slika: takoj spodaj jezero. Mirno. In tiho. Le viharni zahodnik ga umepo morsko valoviti. Vodovje se v zalivih pod Javorniki vijugasto razširja naokrog, doklerne izgine v dalj. Na drugi strani se vode ozko zajedajo v travnike. Pogled proti vzhodumi odkriva otok Gorica. Nekje za drevjem proti severu mora biti otoček Goričica.Vmes vasi: Dolenja vas in Dolenje jezero. Dva zvonika se dvigujeta nad strehami zadrevjem. Vsak zaselek ob jezeru ima svojo staro cerkvico in svoje posebnosti. Vsakavas je grajena kot obcestno naselje. Ljudje so samosvoji, ponosni in delavni in navezanina svojo skupnost. Pogled za vasmi mi doseže še prve cerkniške hiše in dalečzadaj za Slivnico in Kamno gorico še skoraj tisoč metrov visoko Stražišče.Rdeči kanu se vrača. Veslača sedaj molčita in hitro poganjata čoln naproti obalamv daljavi. Plezam.Jesenska zgodba:Prvi del. Zgodnja jesen. Poletje se poslavlja. Dnevi so še topli. Toda jezero je sedajsuho. Nenavaden, neobičajen pogled. Sami travniki s kolovozi. Le komaj opazna strugaizdaja prisotnost vode. Spet sem tu. Dolgo me ni bilo. Vmes je bilo vroče poletje intakrat v tej gošči ni prijetno. Spet plezam (veselo grabim po pečini, poletni vzponiv Alpah so me utrdili in smeri v stolpih zmorem z lahkoto). Prisluhnem v tišino: Kje jetisto pomladno bučanje narave? Še ptice so redke in kar jih je, so molčeče. Kakor,da se že vse poslavlja. Nenadoma presenečen uzrem volovsko vprego sredi jezerskegadna. Voz je polno naložen z ostro jezersko travo, travina ji pravijo Jezerčani. Če ne bipoznal še drugačne jezerske podobe, bi podvomil, da vse te površine zalije voda.Dolgo gledam, kako voz izginja v gozd. Voznik kriči. Potem je spet vse tiho. Pohajkujempo pečevju. Toplo sonce. Popoldan.Drugi del. Čez mesec dni. Potem, ko je bilo vmes dolgo deževje. Podoba jezera jepovsem spremenjena: povsod sama voda. Nemirna voda. Listje pada z dreves. Vseje kar izumrlo. Nebo je oblačno in vsa okolica mračna. Gluha. Nekaj malega preplezam,pa ni pravega zagona. Ta mrak. In ta prekleti mir. Ko bi vsaj vetrovi rohneli.Raje kar odidem. Potem se dolgo vozim po jezerski cesti daleč naokrog. Ovinki inpritajen hrup motorja. Mlado drevje spodaj ob obalah se meša s starimi, odmirajočimiorjaki. Sonce za hip pretrga oblake in posije na gladino. Svetle in temne barve seprelivajo. Zatem je spet vse mračno. Nikjer nikogar. Motor brni. Jezero se mi zdikakor neznano morje, ki ga želim spoznati!VSA TA STOJIŠČAIGORMEZGECPadecNa stojišču se udobno namestim. Podaljšam samovarovanje, tako da se lahko skorajuležem na visečo poličko, in nogo zataknem za lusko. Tako, še en raztežaj, velik previs,in smer JLA bo za nama. To bo Bor o zijal, kaj zmoreta dva zelenca, ki pred dvemamesecema še vrvi nista znala prav zviti. Pa še v njegovi smeri! Medtem ko vlečemvrv, pogledi nagajivo drsijo v globino, ki je pripravniško oko še ni vajeno. Vse se mi zdiimenitno in samoumevno, celo meglena prha, ki naju spremlja že od jutra, je tu kotnaročena.Rado je kmalu pri meni, se zareži in že se zažene v velik, moker previs nad nama.Z zanimanjem ga opazujem. Pleza kot maček, niti vseh klinov ne vpenja. Nad previsomizgine za rob. Nekoliko postoji, medtem pa mu iz opisa smeri preberem, kje ima večmožnosti do lažega sveta. Ureže jo proti levi. Vrv sprva hitro steče, potem pa je zmerom