Recept za uspeh: odprtost v mednarodno okolje - Urad Vlade ...

Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 2, Ševilka 12 

REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ 

REPUBLIKE SLOVENIJE 

Leteči Kranjec 

poletel med nesmrtne 

Ljudmila Novak, nova ministrica 

Naši rojaki si zaslužijo 

več spoštovanja 

Slovenski posel na Kitajskem 

Najpomembnejši 

je osebni stik 

www.slovenci.si april 2012 

Slovenska skupnost v Argentini 

Recept za uspeh: odprtost 

v mednarodno okolje

VSEBINA 

Panorama 

4 Predstavniki manjšin pri 

predsedniku državnega zbora 

5 Slovenka tudi tedaj, ko to ni bilo 

lahko 

V žarišču 

6 Robi Kranjec – veliki junak 

svetovnega prvenstva v poletih 

Veliki intervju 

8 Ljudmila Novak: Naši rojaki si 

zaslužijo več spoštovanja 

Poslovne strani 

11 Slovenski posel na Kitajskem: 

Najpomembnejši je osebni stik 

12 Nagrade GZS 

Kultura 

13 Fantje s Praprotna: Pevska 

pravljica se nadaljuje 

14 Oskar Molek: Prvobitnost 

življenja ga navdihuje 

Knjižna polica 

16 Prvi popki koroške literarne p(r) 

omladi 

16 Pisan sveženj za otroke 

17 Zgodovinska mesta in kultura 

Ne prezrite 

18 Spomenik izpraznitvi škotskega 

višavja 

Izobraževanje in znanost 

20 Recept za uspeh: odprtost v 

mednarodno okolje 

Slovenija danes 

www.slovenci.si 

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o. 

Uredništvo 

Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija 

Tel: +386 (0)1 520 50 84 

E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net 

Mladi 

22 Peru, zgodba o uspehu 

poslanstvo« 

11 

Spoznajmo se 

24 Biti Slovenec v Argentini je 

vredno kot zlato 

26 Življenje, razpeto med jeziki in 

metulji 

Med nami 

27 SSK: Zbiranje slovstvene folklore 

med Slovenci v ZDA 

28 SIM: Svobodna volja ne 

potrebuje lastnih prostorov 

29 SVS: Književnost in kultura v 

Argentini (1. del) 

30 RD: Darila Zimskih Višarskih dni 

Zamejski dnevnik 

31 Članstvo v EU dviguje ugled 

slovenščine 

32 Politična participacija: tema z 

več obrazi in odgovori 

33 Med visokodebelnimi biseri 

34 Darko Šonc: “Odlikovana je 

celotna slovenska skupnost na 

Hrvaškem” 

Šport 

36 Brazilci, morda nas le ne bo 

Slovenska kuhinja 

40 Skozi želodec gre tudi ljubezen 

do Slovenije 

Popravek in opravičilo 

Na 26. strani prejšnje številke revije Slovenija danes smo ob članku Veliki projekti, a negotova usoda objavili 

fotogafijo, ki je last Radia Ognjišče, vendar tega nismo ustrezno označili, za kar se prizadetim opravičujemo. 

Uredništvo 

Vodja projekta 

Marko Stijepić / marko.stijepic@sloveniatimes.com 

Glavna in odgovorna urednica 

Blanka Markovič Kocen / blanka@slovenija-danes.com 

Lektura 

Blanka Markovič Kocen 

Oblikovanje in prelom 

Maja Kaplan / maja@sloveniatimes.net 

PANORAMA 

apple 

14 

18 

22 

34 

40 

Slovenija danes izhaja vsak mesec. Posamični naročniki plačajo 

samo stroške pošiljanja. Naklada: 3000 izvodov 

Tisk: Kočevski tisk, Slovenija 

Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu RS 

za kulturo pod zaporedno številko: 1603. ISSN 2232-3473 

Revijo financira Urad 

Vlade Republike Slovenije 

za Slovence v zamejstvu 

in po svetu 

REPUBLIKA SLOVENIJA 

URAD VLADE RS ZA SLOVENCE 

V ZAMEJSTVU IN PO SVETU 

3

Državni zbor 

Monošter 

4 

PANORAMA 

Predstavniki manjšin pri predsedniku DZ 

Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Gregor 

Virant je konec februarja oziroma na začetku marca sprejel 

predstavnike slovenske narodne skupnosti v Avstriji, Italiji, na 

Hrvaškem ter Madžarskem. 

Navzoči so v glavnem pozitivno ocenili položaj narodne 

skupnosti v omenjenih državah, opozorili pa tudi na nekatera 

odprta vprašanja. Kot so ugotavljali sogovorniki, se položaj 

narodne skupnosti na Koroškem in Štajerskem v zadnjem 

času izboljšuje, med nerešenimi vprašanji pa so financiranje 

glasbene šole, raba slovenščine v državnih organih in postavitev 

dvojezičnih krajevnih napisov, medtem ko se vpis na dvojezične 

šole močno povečuje. Tako predstavnika slovenske narodne 

skupnosti v Italiji kot predsednik DZ so položaj Slovencev v Italiji 

ocenili kot dober, čeprav nekatera vprašanja, med njimi zlasti 

problematika financiranja, ostajajo odprta. Zadovoljstvo z 

urejanjem statusa sta izrazila predstavnika slovenske manjšine 

na Hrvaškem. Po mnenju sogovornikov hrvaški ustavni zakon o 

manjšinah iz leta 2010 dobro ureja status manjšin, h kateremu 

sicer prispevajo tudi dolgoletni dobri odnosi z večinskim hrvaškim 

narodom. 

Prva porabska slovenca 

imata tudi slovensko 

državljanstvo 

Jože Hirnök in 

Andreja Kovač 

sta prva porabska 

Slovenca, ki imata 

od letošnjega 

januarja tudi 

slovensko 

državljanstvo. 

Ministrstvo za 

notranje zadeve 

Republike Slovenije 

je ugodno rešilo 

njuno prošnjo, Andreja Kovač, direktorica Razvojne agencije 

Slovenska krajina, in Dušan Snoj, slovenski 

prisegla sta 

generalni konzul v Monoštru. 

na slovenskem 

generalnem konzulatu v Monoštru, ki ga vodi generalni 

konzul Dušan Snoj. Po prejemu sta povedala, da sta 

ponosna na slovensko državljanstvo, kajti z delom si vseskozi 

prizadevata za dobro slovenske skupnosti na Madžarskem in 

za sodelovanje s Slovenijo. Od državljanstva ne pričakujeta 

posebne koristi, marveč gre za simbolično dejanje, s katerim 

izpričujeta svoj aktiven odnos do Slovencev na Madžarskem 

in do Slovenije. 

Jože Hirnök, ki je končal študij etnologije v Ljubljani, je 

predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem vse od njene 

ustanovitve. Aktiven je na Madžarskem in v širšem zamejskem 

prostoru. 

Andreja Kovač je strokovna sodelavka na slovenskem 

generalnem konzulatu v Monoštru. Vodi tudi Razvojno 

agencijo Slovenska krajina, ki se zelo aktivno, konkretno 

in uspešno, v sodelovanju s Slovenijo, zavzema za razvoj 

krajev ob meji. Skupaj z Regionalno razvojno agencijo Mura 

v Murski Soboti je učinkovita pri pridobivanju denarja iz 

evropskih razvojnih skladov. 

Med prekmurskimi Madžari se jih je okoli 200 odločilo za 

dvojno slovensko – madžarsko državljanstvo, kar je nekoliko 

manj, kot so prvotno predvidevali. - Ernest Ružič - 

Z več težavami se sooča slovenska manjšina na Madžarskem, 

njeni predstavniki jih povezujejo z nedavnimi spremembami v 

madžarski zakonodaji, nezadostnim financiranjem manjšinskih 

struktur s strani Madžarske in s pomanjkljivim uresničevanjem 

sporazuma, ki ureja položaj slovenske narodne manjšine na 

Madžarskem. - B. M. K. - 

Sprejem 

Susanne Weitlaner pri 

ministrici Novakovi 

Ministrica za Slovence 

v zamejstvu in po svetu 

Ljudmila Novak je v 

sklopu predstavitvenih 

sestankov v Ljubljani 

sprejela predsednico 

Kulturnega društva Člen 

7 z avstrijske Štajerske 

Susanne Weitlaner, 

ki vodi Pavlovo hišo 

v Potrni pri avstrijski 

Radgoni in si aktivno prizadeva za uporabo slovenskega jezika na 

tem območju. Ministrica je v izjavi po uradnem delu srečanja z 

Weitlanerjevo med drugim poudarila, da ljudje na obeh straneh 

meje spoznavajo prednost aktivnega znanja obeh jezikov 

in poznavanja dveh kultur, predvsem pa so zadovoljni, da je 

Slovenija ohranila Urad in ministra za Slovence v zamejstvu in po 

svetu. 

Susanne Weitlaner je izpostavila dobro sodelovanje s Slovenijo 

in slovenskimi organizacijami, opozorila pa na nekatere težave v 

šolstvu, predvsem kar zadeva izobrazbo učiteljev. - B. M. K. - 

Neapelj 

90 let slovenščine 

Pred kratkim smo v rektoratu univerze L’Orientale javno, kot 

zadnji del bogatega slavljenja, v Neaplju predstavili še knjigo 

v italijanščini (234 strani) z mednarodnega srečanja ob 90. 

obletnici poučevanja slovenskega jezika na tukajšnji univerzi 

s povzetki ter enim izmed uvodnikov, ki ga je prispevalo 

Veleposlaništvo RS v Rimu v slovenščini. V knjigi so zajeti skoraj 

vsi članki, deli širših raziskav ali posebej pripravljeni za srečanje, 

prisotnih strokovnjakov iz Slovenije, zamejstva ter nekaterih 

univerz, na katerih v Italiji ter po svetu predavajo slovenščino. 

Na predstavitvi so zelo pozitivno spregovorili o slovenski kulturi ter 

njenem mestu v svetu. - Aleksandra Zabjek - 

Foto: Maja Kaplan Foto: Maja Kaplan

Predsednik dr. Danilo Türk odlikoval Marijano Sukič 

Slovenka tudi tedaj, ko to 

ni bilo lahko 

Z Redom za zasluge je slovenski 

predsednik dr. Danilo Türk odlikoval 

glavno in odgovorno urednico 

tednika Porabje Marijano Sukič 

za njen prispevek k utrjevanju 

slovenske identitete v Porabju. V 

obrazložitvi za visoko priznanje 

je poudarjeno, da Marijana 

Sukič s svojo vpetostjo v kulturno 

in strokovno življenje Slovencev 

pomembno sooblikuje današnjo 

narodnostno podobo Porabja. 

Uveljavila se je kot glavna 

urednica tednika Porabje in 

kot urednica Slovenskega, zdaj 

Porabskega koledarja. Predsednik Türk je v nagovoru povedal, 

da je Marijana Sukič že dolgo znana kot aktivistka slovenske 

narodne skupnosti v Porabju in poudaril: “Kdor pozna razmere, 

kakršne so bile v preteklih desetletjih na tem območju, ve, da je 

tako prizadevanje zahtevalo tudi veliko državljanskega poguma, 

ki ga ne moremo pričakovati od vsakogar. Lahko ju pričakujemo 

samo od ljudi izredno močnega značaja, od ljudi, ki so sposobni 

premagovati vsakdanje težave in slediti plemenitemu višjemu 

cilju z vztrajnostjo in občutkom za pravično stvar.” Marijana Sukič 

se tudi zaveda, “da je biti Slovenec na stičišču treh narodov, 

jezikov in kultur dodana vrednost, ki jo kaže izkoristiti v skupni 

Evropi.” - Ernest Ružič - 

Berlin 

Slovenija na ITB 

Le dan pred mednarodnim praznikom 

žensk je svoja vrata v Berlinu odprla 

Mednarodna turistična borza. Slovenija se 

je letos pod okriljem Slovenske turistične 

Organizacije predstavila s sloganom 

Zelena. Aktivna. Zdrava. Poseben 

poudarek je bil na naravnih vodnih 

virih in neokrnjeni naravi. Letos se na 

borzi kot partner STO prvič predstavljajo 

Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč. 

Termalno bogastvo je med nemškimi 

turisti zelo cenjeno. Slovenska stojnica ni 

ostala neopažena že zaradi virtualnega 

zdraviliškega parka s fontano. Nemalo 

pozornosti pa je pritegnil tudi izviren 

projekt okolju prijaznega turizma, in sicer 

EgoZero. Ta ponuja raziskovanje Slovenije 

z električnimi avtomobili, z različnimi 

ponudbami od eko kmetij do zdravilišč - 

odvisno, kaj si želi turist med polnjenjem 

svojega jeklenega konjička. - J. L. A. -, 

Foto: Damjan Prosen 

London 

PANORAMA 

Britansko-slovensko 

društvo v čast Prešernu 

Konec februarja je Britansko-slovensko društvo v Londonu 

pripravilo zdaj že tradicionalno slavnostno večerjo, posvečeno 

praznovanju slovenskega kulturnega praznika. Letos se je je 

udeležilo več kot 120 gostov, med njimi tudi razveseljivo veliko 

število mladih slovenskih študentov. Večer je popestril bogat kulturni program. 

Petju Zdravljice je sledilo deklamiranje Prešernovih pesmi v slovenščini, angleščini 

in esperantu. Dolgoletna članica britansko-slovenskega društva Shirley Roden je 

prisotne navdušila z izvedbo Prešernovih pesmi, ki jih je uglasbila. Mlad slovenski 

glasbenik Aristel Škrbić pa je očaral z igranjem na marimbo. 

S pomočjo slovenskih podjetij, Veleposlaništva RS v Londonu, Slovenske turistične 

organizacije in posameznikov je bil organiziran tudi dobrodelni srečelov, katerega 

prihodke je prejelo humanitarno društvo Barka. - Špela Vrbnjak - 

Maja Haderlap 

Porabje in Prekmurje 

Predsednika Danilo 

Türk in Pál Schmitt o 

viziji sodelovanja 

Predsednika Slovenije in 

Madžarske dr. Danilo Türk 

in dr. Pál Schmitt sta se v 

Monoštru, na Gornjem Seniku, 

v Dobrovniku in Lendavi 

pogovarjala o široki paleti 

vprašanj, povezanih tako s 

položajem porabskih Slovencev 

kot prekmurskih Madžarov, 

in tudi o viziji vsestranskega 

razvoja in nadaljnjega 

sodelovanja v tem delu 

Evrope. “Z obiskom poskušava 

pokazati smeri sodelovanja 

in skrb za manjšini, za razvoj V Monoštru je slovenskega in 

narodnostne kulture in nasploh madžarskega predsednika dr. 

za razvoj regije, kar zahteva Danila Türka in dr. Pála Schmitta 

tesno sodelovanje in razvijanje pozdravil župan Gábor Huszar. 

evropskih projektov,” je izpostavil slovenski predsednik. Po 

njegovem mnenju bodo na ta način ti kraji postali ena 

najzanimivejših regij v Evropi. V ta okvir sodi tudi gradnja 

ceste med Gornjim Senikom in Verico, ki je zelo pomembna 

za porabske Slovence. Madžarski predsednik je zagotovil, da 

cesta bo, slovenski pa izrazil željo, da bi čimprej slišal brnenje 

strojev na trasi. - Ernest Ružič - 

Uspešni avtorici novo priznanje 

Maja Haderlap, Koroška Slovenka in nagrajenka lanskega literarnega natečaja 

Ingeborg Bachmann, je marca prejela Veliki častni znak dežele Koroške. Deželni 

glavar Gerhard Dörfler je na podelitvi izrazil veliko čast in veselje, da ji je lahko 

predal to priznanje, saj je Haderlapova po njegovih besedah s svojim romanom 

Angel pozabe veliko prispevala k medsebojnemu razumevanju v deželi. Dörfler je 

izrazil upanje, da bodo ljudje na Koroškem tudi s pomočjo “čudovite knjige Maje 

Haderlap našli skupno pot iz zgodovinske kleti v skupno dnevno sobo”. Spomnimo, 

da je Haderlapova z romanom Angel pozabe prav v zgodovinskem letu rešitve 

vprašanja dvojezičnih krajevnih napisov napisala za slovensko narodno skupnost, 

za Koroško, in tudi za literarni svet izredno delo, ki je in bo na Koroškem prispevalo 

k boljšemu razumevanju. Avtorica je v zahvalnem govoru med drugim poudarila, 

da jo še danes preseneča, kako dobro je deloval njen poskus iztrebljanja strahov s 

pomočjo literature. - B. M. K. - 

5

6 

V ŽARIŠČU 

Leteči Kranjec poletel med nesmrtne 

Veliki junak svetovnega 

prvenstva v poletih 

Po KLAVrNI SEzoNI 2010-11, KI jo 

jE SIcEr NEKoLIKo ozALjšAL 

MoštVENI BroN NA SVEtoVNEM 

PrVENStVu V oSLu, jE 

SLoVENIjo Po MENjAVI VodStVA 

IN IMENoVANju GorANA jANuSA 

zA GLAVNEGA trENErjA SPEt 

zAjELA SKAKALNA EVforIjA, 

KaKršna je biLa v čaSih 

Mirana TePeša, PriMoža ULage, 

Francija PeTKa, PriMoža 

PeTerKe in roKa benKoviča. 

najboLj zaSLUžen zanjo je 

NESPorNo roBErt KrANjEc. 

Peter zalokar, delo 

Foto: BOBO 

Potem ko je v tej sezoni v 

Oberstdorfu že slavil zgodovinsko 

prvo moštveno 

zmago na preizkušnjah za 

svetovni pokal in poskrbel za najboljši 

sezonski izkupiček slovenskih »orlov« 

doslej, je v polnem sijaju zablestel, 

ko je na svetovnem prvenstvu v poletih 

v Vikersundu z novim slovenskim 

rekordom 244 metrov poletel do prve 

zlate kolajne za Slovenijo, kot pika na i 

pa je z ekipo skupaj z Jernejem Damjanom, 

Juretom Šinkovcem in Jurijem 

Tepešem le dan kasneje priletel še do 

bronaste kolajne. 

Kaj bi šele bilo, če bi imeli Slovenci 

v norveški odpravi tudi Petra Prevca, 

ki se je le malo prej v Oberstdorfu 

po nesrečnem pristanku ob vznožju 

skakalnice poškodoval, lahko zdaj le 

ugibamo. Glede na izjemno formo, ki 

jo je kazal do takrat, pa bi bil gotovo 

vsaj toliko boljši od Damjana, da bi 

bila Slovenija druga. Roko na srce, 

težko bi bila boljša od Avstrije. 

UReSNIčITeV SaNj 

Robert Kranjec si je na Norveškem, 

kjer imajo največjo letalnico na 

svetu, po obnovi celo večjo od 

planiške, želel kolajno, zlato na 

svetovnem prvenstvu v smučarskih 

poletih pa je pomenilo uresničitev 

skritih sanj. Občutki so bili podobni 

tistim, ki jih je imel, ko se je prvič 

zaljubil, pravi. Kranjec, ki že vrsto 

let velja za enega od najboljših letalcev 

na smučeh, je moral dolgo 

čakati na svoj veliki trenutek tudi na 

svetovnem prvenstvu v poletih, torej 

na velikem tekmovanju, na katerem 

štejejo zgolj kolajne in ne točke kot 

v svetovnem pokalu. Zdaj jo ima, 

povrhu še zlato, ki mu je nihče več 

ne more odvzeti. Vpisal se je v zgodovino. 

Med nesmrtne. 

“Lagal bi, če bi vam rekel, da 

nisem sanjal o tej kolajni. A vesel bi 

bil slehernega odličja, tudi bronastega,” 

je priznal skromni fant Kranjec 

in razložil, da se ni obremenjeval z rezultatom, 

temveč je bil osredotočen 

le na tehnično izvedbo poletov. Poleta 

do državnega rekorda in naslova 

svetovnega prvaka ne bo nikdar 

pozabil. “Že pri 180 metrih sem vedel, 

da me bo odneslo daleč proti dnu 

letalnice. To mi je bilo jasno zaradi 

upora, ki sem ga začutil na dlaneh. 

V miru sem se pripravil na doskok, s 

katerim pa kljub vsemu nisem imel 

takšnih težav, kot je bilo mogoče soditi 

po pristanku, po katerem me je 

malce potegnilo na zadnjico. Lepo 

se je izšlo, prav nič me ni zabolelo,” 

je tedaj razložil Kranjec, ki bo poleti 

praznoval 31. rojstni dan. 

SLoVeNcI IMaMo PLaNIco! 

Februar 2012 mu bo za vedno zapisan 

v spomin. “Ob tistih dveh dneh, 

ko sem se veselil moštvenih bronastih 

kolajn na olimpijskih igrah v Salt Lake 

Cityju 2002 in svetovnem prvenstvu v 

Oslu 2011, prav gotovo. Zlepa ne bom 

pozabil niti dneva, ko sem se poročil 

s svojo Špelo. Na slovesni podelitvi 

priznanj sem imel podobne občutke 

kot takrat, ko sem se prvič zaljubil.” 

A življenjskemu uspehu navkljub ostaja 

zvest tudi prvi športni ljubezni in 

največja letalnica v Vikersundu ne bo 

nikdar postala njegova najljubša: “Saj

sem vendarle Slovenec, mi pa imamo 

svojo Planico. Tam so moji navijači!” 

oDLočILNIh STo gRaMoV 

Ni manjkalo veliko, pa bi Gorenjec 

ostal brez odličja. Na uradnem 

tehtanju je šlo za las. “Običajno se, 

kadar stopim na tehtnico, obrnem 

stran, ker se nočem obremenjevati s 

tem, koliko kilogramov imam. Tokrat 

sem imel vključno z opremo (ta tehta 

tri kilograme, op. p.) natanko 64,3 

kg, kar pomeni, da sem bil na spodnji 

dovoljeni meji. Če bi imel le sto 

gramov manj, bi me diskvalificirali. 

Čeprav skrbno pazim na prehrano, 

sem imel vedno kakšen kilogram 

preveč. Zato ne vem, zakaj sem jih 

imel zdaj tako malo. Zadnja tri leta se 

ne tehtam. Očitno se bom moral spet 

začeti,” je dejal Kranjec, ki dobro ve, 

kam bo dal zlato kolajno: “Spravil jo 

bom doma, kjer imam že olimpijsko, 

tisto z lanskega SP in mali kristalni 

globus. Vse preostale pokale imam 

shranjene pri materi.” 

Po ZLaTU Še BRoN Z 

eKIPNe TeKMe 

To je bil zares sanjski slovenski dan, 

ki se je v večer prevesil z Zdravljico na 

slovesni razglasitvi najboljših na osrednjem 

trgu v Vikersundu. A za proslavljanje 

velike zmage in nazdravljanje 

s šampanjcem ni bilo veliko časa. 

Le dan kasneje se je pred več kot 

25.000 navijači v Vikersundu Kranjec 

ovenčal še z bronom na ekipni tekmi. 

“Domov se vračam z dvema kolajnama, 

zaradi naslova svetovnega prvaka 

pa se počutim kot v sanjah,” je bil 

takoj po koncu prvenstva presrečen 

Kranjec, ki je osvojil tako rekoč vse, 

kar se je osvojiti dalo. Ekipna tekma 

se je pri njem odvijala kot v filmu. »Ko 

sem v poskusni seriji pristal pri 233,5 

metra, nato v uvodni poletel še dva 

metra dlje in na semaforju rezultatov 

videl, da smo tretji, nisem mogel več 

verjeti svojim očem. Vse skupaj je bilo 

že skoraj prelepo, da bi bilo res.« Vsi 

štirje slovenski junaki pa so priznali, da 

so leteli tudi za nesrečnega Prevca in 

ob podelitvi razobesili napis: “Pero, 

ti si car!” 

To je bila sicer šele tretja kolajna 

naših skakalcev na svetovnih prvenstvih 

v poletih, po drugem mestu 

Primoža Ulage v Oberstdorfu 1988. 

in tretjem Urbana Franca na Kulmu 

leta 1996. Veliko zaslug gre nedvomno 

selektorju Goranu Janusu, soavtorju 

tretjega mejnika za slovensko 

skakanje v tej sezoni – preseženemu 

rekordu po osvojenih točkah v pokalu 

narodov. 

Uspehi so prišli kot obliž na rano 

po vrsti sporov in težav v Smučarski 

zvezi Slovenije (SZS). Nekdanji direktor 

nordijskih reprezentanc Slovenije 

Primož Ulaga je hudomušno 

namignil, da je Kranjec celo ta čas 

najbolj kakovosten “delavec” na SZS, 

V ŽARIŠČU 

RoBI KRaNjec UReSNIčIL 

SaNje o PLaNIŠKI ZMagI 

robert Kranjec je na veselje enajsttisočglave 

množice pod Poncami na finalu svetovnega pokala 

s svojo četrto zmago v karieri Sloveniji priboril 

še 31. posamično v svetovnem pokalu. “To zmago 

sem si želel, že vse odkar sem prvič nastopil v 

Planici. večkrat sem šel s takšno mislijo spat, 

da sem zmagovalec pod Poncami. zmaga mi 

pomeni ogromno, res veliko. Kot naslov prvaka v 

vikersundu,” je še povedal Leteči Kranjec. 

drugo serijo tekme svetovnega pokala v Planici 

so zaradi premočnega vetra odpovedali, tako da so 

obveljali izidi po prvi. zmagal je avstrijec Martin 

Koch pred švicarjem Simonom Ammannom, tretji 

je bil najboljši Slovenec robert Kranjec. Slednji 

si je s tem tudi dokončno zagotovil mali kristalni 

globus za seštevek svetovnega pokala v poletih. 

- STA, B. M. K. - 

saj bo zavoljo njega lažje pristopiti 

do pokroviteljev, za nameček pa je 

naredil lepo uslugo Planici, ki si ob 

prenovitvi zasluži naziv zibelke slovenskega 

športa in želi biti v letu 2017 

organizator svetovnega prvenstva 

v nordijskem smučanju. Tekmeci so 

zveneči: Lahti, Zakopane in Oberhof. 

Odločitev bo padla 31. maja, ko bo o 

prirediteljih odločal kongres Mednarodne 

smučarske zveze na zasedanju 

v Južni Koreji. Neuradno naj bi imela 

Slovenija zelo dobre možnosti za 

zmago. 

Robert Kranjec je v športnih krogih 

poznan po ustreznem vzdevku 

“leteči Kranjec”. Je član kranjskega 

smučarskega kluba Triglav. V prostem 

času se rad posveča igranju hokeja 

na rolerjih in vožnji z motorjem. V 

svetovnem pokalu je sedemnajstkrat 

stopil na zmagovalni oder, štirikrat 

tudi na najvišjo stopničko. 

Bronasta ekipa: 

Jernej Damjan, 

Jurij Tepeš, Robert 

Kranjec in Jure 

Šinkovec 

7

8 

VELIKI INTERVJU 

Ljudmila novak, nova ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu 

Naši rojaki si 

zaslužijo več 

spoštovanja 

EdINA dAMA V NoVI SLoVENSKI VLAdI SE zAVEdA tAKo 

MiniSTrSKih KoT STranKarSKih DoLžnoSTi. TrDno 

oDLočena naDaLjevaTi USPešno DeLo Svojega 

PreDhoDniKa žeLi ohraniTi PoLiTično neoDviSnoST 

UraDa in DoSeči večje SPošTovanje rojaKov v TUjini. 

blanka Markovič Kocen 

čeprav so ponedeljki za 

Ljudmilo Novak še posebej 

naporni, saj vključujejo tudi 

strankarske aktivnosti, me 

je na Uradu sprejela z veliko dobre 

volje in pripravljenosti. Tudi sicer se 

delavnik Ljudmile Novak začne zgodaj 

zjutraj ob domačem računalniku 

in se pogosto zaključi v večernih urah. 

Področje Slovencev v zamejstvu in po 

svetu, pravi, dobro pozna, saj se je z 

njim seznanila že kot evropska poslanka, 

in se ministrskega dela veseli. 

Z delom Urada v preteklem mandatu 

ste se gotovo že dodobra seznanili. 

Kaj štejete za največje uspehe ministra 

Žekša in njegove ekipe? 

Ob pregledu preteklih aktivnosti 

Urada sem ugotovila, da so imeli dr. 

Žekš in sodelavci zelo dobre stike 

tako z zamejskimi Slovenci kot tudi s 

Slovenci po svetu. Pripravili so strategijo 

za boljše sodelovanje s slovenskimi 

znanstveniki po svetu, projekt 

turistične kmetije v Porabju, skratka, 

vrsto začetih aktivnosti nameravam 

nadaljevati. 

Kako ocenjujete položaj avtohtone 

slovenske narodne skupnosti v sosednjih 

državah in kaj bi bilo še mogoče 

izboljšati? 

Napredek je bil narejen na 

področju dvojezičnih napisov na 

avstrijskem Koroškem, Slovenija pa 

se bo zdaj morala aktivno vključiti v 

sprejemanje novega avstrijskega zakona, 

ki zadeva tudi manjšine. Postav- 

Mladi bi se morali bolj zavedati, da 

je skoraj enakovredno znanje dveh 

jezikov prednost in da je manjšina 

prednost, ki jo je treba v življenju in 

poslovnem svetu izkoristiti. 

ljanje preostalih topografskih napisov 

v slovenščini na avstrijskem Koroškem 

in financiranje slovenskih organizacij, 

ki tam delujejo, je treba nadaljevati. 

Enako velja za izvajanje zaščitnega 

zakona v Italiji in tudi oblikovanje 

omizja pri tamkajšnji vladi. V Porabju 

pa bomo naredili vse za to, da bi bila 

končno zgrajena cesta, ki bi olajšala 

povezavo med prebivalci znotraj slovenske 

manjšine v Porabju in matično 

državo, obenem pa pospešila tako 

turistični kot gospodarski razvoj. 

Kako boste zagotavljali finančna 

sredstva za dejavnost Slovencev 

v zamejstvu in po svetu? Znano je 

namreč, da se v zamejstvu srečujejo 

z nemalo tovrstnimi težavami… 

Finančnih sredstev je vedno premalo! 

Razpis za letošnje leto je bil izveden 

že pred mojim prihodom, izdane 

so bile tudi odločbe in razdeljenih 

že 80 odstotkov sredstev za te programe. 

Za letos ne morem obljubiti 

več sredstev, saj je znano, da se bodo 

ta z rebalansom proračuna povsod 

zniževala, prizadevala pa si bom, da 

bodo ta sredstva namensko in racionalno 

uporabljena. Prepričana sem, 

da je marsikaj mogoče narediti tudi 

z dobrimi stiki in dogovori ter tako 

pospešiti reševanje tistih težav, ki jih 

lahko rešujemo s primernimi ukrepi, 

ne zgolj z denarnimi sredstvi. 

Se strinjate z oceno svojega predhodnika, 

da bodo morale manjšine 

tudi same nekoliko bolj racionalno 

ravnati z dodeljenimi sredstvi? 

Zagotovo znotraj manjšinskih organizacij 

najbolje vedo, katere projekte 

je treba nadaljevati in pri tem 

tudi racionalizirati uporabo sredstev, 

kateri pa so tisti, ki lahko še nekoliko 

počakajo. Pričakujem torej, da bodo 

manjšinske organizacije zagotovile 

čimbolj racionalno uporabo sredstev. 

Znano je, da najslabše živijo naši rojaki 

v državah nekdanje Jugoslavije. 

Imate morda že v mislih predloge 

za izboljšanje njihovega položaja? 

Tudi ta društva so se prijavila na 

razpis in, kot sem dejala, so bila 

sredstva že večinoma razdeljena. 

Res je, da imamo še nekaj dodatnih 

prošenj, seveda pa računam na 

dobro sodelovanje in reševanje tistih 

problemov, ki ne zadevajo zgolj denarnih 

sredstev. 

Kakšen dokončen razplet vprašanja 

dvojezične topografije na Koroškem 

pričakujete in kdaj bo po vašem 

mnenju zgodba dobila epilog? 

To je v največji meri odvisno od 

Avstrije, sama bom te dni obiskala 

Koroško, kjer se bom srečala s slovenskimi 

manjšinskimi organizacijami. 

Skupaj bomo ugotovili, kje je potrebno 

naše vključevanje v reševanje 

težav.

Katerim čezmejnih projektom 

boste uvodoma namenili največ 

pozornosti? 

Vsem tistim, ki so se že doslej izkazali 

za dobre, seveda pa si želim, da bi se 

pospešilo sodelovanje s slovenskim 

gospodarstvom in gospodarstveniki 

ter znanstveniki na drugi strani meje, 

kajti na kulturnem področju stvari 

dokaj dobro potekajo. Okrepiti moramo 

tudi sodelovanje med mladimi, 

pri čemer si želim, da bi se izvajali 

takšni projekti, ki bi mlade povezali z 

matično domovino in v njih vzbudili 

zanimanje za ohranjanje slovenske 

identitete in povezovanje s Slovenijo. 

S katerimi ministrstvi boste pri svojem 

delu najtesneje sodelovali in kaj od 

njih pričakujete? 

Že sedaj se dogovarjamo z ministrstvom 

za zunanje zadeve, prvo 

skupno srečanje je že dogovorjeno, 

z ministrstvom za šolstvo na področju 

Foto: Maja Kaplan 

izobraževanja in dela z mladimi, z 

ministrstvom za gospodarstvo, dogovarjamo 

pa se tudi z ministrstvom za 

notranje zadeve in javno upravo, kjer je 

nekaj vprašanj v zvezi s pridobivanjem 

slovenskega državljanstva odprtih. 

Se boste lotili tudi problema 

zmanjševanja števila registriranih 

članov slovenskih društev po Evropi? 

Zagotovo si želimo, da bi se čim 

več Slovencev po svetu identificiralo 

oziroma vključilo v slovenska društva, 

zato jih bomo k temu tudi sami po 

svojih močeh pozvali. 

Kako kot slavistka gledate na ohranjanje 

slovenskega jezika med 

našimi rojaki in na kakšen način 

boste spodbujali organizirane oblike 

učenja slovenščine? 

Spodbujala bom vse obstoječe 

dejavnosti na tem področju. Kot 

pravim, povečevanje sredstev v 


tem trenutku ni mogoče, zavzemala 

pa se bom za to, da bi večjo 

veljavo dobili tisti projekti, ki namenjajo 

več denarja ali možnosti 

za izobraževanje, torej za pouk 

slovenščine, tako v društvih po svetu 

kot tudi v Sloveniji. To področje me 

je vedno zanimalo, zato sem se tudi 

v preteklosti ukvarjala s problematiko 

slovenskih manjšin. Kot evropska 

poslanka, denimo, sem imela 

celo razpis za mlade pripadnike 

slovenskih manjšin in za manjšine v 

Sloveniji, prirejala literarni, fotografski 

in likovni natečaj… Nagrajence 

sem povabila v Evropski parlament, 

vse z namenom, da bi se mladi bolj 

zavedali, da je skoraj enakovredno 

znanje dveh jezikov prednost in da 

je manjšina prednost, ki jo je treba 

v življenju in poslovnem svetu izkoristiti. 

Skratka, želim si, da bi se 

slovenske korenine ohranjale in da 

bi bili ljudje nanje ponosni. 

Kakšen poudarek boste namenjali 

katoliškim misijam, ki so znana 

stičišča Slovencev po svetu? 

Katoliške misije so zelo pomembne 

pri ohranjanju slovenske kulture in 

identitete. V preteklosti sem nekatere 

med njimi obiskala in se prepričala, da 

se njihovi člani, naši rojaki po svetu, po 

mašah srečujejo, se pogovarjajo in 

se družijo na različnih prireditvah, ne 

zgolj z versko, ampak tudi s kulturno 

vsebino. Ohranjati stike s temi misijami 

in podpirati njihovo delovanje je torej 

po mojem mnenju zelo pomembno. 

Ali ste se že srečali s predstavniki 

ključnih izseljenskih organizacij, 

Svetovnega slovenskega kongresa, 

Slovenske izseljenske matice, Slovenije 

v svetu in Rafaelove družbe? 

Ne še, se pa za srečanje 

dogovarjamo. 

Dr. Žekš, vaš predhodnik, je kot 

enega največjih uspehov Urada v 

njegovem mandatu izpostavil ohranitev 

politične neodvisnosti. Domnevam, 

da bo to tudi vaš cilj? 

Vsekakor, nesmiselno bi bilo, da bi 

iz Slovenije »dirigirali«, kako se morajo 

naši ljudje zunaj slovenskih meja 

politično opredeljevati. Sodelovanje z 

vsemi manjšinskimi organizacijami je 

nujno, pomembno pa je, da se le-te 

povezujejo tudi med seboj, zlasti pri 

tistih vprašanjih, ki so bistvena za 

ohranitev manjšine. 

Organiziranost manjšine je v zadnjem 

času tema številnih razprav. Nekateri 

menijo, da bi morala Slovenija vplivati 

nanjo. Kakšno je vaše stališče? 

Ljudmila Novak, 

ministrica za 

Slovence v 

zamejstvu in po 

svetu: “Za letos ne 

morem obljubiti 

več sredstev, 

saj je znano, 

da se bodo ta 

z rebalansom 

proračuna 

povsod zniževala, 

prizadevala 

pa si bom, da 

bodo namensko 

in racionalno 

uporabljena.” 

se nadaljuje 

na strani 10 

Nesmiselno bi bilo, da bi iz 

Slovenije »dirigirali«, kako se 

morajo naši ljudje zunaj slovenskih 

meja politično opredeljevati. 

9

10 


Slovenci nimamo najboljšega odnosa 

do tistih, ki se vračajo, čeprav bi 

se morali čutiti in spoštovati kot 

pripadniki istega naroda. 

nadaljevanje 

s strani 9 

Ljudmila Novak, 

ministrica za 

Slovence po svetu, 

s predsednikom 

vlade Janezom 

Janšo, 

predsednikom 

DZ Gregorjem 

Virantom in 

ministroma 

Erjavcem ter 

Žerjavom. 

Slovenija lahko na tem področju 

deluje povezovalno in združevalno, 

želim si čim boljšega sodelovanja, 

vendar dela namesto njih ne bomo 

mogli opraviti. 

Kako boste usklajevali delo v stranki 

in na ministrstvu? 

Oboje je potrebno. Na ministrskem 

položaju sem namreč tudi zato, ker 

je NSi vladna stranka in je nikakor ne 

smem pozabiti. Določen čas bom 

zagotovo namenila tudi stranki, 

obveznosti pa bom skušala čimbolj 

premišljeno razporediti, tako po dne- 

vih kot po urah. Nekatere naloge 

bodo prevzeli tudi podpredsedniki 

in drugi organi stranke, ki dobro 

delujejo. Pomembno je, da znamo 

delo razdeliti, pri ključnih stvareh pa 

seveda moram biti zraven. 

Domnevam torej, da vaš delovni dan 

traja od jutra do večera? 

Začne se že doma, kjer na osebni 

elektronski naslov prejemam veliko 

službene pošte, na katero skušam 

v miru odgovoriti. Na Uradu sledijo 

ministrske dejavnosti, nujna pa je 

tudi moja prisotnost na koalicijskih 

usklajevanjih in sejah vlade. Veliko 

stikov moram imeti z mediji, zvečer 

imam pa še strankarske dejavnosti. 

Dan je včasih zares prekratek! 

V svoji predstavitvi ste med drugim 

izpostavili, da želite doseči večje 

spoštovanje rojakov iz tujine v domovini. 

Ste lahko konkretni? 

Slovenci pogosto izražamo nezaupanje 

do ljudi, ki so se odselili v tujino 

ali prihajajo nazaj, zato bi si želela, da 

bi jih bolj spoštovali, njihovo znanje 

vključili v slovensko gospodarstvo, 

šolstvo… in da bi se oni čutili v domovini 

ponovno sprejeti. Večkrat sem 

namreč to nesprejetost doživljala 

pri našem prejšnjem predsedniku 

dr. Andreju Bajuku, ki so mu očitali, 

da je domobranec, izseljenec in še 

kaj, čeprav vem, da je prišel kot velik 

strokovnjak z namenom pomagati 

Sloveniji. Podobnega zasramovanja 

je bil deležen tudi dr. Jože Bernik, strokovnjak 

in človek z bogatimi povezavami, 

ki je zelo pomagal Sloveniji v 

času osamosvajanja, za kar je leta 

2005 dobil tudi priznanje predsednika 

države. Večkrat sem opazila, da 

Slovenci nimamo najboljšega odnosa 

do tistih, ki se vračajo, čeprav bi se 

morali čutiti in spoštovati kot pripadniki 

istega naroda. 

Obljubili ste tudi podporo medijem 

– katere ste imeli v mislih in kakšno 

pomoč? 

Nekatere medije Urad že financira. 

Vem, da imajo trenutno težave pri 

Primorskem dnevniku in celovških 

Novicah. Zagotovo so časniki zelo 

pomembni, mislim pa, da bo v prihodnosti 

večji poudarek na elektronskih 

medijih. 

Kakšni so vaši načrti glede bogatega 

arhivskega gradiva Slovencev 

po svetu? 

Vem, da se to gradivo zbira, vendar 

mu še vedno ni bilo namenjene dovolj 

pozornosti niti finančnih sredstev, zato 

so se mi že oglasile nekatere organizacije, 

ki si želijo večje podpore. 

Gre za narodno bogastvo, pomemben 

del slovenske zgodovine, zato 

je prav, da se gradivo zbira, ureja in 

Foto: BOBO 

mu bo treba nameniti več pozornosti. 

Prvi povojni izseljenci so namreč že 

precej v letih in bi bilo škoda, da se to 

gradivo ne bi ohranilo za naslednike. 

Za bivšega premiera ste v nekem intervjuju 

dejali, da ni bil dovolj močan, 

da bi lahko vztrajal pri svojih idealih. 

Ali imate ideale tudi sami? 

Vsak človek, tudi politiki niso izjeme, 

mora imeti ideale. Moji so med drugimi 

dobro sodelovanje znotraj koalicije 

in tudi med koalicijo in opozicijo, 

upoštevanje dobrih predlogov, ne 

glede na to, od kod prihajajo, kar 

ni vedno preprosto, in argumentiran 

dialog med vsemi stranmi. 

Kako se počutite kot edina ženska v 

novi vladi? Bi si želeli več ministric? 

Sama sem si želela, da bi bila v novi 

vladi še kakšna ženska predstavnica, 

ker sem prepričana, da je veliko žensk 

političark, ki so sposobne, strokovne 

in bi lahko vodile določene resorje. 

NSi je izpolnila svojo nalogo in na 

enega od dveh ministrskih položajev 

predlagala žensko, medtem ko so se 

druge stranke pač odločile drugače. 

Svoje odločitve, ki jih seveda moram 

spoštovati, so utemeljevali s kriznimi 

časi, ko nekatera ministrstva potrebujejo 

trdo moško roko. Prepričana pa 

sem, da znamo v krizi tudi ženske 

dobro krmariti. Tudi sama sem stranko 

prevzela v najbolj kritični situaciji in 

potrebovala sem precej potrpljenja, 

da sem jo znova pripeljala v parlament, 

kar si štejem kot velik dosežek. 

Veliko čestitk ob izvolitvi sem prejela 

tudi od naših rojakov – nekatere med 

njimi poznam, z drugimi se bom še 

srečala. Predvsem so izražali zadovoljstvo, 

da je Slovenija ohranila 

ministra za Slovence v zamejstvu in 

po svetu, kljub nekaterim negativnim 

domačim kritikam. Ta minister ima 

velik simbolen pomen in prav je, da 

Slovenci čutijo, da niso pozabljeni… 

To področje mi je pisano na kožo, 

me veseli in že poznam delovanje 

na njem. 

Se morda že ubadate s pripravo vseslovenskega 

srečanja? 

O tem smo že govorili. S srečanji, 

kakršno je bilo lani, 1. julija v Ljubljani, 

bomo nadaljevali in kmalu začeli priprave 

na letošnjega. 

Morda kakšna misel za konec 

pogovora? 

Glede na to, da bodo najin intervju 

brali Slovenci po svetu, jih želim po 

tej poti lepo pozdraviti. Seveda se 

nadejam dobrega sodelovanja, 

da bi spoznala, katere so bistvene 

težave in jih učinkovito pomagala 

reševati, seveda pa tudi si želim, da 

bi se lahko osebno srečali, bodisi v 

Sloveniji bodisi na moji poti ob obisku 

kakega dogodka. Torej zaenkrat: lep 

pozdrav vsem Slovencem po svetu in 

v zamejstvu!

Slovenski posel na Kitajskem 

Najpomembnejši 

je osebni stik 

POSLOVNE STRANI 

MaTjaž brezigar, PrejeMniK PoSebnega Priznanja horUS za DrUžbeno 

oDgovornoST, Lani Prvič PoDeLjene TUDi PoDjeTniKoM S SLovenSKiMi 

KorENINAMI, KI dELujEjo V zAMEjStVu ozIroMA Po SVEtu, jE Kot MANAGING 

dIrEKtor ISKrE SuzHou PrISPEVAL K uVELjAVItVI BLAGoVNE zNAMKE NA 

KiTajSKeM. PrePričan je, Da Se bo iSKri avToeLeKTriKi PriDrUžiLo še KaKo 

SLoVENSKo PodjEtjE NA tEM oGroMNEM IN zELo odPrtEM trGu. 


Po spletu okoliščin je Matjaž 

Brezigar iz Irana, kjer je Iskra 

Avtoelektrika postavljala 

tovarno za potrebe lokalnega 

avtomobilskega trga, prevzel 

vodenje Iskrinega kitajskega podjetja 

v Suzhouu. Čeprav je mislil, da se bo 

vrnil v Iran, je na Kitajskem zdaj že 

šesto leto. Tudi po njegovi zaslugi 

je Iskra v določenih segmentih na 

Kitajskem zelo prepoznaven igralec. 

Katera so področja vašega dela? 

Najprej sem kolegom pomagal 

pri vzpostavitvi sistemov kakovosti, 

lokalizacije podsestavov, vzpostavitvi 

nabave in organiziranju proizvodnje. 

Po odhodu direktorja Honn Matevža, 

sicer mojega dobrega prijatelja, 

opravljam delo direktorja podjetja 

Iskra Suzhou, ki z 250 zaposlenimi, 

med katerimi je tudi pet Slovencev, 

60 odstotkov svojih izdelkov proda 

na Kitajskem trgu, 40 odstotkov pa 

izvozimo v ZDA in Evropo. Leta 2011 

smo začeli graditi tudi lastne poslovne 

prostore. Z ocenjeno vrednostjo 

dva milijona ameriških dolarjev 

je to največja dosedanja slovenska 

investicija na Kitajskem. Nikakor pa si 

tega primata ne želimo ohraniti, saj bi 

bili zelo veseli, če bi nas katero drugo 

slovensko podjetje prehitelo na tem 

resnično hitro rastočem trgu. 

Ste pri seznanjanju s kitajskim poslovnim 

okoljem naleteli na kakšne 

težave? 

V bistvu ne. Kitajska je dobro pripravljena 

na tuje investicije. Imajo 

določena birokratska pravila, vendar 

se na koncu vse zadeve veliko hitreje 

odvijejo kot v Evropi. Tudi tu veljajo 

osnovna pravila posla, ki se ne razlikujejo 

od preostalega sveta. Je pa 

na Kitajskem bolj pomemben osebni 

stik kot na primer v Evropi. 

Lani ste prejeli posebno priznanje 

Horus, ki so ga tokrat prvič podelje- 

vali tudi slovenskim podjetnikom v 

svetu. kaj vam to priznanje pomeni? 

Vesel sem, da se je organizator 

odločil za to, ker vse prevečkrat 

pozabljamo na možnost prodora 

slovenskih podjetij na tuje. Seveda 

ne gre samo za slovenska podjetja, 

ampak tudi za podjetja in podjetnike 

s slovenskimi koreninami. Ko si zunaj, 

si veliko bolj dovzeten za slovenske 

uspehe in zato je zelo pomembno, 

da tako doma kot tudi v tujini Slovenci 

pokažemo, kaj zmoremo in znamo. 

Včasih se mi zdi, da nas je nekoliko 

strah tujine, vendar vam zagotavljam, 

da le-ta ni nikakršen »bavbav«. 

Glede na to, da nas ni veliko, smo 

na svoje znanje in dosežke lahko 

ponosni. Vesel sem torej uspehov 

drugih kandidatov. Je pa priznanje 

brez dvoma nagrada za dolgoletno 

delo, tako moje osebno kot tudi kolegov 

iz podjetja. Saj veste, brez njih in 

razumevajoče družine ne zraste nič. 

Kot managing direktor Iskre Suzhou 

ste veliko prispevali k uveljavitvi blagovne 

znamke na Kitajskem. Kateri 

Iskrini izdelki se torej prodajajo na 

tem trgu? 

Danes je Iskra v določenih tržnih 

segmentih na Kitajskem zelo prepoznaven 

igralec. In to je tudi bil 

najtežji del naloge celotne ekipe. Ko 

si prepoznaven, si lažje odpiraš vrata 

pri potencialnih kupcih. Na samem 

začetku smo včasih v hotelu čakali 

na sestanek, da so nas sploh sprejeli, 

kaj šele, da bi se pogovarjali z nami! 

Danes pa je povsem drugače: brez 

težav lahko potrkamo na katerakoli 

vrata. Za lokalni trg delamo predvsem 

zaganjalnike in alternatorje za dieselske 

motorje, ki se uporabljajo v kamionski 

industriji ter industriji gradbene 

in kmetijske mehanizacije. Del tega 

programa tudi izvažamo. Največji del 

izvoza pa predstavljajo DC motorji za 

razne hidravlične aplikacije, ki se uporabljajo, 

recimo, v vsakem viličarju. 

Katere so po vašem mnenju največje 

razlike med evropskim in kitajskim 

poslovnim okoljem? 

Menim, da bistvenih razlik ni. So le 

nianse, ki spremljajo osnovni posel. 

V Evropi je veliko bolj sprejemljiva 

komunikacija na daljavo, projekti 

tečejo dalj časa in po vnaprejšnjih 

načrtih, na Kitajskem pa je pri poslu 

zelo pomemben osebni stik, zadeve 

se veliko hitreje odvijajo, projekti izvajajo 

hitreje kot v Evropi. Kitajski trg je 

namreč lačen sprememb in novosti. 

Katero prevozno sredstvo (če sploh) 

uporabljate? 

Avtomobil. Kot veste, je Kitajska 

največji svetovni avtomobilski trg. 14 

milijonov avtomobilov ni malo. Čez 

pet let naj bi jih prodali 30 milijonov 

na leto. Najraje pa sedem na kolo, 

čeprav nas je uporabnikov pravih 

koles zelo malo. Močno namreč 

Matjaž Brezigar, 

direktor Iskre 

Suzhou 

se nadaljuje 

na strani 12 

11

Poslopje Iskre Suzhou na Kitajskem 

Nagrade GzS 

12 

POSLOVNE STRANI 

Letos devet 

“gospodarskih zvezd” 

GZS je marca podelila 44. nagrade za izjemne dosežke 

na področju gospodarstva in podjetništva. Prejelo 

jih je devet poslovnežev, ki po besedah predsednika 

zbornice Sama Hribarja Miliča prihajajo iz podjetij, ki 

so tudi v času slabših pogojev na trgu uspela rasti, se 

razvijati, biti inovativna in odpirati nova delovna mesta. 

Nagrajenci Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) za 

leto 2011 so Janez Bijol iz podjetja Bijol, Franc Frelih iz 

podjetja Plasta, Boštjan Gorjup iz podjetja BSH Hišni 

aparati, Simona Klukej iz podjetja Bartec Varnost, 

Marko Kolbl iz podjetja Europlakat, Marko Lotrič iz 

podjetja Lotrič laboratorij za meroslovje, Marjan 

Mačkošek iz jeklarne Štore Steel, Miroslav Pikovnik iz 

računovodske hiše Unija ter Gregor Pipan iz podjetja 

Xlab. 

“Letošnje nagrade se podeljujejo v časih krize 

in recesije, torej v klimi, za katero sta značilna 

črnogledost in vtis, da podjetja in gospodarstvo nimajo 

prihodnosti in tudi ne pravih odgovorov na izzive, s 

katerimi se soočajo,” je na novinarski konferenci pred 

večerno slovesnostjo dejal predsednik GZS Samo 

Hribar Milič in poudaril, da gospodarstvo pričakuje 

odločne spremembe, ki bodo omogočile, da ne bodo 

nagrad dobivali le najbolj talentirani, ampak bodo kar 

najširšemu krogu gospodarskih subjektov omogočale 

doseganje dobrih poslovnih rezultatov. S tem bo 

državna blagajna polna, zaposlenost pa boljša, je 

menil. 

GZS nagrade za izjemne gospodarske in podjetniške 

dosežke podeljuje že od leta 1996, skupaj z letošnjimi 

nagrajenci jih je doslej prejelo 315 poslovnežev, 

med njimi 19 žensk. Kot je povedal član komisije za 

nagrade GZS Štefan Sobočan, so tokrat odprli možnost 

kandidiranja vsem podjetjem, ne le članom GZS. 

- STA, B. M. K. - 

nadaljevanje s strani 11 

prevladujejo kolesa z električnim 

motorjem. 

Kako vidite Kitajce kot ljudi, katere 

so njihove glavne značilnosti? 

Težko je reči. Država je velika in 

raznolika. Tudi Primorci se zelo razlikujemo 

od Gorenjcev, pa nas je 

samo dva milijona. Nedvomno pa je 

»trd režim« pustil svoje posledice. Pri 

tem najbolj opažam neizkazovanje 

čustev v vsakodnevnem življenju, 

vendar se to postopoma spreminja. 

So pa Kitajci izjemno podjetni in se 

veliko hitreje prilagodijo kot Evropejci. 

Naše načrtovanje dogodkov je 

že skoraj moteče. 

Koliko Slovencev živi v Suzhovu in 

Shanghaju in kako se med seboj 

povezujete? 

V Suzhovu nas stalno prebiva 

skoraj 30, še dodatnih 20 pa v 

Shanghaju. Nekaj slovenskih 

študentov v teh mestih začasno 

prebiva. V Suzhovu nas najbolj 

povezuje nogomet, saj slovenska 

ekipa že nekaj let sodeluje v 

»mednarodni ligi«, namenjeni tu 

živečim tujcem. Zelo ponosni smo, 

ko se kosamo z velikimi. Ekipi je uspelo 

odigrati tudi tekmo s kitajsko 

olimpijsko reprezentanco, ki jo je 

vodil Ćiro Blažević. Res, da smo 

krepko izgubili, vendar igre proti 

igralcem, ki bodo kmalu zasedali 

igralna mesta pomembnih klubov, 

ne pozabiš zlahka. 

So med njimi tudi ljudje, ki se 

ukvarjajo s poslom? Morda so celo 

v večini? 

Večina se nas ukvarja s poslom. 

Živeti tu zaradi veselja.... Ne, je pa 

vseeno lepše v Sloveniji! 

Kolikokrat na leto obiščete Slovenijo 

in kako članice skupine Iskra 

nasploh sodelujete med seboj? 

Načeloma se dvakrat letno z 

družino odpravimo v domače kraje, 

Slovenijo pa obiščem tudi sam. Prav 

tako obiskujem preostala podjetja 

Iskre Avtoelektrike v Braziliji, Angliji, 

ZDA, Rusiji, Iranu, Belorusiji, saj s 

tesnim sodelovanjem pokrivamo 

globalno strateško pozicijo na naših 

prodajnih segmentih. Predstavljajte 

si, da izdelek, narejen na Kitajskem, 

odpove nekje v Južni Ameriki… V 

takšnem primeru Iskra Avtoelektrika 

Brazil takoj stopi v akcijo in s svojim 

servisom zagotovi rešitev težave. 

Danes brez takšnih povezav zadeve, 

žal, ne tečejo. 

Se vam zdi, da je Kitajska za tujce 

in tuja podjetja odprt trg? 

V to sem popolnoma prepričan. 

Upam, da se bo se več slovenskih 

podjetij odločilo za vstop na ta 

ogromen trg, kjer je mogoče marsikaj 

prodati. O Kitajski ne smemo več 

razmišljati kot o viru poceni izdelkov 

za Evropo, pač pa kot o trgu za naše 

izdelke in storitve. Kitajska naj bi v 

petih letih postala največji trg luksuznih 

izdelkov. Prostora je torej veliko, 

in to ne samo za omenjene izdelke. 

Glede prihodnosti evropskega 

gospodarstva pa, kolikor vem, niste 

pretirano optimistični. Zakaj? 

Zal ne. V tem trenutku se evropsko 

gospodarstvo rešuje prav z nizko 

vrednostjo evra in visokim izvozom na 

Kitajsko. V tem vsekakor prednjači 

Nemčija, ki z izvozom tehnološke 

opreme, avtomobilov in drugega, 

krpa načeto evropsko prodajo. Navsezadnje 

je Kitajska gospodarska rast 

neprimerljivo višja od evropske. Več 

kot 9-odstotna rast v letu 2011 pomeni 

Kitajski trg je lačen sprememb in novosti. 

skoraj četrtino skupne svetovne rasti 

in kljub temu, da je krizo že čutiti, je 

napovedana več kot 8-odstotna rast. 

Tudi Kitajska ni imuna na težave, ki 

bodo vedno bolj izrazite. 

Kje, menite, se bo nadaljevala vaša 

poslovna kariera? 

Bova videla, ko bova govorila ob 

naslednjem prejemu priznanja. Tudi 

sam bom verjetno presenečen, kam 

bo mojo družino zanesla pot.

Pol stoletja fantov s Praprotna 

Pevska pravljica 

se nadaljuje 

KULTURA 

Ko So LeTa 1953 začeLi naSToPaTi avSeniKi iz begUnj, Se je DrUgeM KoncU 

gorenjSKe, na bUKovici v SeLšKi DoLini, začeLa oDvijaTi zgoDba še enega 

uSPEšNEGA ANSAMBLA, PEVcEV fANtoV S PrAProtNA. 

jože galič 

znameniti pevovodja Franc 

Potočnik je znal delati z 

mladimi. Med njimi je hitro 

našel nadarjene pevce ter jih 

vključil v moški, nato še v cerkveni pevski 

zbor, najboljše med njimi pa v sekstet, 

ki je pravzaprav pomenil temelj 

za ustanovitev Fantov s Praprotna. Po 

odsluženi vojaščini so se ti še bolj zavzeto 

posvetili petju in Potočnik jih je v 

začetku leta 1962 prijavil na prireditev 

Pokaži, kaj znaš v Železnikih. Zmaga 

jih je spodbudila, da so poskusili še na 

takratnem Radiu Ljubljana, v oddaji 

Za našo vas. Kot zmagovalci v kategoriji 

izvajanja narodnih pesmi so 

za nagrado dobili snemanje dveh 

pesmi za radijski arhiv. 

In tako se je začelo zares. Od njihovega 

naslednjega prelomnega 

dogodka naprej ljubitelji domače 

glasbe o Fantih s Praprotna pravzaprav 

vedo vse. Ali pa tudi ne? Andrej 

Bergant, eden od ustanovnih članov, 

prvi tenorist sestava, je bil naš zelo 

prijazen in natančen sogovornik. 

PeTDeSeT LeT SRečNe 

PRaVLjIce 

“Srečanje z Lojzetom Slakom v 

začetku šestdesetih let prejšnjega 

stoletja je bilo z obeh strani kot ljubezen 

na prvi pogled. Nasploh bi lahko 

naših petdeset let označil kot srečno 

pravljico. Žal bo zaradi Lojzetovega 

odhoda ostalo le pri eni obletnici: 

letos poleti smo nameravali proslavljati 

njegovo 80-letnico, prihodnje 

leto 50-letnico Ansambla Lojzeta 

Slaka… Toda opažam, da se nam 

zdaj dogaja podobno kot po tragični 

smrti našega drugega tenorista 

Jožeta Šifrarja v začetku sedemdesetih 

let. Takrat smo nameravali kar 

prenehati s petjem, a nas je glasbeni 

producent in urednik Vilko Ovsenik 

prepričal, da smo vztrajali z novim 

pevcem Francijem Rebernikom, ki ga 

je takrat med mladimi pevci na radiu 

odkril Lojze Slak. Po Lojzetovi smrti nas 

vabijo različni ansambli, ki častijo 

njegovo glasbo, da nastopamo na 

njihovih koncertih. Zato bo tudi naš 

jubilejni koncert konec aprila v Škofji 

Loki ubran podobno.” 

Foto: Media butik 

PoSRečeNa gLaSBeNa 

NaVeZa TUDI MeD 

SLoVeNSKIMI RojaKI 

Andrej je neštetokrat zapel ponarodeli 

Slakovi pesmi Po dekle in 

Čebelar, pri katerih je solist, vendar 

pravi, da se ju nikoli ne naveliča, saj 

sta navsezadnje tudi ljudem zelo pri 

srcu. Verjetno ni mesta ali vasi v Sloveniji, 

kjer Fantje s Praprotna v svoji 

dolgoletni karieri ne bi peli z Lojzetom 

Slakom in njegovim instrumentalnim 

triom. Posrečena glasbena 

naveza je veliko gostovala tudi na 

tujem, še posebej med slovenskimi 

rojaki, razpršenimi po Evropi, Av- 

straliji ter Kanadi in Združenih 

državah Amerike. »Še danes imam 

pred očmi srečne, hvaležne obraze 

in solze v očeh rojakov v domu 

starejših v Clevelandu, s ponosom se 

spominjam našega celotedenskega 

gostovanja v Nashvillu, križarjenja po 

Karibskih otokih,« pripoveduje Andrej, 

ki je prvega pevovodjo Franca 

Potočnika nasledil pri pisanju kronike 

Fantov s Praprotna. Vse pomembne 

ali celo na videz nepomembne do- 

godke s pevskih poti ima skrbno 

urejene in arhivirane. 

Kot umetniški vodja je po Potočniku 

za pevce skrbel Niko Zlobko, kitarist in 

aranžer v Slakovem ansamblu, ki je 

priredil tudi veliko narodnih in umetnih 

pesmi za Fante s Praprotna. Na 

večini Slakovih plošč tako najdemo 

praviloma po dve takšni pesmi, pred 

leti je izšla notna zbirka Zlobkovih priredb, 

pa tudi dve samostojni plošči 

Fantov s Praprotna. Zlobkovo delo 

je nekaj let nadaljeval Milan Ferlež, 

v zadnjem času pa kar najmlajši 

»fant s Praprotna«, prvi basist, sicer 

pa vsestranski glasbenik Tone Štritof. 

V sedanji zasedbi, ki ostaja nespremenjena 

že od leta 1992, je še vedno 

tudi Janez Dolenc, prav tako eden od 

ustanovnih članov. 

Ob koncu smo Andreja povprašali 

še, kako lahko pevec - in povrhu 

vsega še tenorist - ohrani dober, zdrav 

glas celih petdeset let. Obstajajo za 

to posebne metode? “Moja je enostavna: 

ko začutim hripavost, grgram 

žajbelj, včasih tudi z dodatkom timijana. 

Predvsem pa sem vseskozi 

dobre volje!” 

13

oskar Molek 

14 

KULTURA 

Prvobitnost življenja 

ga navdihuje 

FoTograF SaMoUK, PUbLiciST, UčiTeLj – vSe To in še Kaj je oSKar MoLeK, 

ArGENtINSKI SLoVENEc, KI jE fEBruArjA rAzStAVLjAL V GALErIjI MEduzA V 

KoPru. V PoGoVoru NAM jE MEd druGIM rAzKrIL SVoj PrESENEtLjIV PoGLEd 

na TraDicionaLno DrUžbo in USTvarjaLno PoT. 



Kako je naneslo, da ste, rojeni v Argentini, 

prišli študirat etnologijo v 

Ljubljano, na filozofsko fakulteto? 

Moji starši so se, tako kot številni 

drugi izseljenci, v Argentino priselili 

že okrog leta 1926, 1950. pa sem bil v 

tej deželi rojen tudi sam. Za odločitev 

o študiju v Sloveniji v osemdesetih letih 

je bilo več razlogov: po eni strani sem 

hotel spoznati deželo svojih staršev, po 

drugi pa je bila Argentina v teh letih 

v zelo težki situaciji z vojaško hunto, iz 

katere smo se, seveda, želeli umakniti. 

Takoj ko se je pokazala priložnost, sem 

skupaj z ženo, Argentinko, in v Argentini 

rojeno hčerko odrinil v Slovenijo. 

K sreči sem dobil enoletno štipendijo 

in se vpisal na filozofsko fakulteto. Ker 

doma nismo govorili slovensko, sem 

se moral naučiti tudi jezika. 

Kdaj vas je pritegnila fotografija 

in kako ste se na tem področju 

izobraževali? 

Po enem letu študija slovenščine 

sem se vpisal na etnologijo na 

filozofski fakulteti. Fotoaparat 

potreboval pri študiju, saj smo veliko 

delali na terenu. S kolegi smo 

slike razvijali v temnici. Takrat sem 

na temo izseljenstva začel pisati in 

fotografirati tudi za revijo Rodna 

gruda. To je bil začetek. 

Kmalu smo se odločili vrniti in v Argentini 

sem nadaljeval s fotografijo. 

Pravzaprav sem se vanjo še bolj poglobil, 

jo študiral, popolnoma me je 

prevzela… Opravil sem tudi različne 

teoretične tečaje in začel učiti fotografijo 

v srednji šoli. 

Kje najdete motive – vas bolj zanimajo 

ljudje ali narava, ali tradicionalni 

običaji, ki jim namenjate precejšnjo 

pozornost? 

Predlani sem srečal dr. Janeza 

Bogataja, ki ni bil samo moj profesor, 

temveč tudi zelo dober prijatelj, 

čigar mnenje visoko cenim. O mojih 

fotografijah je dejal, da so natanko to, 

kar mi je ostalo od študija etnologije, 

torej ljudje, povezani s svojimi običaji. 

Vaše fotografije so spomini na potovanje 

po andskem območju severne 

Argentine, Bolivije in Peruja. Ta 

območja vas očitno zelo privlačijo. 

Zakaj? 

Ker tamkajšnji način življenja ostaja 

tak, kot je bil pred stoletji. 

Kako torej gledate na svetovno 

globalizacijo, ki utegne izkoreniniti 

civilizacije in običaje, ki so vam tako 

pri srcu? 

Tega se bojim. In zato tudi fotografiram. 

Moje delo v Boliviji in južnem 

delu Peruja bo ohranilo te običaje, 

čeprav moram pripomniti, da lahko 

celo na teh območjih srečaš kakšno 

gospo v tradicionalnih oblačilih, a z 

mobilnim telefonom v roki. Videti je 

zelo smešno! Sicer pa me zanimajo 

ljudje, ki še vedno delajo z rokami. 

Ali fotografske motive najdete tudi 

v Sloveniji? 

Tudi, da, veliko sem fotografiral 

že v času študija in imam bogato 

dokumentacijo. 

Kakšen je položaj fotografskih umetnikov 

v Argentini? Se s fotografiranjem 

da preživeti? 

Samo s fotografiranjem težko. 

Dobro živijo le tisti, ki pridejo v sam vrh, 

imajo svoje stranke in svoje galerije. 

Sam sem po poklicu aranžer izložbe, 

kar je prav tako zanimivo, ustvarjalno 

delo, povezano z umetnostjo. 

Ali se v Argentini srečujete s slovenskimi 

umetniki? 

Med seboj se, seveda, poznamo, 

srečujemo pa se običajno ob odprtjih 

razstav. 

Kako pa je slovenska javnost naklonjena 

vaši fotografiji? Se vam zdi, 

da vas sprejema s simpatijo ali bolj 

zadržano? 

Mislim, da moja dela med Slovenci 

vzbujajo simpatijo, saj predstavljam 

motive, ki pri vas niso vsakdanji in zato 

toliko bolj zanimivi. 

Trenutno razstavljate v koprski galeriji 

Meduza. Kako so nastajale fotografije 

s te razstave? 

Moje zadnje delo, cikel Bahia, sem 

ustvarjal celo desetletje, med leti 1999 

in 2009. Trikrat sem potoval v Brazilijo, 

v majhno državo Bahio, po kateri sem 

cikel tudi poimenoval. Črni svet, Afrika 

v Braziliji in povsem druga kultura, 

drug čas so me kot fotografa navdušili. 

Ustvarjal sem izključno črno-bele fotografije, 

ker me svojevrstna igra med 

svetlobo in senco privlači. Prejšnje 

delo, Andi, pa je bilo v barvah. 

S kakšnimi vtisi boste tokrat zapustili 

Slovenijo? 

Od mojega zadnjega obiska 

Slovenije pred štirimi leti, ko sem v 

Cankarjevem domu razstavljal cikel 

fotografij o Andih, opažam napredek. 

Zlasti Ljubljana je danes čudovito 

mesto. Vidim pa, da ste zelo zaskrbljeni 

za prihodnost… V Argentini 

smo s krizo opravili že pred desetimi 

leti, pred tem pa smo bili tudi mi v 

podobni situaciji. Moji sorodniki v 

Beli krajini tarnajo o brezposelnosti. 

Zaposleni v nekaterih podjetjih, kot 

vidim, celo ne dobivajo nadomestila 

za malico. To je velik korak nazaj! Tudi 

zaradi slabega socialnega položaja 

v Sloveniji o vrnitvi ne razmišljam, z 

veseljem pa bom obiskoval prijatelje 

v Ljubljani.

KULTUrni KažiPoT 

Razstava 

oRINoKo - RaZSTaVa o 

INDIjaNcIh IZ DežeVNega 

PRagoZDa 

Od 20. 4. do 2. 9., Slovenski etnografski 

muzej, Ljubljana 

Obsežna razstava z več kot 800 predmeti 

prikazuje danes vse bolj ogrožen način 

življenja indijanskih ljudstev Hiwi, Hoti, 

Panare in drugih, ki že tisočletja živijo v 

deževnem gozdu ob reki Orinoko v južni 

Venezueli. 

Razstava, na izviren način postavljena 

v zvočni in slikovni ambient deževnega 

gozda, predstavlja življenje Indijancev iz 

deževnega pragozda v samem gozdu, 

na rekah in v skupnih hišah. Na ogled so 

njihove viseče mreže, strupene puščice, 

netopirske ogrlice in še številni drugi 

originalni predmeti iz obsežne zbirke 

venezuelske Fundacije Cisneros. 

Festivali 

MeDNaRoDNI feSTIVaL 

goRNIŠKega fILMa 

Od 2. 4. do 6. 4., Cankarjev dom, Ljubljana 

Spored festivala obsega predstavitve okoli 

40 vrhunskih domačih in tujih gorniških 

in avanturističnih filmov, predavanja 

vrhunskih alpinistov, predstavitve novih 

gorniških knjig, pogovore in okrogle mize 

ter razstavo gorniške literature in fotografij. 

SLoVeNSKI DNeVI KNjIge 

Od 16. 4. do 20. 4., Kongresni trg, Ljubljana 

Prodajo knjig slovenskih založb bo dopolnil 

kulturni program s koncerti, programom za 

otroke, nagradnimi igrami, literarnimi branji 

ter predstavitvami založb. 

cVIčKaRIja 

17. 4. od 12.00-19:00 Pogačarjev trg, 

zvečer Gospodarsko razstavišče, 

Ljubljana 

Etno-enološki program, ki vključuje 

predstavitve dolenjske kulinarike in 

običajev poteka ob spremljavi folklornih 

nastopov in etno obarvanih glasbenih 

skupin, v večernih urah pa se zvrstijo 

koncerti slovenskih glasbenih skupin. 

Koncerti 

fIShBoNe 

17. 4. ob 19.30, CUK Kino Šiška, Ljubljana 

Kultna ameriška zasedba Fishbone, ki je 

kot ena prvih združevala različne glasbene 

žanre v crossover zvoku, se predstavlja 

s projekcijo dokumentarnega filma in 

koncertom v živo. 

Fishbone, ki so nastali leta 1979 v enem od 

getov Los Angelesa, so v samosvoj zvok 

združili ska, reggae, funk in punk ter skupaj 

s skupinami Jane’s Addiction, Red Hot Chilli 

Peppers, Primus in Faith No More utemeljili 

kalifornijski crossover zvok. 

64. LeTNI KoNceRT aKaDeMSKe 

foLKLoRNe SKUPINe fRaNce 

MaRoLT 

21.4. ob 19.30., Cankarjev dom, Ljubljana 

Premikanje meja v folklorno-plesni 

dejavnosti je še vedno vodilo največje 

in ene najstarejših slovenskih folklornih 

skupin. Letne produkcije priljubljenih 

maroltovcev na odru Cankarjevega 

doma vedno znova presenečajo, 

poustvarjanje ljudskega plesa, glasbe in 

oblačilne dediščine pa postavljajo ob 

bok sodobni odrski umetnosti. 

KULTURA 

Z letošnjim koncertom bo skupina 

zakorakala na področje še neizkoriščenih 

možnosti za odrsko uprizarjanje. Rdeča nit 

»Prebujenih zapisov« so manj znani opisi 

plesa na Slovenskem, ki so izšli predvsem v 

časopisju, rokopisnih zbirkah in leposlovju 

od 17. do konca 19. stoletja, od katerih 

so nekateri dostopni samo v arhivih na 

Dunaju. 

ReD SPRINg PaRTy feaT. Dj 

MaRTIN SoLVeIg & LafaILLe 

26. 4. ob 21.00, Gospodarsko razstavišče, 

Ljubljana 

Martin Solveig je trenutno eden najbolj 

priljubljenih DJ-jev na svetu. 

Solveig, ki najpogosteje nastopa 

v tandemu s svojim menedžerjem 

Lafaillom, je vsestranski ustvarjalec, ki 

je bil do pred kratkim cenjen predvsem 

pri boljših poznavalcih elektronske 

glasbe. V zadnjem času se je prebil med 

superzvezdniške DJ-je z uspešnicami 

Hello, Ready 2 Go in Big in Japan. Je 

tudi producent novega Madonninega 

albuma M.D.N.A. 

Nastopajo še: Yolanda Be Cool 

(Avstralija), Gramophonedzie (Srbija), 

Angel Anx & Tim Urbanya (Slovenija), 

Vanillaz (Slovenija). 

Predstava 

gaLa VečeR BaLeTNIh ZVeZD 

ST. PeTeRSBURga 

2. 4. ob 19.30, SNG Maribor 

izbrala Maja Kaplan 

Mesti Maribor in St. Petersburg sta poznani 

ne samo po njunem ekonomskem in 

poslovnem odnosu, vendar tudi po 

edinstveni baletni tradiciji, ki oblikuje 

njuno kulturno identiteto. 

St. Petersburg je mesto baletnih legend, 

prav tako pa tam še vedno vlada tradicija 

klasičnih baletnih šol. 

Organizatorji so v program vključili dele 

najbolj znanih baletnih koreografov 19. 

in 20. stoletja (M. Petipa, G. Balanchine, 

M. Fokine) na drugi strani pa si želijo 

poudariti moderen ruski balet, pokazati 

popolne tehnične spretnosti, virtuoznost in 

neskončne sposobnosti plesalcev. Vendar 

pa popolna tehnika ne pomeni ničesar 

brez čustev in navdiha. 

15

16 

KNJIŽNA POLICA 

Slovenska beseda na Koroškem 

Prvi popki koroške 

literarne p(r)omladi 

MLAdA PESNIšKA BESEdA Kot VIzIjA rAzVojA SLoVENSKE LItErAturE NA 

KorošKEM 

jerneja jezernik 

Na fotografiji (od 

desne proti levi): 

založnik Popkov 

literature Lojze 

Wieser, urednica 

serije Popki 

literature Jerneja 

Jezernik, mlade 

koroške pesnice 

Nina Zdouc, Kvina 

Hutterer in Amina 

Majetić, vsaka s 

svojim pesniškim 

prvencem. 

Letošnji osrednji kulturni 

praznik, ki so ga 8. februarja 

v Tischlerjevi dvorani 

v Celovcu pripravili Generalni 

konzulat Republike Slovenije v 

Celovcu, Krščanska kulturna zveza 

in Slovenska prosvetna zveza ter 

Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji, 

je bil prelomen dogodek za mlado 

slovensko besedo na Koroškem. V 

sklopu projekta Popki literature so 

z literarnimi prvenci v slovenskem 

jeziku vzcvetela tri mlada pesniška 

imena, Kvina Hutterer, Amina Majetić 

in Nina Zdouc ter skupaj s pogumom 

založbe Wieser, mentorstvom Slovenske 

študijske knjižnice Celovec in 

Društva slovenskih pisateljev v Avstriji, 

s finančno podporo in razumevanjem 

Promladi Volbankove ustanove, 

Krščanske kulturne zveze in Slovenske 

prosvetne zveze zarisale vizijo razvoja 

slovenske literature na Koroškem. 

Kvina Hutterer je pri založbi Wieser 

objavila svoj pesniški prvenec “So 

nove knjige iz celovca 

Pisan sveženj za otroke 

Založba Mohorjeva iz Celovca 

je dokaj intenzivno navzoča na 

slovenskem knjižnem trgu, posebej 

še tedaj, ko gre za otroško literaturo. 

Pred kratkim je kar v svežnju izdala 

pet zanimivih, lepo opremljenih 

knjig za otroke. V formatu A4 so 

natisnili Zaspančke avtorice Vanje 

Tanjšek, ilustracije pa so delo Mojce 

Fo. Na temo Zakaj se ti ni treba bati 

teme je nanizanih 16 lepo berljivih 

in razumljivih pesmic, ki zaspančke 

z lahkoto ponesejo v sen. 

Nekaj manjšega formata je knjiga 

z naslovom Filo in Zofija, kar je 

tudi naslov prve od treh povesti 

v knjigi. Druge dve sta še Kihalec 

Ropotalec in Zaloga Brloga. Knjigo 

je napisala Sabina Buchwald, 

ilustrirala pa Marija Prelog. V zbirki 

Vigred je izšla knjiga običajnega 

knjižnega formata Franceve 

detektivske zgodbe. Avtorica 

knjige je znana in zelo produktivna

Foto: Vincenc Gotthardt 

misli moje metulj postale”, s 

svojimi ljubezenskimi in refleksivnimi 

pesmimi želi dati bralcem 

košček sebe, predvsem 

pa si z literarnim ustvarjanjem 

ureja svoje misli, doživljaje in 

občutja. Amina Majetić v svoji 

pesniški zbirki “Vse ali nič” s 

pretanjenimi čustvi izrisuje 

svet ljubezni in prijateljstva 

ter razmišlja o povezavi med 

poezijo in glasbo, maturantka 

Slovenske gimnazije v Celovcu 

Nina Zdouc ter eno najbolj 

obetavnih pesniških imen na 

Koroškem pa v svojem prvencu 

“Ko ne pišem, me ni” razmišlja 

o plasteh svoje identitete. 

Nina Zdouc je tudi dobitnica 

številnih koroških literarnih 

priznanj in nagrad, med drugim 

je tudi zmagovalka lanskega 

literarnega natečaja 

Promladi Volbankove ustanove 

in prvonagrajenka literarnega 

natečaja skupine Die Klagenurter 

Gruppe. Popki literature 

zagotovo ne bodo zgolj muha 

enodnevnica, saj imamo po 

prvih treh pesniških prvencih 

še kar nekaj obetavnih imen, ki 

bodo obogatila našo literarno 

prihodnost. Ta nenazadnje 

raste tudi iz naše koroške slovenske 

literarne tradicije. 

Mlade pesnice je v sklopu 

projekta Popkov literature in 

evropske prestolnice kultur v 

Hiši literature v Mariboru 13. 

marca predstavila tudi Slovenska 

prosvetna zveza iz Celovca. 

nemško pišoča Christine Nostlinger. 

Iz nemščine jo je prevedla Lučka 

Jenčič. Na 55 straneh je nanizanih 

pet »detektivskih« zgodbic, 

pri čemer je vsaka naslednja 

pravzaprav nadaljevanje prejšnje. 

združenje zgodovinskih mest 

KNJIŽNA POLICA 

Zgodovinska mesta in kultura 

Združenje zgodovinskih mest ima svoj sedež 

v več kot tisoč let stari Škofji Loki, ki pa med 

slovenskimi starimi mesti sploh ni najstarejše; 

v primerjavi s tisoč let starejšim Ptujem 

je pravzaprav mlado mesto. Združenje 

zgodovinskih mest Slovenije je pred nedavnim 

izdalo knjižico in zgibanko z nadnaslovom Acta 

Slovenica in naslovom Zgodovinska mesta in 

kultura ter podnaslovom Nikoli ustavljen čas. 

V obeh publikacijah je predstavljenih enajst 

slovenskih zgodovinskih mest, to je toliko, 

kolikor je članov tega Združenja. V knjižici 

so ta mesta predstavljena bolj podrobno, v 

zgibanki pa bolj na kratko. Obe publikaciji sta 

pravzaprav turistični vodnik po zgodovinskih 

mestih Slovenije v okviru akcije, pri kateri 

sodeluje tudi Slovenska turistična organizacija. 

Operacijo je podprla tudi EU. Vse skupaj je 

namreč zamišljeno kot nagradna igra, ki se 

zaključuje 1. septembra 2012, in pri kateri lahko 

sodeluje vsakdo, ki se rad potepa po mestih 

Že po velikosti črk in ilustracijah 

(Erhard Dietl) se ve, da je knjižica 

namenjena otrokom v prvih 

razredih osnovne šole. 

Obsežnejša je knjiga na 95 straneh 

iste avtorice z naslovom Capasta 

Loreta, kar naj bi bil ne najbolj 

posrečen prevod nemškega 

naslova Lumpenlorette (prevedla 

Ana Grmek). Knjiga je brez ilustracij, 

črke pa so standardne velikosti, kar 

že samo po sebi pove, da je knjiga 

o poredni ali bolje problematični 

Loreti namenjena mladim, ki 

zaključujejo osnovno šolo. 

Povsem običajna po obsegu 

(168 strani) in formatu je knjiga z 

naslovom Gugalnica za dva, ki jo 

je napisal Rudi Mlinar, pri čemer 

moti to, da ne izvemo, kdo to 

je. Po opremi je knjiga nekoliko 

skromnejša od prej naštetih. V 

njej beremo o mladih ljudeh, ki 

jih preprodajalci mamil vabijo na 

nevarno pot kajenja marihuane, iz 

katere se je potem težko vrniti na 

pravo pot. Verjetno je knjiga prav 

zato izšla v zbirki Troubles. 

- Tomaž Štefe - 

in odkriva njihove zanimivosti. V publikaciji 

se enajst mest predstavlja z naslednjimi 

značilnostmi: Celje – knežje mesto, 

Idrija – mesto naravoslovne in tehniške kulture, 

Koper – sončno mesto, Kranj – Prešernovo 

mesto, Novo mesto – metropola Dolenjske, 

Piran – obmorski biser, Ptuj – zakladnica 

tisočletij, Radovljica – Linhartovo mesto, 

Slovenske Konjice – mesto cvetja in vina, Škofja 

Loka – galerija v naravi, Tržič – mesto, kjer se je 

Radetzky marš začel. 

Marija Hafner Dolenc je kot predstavnica 

Združenja zgodovinskih mest Slovenije ob tem 

zapisala nekaj tehtnih misli: »Ne moremo si 

kaj, da ne bi ostrmeli nad bogato zgodovino 

teh častitljivih očakov. Še očarljivejše pa 

je spoznanje, da zgodovinska mesta živijo. 

Prav tu kipi večna ustvarjalna energija, tu 

se dogaja sedanjost, tu nastaja kulturno 

bogastvo, ki obljublja lepo prihodnost.« 

- Tomaž Štefe - 

17

izseljenski spomeniki 

18 

NE PREZRITE 

Spomenik izpraznitvi 

škotskega višavja 

v 18. in 19. SToLeTjU je na šKoTSKeM višavjU PoTeKaLo načrTno 

izSeLjevanje in PovzorčiLo Množično izSeLjevanje na obaLo in v 

SEVErNo-AMErIšKE KoLoNIjE. V PrEjšNjI IzdAjI rEVIjE SMo PrEdStAVILI 

SPoMENIK IrSKIM IzSELjENcEM, toKrAt PA PIšEMo o SPoMENIKIH šKotSKIH 

IzSELjENcEV. 

Ajda rogelj 

Spomenik 

izpraznitvi 

škotskega višavja 

v Helmsdalu. 

Spomenik 

izpraznitvi 

škotskega 

višavja v Kanadi, 

Winnipegu, kjer so 

mnogi našli svoj 

novi dom. 

škotska je dežela, iz katere se 

je izselilo mnogo prebivalcev. 

Ocene o številčnosti škotske 

diaspore se gibljejo med 28 

in 40 milijoni ljudi. Poglavitni dejavniki 

za izseljevanje so bili izpraznitev 

škotskega višavja in nižavja, prisotnost 

v britanskem imperiju in industrijski 

zaton ter velika brezposelnost. Škoti 

so se najpogosteje izseljevali v ZDA, 

Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo. 

Prvi škotski izseljenci so v New York 

začeli prihajati že okoli leta 1600. 

IZPRaZNITeV ŠKoTSKega 

VIŠaVja (hIghLaND) 

Množični odhodi s Škotske so bili v 

času izpraznitve višavja. V 18. in 19. 

stoletju je na tem območju namreč 

potekalo prisilno izseljevanje, ki je pripeljalo 

do množičnega priseljevanja 

na škotsko obalo in v severnoameriške 

kolonije. Proces izpraznitev 

je danes še vedno zelo občutljiva 

tema, ki povroča konfliktne debate 

tako v zasebni sferi kot v akademskih 

krogih. Povzročila naj bi ga spremem- 

ba kmetovanja, zaukazali pa so ga 

veleposestniki, ki so spoznali, da jim 

škotsko višavje veliko bolj kot prostor 

poselitve koristi kot območje ovčerje. 

V času izpraznitve škotskega višavja 

(v letih 1750 -1880) naj bi od tam 

odšlo okoli 150.000 ljudi. To območje 

je še danes močno zaznamovano z 

izseljevanjem in posledicami, ki jih 

je to prineslo pokrajini, Škotom in njihovim 

potomcem. 

SPoMeNIK »IZgNaNcI« 

Pomembnost tega procesa je 

zaznamovana s spomenikom “Izgnanci” 

(The Exiles), ki predstavlja na 

tisoče Škotov, izgnanih iz rodnega 

škotskega višavja. Spomenik sestoji iz 

štirih kipov; moški s kiltom (tradicioanlno 

moško krilo) gleda daleč v neznano 

prihodnost, fant poleg njega pa v 

njem išče varnost in vzor. Ženska, ovita 

v ruto, k sebi močno stiska otročička 

in gleda nazaj - k domu, ki so ga bili 

prisiljeni zapustiti. S svojo simboliko 

spomenik presega škotsko višavje in 

povezuje oddaljene kraje, ki so postali 

prebivališče škotskih potomcev. 

Trimetrski bronasti kip je bil postavljen 

leta 2007 in postaja priljubljena točka 

izseljenskih potomcev in tistih, ki jih 

zanima ta izredna zgodba žalosti in 

poguma. Spomenik je bil postavljen 

tudi z namenom celjenja ran prej 

omenjene tragične preteklosti prebivalcev 

škotskega višavja. Ob otvo- 

ritvi in predstavitvi spomenika 

je škotski premier Alex Salmond 

poudaril, da spomenik ni le opomnik 

izpraznitve škotskega višavja, ampak 

tudi dober primer vizije tistih, ki se 

kljub vsemu niso izselili. 

KaNaDa 

Leta 2008 je bila predstavljena replika 

tega spomenika tudi v Kanadi, 

v mestu Winnipeg, ki pa se imenuje 

spomenik »Selkrik Settlers« pšo istoimenski 

skupini škotskih kolonialistov, 

ki so po izpraznitvi škotskega višavja 

iskali nove kolonije za izseljence. 

Leta 1803 so se najprej nastanili na 

otoku Princa Edwarda v Kanadi, a 

vodja Selkirk-a, Thomas Douglas, je 

želel škotske kmetovalce naseliti v 

rodovitni dolini reke Red River blizu 

današnjega Winnipega, kjer je spomenik 

postavljen. 

V Kanadi naj bi kmalu postavili 

še en spomenik, ki bo obeleževal 

izpraznjenje škotskega višavja. 

Podobo spomenika bo predstavljal 

prepoznaven škotski narodni simbol 

– križ svetega Andrewja, dve strani 

pa bosta poleg celote predstavljali 

tudi posamični skulpturi. Ena stran 

bo sestavljena iz 400 figur Škotov in 

bo predstavljala vse tiste, ki so z ladjami 

prišli v nov svet; druga stran pa 

praznino škotske pokrajine po njihovi 

izselitvi. Postavitev spomenika je še 

v procesu nastajanja, a obetajo si, 

da bo to največji spomenik škotskim 

izseljencem v Kanadi.

odoslovje 

NE PREZRITE 

Sorodstvo po priimku 

iMe in PriiMeK STa oSnovna aTribUTa za označevanje iDenTiTeTe neKe 

oSebe. venDar ne zaDoščaTa. 

Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo 

Sam sicer svojega soimenjaka 

še nisem srečal. Domišljam 

si, da ga tudi zunaj Slovenije 

nimam. Na splošno pa ni tako. 

Množico oseb z enakim imenom in 

priimkom močno skrči datum rojstva. 

Pa še ta ne povsem. Zato so v enotno 

matično številko občana dodali še kar 

trimestno zaporedno številko. Identiteto 

pa dodatno določajo še kraj 

rojstva in identitetni atributi staršev. 

Veliko širši pojem od identitete 

posameznika je edinstvenost priimka. 

Najpogostejši priimek je Novak. Teh je 

danes v Sloveniji skoraj 11.300. Sledijo 

Horvat, Kovačič, Krajnc, Zupančič, 

Kovač, Potočnik, Mlakar, Vidmar in 

Kos, če naštejemo samo prvih deset. 

Nič kaj zavidljiv ni za rodoslovca 

preveč pogost priimek. Težko je 

določiti njegov izvor in veliko bolj mora 

biti rodoslovec pri raziskavah pozoren, 

da ga ne bi zavedla podobnost. Za 

rodoslovca je torej raziskava lažja in 

zanesljivost večja, če raziskuje sorodstvo 

po priimku, ki ni zelo razširjen. 

STIgMaTIZIRaNje 

PRIIMKoV 

Včasih je komu enakost ali zgolj 

podobnost s priimkom znane osebe 

zadosten motiv, da se loti raziskave 

rodovnika, da bi delček leska znane 

osebe obsijal tudi njega. In obratno 

bi morda kdo raje ne izvedel, da je 

v sorodu z osebo, ki je zaradi slabega 

slovesa stigmatizirala priimek. 

Moj prijatelj se je celo iz Slobodana 

preimenoval v Iva, čeprav njegov 

priimek ni bil Milošević. 

ZaSLUžKaRjI 

Prisoten je torej nekoliko ali zelo 

snobističen poskus dokazovanja sorodstva 

z zaslužno osebo z enakim 

priimkom. To nagnjenost k odevanju 

z imenitnostjo s pridom izkoriščajo ponudniki, 

ki osebam s priimkom iz registra 

plemiških družin za razmeroma 

visoko ceno ponujajo dokaze njihove 

imenitnosti s tem, da jim poskušajo 

prodati cele rodovnike, plemiške 

naslove, grbe in družinske kronike. 

Podoben pojav je prepričanje, 

da je nekdo potomec Francoza. Ne 

morda Nemca, Rusa, Italijana, Čeha, 

Balkanca, Turka… Ne! Francoza. Pa 

še nihče od teh ni predložil rodoslovnega 

dokaza. To bi bila poroka 

Francoza s Slovenko. 

V SLoVeNIjI 535 

Prešernov 

In ker smo ob kulturnem prazniku 

pravkar obujali spomin na našega 

Prešerna, ki ga že vsaj sto let postavljamo 

na vrh slovenskega Parnasa, 

se zamislimo še nad njegovim priimkom. 

Po podatkih Urada za statistiko 

je oseb s tem priimkom v Sloveniji 

335. Takih, ki svoj priimek zapisujejo 

Prešern pa je še 200. Vseh Prešernov 

je torej 535. 

Koliko teh Prešernov bi lahko dokazovalo 

svoje sorodstvo s pesnikom 

Francetom Prešernom? 

Nobeden! Znano je, da od Francetovih 

otrok nihče ni imel potomcev. 

Pa tudi od njegovih bratov nihče ni 

imel moških potomcev, saj so samo ti 

lahko s poroko in moškim potomcem 

prenašali priimek. 

Vseeno pa je v Sloveniji danes vsaj 

400 Prešernovih sorodnikov. Noben 

od njih pa ni Prešeren po priimku. V 

dosedanjem nabiranju potomcev 

Šimna Prešerna iz Vrbe je za številno 

potomstvo zaslužna samo pesnikova 

sestra Mina, ki se je poročila z Jožefom 

Vovkom. Vseh evidentiranih Mininih 

potomcev je skoraj 600 v osmih 

generacijah v zbirki Slovenskega 

rodoslovnega društva. Od teh jih je 

v zadnjih živečih generacijah okrog 

300. Ker zagotovo niso še prav vsi 

vpisani, lahko število živečih ocenjujemo 

na 400, morda še precej več. Ti 

imajo kar 180 različnih priimkov. Med 

najpogostejšimi so Černe (tudi Črne) 

(67), Vovk (50), Kajdiž (42), Smolej (34), 

Reš (28), Dolar (19), Pogačar (18), Kos 

(17), Triplat (15), Piber (13), Zupan (12), 

Golmajer (12), Tavčar (10) in Grom 

(10). Med ostalimi priimki jih je kar 

nekaj takih, kakršnih v Sloveniji nismo 

vajeni: Baar, Bergwanger, Brimelow, 

Burlačenko, Davidović, Favadore, 

Gojković, Hašimovič, Howard, Hüll, 

Kaserović, Meier, Memić, Panzanović, 

Perkins, Schuppli, Spalević, Tassi, Tipping, 

Turchetto, Worms, Šulin… 

Če je med bralci kaj več zanimanja 

za pesnikov rodovnik, lahko odprejo 

stran Slovenskega rodoslovnega 

društva (http://rodoslovje.denia.si) 

in se do njega preklikajo. 

černe 51 

Vovk 50 

Kajdiž 42 

Smolej 34 

reš 28 

dolar 19 

Pogačar 18 

Kos 17 

črne 16 

triplat 15 

Piber 13 

zupan 12 

Golmajer 12 

Tavčar 10 

Grom 10 

Na spletni strani www.slovenci.si smo ustvarili spletno skupnost, 

v kateri bomo lahko izmenjali številne uporabne informacije in nasvete. 

Prijava je preprosta, zato se nam 

pridružite v čim večjem številu. 

Prešernov portret, ki ga je med vojno ustvaril Olaf Globočnik, 

predsedniku Slovenskega rodoslovnega društva pa podaril 

njegov sin Igor Globočnik. 

Najdete nas tudi na Facebook profilu 

pod imenom Slovenija danes 

19

Slovenska znanost v argentini 

20 

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST 

Recept za uspeh: odprtost 

v mednarodno okolje 

dr. ALEKSANdEr šINIGoj jE 38-LEtNI StroKoVNjAK INforMAcIjSKE 

TehnoLogije, Trener in coach (SveTovaLec) na PoDročjU oSebne in 

PoSLovne raSTi, PreDavaTeLj S »SrceM«, PoziTivno MoTiviran čLoveK, 

PonoSen oče Treh oTroK. v zaDnjeM čaSU veLiKo PreDava v TUjini, Kjer 

Prenaša znanja in izKUšnje. njegovo DeLo TeMeLji na PreUčevanjU 

KoMbinacije Tehničnih in MehKejših veD Ter raziSKav najnovejših 

znanSTvenih TehniK na TeM PoDročjU. 

Mag. darja zorko Mencin 

Aleksander 

Šinigoj, asistent 

Richarda 

Bandlerja na 

NLP praktiku v 

Londonu 

dr. Aleksander Šinigoj je 

diplomiral, magistriral in 

doktoriral na Ekonomski 

fakulteti Univerze v Ljubljani, 

poleg tega je magistriral še 

na Univerzi Salford v Manchestru v 

Veliki Britaniji. Zaposlen je bil v več 

slovenskih podjetjih, kjer se je ukvarjal 

z informacijsko varnostjo, prav tako je 

Programe elektronskega 

izobraževanja smo uspešno 

prestavili na Infosecurity konferenci 

v New Yorku 

občasno predaval na različnih slovenskih 

fakultetah. Od leta 2002 je direktor 

podjetja Palsit, d.o.o., ki se med 

drugim ukvarja z izobraževanjem na 

področju informacijske varnosti in 

računalniške forenzike. 

Nekaj let ste se ukvarjali s področjem 

informacijske tehnologije. S čim, 

konkretno? 

Tukaj sem aktiven na številnih 

različnih področjih informacijske 

varnosti. Raziskovalna organizacija 

Palsit in zaposleni v organizaciji, ki 

so tudi člani projektne skupine, smo 

v zadnjih petih letih sodelovali pri 

številnih projektih, ki se nanašajo 

na spletne portale in elektronsko 

izobraževanje. Izdelali smo spletni 

portal za ozaveščanje na področju 

varovanja informacij, na katerem 

ponujamo popoln paket za tovrstno 

ozaveščanje zaposlenih. Sestavljajo 

ga filmi, moduli, plakati, ohranje- 

valci zaslona in ozadja za namizje na 

računalniku, bistven del paketa je aplikacija 

za elektronsko izobraževanje, 

ki jo sestavljata dva dela. Prvi je namenjen 

spoznavanju snovi, drugi 

pa preizkusu naučenega znanja. 

Rešitev za elektronsko izobraževanje 

za področje varovanja informacij 

smo zelo uspešno predstavili na 

največji mednarodni konferenci za 

varovanje informacij v Infosec. V 

Londonu smo dobili veliko pohval in 

pridobili tudi nekatere nove ideje, ki 

smo jih uspešno vgradili v program 

elektronskega izobraževanja in pri- 

prave multimedijskega materiala. 

Programe elektronskega 

izobraževanja smo uspešno prestavili 

na Infosecurity konferenci v New 

Yorku. S storitvami informacijsko varnostnega 

ozaveščanja in elektronskega 

izobraževanja smo sodelovali 

s priznanimi podjetji pri nas in v svetu. 

Bil sem aktiven kot ekspert ocenjevalec 

v Evropski komisiji pri 6. in 7. okvirnem 

programu in raziskavah na 

področju informacijske varnosti. Vodil 

sem številne raziskovalne projekte, 

ki so bili posredno ali neposredno 

povezani s prototipi za elektronsko 

izmenjavo podatkov. Objavil sem 

nekaj knjig, kjer sem sodeloval kot 

soavtor ali urednik. Sodeloval sem pri 

prevodu najbolj znanih standardov za 

področje varovanja informacij. 

Poleg izrazito tehničnih in informacijskih 

ved ste med drugim tudi trener 

nevrolingvističnega programiranja 

in član skupine asistentov (member 

of the assisting team) dr. Richarda 

Bandlerja, soustanovitelja omenjene 

tehnologije. Kako vam je uspelo 

postati edini asistent iz srednje in 

vzhodne Evrope? 

Več kot 20 let se intenzivno 

izobražujem doma in v tujini. Izbran 

sem bil v skupino najboljših 

nevrolingvističnih trenerjev s ce- 

lega sveta, skupaj z njimi pridobivam 

dodatne mednarodne izkušnje in 

preizkušam nove tehnike. To sodelovanje 

mi omogoča pridobivanje 

neprecenljivih izkušenj pri delu s 

posamezniki in skupinami. Spoznavam 

ljudi iz različnih kulturnih in poslovnih 

okolij. Tako sem predaval v 

Španiji, Franciji, Veliki Britaniji, Turčiji, 

ZDA, na Šri Lanki, v Italiji, Ukrajini, 

Slovenske podjetnike in gospodarstvenike iz sveta kot tudi potencialne 

strateške partnerje slovenskih podjetij vabimo k spletnemu oglaševanju na 

portalu www.slovenci.si. Dodatne informacije vam bomo posredovali na 

elektronskem naslovu slovenija.danes@sloveniatimes.net.

Združenih arabskih emiratih, Argentini, 

Srbiji, Bosni. Takšno mednarodno 

okolje je zame kot predavatelja 

poseben izziv. Predavanja v tujini 

zahtevajo precej časa za pripravo 

in samo izbiro poslovnih partnerjev, 

s katerimi sodelujem. Vsaka takšna 

pot pomeni možnost, da se tudi 

konkretno seznanim s prevladujočimi 

praksami v teh državah z vidika motivacijske 

sposobnosti za vodenje, 

spodbujanje, reševanje največjih 

izzivov in vprašanj. 

Kaj je bistvo vašega delovanja? 

Trdno sem prepričan, da se misli 

uresničujejo in zato učim ljudi, kako 

lahko uravnavajo svoja čustva v 

vsakodnevnih življenjskih situacijah, 

da dosežejo pozitivne spremembe, 

večjo kvaliteto življenja in boljše delovne 

rezultate. Kot pravim, človek je 

produkt svojih misli... 

Udeleženci vas ocenjujejo, da niste 

»klasični« predavatelj. V čem je vaša 

edinstvenost? 

Ne glede na število udeležencev in 

področje delovanja na vsaki delavnici 

»dam« svoj maksimum v vidika energije 

in širine znanja. Zame osebno je 

pomembno, da je vsaka delavnica 

boljša, kar pomeni, da vedno tekmujem 

samo sam s sabo. Verjamem, da 

se pokažejo pozitivni učinki izkušenj in 

določene predavateljske kilometrine. 

Stalno se izpopolnjujem, po naravi 

sem radoveden, odprt in pozitivno 

osredotočen za učenje in dogajanje 

okoli sebe. Znam se dobro prilagoditi 

potrebam skupine in vzpostaviti stik z 

njo. Znanje je zame velika vrednota, 

ki jo nenehno oblikujem preko branja 

in poslušanja CD-romov. Prepričan 

sem, da sem pri svojem delu precej 

inovativen, kar pomeni, da je vsaka 

izvedena delavnica unikatna, nenehno 

kaj spreminjam, dodam elemente 

po navdihu, ki ga dobim pri 

različnih učiteljih. Določene tehnike 

preizkušam in raziskujem pri različnih 

ciljnih skupinah, tako prenašam pristope 

s področja športa na vodilne 

managerje v podjetjih. Zadnje čase 

se intenzivno ukvarjam z raziskovanjem 

kombinacij pristopov in vplivu leteh 

na posamezne rezultate. Kot izziv 

raziskujem uporabnost pristopov na 

delovanje posameznika, saj si prizadevam, 

da osebe dosežejo trajne 

pozitivne spremembe. 

Pred leti ste ustanovili Mastermind 

akademijo. Kaj vas je pri tem vodilo? 

Z Mastermind akademijo spodbujamo 

povezovanje podobno 

mislečih ljudi med sabo, njihovo 

skupno osredotočenost na reševanje 

problemov, kovanje poslovnih in drugih 

rešitev, poudarjamo primerjavo 

in izmenjavo idej ter pridobivanje 

novih znanj. Koncept se pravzaprav 

nezavedno uporablja že pri otrocih, 

ko starši pravimo, naj se otroci 

izogibajo slabe družbe. To je eden 

od učinkovitejših poslovnih konceptov 

za nove poslovne in osebne 

razsežnosti z vidika večjega notranjega 

miru, povečane energije, večje 

stopnje samozavesti in pozitivnih 

občutkov. Naloga udeležencev je, 

da imajo idejo, kontakt, zamisel ali 

konkretno rešitev, preko treninga 

jim pomagamo, da to tudi storijo. 

Na ta način osebe prevzamejo odgovornost 

za lastno življenje in za 

stanje, v katerem so. Največji delež 

predstavljajo delavnice o zakonu 

privlačnosti in licenčni programi 

nevrolingvističnega treninga. 

Pred kratkim ste se vrnili iz Argentine. 

Kaj ste tam počeli? 

Na javni razpis za sofinanciranje 

aktivnosti v zvezi s promocijo slovenske 

znanosti v tujini v letu 2011, 

ki ga izvaja Javna agencija za 

raziskovalno dejavnost RS, je bil 

izbran naš projekt “Prenos dobrih 

praks v Argentino - Človeški faktor 

pri zagotavljanju uspešnosti in 

motiviranosti sodelavcev v organizacijah 

in izobraževalnih ustanovah”. 

V decembru 2011 sem izvedel 

osem dogodkov za ciljne skupine v 

različnih organizacijah v Buenos Airesu. 

Doseženi dogovori z uglednimi 

institucijami, vključenimi v projekt, 

pomenijo uspešen prvi korak na 

zelo zahtevnem argentinskem trgu 

strokovnih storitev. Glede na različne 

ciljne skupine smo dosegli veliko 

odmevnost promocijskih aktivnosti. 

V projekt smo vključili številne promocijske 

kanale, ki imajo glede na 

raziskave največji vpliv na profesionalno 

in najširše občinstvo. Na koncu 

se je izkazalo, da smo vključili veliko 

več oseb, kot smo jih načrtovali ob 

prijavi na javni razpis. Velika prednost 

je bila moja sposobnost za izvajanje 

dogodkov v španskem jeziku in poznavanje 

argentinskega poslovnega 

okolja, saj smo le tako lahko optimal- 

IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST 

no prilagodili promocijske aktivnosti. 

Nenazadnje je projekt pomembno 

vplival na poglabljanje odnosov med 

obema državama ter ustvarjanje 

pogojev za boljši prenos strokovnih 

rešitev pri reševanju ključnih izzivov. 

Kako si ob napornem urniku in stalnih 

potovanjih polnite baterije? 

Zelo sem pozoren na prehrano in se 

ukvarjam s športom. Telesno kondicijo 

vzdržujem s tekom. Ves prosti čas 

posvetim družini in trem otrokom, od 

katerih se veliko učim. Za mentalno 

kondicijo poskrbim z branjem. 

Kakšna je vaša vizija v prihodnosti? 

Še naprej odlično predavati in 

pomagati številnim domačim in tujim 

gospodarstvenikom, zdravnikom, 

športnikom, psihologom, študentom, 

dijakom, polno uživati življenje in se 

učiti. Letos imam že povabila za predavanje 

v novih državah, kot je Indija. 

S sodelavci v 

podjetju 

Polsit, d.o.o. 

Z Mastermind akademijo 

spodbujamo povezovanje podobno 

mislečih ljudi med sabo. 

Med vodilnimi 

managerji 

podjetja Grupo HZ 

v Argentini 

21

Daša Klemenčič 

22 

MLADI 

Peru, zgodba o uspehu 

KoT MLaDa TUriSTKa je LeTa 2004 z nahrbTniKoM PoTovaLa v PerU, Kjer 

je žeLeLa obiSKaTi PreDvSeM cUSco in iqUiToS v aMazoniji. »TaKraT SeM 

BoLjE SPozNALA tudI SVojEGA PErujSKEGA PrIjAtELjA, KI jE dANES Moj 

Mož,« PriPoveDUje Daša KLeMenčič, Ki Se je SKUPaj S SvojiM MožeM Po 

PodroBNI ANALIzI NjuNE oSEBNE IN EKoNoMSKE SItuAcIjE V SLoVENIjI IN 

PerUjU oDLočiLa za živLjenje v SLeDnjeM. 


Daša Klemenčič: 

»Včasih me je 

sram, da imam 

toliko zahtev in 

razvad, čeprav 

nič več kot 

povprečna 

Evropejka, po 

drugi strani pa 

so tudi Perujci 

pogosto veseli 

mojih idej.« 

dašin mož je lastnik podjetja 

Mecarte S.A.C., ki 

se ukvarja s sistemi za 

protipožarno varnost in 

elektronsko varovanje, sama pa mu 

pomaga predvsem pri komunikaciji 

s tujino v angleškem jeziku, torej pri 

nakupu in uvozu materiala. Mlada 

sogovornica pojasnjuje, da so začeli 

sodelovati tudi s slovenskimi podjetji, 

saj želijo razširiti ponudbo in izkoristiti 

njeno osebno vez s Slovenijo. 

Ob koncih tedna vodi tudi tečaj 

slovenščine za potomce Slovencev 

v Peruju, pomaga organizirati 

srečanja in aktivnosti ter komunicira 

z veleposlaništvom v Argentini in v 

imenu Društva Slovencev v Peruju z 

uradom za Slovence v zamejstvu in 

po svetu. Članom društva pomaga 

tudi pri premagovanju birokratskih 

ovir pri različnih uradnih postopkih in 

s prevajanjem. 

“Narava dela v podjetju je takšna, 

da nimamo posebne rutine ali urnika,” 

Daša začne opis svojega delovnega 

dne. “Delamo po vsej državi, tudi ob 

vikendih in včasih tudi ponoči.” Glede 

na fazo posameznega projekta ima 

več ali manj časa za druge stvari. 

“To pomeni, da sem včasih več za 

računalnikom, včasih pa več za 

štedilnikom,” hudomušno pripomni. 

Trenutno z možem obnavljata staro 

vilo, v kateri bosta uredila pisarne, 

tako da je Dašin delovni dan v zadnjih 

mesecih, kot pravi, povezan predvsem 

s pleskanjem, čiščenjem in koordiniranjem 

prenove stavbe. “Odkar 

sem v Peruju, se toliko dogaja in razvija, 

tudi v našem podjetju, da smo 

nenehno v gibanju in načrtovanju 

česa novega. Za sprostitev hodim na 

sprehode po bližnjem obmorskem 

parku s svojo psičko Pucachasko, 

zaradi katere že vsa moževa družina 

pozna pasje ukaze v slovenščini.” 

Po njenem mnenju življenje ni toliko 

drugačno tu in tam, v prestižnem Parizu 

ali v visokih Andih, niti če obiščejo 

domorodno skupnost kje v globoki 

džungli, kjer ne poznajo oblek. “V Peruju 

lahko to na srečo spoznaš in se 

naučiš skromnosti ter pragmatičnosti 

od ljudi, ki živijo od tega, kar jim nudi 

Pachamama (kar pomeni “mama 

Zemlja” v jeziku kečua),” je slikovita 

sogovornica. “Včasih me je sram, da 

imam toliko zahtev in razvad, čeprav 

nič več kot povprečna Evropejka, po 

drugi strani pa so tudi Perujci pogosto 

veseli mojih idej, kritik in čudaških 

navad, kot je na primer sezuvanje 

čevljev doma ali priti na dogovorjen 

sestanek ob točni uri in to pričakovati 

tudi od drugih.” Daša poudarja, da se 

imajo drug od drugega veliko naučiti, 

iskati nauke in sklepati kompromise. 

»Lima, kjer živim, je pač velemesto. 

Mnogokrat se mi zdi prevelika in 

preveč kaotična, a sem jo vzljubila 

in nekako ne morem brez nje. Vedno 

pravim, da je to mesto, ki ga ljubiš in 

sovražiš hkrati. Ko ali če ti ga enkrat 

uspe spoznati, ga vedno pogrešaš.« 

V Peruju komunicirajo v španščini. 

Žal se avtohtoni jeziki, sploh tisti v 

Amazoniji, izgubljajo,ugotavlja, a se 

kljub temu se zelo želi naučiti kečue, 

ki se govori v Andih in je najbolj 

razširjen avtohtoni jezik v Peruju. 

“Imam že učbenik, a se ga še nisem 

lotila. Poznam pa že nekaj besed v 

kečuanščini.” 

UMIRjeNI, DeLaVNI, a 

oPRaVLjIVI PeRUjcI 

Perujce opisuje kot zelo umirjene in 

skromne ljudje, navezane na družino. 

So tudi izjemno pridni, delavni in 

iznajdljivi. “Če bi morala izpostaviti 

tudi kakšne negativne lastnosti, pa 

bi to bile opravljivost, vraževernost 

in netočnost,” dodaja Daša. 

Kako bi v nekaj stavkih opisala svoje 

življenje v Peruju, jo vprašam. “V nekaj 

stavkih težko. Všeč mi je, da lahko 

potujem v povsem druge svetove, ki 

so vsi po vrsti čudoviti, naj bo to več 

ur v avtomobilu ali samo ura z letalom. 

Ni mi pa všeč, da ne morem na 

popoldanski izlet iz Lime v naravo, saj 

je mesto preprosto preveliko, vse okoli 

njega pa je puščava. Gre namreč 

za največje mesto na svetu, ki leži v 

puščavi.” 

Sogovornica je zelo vesela, da 

lahko osebno doživlja preporod, ki se 

dogaja v Peruju, in iz prve roke spremlja 

zgodbe o uspehu. “Vzdušje, predvsem 

z vidika ekonomije, je sijajno, 

ta hip pravo nasprotje evropskemu. 

Skratka, tu se dobro počutim in Perujci 

so me lepo sprejeli,” poudarja. 

NeVeRjeTNe ZgoDBe 

SLoVeNceV V PeRUjU 

Društvo Slovencev v Peruju – Planika 

združuje nekaj deset slovenskih 

družin, večinoma iz prestolnice. 

Nekatere med njimi so bile v stikih 

že desetletja, nekaj pa so jih našli s 

pomočjo telefonskega imenika. »Ker 

v to deželo ni bilo nikoli skupinske migracije 

iz naših krajev, je vsak mislil, da 

je tu sam,« ugotavlja Daša, ki je skupaj 

s preostalimi rojaki zelo vesela tega 

povezovanja. “Še vedno iščemo in

dodajamo družine na naš spisek. Med 

drugimi smo tudi v globoki džungli 

našli družini slovenskega rodu, ki sta 

politično zelo aktivni in ključnega 

pomena za razvoj in zaščito Amazonije, 

a se med seboj še ne poznata,” 

navdušeno pripoveduje sogovornica. 

Podatke o Slovencih so našli tudi v 

hrvaškem registru, saj so se Hrvatje v 

Peru množično priseljevali že od 19. 

stoletja in Slovenci so se mnogokrat 

povezali z njimi. “Raziskovanje me zelo 

veseli, a žal zahteva veliko časa. Ob 

priložnosti se mu bom bolj posvetila, 

kajti zgodbe Slovencev v Peruju so vse 

po vrsti neverjetne. Upam, da se nam 

pridružijo tudi nekateri mladi Slovenci, 

ki so sem prišli v zadnjih letih.” 

DIVjI RITeM žIVLjeNja V 

PReSToLNIcI 

“Včasih se mi zdi, da ima tu dan 

veliko manj kot 24 ur. Morda je krivo 

to, da vstajamo pozneje, začnemo 

delati po 9. ali celo po 10. uri in imamo 

daljši odmor za kosilo. Tisti, ki se v 

službo vozijo od daleč, pa izgubijo 

dnevno več ur zaradi neurejenega 

prometa,” pojasnjuje sogovornica, 

ki stanuje ob morju, v Mirafloresu, 

enem najbolj znanih predelov Lime. 

Tu stanuje veliko tujcev, ki prebivalcem 

nudijo vse, kar bi sicer pogrešali 

v kakšni bolj tradicionalni četrti: ureje- 

nost, restavracije in kavarne s terasami 

ter veliko zelenih površin. “Za povrh 

pa imamo zraven še Pacifik. Seveda 

moramo za to plačevati višje davke 

in komunalne prispevke.” 

hITRa MoDeRNIZacIja 

IZPoDRIVa TRaDIcIjo 

Žal je Lima glede prometa še vedno 

neurejena, ugotavlja Daša. Kljub čisto 

novim linijam električnega vlaka in 

posebnega avtobusa Metropolitano 

ljudje po njenem mnenju porabijo 

dnevno preveč časa za transport. 

“Marsikje v Limi je gneča na cesti 

obupna. Taksiji so poceni, a jih sama 

uporabljam le, kadar je zelo nujno. 

Raje imam stare kombije ali avtobuse, 

na katerih vselej kaj prodajajo, pojejo, 

igrajo, skratka, je veselo. Vem, 

da bom to kmalu pogrešala, kajti 

Lima se izjemno hitro modernizira in 

bo kmalu avtomatizirana kot večina 

velikih mest po svetu.” 

“Še preden sem se preselila sem, 

sem vedela, da bom želela ostati v 

tesnem stiku z domačimi in s Slovenci 

nasploh, tako da sem se dobro pripravila,” 

pravi Daša. “Preko foruma 

http://peru.mojforum.si/ in bloga 

http://dachita.blogspot.com/ mi 

danes pišejo ljudje iz vse Slovenije. 

Sprejemam popotnike, če le imam 

čas, jim razkažem Limo in jim priskrbim 

različne informacije pred ali med 

potovanjem po tej pisani deželi, v 

zameno pa dobivam paketke od 

staršev, kislo zelje, bučno olje, potice, 

dobro vino in še boljša prijateljstva. 

Z domačimi sem v stiku po Skypu, ki 

omogoča komuniciranje s kamero.” 

goSToLjUBNoST, RaZVoj, 

SPoŠTLjIVoST Do žeNSK 

In kaj je Dašo Klemenčič poleg 

moža še zadržalo v Peruju? “Všeč 

mi je, da je dežela tako raznolika, 

da je tako preprosta in gostoljubna 

do popotnika ali tujca, se tako lepo 

razvija in cveti, všeč mi je kakovostna 

hrana in raznolika glasba in 

ohranjanje tradicije. Všeč mi je tudi 

tukajšnji odnos do žensk, ki je bolj 

spoštljiv kot v Evropi.” Perujci cenijo 

poštenost, delavnost in natančnost. 

Ker Evropejci slovimo ravno po tem, 

smo tu zelo priljubljeni. Posebno so 

cenjeni Evropejci, ki imajo izkušnje 

ali izobrazbo v razvojnih panogah, 

ugotavlja sogovornica. 

Peru je rudarska dežela »par excellence«. 

Tu je rudarstvo poglavitni 

vir dohodkov marsikatere pokrajine, 

hkrati pa vir največjih nesoglasij in 

korupcijskih škandalov v deželi. 

“Čeprav je Peru najbolj znan po zlatu, 

tu pridobivajo tudi mnogo drugih 

rudnin, marsikatere, npr. bakra, je 

največ na svetu. Zahvaljujoč temu 

sektorju je perujska borza že nekaj let 

najuspešnejša na svetu. Peru pridela 

tudi ogromno sadja in zelenjave. Gre 

za domovino krompirja, ki ga imamo 

tu na stotine vrst, vseh barv in oblik. V 

svetu je Peru med prvimi v pridelavi 

špargljev in artičok, njihova kava in 

kakav, avokado, mango in še kaj pa 

so med najbolj cenjenimi. Najbrž 

nimamo prostora, da bi naštela vse 

vrste sadja in poljščin, ki tod rastejo”, 

pravi Daša in dodaja: “Perujsko morje 

je eno najbolj bogatih na svetu, zato 

je ribištvo zelo razvito. Veliko ljudi živi 

tudi od turizma, čeprav ta panoga 

še ni dovolj izkoriščena. Trenutno 

se veliko dela na tem, da se Peru, 

MLADI 

natančneje Lima, trdneje uveljavi 

kot kulinarična prestolnica Amerike 

in poklic kuharja je eden najbolj 

obetavnih.” 

BoLje je BITI ReVeN V 

PeRUjU KoT V eVRoPI 

Daša se v Peruju srečuje tudi z 

revščino. “Osebno me najbolj boli 

videti reveže na obrobju Lime ali v 

puščavskih mestih na obali, kjer ni niti 

rodovitne zemlje. Težko je tudi v južnih 

perujskih Andih, kjer imajo strašno 

ostre zime. Po drugi strani pa vse bolj 

opažam, da niso taki reveži, kot mi 

mislimo, da so. Tako si znajo osladkati 

grenko življenje, da ne opazijo, da 

je grenko. In to jim lahko zavidamo. 

Včasih se zdi, da je bolje biti reven 

v Peruju kot v Evropi.” To je dežela, 

ki je po napredku in učinkovitosti 

mikroekonomije prva na svetu, kar 

v praksi pomeni, da nekdo, ki ima 

kokoš, ki nese jajca, dobi v Peruju 

najboljše pogoje, da ustvari kakovostno 

podjetje za prodajo jajc. 

Bogati so tu seveda bolj bogati kot 

v Evropi. Zadnja leta se meje in ovire 

znižujejo, pravi sogovornica, in bogati 

so morali medse sprejeti tudi tiste 

uspešne ljudi, ki niso bele polti, tiste, ki 

so svoje zaslužili z uspešnim poslovanjem 

v zadnjih letih. “Osebno me zelo 

veseli, da se to dogaja, čeprav bo 

očitno potrebnih še nekaj let, da se 

vsi sprijaznijo s to situacijo. Barva kože 

je bila predolgo podlaga za razslojevanje 

v tej deželi,” opozarja. 

Daša Klemenčič zaenkrat ne 

načrtuje selitve v Slovenijo, dopušča 

pa to možnost kdaj v prihodnosti. 

“Seveda bi lahko ostala v Peruju, če 

bo ta dežela vedno tako prijazna do 

mene, če bo še naprej vodila zmerno 

politiko ter omogočala kakovostno 

življenje. Če ostanem ali ne, bom 

vedno živela v prekletstvu – česar ne 

bom pogrešala tu, bom pa v Sloveniji.” 

Daša na 

visečem mostu 

Kimiri čez reko 

Chanchamayo 

V Peruju so posebno cenjeni 

Evropejci, ki imajo izkušnje ali 

izobrazbo v razvojnih panogah. 

Dašini učenci s 

priznanjem po 

opravljenem 

preizkusu znanja 

slovenščine 

23

24 

SPOZNAJMO SE 

Slomškov dom v Buenos Airesu 

Biti Slovenec v argentini 

je vredno kot zlato 

bogaTa DeDiščina šeSTLeTnega DeLa Pri voDenjU SLoMšKovega DoMa 

V BuENoS AIrESu V ArGENtINI IN PortrEt PoNoSNEGA SLoVENcA MArKA 

SELANA 

Mag. darja zorko Mencin 

Marko Selan, 

predsednik 

Slomškovega 

doma: “Potreba 

po ohranjanju 

slovenske 

dediščine in 

identitete je 

močna notranja 

sila, ki me 

neprestano vleče 

naprej, se razvija 

in plemeniti skozi 

ves proces.” 

Vsi, ki ga poznajo, pravijo, 

da je izjemno podjeten in 

ponosen Slovenec, star je 43 

let. Kar šest let neprekinjeno 

vodi ta osrednji dom, poleg tega je 

generalni manager v uspešnem argentinskem 

podjetju Muresco, oče 

treh otrok, človek z obilico pozitivne 

energije, prijeten razgledan sogovornik, 

odlikuje ga visoka profesionalnost 

v medsebojnih odnosih. 

Ali nam lahko na kratko opišete zgodovino 

Slomškovega doma? 

Lansko leto smo praznovali 50 letnico 

našega doma, ki mu pravimo slovenski 

grič sredi argentinske pampe. 

Ustanovitelji izhajajo iz tretjega migracijskega 

toka, namen je bil združiti 

Slovence in poskrbeti za ohranjanje 

ter okrepitev narodne zavesti vseh 

Slovencev, slovenskega jezika in kulture 

na tujem. Poglabljamo in utrjujemo 

duhovne vrednote na temelju 

slovenske krščanske tradicije. Naš 

cilj je, da smo Slovenci močna in 

povezana skupnost na argentinskih 

tleh. Cele generacije se srečujemo s 

slovensko besedo, prepevamo pesmi, 

gojimo slovenske običaje, nastopamo 

na različnih odrih. Kakšen zaklad 

znanja, zgodb in sporočil smo sprejeli 

s pomočjo vsakodnevnih aktivnosti v 

tem dolgem obdobju. Tradicionalno 

oporišče naših aktivnosti ostaja živa 

beseda in živ stik med ljudmi, kar sta 

pomembna elementa vsega bogastva, 

ki ga daje naše delo. Poleg tega 

je ključna neomajna ljubezen do 

domovine prednikov in to je zaklad, ki 

ga nosimo globoko v srcu in temu smo 

zvesti vse življenje. Druga pomembna 

vrednota je naša kultura. S pridnim 

delom, veliko vnemo in zagnanostjo 

so naši predniki zgradili skupni dom 

kot prostor za ohranjanje slovenske 

identitete. V polnem zagonu ga 

današnja generacija ohranja, obnavlja 

in plemeniti s talenti, dobro 

voljo in prostovoljnim delom. 

Kako ste se odločili za vodenje 

Slomškovega doma? 

Že od mladih nog sem bil aktiven v 

skupnosti, najprej sem bil predsednik 

fantovske zveze, potem sem opravljal 

funkcijo kulturnega referenta. Na nek 

način sem začutil, da lahko nekaj več 

prispevam z vodenjem organizacije. 

Moj cilj je bil med drugim, da Slomškov 

dom postane privlačen prostor, v katerem 

se vedno kaj dogaja in kamor 

ljudje radi prihajajo. 

Kot pravijo, je predsednik organizacije 

srce in duša vsake uspešne 

organizacije. To velja tudi za vas? 

Navdušenost ljudi okoli mene in 

duh skupnega timskega dela sta 

me ves čas spremljala pri vodenju. 

V vseh teh letih so se stkale številne 

vezi medsebojnega sodelovanja in 

zaupanja. Odgovornosti se prenašajo 

iz roda v rod, odbor sestavlja skupina, 

ki ima natančno razdeljene naloge, 

kar zagotavlja uspešnost delovanja. V 

zadnjem času se vse bolj kaže potreba 

po upoštevanju razvoja in iskanju 

novih možnosti za mlade. Potreba 

po ohranjanju slovenske dediščine 

in identitete je močna notranja sila, ki 

me neprestano vleče naprej, se razvija 

in plemeniti skozi ves proces. Moje 

globoko prepričanje o pomembnosti 

zadev, ki jih delam, me motivira in 

daje energijo. Že po naravi imam rad 

spremembe in stalno iščem odprte 

možnosti. 

Kakšni so bili vaši ključni izzivi? 

Ključni izzivi so bili povezati v celoto 

številne aktivnosti in različne interese 

za doseganje skupnega cilja – ohranjanje 

slovenske identitete in jezika 

izven matične domovine. V domu se 

vsi poznamo in preživimo veliko časa 

skupaj. Sam sem izbral svojo ekipo in 

tiste osebe, za katere sem vedel, da 

bom lahko z njimi odlično delal. Naša 

ekipa je odlična v organizaciji in delovanju 

ter je dobro uigrana z vidika 

sinergij in potencialov oseb. Prepričan 

sem, da je prav ekipa tista, ki je najbolj 

zaslužna za naše uspehe, ves čas 

gradimo skupni timski duh in pripadnost 

k delu ter visoko angažiranost. 

Smo interdisciplinarna skupina, ki 

preživi veliko časa skupaj. Ves čas 

je bila ključna podpora družine in še 

posebej sem ponosen, da otroci radi 

prihajajo v dom, ki jim pomeni varen 

prostor za učenje in druženje. 

Kaj so ključni rezultati vašega 

šestletnega dela? 

Po mojem mnenju slovenski dom 

v zadnjih letih ni dobil samo nove 

dvorane, dobre tehnične opreme, 

temveč je z vidika organizacije dosegel 

zrelost in prerasel v močno skupnost, 

ki je trdno prepričana, da je na 

pravi poti za doseganje osnovnega 

cilja. Dosegli smo takšno miselno 

spremembo in življenjsko moč, da 

imamo ljudi, ki sami želijo prevzeti 

določene aktivnosti v domu, so izjemno 

odgovorni, uživajo pri svojem delu. 

Delo v slovenskem domu je v bistvu 

ključno poslanstvo, ki nas združuje in 

nas »dela« močno povezane. Veseli 

me, da imamo trdno jedro tretje

generacije Slovencev, ki nadaljuje 

obstoječo tradicijo. Čeprav bom letos 

predal vodenje doma nasledniku, 

bom ostal aktiven tudi v prihodnje. 

Svoje delo ocenjujem po rezultatih, 

ki povedo največ. Dom je zdravo 

socialno okolje za otroke in bodoče 

družine. Še naprej se bo spodbujalo 

sodelovanje med različnimi institucijami 

oziroma organizacijami v Sloveniji, 

različne oblike sodelovanja, 

življenje in delo v slovenskih skupnostih 

ter medijih. 

Katere aktivnosti se odvijajo v domu? 

Slomškov dom ima trenutno 

okoli 500 članov. Imam takšen pristop 

vodenja, da poslušam svoje 

člane, upoštevam njihove interese 

in potrebe. Imamo stalni program 

in občasne aktivnosti. V domu deluje 

sobotna šola Antona Martina 

Slomška, ki poleg učenja slovenščine 

in drugih predmetov nudi otrokom 

priložnost razvijanja talentov na 

različnih področjih. Celo leto potekajo 

kulturne dejavnosti, kot so nastopi, 

likovne razstave, srečanja, razvedrilne 

in športne prireditve. Gledališka dejavnost 

je raznolika in pred leti je bila 

naša gledališka skupina na gostovanju 

v Sloveniji. Pred dvema letoma je 

ponovno začel delovati tudi mešani 

pevski zbor, v katerem poje tudi nekaj 

Argentincev. Mladi so organizirani v 

svoje organizacije in, kot pravimo, 

pomenijo »živ ud« doma. Posnet je bil 

zgodovinski film. Lani smo na primer 

organizirali Cafe koncert, muzikal 

Fantom iz opere, večer samospevov 

in duetov s priznanima glasbenikoma 

Bernardo in Markom Finkom. V domu 

si prizadevamo, da govorimo čim več 

slovensko, vse seje odborov in aktivnosti 

potekajo v slovenskem jeziku. 

Kje ste zaposleni? 

Že sedem let delam kot generalni 

direktor v uspešnem argentinskem 

podjetju, ki zaposluje 350 oseb. 

Ukvarjamo se z izdelovanjem različnih 

papirnatih izdelkov, nalepk in šolskih 

potrebščin. Precejšnji delež proizvodnje 

izvažamo. Službeno veliko potujem 

v tujino in tako sem bil večkrat 

na Kitajskem, v Severni Ameriki in po 

Evropi. Prioritetni so trgi držav Latinske 

Amerike, ki jih dobro poznam. 

Kaj vam osebno pomeni delo za slovensko 

skupnost? 

Trdno sem prepričan, da je biti Slovenec 

v Argentini je vredno kot zlato, 

saj smo močno povezani kar s dvema 

različnima kulturama, slovensko in argentinsko. 

Delo v slovenskem domu 

je bilo temelj, na katerem sem gradil 

svoje znanje, sposobnosti in se profesionalno 

izoblikoval. Veliko delam z 

mladimi in vsakomur priporočam, da 

se aktivno vključi, saj je v domu varen 

prostor za prevzemanje odgovornosti 

in učenje. Prepričan sem, da sem 

preko teh aktivnosti v domu pridobil 

določene izkušnje, zaradi katerih sem 

v argentinskem podjetju hitreje napredoval. 

Trdno verjamem, da je gojenje 

slovenske kulture v argentinskem 

okolju vsakdanji sopotnik pri okrepitvi 

prizadevanj za uveljavitev koncepta 

bogatega slovenskega kulturnega 

prostora zunaj matične domovine 

in da je to potovanje v bogatejši, 

samozavestnejši, pravičnejši svet. 

Koliko časa na dan/teden/mesec 

uporabite za svoje delo? 

SPOZNAJMO SE 

Če se malo pošalim, bi rekel 24 ur, 

vendar tega dela nikakor ni mogoče 

šteti v urah, saj je pri meni ves čas 

prisotna miselnost in skrb za dobro 

delovanje doma, imam sestanke v 

domu in izven njega, številni pogovori 

so potrebni, da se vse aktivnosti 

odvijajo tekoče. Že po naravi sem 

takšen, da imam rad, da se ves čas 

kaj dogaja, stalno sem v gibanju in 

čutim, da lahko še veliko naredim. 

Kakšne trende ohranjanja identitete 

pričakujete v prihodnje? 

Ohranjanje slovenskega jezika se 

začne v družini in tukaj je največji 

izziv, saj se v zadnjem času vse 

bolj srečujemo z mešanimi zakoni. 

Ključni izziv je torej, kako pri vsakem 

posamezniku spodbuditi potrebo po 

ohranjanju in učenju slovenskega 

jezika, ki je v tujem okolju precej 

težje kot v domačem. Ocenjujem, 

da imamo najmanj težav pri ohranjanju 

slovenske tradicije in navad, kot 

je praznovanje božiča, velikonočni 

prazniki, koline. Pri tem želim poudariti, 

da želimo čim bolj kvalitetno 

povezanost z državo Slovenijo, radi 

sprejemamo obiske različnih skupin, ki 

obogatijo dogajanje v našem domu. 

Pri ocenjevanju našega položaja 

sem optimističen, saj sem prepričan, 

da bomo našo organizacijo ohranili 

vsaj še 60 let. Še posebej sem 

ponosen, da mladi sprejemajo 

dom kot svoj prostor za druženje in 

preživljanje prostega časa. Prepričan 

sem, da se lahko s ponosom ozremo 

na prehojeno pot in se z veliko 

samozavestjo podamo na nove izzive 

prihodnosti. Lani smo izdali obsežno 

publikacijo, ki prikazuje vso zgodovino 

doma in ključne aktivnosti, ki so 

potekale v njem. V njej se kaže ves 

trud generacij, požrtvovalnost oseb, 

enotna miselnost in veliko skupnega 

dela. 

Skupina mladcev 

v narodnih nošah 

Otroško igrišče 

pred Slovenskim 

domom 

25

oštjan Dvořák 

26 

SPOZNAJMO SE 

življenje, razpeto med 

jeziki in metulji 

LjUbezen Do jeziKa, še PoSebej MaTernega, je bošTjana DvořáKa 

PrIPELjALA cELo NA PrEdAVAtELjSKo MESto NA BErLINSKI uNIVErzI 

HuMBoLdt, KjEr GA jE PrESENEtILo VELIKo zANIMANjE zA SLoVENSKI jEzIK. 

janja Lakner anžin 

Boštjan Dvořák: 

“Če bi se 

načrtno zlil z 

nemško kulturo, 

bi oškodoval, 

prevaral in 

pokopal v sebi 

obe kulturi, 

sam pa postal 

invalid, kar se 

mi zdi skrajno 

neodgovorno.” 

Ne spomnim se, kdaj 

sem spoznala Boštjana 

Dvořáka, tukaj živečega 

Primorca, ki je pred skoraj 

tremi desetletji iz Pirana prijadral v 

Nemčijo. Spomnim se le, da sem 

takoj opazila, kako lepo se je izražal 

v slovenskem jeziku, s takšno posebno 

čutečo mehkobo. Rad ima ta najbolj 

arhaični jezik v Evropi. Rad ima tudi 

Prešerna. In metulje. 

Boštjan Dvořák je kot trinajstletni 

fant skupaj z mamo in sestro prišel za 

očetom v Ulm ob Donavi. Po končani 

gimnaziji se je v Trubarjevem mestu, 

kot pravi Tübingenu, sprva posvetil 

primerjalnemu jezikoslovju in razvoju 

indoevropskih jezikov. Je strokovnjak 

za severnoindijanske jezike iz okolice 

Velikih jezer. “To je tam, kjer je živel 

naš misijonar Friderik Baraga, ki je 

napisal prvo očipvejsko slovnico,” 

pojasni. Pred osmimi leti je začel 

sodelovati z berlinskim inštitutom 

ZAS za splošno jezikoslovje, sedaj 

je docent na Humboldtovi univerzi. 

V Nemčiji tudi predseduje tukajšnji 

konferenci Svetovnega slovenskega 

kongresa. 

V “KReaTIVNI oPoZIcIjI” 

Med odraščanjem je bil nenehno 

razpet med vzporednicami in razlikami 

obeh kultur. To ga je, kot sam 

pravi, ves čas postavljalo v neko 

“kreativno opozicijo”, včasih tudi 

kritično. In ravno preko tega je odkril 

svoje osebno slovenstvo in svojo 

pravo vlogo. “Če pa bi se načrtno 

zlil z nemško kulturo, bi oškodoval, 

prevaral in pokopal v sebi obe kulturi, 

sam pa postal invalid, kar se mi 

zdi skrajno neodgovorno. Sicer pa 

mislim, da se od Nemcev razlikujemo 

predvsem po genih in hormonskem 

ustroju; germanske populacije so 

neprimerno bolj dovzetne za uspešno 

gospodarstvo, vodenje države, disciplino 

in hierarhične strukture in s temi 

sposobnostmi uspešno obvladujejo 

svet, mi pa smo peščica dragocenih 

genialnih posameznikov, ki jim je 

zaupana naloga, da ga kultiviramo, 

rešujemo in plemenitimo.” 

Ljubezen do jezika, še posebej 

maternega, ga je pripeljala celo 

na predavateljsko mesto na berlinski 

univerzi Humboldt. Zaradi vseh 

posebnosti in edinstvenih pojavov 

je jezik namreč mikaven za nemalo 

študentov. “Presenečen sem nad velikim 

zanimanjem za slovenščino; začel 

sem s seminarjem o posebnostih 

slovenske slovnice, namenjenim 

izključno jezikoslovcem, a sem videl, 

da je tudi želja po učenju jezika dokaj 

močna; pri slovenščini imam najmanj 

60 študentov. Najtežja, a tudi najbolj 

zanimiva je velika razlika in razpetost 

med govorjenim in pisanim jezikom; 

marsičesa, kar lahko zapišemo, ne 

moremo reči, recimo besede da, 

ki se glasi ja.” Boštjan Dvořák se zaveda, 

da je jezik kot živ organizem, ki 

se spreminja, a ga vseeno jezi, tudi 

boli, ko opaža, kako zaradi čistega 

neznanja izginjajo lepe in zanimive 

besede ali besedne zveze. “Vidim, da 

so mnogi zbegani tudi zaradi nekaterih 

zgrešenih pravil, ki so prav tako 

napačna in kvarijo jezik. Sicer sem pa 

optimist in se veselim tudi pozitivnih 

tendenc ter hkrati občudujem vse 

naravne oblike jezika, se pravi tudi 

vsa narečja. Navdušujejo me genialne 

reklame z besednimi igrami 

kot recimo tista z “Nama še stoji”.” 

LeDeNo PLaVaNje KoT 

STRaST 

Sprva z željo na svojevrsten način 

še bolj približati slovenski jezik in tudi 

slovensko dušo svojim študentom že 

osmo leto (zdaj že) tradicionalno 

obeležuje slovenski kulturni praznik 

- 8. februarja pripravi kratek recital 

Prešernovih pesmi in nato zaplava 

v ledeno mrzlem jezeru. No, letos je 

bil led na jezeru predebel, vendar so 

zbrani in naključni posamezniki na 

Potsdamerplatzu kljub poštenemu 

minusu prisluhnili Vrbi, Zdravljici ... 

Krst pri Savici pa je samo v kopalke 

oblečen tudi simbolično uprizoril. “Zamisel 

sem najprej povezal s slovensko 

besedo lahkó, ki je tudi glagol; hotel 

sem pokazati, da lahko ljudje z voljo 

ogromno dosežemo. Slovenščina 

pa je edini jezik, v katerem je tisto, 

kar hočemo doseči, vedno lahko, 

ker ta beseda nadomešča glagol 

moči. Kar nekaj let je minilo, da je 

tudi ameriški predsednik nekoč ob 

svojem državniškem izzivu izjavil “we 

can”, stavek, ki se prevaja v vse jezike. 

V slovenščini se glasi “lahkó”, z eno 

samo obliko za vse osebe – jaz lahko, 

ti lahko, on lahko... To sem takrat hotel 

povedati.” 

Ledeno plavanje in temperaturni 

trening sta ena njegovih strasti, že 

deset let je brez zimskih oblačil in kurjave. 

“Ker lahko!”, je bil njegov odgovor. 

Preprosto. Rad teče, in navajen 

nizkih temperatur se zdaj pripravlja 

na sibirski maraton v Omsku. Cilj: “42 

kilometrov bi rad pri -30 stopinjah 

pretekel v kopalkah.” Poleg jezikov, 

kar dvajset jih zaenkrat govori, ga zelo 

privlačita biologija in filozofija. Rad 

prevaja, pesni, se ukvarja z erotiko. 

“Najraje pa gojim metulje in sadim 

drevesa.”

Svetovni slovenski kongres 

MED NAMI 

Zbiranje slovstvene 

folklore med Slovenci 

v ZDa 

S TeM naSLovoM je SveTovni SLovenSKi KongreS je v oKvirU večerov 

izza KongreSa PriPraviL PreDavanje Dr. barbare ivančič KUTin. 

ob začeTKU je PreDavaTeLjico PreDSTaviLa reD. ProF. DDr. Marija 

StANoNIK, zNANStVENA SVEtNIcA zrc SAzu, GLASBENIKA SAMo KutIN IN 

MAtEjA GorjuP PA StA doGodEK PoPEStrILA z NEKAj zAPEtIMI PESMIMI z 

IzSELjENSKo tEMAtIKo. 

Luka Klopčič 

dr. Barbara lvančič Kutin 

je leta 2011 za arhiv 

Inštituta za slovensko 

narodopisje ZRC SAZU 

začela prvo sistematično zbiranje 

slovenske slovstvene folklore pri 

Slovencih po svetu. Predstavila 

je svoje tritedensko terensko in 

predstavitveno delo v treh zveznih 

državah v ZDA, kjer je vzpostavila 

stike s slovenskimi združenji, organizacijami 

in posamezniki. Njeno 

delo je obrodilo bogate sadove; 

v tem času je pripravila intervjuje 

z več kot 60 slovenskimi rojaki v 

okolici Clevelanda, Chicaga in 

Milwaukeeja. Zbrala je več kot 60 

ur posnetega gradiva, na štirih javnih 

nastopih, dveh predavanjih 

in dveh delavnicah je udeležence 

seznanila s temeljnimi značilnostmi 

slovstvene folklore, njenim pomenom 

za slovensko kulturo in 

znanost ter jih podučila o osnovnih 

metodoloških in tehničnih 

napotkih za zvočno oziroma 

grafično dokumentiranje. Sedaj 

jo čaka precej dela z urejanjem 

in zapisovanjem tega materiala. 

V prihodnosti si želi, da bi lahko 

podobno zbiranje slovstvene 

folklore opravila tudi med našimi 

rojaki drugod po svetu. 

Navzoči smo ji želeli, da bi lahko 

z delom nadaljevala in da bi urejeno 

zbrano gradivo ugledalo luč 

v zbirki Glasovi, kjer je že zbranih 

več kot 13.000 folklornih pripovedi. Dr. Barbara Ivančič Kutin 

16. tabor slovenskih otrok po svetu 

Pridružite 

se nam! 

Svetovni slovenski kongres (Slovenska 

konferenca SSK) letos šestnajstič organizira 

vsakoletni Tabor slovenskih otrok po svetu. 

Tokrat bo potekal od 28. julija do 4. avgusta 

2012 v domu CŠOD, Domu Vojsko, v bližini 

Idrije. Namenjen je druženju mladih slovenskih 

rojakov, ki živite izven Slovenije, starih od 10 

do 15 let. Na taboru boste spoznavali kulturno 

in naravno dediščino Slovenije ter vsako 

dopoldne utrjevali znanje slovenskega jezika. 

Toplo dobrodošli tudi tisti, ki (še) ne govorite ali 

ne razumete slovensko. 

Za vsa morebitna vprašanja ali informacije 

smo vam na voljo na telefonski številki 00386 

1 24-28-550 ali e-naslovu: luka.klopcic@ 

slokongres.com. Prijavnico in nekaj več 

informacij lahko najdete na naši spletni strani: 

www.slokongres.com. 

27

28 

MED NAMI 

Slovenska izseljenska matica 

Svobodna volja ne 

potrebuje lastnih prostorov 

PrAzNoVANjE PrEšErNoVEGA dNEVA, SLoVENSKEGA KuLturNEGA PrAzNIKA, 

niSo z veLiKo PrireDiTvaMi obeLežiLi Le Pri naS, TeMveč TUDi MarSiKje 

v TUjini – SKoraj PovSoD, Kjer organizirano živijo SLovenci in Kjer So 

PrAzNoVANjA PrIPrAVILA SLoVENSKA IzSELjENSKA društVA. 

Ajda rogelj 

LIPa – SIMBoL 

PRIjaTeLjSTVa 

Društvo Lipa Zadar je eno od 16 

slovenskih društev na Hrvaškem in deluje 

od leta 2004. Združuje približno 

50 članov iz različnih krajev Zadrske 

župnije (Zadra, Poljic, Kožina, Škabrnj, 

Vrsov, Biograda, Turnja in drugod), v 

kateri po uradnih podatkih popisa 

prebivalstva prebiva 242 Slovencev. 

Za ime so si ustanovni člani izbrali 

lipo – staro drevo, ob katerem so se 

Slovenci v stari domovini zbirali in 

družili. Za slovensko kulturno društvo 

Lipa iz Zadra je slovenski kulturni 

praznik priložnost za enkratno letno 

srečanje članov društva, njihovih prijateljev 

ter gostov. Zato so tudi letos, 

10. februarja pripravili srečanje z bogatim 

kulturnim program. Kot vedno 

je potekalo v multimedijski dvorani 

SlikarSka kolonija 2012 

Združenje Slovenska izseljenska matica organizira 

tradicionalno, 21. Slikarsko kolonijo za vse akademske 

ali ljubiteljske slikarje, ki so po rodu Slovenci, živijo pa v 

zamejstvu ali v tujini. 

Slikarska kolonija bo potekala na Mostu na Soči, 

od 8. do 15. junija 2012, pod strokovnim vodstvom mentorice 

Monike ivančič Fajfar. 

Ob koncu tega slikarskega srečanja bo v gostujočem kraju 

organizirana razstava. Organizator krije stroške prehrane, 

prenočišča in osnovnega materiala, v kraj, kjer se bo odvijala 

kolonija, pa kandidati pridejo na lastne stroške. 

Rdeča nit Slikarske kolonije 2012 bodo Podobe občutkov. 

Vsak izmed udeležencev bo našel svojo pot, kako upodobiti 

občutene in doživete oblike, barve, vonje, okuse, zvoke in 

teksture – bodisi v upodobljenih pokrajinah, predmetih ali ljudeh 

bodisi na abstrakten način. 

Letos bomo gostili sedem slikarjev, prednost pa imajo tisti, 

ki se bodo prijavili prvič. 

Prijave pošljite do: 5. aprila 2012 na naslov: 

Združenje Slovenska izseljenska matica, p.p. 1548, 

Cankarjeva 1/II, 1000 Ljubljana 

ali e-mail: vesna.vuksinic-zmaic@zdruzenje-sim.si 

V prijavi se predstavite, napišite nekaj o svojem slikarskem 

ustvarjanju, morebitnih dosedanjih razstavah in priložite tri 

fotografije svojih del. 

Rezultat izbora gostujočih slikarjev bomo objavili 19. aprila 2012. 

Obiskovalci prireditve ob slovenskem kulturnem dnevu v organizaciji društva Lipa Zadar. 

zadrske mestne knjižnice. Društvo 

namreč nima lastnih prostorov, a jih je 

na nek način našlo v zadrski knjižnici, 

hramu kulture in virov zapisanih spominov, 

ki čakajo na bralce. 

VeLIK PoMeN KULTURe 

Na prireditvi ob kulturnem prazniku 

je v prvem delu srečanja potekala 

letna skupščina društva, na katerem 

je predsednica društva, v drugem 

delu je sledil kulturni program z literarnim 

nastopom pesnice in članice 

društva, gospe Malte, ki je prebrala 

nekaj svojih najnovejših pesmi. Proslave 

se je udeležil tudi glavni tajnik 

SIM Janez Rogelj, ki je spregovoril o 

pomenu kulturnega delovanja, tako 

za Slovence po svetu kot tudi vsakega 

naroda posebej: 

“Kultura je slovenskemu narodu zapisana 

v genih. Ne le zato, ker smo ena 

izmed redkih držav na svetu, ki ima 

dela prost dan v času praznovanja 

kulture, temveč zaradi dejstva, da 

smo prav s pomočjo kulture preživeli 

in se obdržali na tem delu Evrope. 

Ni naključje, da so imele slovenske 

vojaške enote v svoji zgodovini imena 

po umetnikih, pisateljih, pesnikih in ne 

po generalih ali politikih. Borba z nasprotnikom 

se je v vojnah lahko odvijala 

tudi s pomočjo kulture in ta je bila dostikrat 

uspešnejša od puškinih strelov. 

Usoda slovenskega kot tudi 

hrvaškega naroda je, da sta se morala 

izseljevati. V skromnem kovčku 

Slovenca, ki je v Trstu ali Hamburgu 

čakal na čezoceanko, da bi ga 

odpeljala v nov svet, je bila pogosto 

tudi knjiga Poezij Franceta Prešerna. V 

težkih trenutkih so naši ljudje na tujem 

iskali uteho v branju slovenskih pesmi. 

Tudi nekatera prvih društev Slovencev 

po svetu so nosila imena slovenskih 

umetnikov.” 

KoNceRT oKTeTa ZVeN 

Kulturni praznik in proslavo v Zadru 

je obogatil tudi koncert okteta Zven iz 

kulturno-umetniškega društva (KUD) 

Svoboda Črnuče. Pevci so vajeni 

nastopanja na tujem, saj oktet veliko 

pozornost namenja krepitvi stikov s 

Slovenci po svetu in so tako večkrat 

nastopali na prireditvah slovenskih 

društev izven meja Slovenije, med 

drugim tudi v Avstraliji. Oktet je na 

prireditvi izvedel koncert 14 slovenskih 

ljudskih in umetnih pesmi, med 

drugim Prešernovo Strunam. Ko so s 

pesmimi velikih slovenskih pesnikov 

preplavili vse kotičke prostora, je 

dogodek postal še bolj slavnosten, 

ljudske pesmi pa so poslušalcem vlile 

spomine na čas njihovega otroštva, ki 

so ga mnogi še preživljali v Sloveniji. 

Po koncertu so se udeleženci dogodka 

z gosti v prostorih mestne 

knjižnice še dolgo družili ter izmenjavali 

vtise in spomine na prijetne dogodke. 

Članice društva so tradicionalno pripravile 

čudovite jedi in prigrizke. In 

mnogo pesmi je bilo še slišanih...

Slovenija v svetu 

MED NAMI 

Književnost in kultura 

v argentini (1. del) 

PrEd oSAMoSVojItVIjo SLoVENIjE 

Boštjan Kocmur 

ob pregledu slovensko-argentinske 

književnosti in kulture 

želim upoštevati nekaj 

dejstev, ki so oblikovala in 

oblikujejo slovensko književnost in 

kulturo v Argentini. 

Predvojna slovenska skupnost (v 

letih 1925/30) je bila desetletje pred 

prihodom povojnih izseljencev zelo 

dejavna. Arh. Viktor Sulčič in Vanda 

Česnovar sta izdajala razna dela 

v španskem jeziku. Z izdajanjem 

časopisov, kot npr Slovenski tednik, 

Novi list in Slovenski list, ki je bil 

združeni list prejšnjih dveh, Lipa in 

revija Duhovno življenje ter ponatis 

Gregorčičevih poezij so povezovali 

predvojne izseljence 

Povojna skupnost je ob velikem prilivu 

slovenske inteligence iz Slovenije 

v petih desetletjih ustvarila precej 

kulturno-umetniških del v slovenskem 

jeziku, med njimi prek 150 tiskanih, do 

osamosvojitve Slovenije pa približno 

sto leposlovnih knjižnih izdaj. 

V prvih povojnih letih so bile v 

Argentini naklade primerljive z 

današnjimi v Sloveniji. Balantičeve 

poezije so izšle v 1.500 izvodih, zbirke 

pesmi so izhajale v 400 ali 500 izvodih. 

Več del, npr. Črna maša dr. Tineta 

Debeljaka, je bilo celo ponatisnjenih. 

SLoVeNSKa KULTURNa 

aKcIja Z ReVIjo MeDDoBje 

Pri povojni emigraciji moramo 

omeniti tudi osrednjo kulturno revijo 

Meddobje Slovenske kulturne akcije, 

ki je že več desetletij poznana kot revija 

izseljenskih kulturnikov in še danes 

povezuje avtorje z vseh celin. 

Med ustvarjalci iz Argentine je v 

Sloveniji najbolj poznan pisatelj Zorko 

Simčič in njegov Človek na obeh 

straneh stene. 

Veliko manj poznana je revija 

Mladinska vez, v kateri so se mladi 

visokošolci literarno preizkušali 

izključno v slovenščini. Nekateri izmed 

njih še vedno pišejo v slovenščini, 

drugi pa le v španščini. 

Pred ustanovitvijo Slovenske kulturne 

akcije so bili izseljenski literarni 

ustvarjalci združeni v okviru Pisateljske 

družine France Balantič, Založba 

Svobodna Slovenija pa je izdajala 

knjige in časopis. Izhajalo je še prek 

15 drugih časopisov in revij. Slovenski 

kulturni akciji je uspelo medcelinsko 

povezovanje s tem, ko je privabila 

velik del izseljenskih literarnih ustvarjalcev 

po svetu. Vladimir Kos je 

ustvarjal v Tokiu, Rafko Vodeb v Rimu 

in pozneje v Louvainu, Karel Mauser 

v Clevelandu, Lev Detela na Dunaju, 

Borut Žerjav v Parizu, Vinko Beličič in 

Martin Jevnikar v Trstu, Karel Vladimir 

Truhlar v Rimu. Martin Jevnikar je v 

Trstu vsa leta objavljal kratke vsebine 

v matici izdanih leposlovnih del, Ruda 

Jurčec je obveščal o kulturnih dogodkih 

v Evropi, dr. Tine Debeljak pa 

o dogodkih v slovanskem svetu. Kot 

zastopnika leposlovja lahko omenimo 

še Karla Mavserja v ZDA in Vinka 

Beličiča iz Trsta. 

Slovensko kulturno akcijo po prvotnem 

modelu še danes sestavlja več 

odsekov (literarni, likovni, glasbeni, 

prirodoslovno-znanstveni, glasbeni, 

gledališki, družbeni, filozofski, zgodovinski 

in teološki). 

DRaMaTIKa 

O dramatiki slovenske skupnosti v 

Argentini je v Sloveniji največ pisal 

Taras Kermauner. Obširno je med drugim 

analiziral dramska dela Franceta 

Papeža in Zorka Simčiča.Tudi prof. dr. 

Helga Glušič že več kot dve desetletji 

proučuje in seznanja slovensko javnost 

z izseljenskimi pesniki in pisatelji. 

Po osamosvojitvi je mnogo izseljenskih 

avtorjev svoje knjige izdalo v Sloveniji 

ali pa ponatisnilo že izdane v 

izseljenstvu. O nekaterih avtorjih so 

bile pisane diplomske naloge in celo 

doktorske dizertacije, kot na primer 

o dr. Milanu Komarj, Rudi Jurčecu, 

Stanku Kocipru in drugih. Ti avtorji so 

dovolj znani v Sloveniji. 

Do osamosvojitve Slovenije velik 

del prve generacije, ki je bila nekoč 

v izseljenstvu najbolj dejavna, se 

počasi poslavlja. Med prvimi ustvarjalci 

ostaja zelo dejaven Zorko Šimčič, 

ki je prvih dvanajst let urejal revijo 

Meddobje. Med drugimi je dejavna 

tudi nekoč mlajša generacija, rojena 

v Sloveniji: Ivan Korošec, Marijan 

Eiletz, Jure Vombergar, dr. Marko 

Kremžar, Vinko Rode, Tine Debeljak 

ml. in Katica Cukjati, rojena v izseljenstvu, 

ter še drugi mlajši avtorji. 

(se nadaljuje) 

29

30 

MED NAMI 

rafaelova družba 

Darila Zimskih 

višarskih dni 

NI VELIKo LjudI, KI BI NA SVEtE VIšArjE 

PrišLi z DrUgačniM naMenoM KoT na 

roManje aLi PoziMi na SMUčanje. 

Kaj Pa, če na KrajU, Ki PovezUje Tri 

naroDe, oboje zDrUžiMo S STroKovniM 

PodKoVANjEM o SLoVENcIH zuNAj 

SLoVENIjE? 

Udeleženci 

Višarskih dnevov 

mladih so se 

tokrat pogovarjali 

o Slovencih 

po svetu s 

poudarkom na 

Avstraliji in o 

malo drugačnem 

pogledu na 

manjšino: o 

Kočevarjih, 

bolj znanih kot 

Kočevarski Nemci. 

Smučanje je bilo eden izmed 

razlogov, da smo se zimskih 

višarskih dni udeležili. Drugi 

je bila tema, ki nas je družila 

ob večerih: tokrat smo se pogovarjali 

o Slovencih po svetu s poudarkom 

na Avstraliji in o malo drugačnem 

pogledu na manjšino: o Kočevarjih, 

bolj znanih kot Kočevarski Nemci. 

PReDaVaNje DR. žIgoNa 

NaVDUŠILo 

O delovanju med slovenskimi 

izseljenci je prvi večer govoril dolgoletni 

generalni konzul za Slovence po 

svetu dr. Zvone Žigon. Njegovo pripovedovanje 

smo kar vpijali. Na koncu 

ni mogel nihče verjeti, da je trajalo 

štiri ure. Če bi bil dr. Žigon še naprej 

konzul, bi bila z veseljem Slovenka, 

izseljena nekje v Argentini, na primer. 

Na stanje izseljencev gleda zelo realno. 

“Asimilacija je naraven proces,” 

pravi, vendar zaradi tega ne stoka. 

S prirojenim humorjem in iznajdljivostjo 

najde vse točke, kjer bi se dalo 

velikokrat sprte skupine Slovencev v 

neki državi povezati in jih navdušiti 

za ohranjanje korenin. “Za skupnost 

Ana Gruden 

ni dobro, če je zaprta,” 

pravi, zato 

je dobrodošlo, če 

se mladi poročajo 

tudi z Neslovenci. 

Prihodnost slovenskih 

skupnosti 

pa je v medsebojnem 

druženju 

v pevskih zborih, 

plesnih skupinah, 

pri skavtih ipd., že od malih nog naprej. 

Mladi tako rastejo skupaj, se 

med seboj poznajo, nekateri poročijo 

in ohranijo stike z vrstniki vse življenje. 

To je jedro izseljenske skupnosti. Pokazal 

nam je več primerov dobrega 

sodelovanja med starejšo in mlajšo 

generacijo, pa tudi primere, kako se 

ne dela: ko starejši ne pustijo mladih 

zraven, ker imajo drugačne ideje od 

njih, skupnost pa zato začne počasi 

razpadati. Pripovedoval nam je tudi 

npr. o potici, ki v izseljenstvu pridobi 

svet pomen – dame in izobražene 

mlade gospodične, ki niso nikoli same 

skuhale niti kave, so se v tujini naučile 

peči potico. Ob takšnih in podobnih 

zanimivostih je večer minil kakor blisk. 

Mag. jaKLITSch o 

KočeVaRjIh 

Predavateljica, ki naj bi predavala 

naslednji dan, je bila kar zaskrbljena, 

kako bo dosegla tako visok nivo. Vendar 

je bila njena skrb odveč. Predavanje 

o Kočevarjih prejšnjega samo 

po dolžini ni doseglo, vse drugo je 

bilo tako novo in zanimivo, da je bilo 

vredno višarskih dni. Mag. Helena 

Jaklitsch je potomka Kočevarjev 

oziroma Kočevskih Nemcev, kot se 

je poimenovanje (namerno) uvajalo 

med vojnama in po njih. V nasprotju 

s splošno razširjenim mnenjem, da 

so bili to Nemci, nekako povezani 

z drugo svetovno vojno, je Helena 

razložila, da so se na slovensko ozemlje 

s Tirolske priselili v 14. stoletju, da 

bi kolonizirali gozdove in posesti 

zemljiškega gospoda. Tu so si ustvarili 

povsem svojo kulturo, se povezali z 

okoliškimi Slovenci, s katerimi so se 

vedno dobro razumeli, svojo smer 

razvoja je ubral tudi njihov jezik, ki je 

bil izoliran od nemškega. V najboljših 

časih jih je bilo okrog 25.000. Lepo 

so živeli vse do začetka nacionalnih 

gibanj, najslabše pa se jim je začelo 

goditi med drugo svetovno vojno, ko 

je za sovraštvo do njih zadostovalo, 

da so bili “Nemci”. Veliko so jih nasilno 

izselili, po vojni pobili, drugi so zbežali 

po svetu in se do danes niso vrnili. 

Šokirani smo bili ob dejstvu, da so njihove 

vasi po vojni zravnali z zemljo, 

in to tako temeljito, da so danes od 

cele vasi ostali le makadamska pot in 

morda ruševine dveh hiš. Misliti nam 

je dalo tudi dejstvo, da je to počela 

slovenska komunistična oblast – torej 

nismo bili Slovenci vselej ubogi in zatirani, 

ampak smo zatirali tudi sami. 

Danes se poskuša rešiti, kar se rešiti 

še da: nagrobnike, cerkve, dokumente, 

jezik, zgodovino … kar je ob 

še 90 živečih Kočevarjih v Sloveniji, od 

katerih ne znajo več vsi kočevarščine, 

precej težko delo. Še težje pa bo to 

najbrž spraviti v uradno narodno 

zgodovino. 

Za popolno sliko teh prijetnih dni je 

dovolj, če takim poučnim večerom 

prištejemo še najlepše možno vreme 

in čudovito smuko. Kot velik dar bodo 

ostali v nas in še dolgo odmevali tudi 

v našem delovanju.

Slovenci na avstrijskem Koroškem 

ZAMEJSKI DNEVNIK 

članstvo v eU dviguje 

ugled slovenščine 

čLanSTvo SLovenije v evroPSKi Uniji je PrineSLo SLovenceM v SoSeDnjih 

Državah KoriSTi na razLičnih PoDročjih, MeD KaTeriMi iMa zeLo PoMeMbno 

MeSTo oDnoS Do Učenja SLovenSKega jeziKa. TaKo na šTajerSKeM KoT na 

KorošKeM Se je zaniManje za Učenje SLovenščine Močno PovečaLo, večji 

jE tudI uGLEd SLoVENSKEGA jEzIKA PrI NAšIH SoSEdIH, štEVILo PrIjAVLjENIH 

Učencev K PoUKU SLovenSKega jeziKa narašča. 

ernest ružič 

Prijav k dvojezičnemu pouku 

na Koroškem je iz leta v leto 

več. V letošnjem šolskem letu 

je prijavljenih 2.141 otrok, to 

je nekaj manj kot 45 odstotkov vseh 

šolarjev, medtem ko je bilo lani teh 

učencev 2.110 ali dobrih 44 odstotkov 

otrok. Še 75 otrok obiskuje slovenščino 

kot izbirni predmet. Podatke je objavil 

deželni svet za šolstvo na avstrijskem 

Koroškem. Razveseljivo visoko je tudi 

število učencev, ki se na avstrijskem 

Štajerskem učijo slovenski jezik. V vseh 

šolah od Bad Radkersburga/Radgone 

do Gradca jih je prek 400, kar 

je zelo dober pokazatelj za manjšino, 

ki uradno šteje le nekaj prek 2 tisoč 

pripadnikov, medtem ko je Slovencev 

na Madžarskem po štetju nekaj prek 

3 tisoč, neuradno pa dva tisoč več, 

narodnostni oziroma dvojezični 

pouk pa obiskuje le okoli 150 učenk 

Inšpektorica Sabine Sandrieser: “Z 

vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je 

ugled slovenščine bistveno dvignil tudi 

pri nas na Koroškem.” 

in učencev. Toda v Porabju je drug 

problem, in sicer veliko zmanjšanje 

števila rojstev in otrok, ne glede na 

narodnostno pripadnost, medtem ko 

štajerski Slovenci nimajo ne narodnostnih 

ne dvojezičnih šol, marveč 

pouk slovenskega jezika, ki se je 

najprej oslanjal na potrebo po znanju 

jezika sosedov, v novejšem času pa 

govorijo tudi o učenju slovenščine kot 

jezika babic in dedkov, torej segajo k 

slovenskim koreninam na avstrijskem 

Štajerskem. 

Večje zanimanje za slovenščino je 

tudi v srednjih šolah. Na obeh gimnazijah 

za Slovence na Koroškem se 

slovenščine uči 506 dijakov, lani 503 

dijaki, 163 dijakov se uči slovenščine 

na dvojezični trgovski akademiji v 

Celovcu, na zasebni srednji šoli za 

gospodarske dejavnosti v Št. Petru pri 

Beljaku je 124 dijakov, lani 118. 

Deželna šolska inšpektorica Sabine 

Sandrieser, ki podrobno pozna 

razmere, poudarja: “S pristopom 

Slovenije k Evropski uniji se je ugled 

slovenščine bistveno dvignil tudi pri 

nas na Koroškem. Že samo številke 

prijav k dvojezičnemu pouku, ki 

naraščajo iz leta v leto, kažejo, da 

postajajo ljudje dvojezične regije 

za učenje slovenščine kot drugega 

deželnega jezika oziroma kot jezika 

soseda vedno bolj odprti in zavzeti.” 

Pri vstopu v šolo imajo otroci različno 

jezikovno znanje. Sabine Sandrieser: 

“Večina jih pride brez vsakršnega 

znanja slovenščine. V ljudskih šolah 

imamo za uvajanje obeh jezikov zelo 

dobre pogoje. Manjšinski šolski zakon 

predvideva, da je pouk v približno 

enakem obsegu obeh jezikov. Učitelji 

in učiteljice jemljejo to izobraževalno 

nalogo zelo resno in nudijo učencem 

in učenkam kakovosten dvojezični 

pouk. Nemščina in slovenščina 

morata biti v dvojezičnih šolah enakovredna 

jezika.” 

Drugačne so razmere na glavnih 

šolah, kjer je pouk slovenščine omejen 

na štiri jezikovne ure. “S tem obse- 

gom jezikovnega osvajanja učenci 

po zaključku glavne šole le težko 

dosežejo dobro jezikovno znanje v 

slovenščini. Z uvedbo Nove srednje 

šole pa vidim veliko priložnost, da se 

dvojezični pouk na sekundarni stopnji 

izboljša in da slovenščina pridobi na 

pomembnosti in ugledu. To bo treba 

doseči z različnimi poskusi in z novimi 

jezikovno-pedagoškimi modeli, za kar 

bomo potrebovali več kvalificiranih 

učiteljev,” izpostavlja inšpektorica 

Sabine Sandrieser. 

Zavod za šolstvo Republike Slovenije 

ob podpori ministrstva za 

šolstvo in šport že vrsto let organizira 

seminar slovenskega jezika in kulture 

tudi za učitelje z avstrijske Koroške. 

Udeležuje se ga okoli 50 učiteljic in 

učiteljev iz dvojezičnih ljudskih šol, 

glavnih in srednjih šol in iz šolskega 

urada v Celovcu. Za to šolsko leto 

je bil seminar v Laškem, kjer so se 

med drugim podrobno seznanili s 

slovničnim priročnikom Osnove slovenskega 

jezika, udeležencem pa so 

pripravili tudi kulturni program in jih 

pokazali aktivnosti v osnovni šoli. 

31

32 


Slovenci na avstrijskem štajerskem 

Politična participacija: 

tema z več obrazi 

in odgovori 

razMišLjaTi o PoLiTični ParTiciPaciji Manjšine je PoTrebno, venDar 

doKAj zAPLEtENo VPrAšANjE, KI So Mu KoS BoLj StroKoVNjAKI, rEcIMo dr. 

boriS jeSih, KaKor novinarji. če gre za Manjšino, KoT So SLovenci na 

AVStrIjSKEM štAjErSKEM, šE toLIKo BoLj. 


Do konca 

februarja bo v 

Pavlovi hiši v Potrni 

razstava likovnih 

del avstrijskega 

akademskega 

slikarja in grafika 

Christiana 

Großschädla in 

Gornjeradgončanke 

Antonije Grum, 

ljubiteljske 

slikarke in članice 

pevskega zbora 

Pavlove hiše. 

že ocena, da so Slovenci na 

Štajerskem po pomoti zapisani 

v Avstrijsko državno pogodbo, 

je dovolj ilustrativna 

za nekdanji odnos do te manjšine, ki 

šteje uradno nekaj čez dva tisoč, neuradno 

pa dvakrat toliko pripadnikov 

oziroma tudi slovensko govorečih 

Avstrijcev. 

Štajerski Slovenci niso bili organizirani 

do ustanovitve Kulturnega 

društva člen 7 leta 1988. Rečeno 

grobo: kot manjšina so obstajali zgolj 

na papirju, v ADP, kamor so jih uvrstili 

avtorji mednarodnega dokumenta, ki 

je državi po letu 1955 zagotovil samostojnost. 

Tudi Slovenci na Madžarskem 

niso imeli narodnostne organizacije, 

ampak jih je politika združila s hrvaško 

Več zanimanja za štajerske 

Slovence kažejo tudi domači in 

slovenski mediji 

in srbsko manjšino v Demokratično 

zvezo južnih Slovanov s sedežem v 

Budimpešti, ki je bila pod okriljem 

Domovinske ljudske fronte, madžarske 

različice Socialistične zveze v Sloveniji. 

Narodnostni odbor za slovensko, 

hrvaško in nemško manjšino je 

deloval na železnožupanijski ravni, 

medtem ko v Porabju ni bilo slovenske 

organizacije in ustanove. Morala se je 

zgoditi ustanovitev Zveze Slovencev. 

Primerjava med Slovenci na 

Madžarskem in avstrijskem Štajerskem 

do leta 1991 je dovolj zgovorna: 

položaj manjšine na Štajerskem je 

bil na najnižji točki, nižje v resnici ni 

mogel. Štajerski Slovenci niso zanimali 

politične oblasti v nekdanji Jugoslaviji 

in Sloveniji, čeprav je slednja imela 

aktiven odnos do Slovencev na 

Koroškem in v Italiji ter deloma do 

Slovencev na Madžarskem. 

NaPReDeK PRINeSe 

USTaNoVITeV KULTURNega 

DRUŠTVa čLeN 7 

Preobrat za štajerske Slovence 

pomenita dva dogodka, in sicer, 

kot že rečeno, ustanovitev prve 

narodnostne organizacije, KD člen 

7, in znanstveno srečanje leta 1993 

v Mariboru v organizaciji Slovenske 

akademije znanosti in umetnosti na 

temo Slovenci v avstrijski zvezni deželi 

Štajerski. Postopoma so se začeli vrstiti 

dogodki: stalne prireditve v Pavlovi 

hiši v Potrni - pri obnovi sta imela 

važno vlogo slovenski predsednik 

Milan Kučan in tedanji predsednik 

parlamenta, zdaj predsednik Avstrije 

Heinz Fischer - obiski slovenskih politikov, 

diplomatov, raziskovalcev, 

najpogosteje jezikoslovcev, prvi 

obisk deželne glavarke Štajerske 

Waltraud Klasnic, imenovanje dolgoletnega 

predsednika KD člen 7 

Branka Lenarta za stalnega člana 

sosveta za manjšine pri zveznem kanclerju, 

pozitiven odnos regionalne in 

lokalne politike do Slovencev, izha- 

janje dvojezične publikacije Signal 

ter Literarne in Znanstvene zbirke in 

ustanovitev prve kulturne skupine, 

zbora, v katerem pojejo pevci z obeh 

strani meje. 

ZDaj TUDI DoBeR DaN, 

ŠTajeRSKa! 

Stiki s Slovenci v Italiji, na Hrvaškem 

in Madžarskem ter večja pozornost 

koroških Slovencev do rojakov na 

Štajerskem, skrb Slovenije, razmah 

učenja slovenskega jezika v šolah 

ob meji in v Gradcu, vključevanje 

pomembnih umetnikov v programe 

Pavlove hiše, kjer so se sestali tudi 

člani Svetovnega slovenskega kongresa 

in etnologi iz Slovenije ter zamejstva. 

Več zanimanja za štajerske 

Slovence kažejo tudi domači in slovenski 

mediji, uresničen je dogovor 

o prisotnosti štajerskih Slovencev v 

TV oddaji Dober dan, Koroška, ki je 

postala še Dober dan, Štajerska – in 

nastal je obsežen seznam tega, kar 

se je zgodilo in se dogaja, vendar 

krog ni sklenjen, kajti življenje prinaša 

nove izzive za KD člen 7, ki mu od leta 

2007 predseduje mag. Suzanne Weitlaner, 

prej pa je društvo kar 13 let vodil 

Branko Lenart, prva predsednica 

je bila dr. Andreja Haberl Zemljič, 

eden vidnih pobudnikov ustanovitve 

društva pa dr. Wolfgang Gombocz. 

Če se bo razvoj nadaljeval v sedanji 

smeri, potlej bomo čez čas ugotavljali, 

kolikšna je politična participacija 

štajerskih Slovencev. Zastopstvo 

v gremiju pri zveznem kanclerju je 

premalo, nekaj več bi že pomenilo, 

če bi bili vključeni v lokalne in regio- 

nalne organe oblasti ali celo v štajerski 

deželni parlament, kot imajo zagotovljeno 

zastopstvo na vseh ravneh, 

tudi v državnem zboru, prekmurski 

Madžari in Italijani na Obali. Potem 

bodo prišli na vrsto tudi dvojezični 

topografski napisi, kajti ob lanski akciji 

na Koroškem so na Slovence na 

Štajerskem kar “pozabili”.

Slovenci v Porabju 


Med visokodebelnimi 

biseri 

rEGIoNALNA rAzVojNA AGENcIjA MurA 

V MurSKI SoBotI jE PrEdStAVILA dVA 

ProjeKTa čezMejnega SoDeLovanja 

MEd PrEKMurjEM IN SoSEdNjIMA 

MaDžarSKiMa zaLSKo in žeLezno 

žUPanijo, v KaTeri je TUDi Porabje. Prvi 

ProjEKt So VISoKodEBELNI BISErI, zNAN 

TUDi PoD iMenoM UPKač, Ki vKLjUčUje 

KrajinSKi ParK goričKo in Porabje, v 

druGEM ProjEKtu PA jE PoudArEK NA 

TUrizMU, na UreDiTvi 400 KiLoMeTrov 

doLGE KoLESArSKE StEzE. 


Projekt Visokodebelni biseri 

oziroma Upkač (po skoraj 

izumrli ptici smrdokavri) 

vključuje Nacionalni park 

Örség, v katerem so tudi Porabje in 

naselja v Krajinskem parku Goričko, 

z namenom ohranjanja, širitve in 

gospodarjenja s travniškimi sadovnjaki. 

Doslej je bilo več poskusov, da 

bi ohranili starejša sadna drevesa, 

predvsem jablane in hruške, vendar 

so bili rezultati pičli, razen izjem skoraj 

zanemarljivi, čeprav je sadovnjakov, 

zlasti pa posameznih dreves precej 

tako na porabski kot gorički strani. 

Nekaj vidnejših uspehov ima na 

Goričkem le sadjar Vlado Smodiš 

v Otovcih, medtem ko so bili doslej 

manj uspešni v Porabju. 

V projektu, vrednem skupaj dober 

milijon in dvesto tisoč evrov, so predvidene 

številne dejavnosti, med katerimi 

partnerji, Krajinski park Goričko 

in Razvojna agencija Slovenska 

krajina, oziroma Örség, poudarjajo 

tudi sprotno in strokovno spremljanje 

sprejetih nalog. Sodelavci z obeh 

strani zagotavljajo, da bodo skrbeli 

za varovanje okolja in hkrati prispevali 

pomemben delež h gospodarskemu 

razvoju in prijaznejšemu življenju v 

teh krajih. Tistim, ki se bodo vključili 

v projekt, bodo svetovali strokovnjaki, 

od izobraževanja do pomoči 

pri pridelovanju sadja in trženja proizvodov. 

Zaradi visokih ciljev dr. Bernard 

Goršak pravi, da projekt osmišlja Krajinski 

park Goričko in stike s Porabjem, 

željo po sodelovanju pa so izrazili tudi 

v avstrijskem Naravnem parku Raab - 

Raba. Dr. Tibor Marskovics iz leta 2002 

ustanovljenega Naravnega parka 

Örség – Stražna krajina s sedežem 

v Öriszentpetru, enem izmed skupaj 

desetih na Madžarskem, izpostavlja 

pomoč prebivalcem tako Porabja 

kot Goričkega, saj med njima ni bistvenih 

razlik. Gre za to, da se v tem, 

pretežno gričevnatem prostoru, 

ohranijo njive, travniki in sadovnjaki, 

s čimer se zaustavi zaraščanje nekoč 

kmetijske zemlje. V Örségu že imajo 

vzorčni in za obiskovalce odprt nasad 

starih sort jablan, načrtujejo še ureditev 

posebne kmetije, kjer se bodo 

ukvarjali samo s sadjarstvom. Pri tem 

računajo predvsem na strokovno 

pomoč iz Slovenije. 

Andreja Kovač, ki vodi Razvojno 

agencijo Slovenska krajina, poudarja, 

da morajo sadovnjaki prinašati lastnikom 

ustrezen, primeren dohodek, 

kajti drugače ne bo interesentov, 

zlasti mladih. Zato tudi povezava v 

pridelovalno skupnost, saj je ustrezna 

organizacija edina pot do dobrih rezultatov. 

Tudi v Porabju bodo zgradili 

Hišo porabskih jabolk, v kateri bo oprema 

za predelavo sadja. Na mlade 

kmete in strokovno pomočjo le-tem 

prek kmetijske svetovalne službe 

računa tudi dr. Bernard Goršak iz KP 

Goričko. 

V projekt Upkač je vključena tudi 

skrb za ptice. Za začetek bodo v 

krošnje dreves namestili 50 gnezdilnic 

za smrdokavro (upkača) in za veliki 

skovik, kajti v petih letih je ostala le 

petina dveh, v teh krajih značilnih 

ptic, ocenjuje dr. Primož Kmecl iz 

Društva za opazovanje ptic v Sloveniji. 

eVRoPSKI DeNaR Za 

TURISTIčNI PRojeKT 

Z letošnjim letom poteka med 

Pomurjem in sosednjima Zalsko in 

Železno županijo turistični projekt, za 

katerega bo na voljo milijon in tristo 

tisoč evrov, poudarek pa je na ureditvi 

400 kilometrov dolge kolesarske 

poti. Projekt so začeli pripravljati pred 

dvema letoma, zaključen pa bo leta 

2014. Popotnikom bosta na voljo dve 

osrednji točki, kjer bodo imeli na voljo 

vse, kar potrebujejo za kolesarjenje, 

vključno s promocijskim materialom 

in ogledom krajših filmov. Omenjena 

projekta in tudi nekateri dosedanji, ki 

so ravno tako v uresničevanju, kažejo 

na dokaj uspešno pridobivanje denarja 

iz evropskih skladov. Seveda pa 

so pričakovanja usmerjena predvsem 

k rezultatom, ki bodo v prid prebivalcem 

ob meji. Zapisano v projektih se 

kaže pogosto zelo preprosto, v praksi 

pa je drugače. 

Na Goričkem 

in v Porabju 

je ohranjenih 

precej travniških 

sadovnjakov, ne 

sicer na velikih 

površinah, ampak 

bolj posamično, 

po nekaj dreves, 

zato bodo nujna 

povezovanja in 

sodelovanje pri 

ohranjanju, novih 

nasadih starih 

sort, pri predelavi 

in trženju. V 

Krajinskem parku 

Goričko so za 

koordinacijo 

zaposlili ustrezno 

usposobljenega 

strokovnjaka. 

V Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru 

so pripravili razstavo starih sort jabolk in izdelkov iz njih: sokov 

in krhljev. 

33

Darko Šonc, 

predsednik KD 

Slovenski dom: 

“Medtem ko so 

meddržavne 

institucionalne 

kulturne in 

umetniške vezi na 

visoki ravni, bi bilo 

lahko sodelovanje 

z manjšinskimi 

društvi bolj 

pestro.” 

34 


“Vsako priznanje, tudi omenjeno, 

vzbuja poseben občutek. 

Doživel sem ga kot odlikovanje 

celotni slovenski skupnosti na 

Hrvaškem, ne le kot osebno priznanje. 

Brez slovenske skupnosti na Hrvaškem 

ga ne bi bilo, saj je celotna skupnost 

prispevala k delu, ki sem ga opravljal 

skozi vsa ta leta,” je dejal Šonc. 

Verjetno ni zavednega Slovenca na 

Hrvaškem, ki ni spoznal ali vsaj slišal za 

Darka Šonca, ki je leta 1993 prevzel 

vodenje najstarejšega dejavnega 

kulturnega društva Slovencev v Evropi, 

Slovenskega doma v Zagrebu. 

Tudi številni domačini cenijo njegova 

prizadevanja za ohranjanje slovenske 

kulture in jezika na Hrvaškem, uspehe 

pri povezovanju tam živečih Slovencev 

ter krepitev dobrih odnosov med Slovenijo 

in Hrvaško, kar so prepoznali 

tudi v Ljubljani, ko so mu ob letošnjem 

kulturnem dnevu podelili prestižno 

državno odlikovanje. 

Družina Šonc se je preselila v 

Zagreb iz Maribora, ko je bil Darko 

še otrok, v začetku petdesetih let 

prejšnjega stoletja. V Zagrebu je 

odraščal in se izobraževal, prve bolj 

redne stike s Slovenskim domom 

pa je ustvaril v sedemdesetih letih 

prejšnjega stoletja. Leta 1993 je kandidiral 

za predsednika Slovenskega 

doma in bil na ta položaj tudi izbran. 

Takrat je bil Slovenski dom na “nizkih 

vejah”, saj imajo vsa društva svoje 

Slovenci na Hrvaškem 

“odlikovana 

je celotna 

slovenska 

skupnost na 

hrvaškem” 

PrEdSEdNIK SLoVENSKEGA doMA V 

zagrebU, 65-LeTni DarKo šonc, je 

FebrUarja PrejeL Državno oDLiKovanje 

zA PoSEBNE zASLuGE od PrEdSEdNIKA 

rEPuBLIKE SLoVENIjE dANILA türKA. o 

VISoKEM PrIzNANju IN doLGoLEtNEM 

dELu V SLoVENSKI SKuPNoStI SMo SE z 

NjIM PoGoVArjALI V zAGrEBu. 

goran ivanović, STa 

vzpone in padce. Stanje v slovenskem 

kulturnem društvu bilo takrat slabo, 

ljudje so se celo prerekali, tako da 

smo ga leta 1993 praktično začeli 

graditi znova, čeprav njegova zgodovina 

sega v leto 1929. Obnoviti smo 

morali članstvo, znova pridobiti tako 

stare kot nove člane. Danes imamo 

približno tisoč registriranih članov, 

društvo pa je urejeno in stabilno. 

Vse smo dosegli z dogovori. Ravno 

beseda “dogovor” je bila ob tem zelo 

pomembna, ker smo se dogovarjali o 

vsem - kakšne bodo naše dejavnosti 

in kaj si člani želijo. Začeli smo oblikovati 

ljubiteljske skupine, kot so pevski 

zbor, ansambel, literarna in likovna 

skupina. 

Kaj bi morda še lahko izpostavili 

kot pomembnejše dosežke 

Slovenskega doma med vašim 

predsednikovanjem? 

Eden velikih dosežkov je obnova 

časopisa Odmev, ki je izhajal le 

nekaj let po utemeljitvi društva leta 

1929. Preimovanovali smo ga v Novi 

odmev in ga objavljamo trikrat ali 

štirikrat na leto. Spremljamo vse dogodke 

in dejavnosti društva in lahko 

rečemo, da imamo svoj časopis, ki je 

zelo pomemben za našo skupnost. 

Poleg tega smo na stežaj odprli 

vrata gostom, ker je za dogodke, ki 

jih pripravljamo, pomembno imeti 

tudi občinstvo. O svojih dejavnostih 

smo redno obveščali javnost v Zagrebu, 

s kakovostnimi programi pa 

smo občinstvo tudi pridobili. Med 

pomembnimi dosežki so vsekakor tudi 

monografije. Ob lanskem kulturnem 

prazniku smo predstavili monografijo 

Slovenski umetniki na hrvaških odrih, 

ob letošnjem Prešernovem dnevu 

pa monografijo Slovenske barve v 

hrvaški likovni umetnosti. Pripravljamo 

tretjo, ki bo predstavila Slovence v 

hrvaškem športu, medtem pa smo 

se domislili, da bi uredili tudi četrto, 

in sicer o Slovencih, ki so prispevali k 

hrvaški znanosti. S tem bi tudi sklenili 

zgodbo o monografijah. Mislim, da je 

pomembno, da sedanja generacija 

Slovencev v knjigah zapiše vse, kar 

smo Slovenci skozi zgodovino prispevali 

k hrvaški družbi, v znanosti, umetnosti, 

kulturi in športu. 

Koliko ste kot predsednik Slovenskega 

doma dejavni tudi kot politični 

predstavnik Slovencev na Hrvaškem? 

Tega še vedno nimam rad, vendar 

sem se kot predsednik Slovenskega 

doma in predsednik Zveze slovenskih 

društev na Hrvaškem razvijal 

tudi v tej smeri. Nisem politik, a sem 

moral začel politično razmišljati. Dejaven 

sem v različnih forumih, kot je 

svet za nacionalne manjšine, sem 

zunanji član odbora za človekove 

pravice v hrvaškem saboru, bil sem 

tudi predsednik koordinacije svetov

manjšin v Zagrebu. Takšnih funkcij je 

še in še in želim si, da bi me na vseh 

teh položajih nadomestili mlajši. Pred 

parlamentarnimi volitvami leta 2003 

smo v slovenski skupnosti celo poskusili 

dobiti svojega poslanca in sem kandidiral 

za hrvaški sabor. Na koncu je bil 

izvoljen kandidat bošnjaške manjšine, 

Šemso Tanković. Če bi bil osebno bolj 

ambiciozen, bi bil verjetno izvoljen, 

kljub temu, da so Bošnjaki s 30.000 

pripadniki številčnejša manjšina na 

Hrvaškem kot Slovenci. To je bil izlet v 

politiko, ki ga ne bi več ponovil. 

Koliko bi bilo pomembno za slovensko 

manjšino, da vendar nekoč dobi 

svojega poslanca v saboru? 

Predvsem se lepo sliši, sicer pa ne 

bi šlo zgolj za poslanca slovenske 

manjšine, temveč za predstavnika 

petih manjšin - albanske, bošnjaške, 

črnogorske, makedonske in slovenske, 

ki sicer v posebni volilni enoti 

skupaj volijo enega poslanca. Edini 

razlog, zaradi katerega sem takrat 

kandididiral, so bili hrvaško-slovenski 

odnosi, ki so bili na zelo nizki ravni. 

Menil sem, da bi v saboru lahko 

določene zadeve premaknil na 

boljše. 

Sicer pa ste prispevali k ureditvi 

odnosov med Hrvaško in Slovenijo, 

ne glede na neuspeh na parlamentarnih 

volitvah. 

Prispevali smo z dejanji naših 

društev. Vedno govorimo in bomo 

govorili, da Slovenci s Hrvati v zgodovini 

nikoli nismo bili sprti, k večjemu 

smo se skupaj borili proti skupnim 

sovražnikom. To je velika razlika med 

slovensko manjšino na Hrvaškem in 

slovensko manjšino v Italiji, Avstriji ali 

na Madžarskem, kjer so bili Slovenci 

sprti z večinskim narodom. Na 

Hrvaškem je bila manjšina most med 

Slovenijo in Hrvaško. 

Radi poudarjate, da slovenska 

manjšina na Hrvaškem nima nobenih 

težav ko gre za statusna vprašanja, 

posebej po sprejetju ustavnega zakona 

o pravicah nacionalnih manjšin 

leta 2002. Kakšni so standardi za 

manjšine na Hrvaškem? 

Hrvaška je ena redkih evropskih 

držav, ki ima ustavni zakon o pravicah 

nacionalnih manjšin in je vse lepo 

urejeno. Lahko rečem, da je uveljavila 

nove standarde, ki so lahko zgled 

mnogim evropskim državam. Pri uveljavljenu 

zakona so sicer določene 

težave, ki jih počasi rešujemo, kot so 

zapleti pri zahtevah za spremembo 

narodnosti pri vpisu v hrvaške volilne 

sezname. Sicer pa zakon vsaki 

manjšnini, ne le slovenski, zagotavlja 

različne pravice, od uporabe in 

izobraževanja v svojemu jeziku do 

izvolitve predstavnikov v manjšinske 

svete v lokalnim samoupravi. To so 

visoki standardi, za njihovo izpolnitev 

pa je pomembna tudi dobra 

politična organiziranost manjšine. 

Slovenci se ob tem nismo izkazali, to 

je del naše mentalitete. 

Na območju Varaždinske županije 

so celo v osnovnih in srednjih šolah 

uvedli pouk slovenskega jezika... 

Zakon o izobraževanju v jezikih narodnih 

manjšin so najprej imeli na Reki, 

dopolnilni pouk slovenskega jezika pa 

imamo tudi v društvih v Zagrebu, na 

Reki in v Splitu. V Varaždinu so izkoristili 

zakonsko možnost uvajanja pouka 

v šole ter uspešno izvedli anketo, v 

kateri so starši potrdili, da si želijo, da 

bi se njihovi otroci učili slovenščine v 

šolah. Podobno anketo pripravljamo 

tudi v Zagrebu. 

Ali je slovenska manjšina na 

Hrvaškem zato bolj čutila zamrznitev 

političnih odnosov med slovensko 

blokado hrvaških pogajanj z Evropsko 

unijo? 

Priznati moramo, da se je to čutilo, 

ni pa šlo za noben organiziran pritisk. 

Čeprav bi se morala tudi v takšnih 

okoliščinah boriti za svoje pravice, 

se je manjšina zaradi strahu umirila. 

Tudi sam sem se bal hujših incidentov... 

A vse se je končalo zelo dobro. 

Celotno ozračje je bilo nezaželeno in 

popolnoma nepotrebno. Zdaj, ko so 

zadeve urejene, ali, če smo iskreni, 

bolj pometene pod preprogo, so se 

odnosi čez noč popravili. 

Kakšno pa je sodelovanje med slovenskimi 

društvi na Hrvaškem? 

Leta 1992 sta bili le dve slovenski 

društvi na Hrvaškem, Slovenski 

dom v Zagrebu in Bazovica na Reki. 

Slovenci smo na Hrvaškem čez noč 

postali manjšina, potem ko smo bili 

70 let konstitutivni narod v različnih 

državnih tvorbah. Pomembno je bilo, 

da so se vsa slovenska društva samoorganizirala, 

nihče tega ni sprožil iz 

Slovenije. Društva so bila utemeljena 

po celotni Hrvaški, ob obali - od Dubrovnika 

preko Lovrana do hrvaške 

Istre ter v Varaždinu in Osijeku. Danes 

imamo 16 društev in zvezo slovenskih 

društev. Sicer pa je za vsako društvo 

pomembno, da je dejavno, ni zgolj na 

papirju, da zaživi s polnimi pljuči, do 

potrebnih sredstev pa prideš z vztrajnostjo. 

Vsa društva obeležujejo slovenske 

praznike in obletnice, imamo 

programe, včasih si tudi pomagamo 

med seboj... 

Koliko je potem uresničena zamisel o 

skupnem kulturnem prostoru? 

To je bila dobra zamisel, ki je prišla 

iz Slovenije, sicer pa vemo, da slovenski 

kulturni prostor ni zaživel. To 

lahko rečem tudi v imenu Slovencev 

iz Avstrije in Italije, pogrešam pa 

trdnejše vezi z matično državo, zlasti 

ko gre za finančna sredstva, ki jih 

Slovenija namenja Slovencem zunaj 

matične države. Urad za Slovence v 

zamejstvu in po svetu je pravi naslov 


za dogovor o višini sredstev za posamezne 

dejavnosti ali zahtevnejše 

projekte. Medtem ko so meddržavne 

institucionalne kulturne in umetniške 

vezi na visoki ravni, bi bilo lahko sodelovanje 

z manjšinskimi društvi bolj 

pestro. 

Kako gledate na prizadevanja 

Hrvaške, da bi hrvaška skupnost 

v Sloveniji dobila status narodne 

manjšine? 

Vsekakor je bolje, če ima manjšina 

status, ki je temelj za njen razvoj. 

Hrvaška manjšina v Sloveniji bi 

bila prava partnerka slovenski na 

Hrvaškem, sicer pa Hrvati v Sloveniji 

nimajo pravega zagona, da bi zaživeli 

kot hrvaška skupnost v celotni slovenski 

družbi. Ureditve vprašanja manjšin 

v Sloveniji in na Hrvaškem ni mogoče 

primerjati. V Sloveniji so z deklaracijo 

o manjšinah naredili šele prvi korak 

proti visokim standardom manjšinskih 

pravic. Hrvaška skupnost v Sloveniji 

pa lahko z dobro organizacijo marsikaj 

doseže in izpostavi svoje zahteve, 

kot smo počeli tudi sami na Hrvaškem. 

Kako vidite bližjo prihodnost Slovenskega 

doma, posebej v luči bližajoče 

se 85. obletnice? Niti stoletnica Slovenskega 

doma ni več tako daleč. 

Lahko smo zadovoljni s tem, 

kar imamo. Obstaja pa težava, 

kako pritegniti mlade, ne le v Zagrebu, 

temveč pri vseh slovenskih 

društvih na Hrvaškem. Mladi, s katerimi 

računamo, so v svojem svetu, 

razmišljajo o drugih stvareh v življenju, 

predvsem o zaposlovanju in eksistenci. 

Kulturo in umetnosti imajo „pod B“. 

Sicer pa, ko prideš v 40. leta - govorim 

iz lastnih izkušenj - te začenja zanimati, 

kdo in od kod si. Obeti torej so, 

vendar se mora s tem kdo nenehno 

ukvarjati. 


35

36 

ŠPORT 

Nogomet 

Brazilci, 

morda nas 

le ne bo 

SLoVENIjA Pod NoVIM 

StroKoVNIM VodStVoM 

NE NAjdE NoVE IGrE, VSE 

boLj očiTno Pa je TUDi, Da 

ji za Prenovo Kronično 

PrIMANjKujE VrHuNSKIH 

IGrALcEV. 

Franci božič 

Se še spominjate optimističnega 

članka na teh straneh 

po avgustovskem žrebu skupin 

kvalifikacij za SP v Braziliji? 

Solidna forma slovenske nogometne 

reprezentance sredi zadnje sezone 

in še boljši obeti ob pričakovanem 

napredku mladega vala igralcev so 

v konkurenci z Norveško, Švico, Albanijo, 

Ciprom in Islandijo (skupina je 

bila ocenjena za najlažjo v zgodovini 

slovenskih nastopov v kvalifikacijah za 

nastope na velikih tekmovanjih) vlivali 

veliko upanja, da bi se naša reprezentanca 

lahko prek prvega mesta prvič 

celo neposredno uvrstila na zaključni 

turnir. Toda razmere so se medtem 

– žal - spremenile na slabše. Ne toliko 

zaradi napredka Norvežanov in 

Švicarjev kot zaradi zelo vidnih znamenj 

krize znotraj in okrog slovenske 

reprezentance. Slovenija pod novim 

strokovnim vodstvom ne najde nove 

igre, vse bolj očitno pa je tudi, da 

ji za prenovo kronično primanjkuje 

vrhunskih igralcev. Po pičlih sedmih 

mesecih bi tedanji naslov lahko aktualizirali: 

Brazilci, morda nas le ne bo. 

IgRa BReZ PRePoZNaVNega 

KoNcePTa 

To sta potrdila zelo skromna nastopa 

doma z reprezentancama ZDA 

(2:3) in Škotske (1:1). Novi svetlo modri 

dresi s Triglavom v zeleni in beli barvi 

so pravzaprav edino svetlo znamenje 

v slovenskem taboru, najbolj 

kritična pa je igra brez ustreznega 

prepoznavnega koncepta, ki je posebej 

zaznamovala slovenske nastope 

za zadnje SP v Južni Afriki. Potem ko 

je moštvo s Slavišo Stojanovićem in 

sodelavci dobilo novo strokovno 

vodstvo, v katerem pa ni tako 

močnega drugega pogleda, kot ga 

Foto: BOBO 

je v Kekovem mandatu predstavljal 

Milan Miklavič, je iz težko razumljivih 

razlogov izgubilo dva stebra stare 

zasedbe – kapetana Roberta Korena 

in Milivoja Novakoviča, ki sta se samovoljno 

poslovila od reprezentance. 

Ob skromnih slovenskih potencialih se 

je to že pokazalo kot hud hendikep. 

To se je zgodilo potem, ko vodstvo 

NZS izredno zaslužnih igralcev po 

nekaj malo slabših igrah ni zaščitilo 

pred nesramnimi napadi peščice 

navijačev na internetnih straneh. 

Slovo obeh zvezdnikov lahko mirne 

vesti pripišemo njuni užaljenosti, ki je 

žal ni znal zajeziti novi selektor Slaviša 

Stojanovič. In si pridobiti njunega 

pristnega zaupanja. Še zlasti vidna je 

izguba Roberta Korena, za katerega 

za zdaj še ni zamenjave. Mladi Rene 

Krhin sicer res veliko obeta, toda 

žal podobno kot pri Interju tudi pri 

Bologni ne igra. Novakovič, ki je pri 

Kölnu trenutno poškodovan, je lažje 

pogrešljiv, saj se v ospredje prebija 

veliki golgeterski up Tim Matavž, 

ki smo ga zaradi poškodbe tako 

pogrešali na zadnji tekmi s Škoti. 

SLoVeNSKIM 

NogoMeTaŠeM Se Ne 

ceDITa MeD IN MLeKo 

Vsekakor se bo slovenskim 

navijačem do začetka kvalifikacij 

septembra s Švico v Ljubljani še krepko 

kolcalo po izkušnjah in mojstrstvu 

Korena in Novakoviča. Oba sta bila 

kritik navijačev deležna tudi kot žrtvi 

sistema v zadnjem neuspešnem obdobju 

prejšnjega selektorja Matjaža 

Keka. Problemov s sistemom igre 

tudi Slaviša Stojanovič še ni razrešil, z 

Američani je igral z dvema težkima 

napadalcema, s Švicarji z enim lahkim. 

Do takšnih nelogičnosti prihaja, 

ker selektor model igre preveč prilagaja 

razpoložljivim igralcem. Od 

ideala, da je osnova model igre, ki 

se mu prilagaja izbor igralcev, je Slovenija 

trenutno še daleč. 

Slovenskim nogometašem v tujini se 

ne cedita ravno med in mleko. Branilec 

Mišo Brečko je na primer zašel 

na strani evropske črne kronike, ko 

je po klubski pustni zabavi v Kölnu, 

ki se je je udeležil tudi sloviti voznik 

formule 1 Michael Schumacher, pijan 

sedel za volan svojega džipa in z 

uničenim vozilom pristal na železniških 

tirnicah. In si prislužil 25 tisoč evrov 

klubske kazni, po kateri pa je na 

srečo stopnjeval formo. Trenutno ob 

sijajnem Timu Matavžu pri PSV Eindhovnu, 

ki zadeva kot za stavo, dobro 

igrajo še vratar Samir Handanovič 

pri Udineseju (razglasili so ga celo za 

najboljšega vratarja v Italiji), Bojan 

Jokič in Boštjan Cesar pri Chievu ter 

štoper Marko Šuler, potem ko se je 

iz Belgije preselil v Izrael. Preostali 

reprezentanti imajo večje ali manjše 

težave. Tudi veliki up Josip Iličić, ki po 

sanjskih predstavah pri Palermu igra 

le še spremenljivo. Njegov soigralec 

Armin Bačinovič, ki naj bi postal 

naslednik kapetana Roberta Korena, 

je resno poškodovan, potem ko je 

zaradi neresnega pristopa pristal v 

nemilosti trenerja. Podoben je položaj 

z Valterjem Birso, ki po selitvi iz Francije 

v Genovo nikakor ne najde samega 

sebe – tudi zaradi premajhne 

ambicioznosti in angažiranosti. Mladi 

Rene Krhin tudi pri Bologni – podobno 

kot prej pri Interju – ne igra, Zlatan 

Ljubijankič v Belgiji in Nejc Pečnik na 

Portugalskem prav tako ne blestita. 

Dotok igralcev iz domače lige 

je še naprej skromen, nad čimer je 

zelo razočaran športni direktor Maribora 

Zlatko Zahovič, ki meni, da bi 

morali njegovi igralci po uspešni evropski 

sezoni v reprezentanci igrati 

vidnejšo vlogo. Golgeter Maribora 

v evropski ligi Dalibor Volaš je sicer 

dočakal selektorjev vpoklic, ne pa 

tudi debija. Tudi njegov soigralec Aleš 

Mertelj Stojanoviča še ni prepričal, 

najboljši strelec slovenske lige Dare 

Vršič iz Olimpije pa ostaja igralec za 

zadnje minute. 

Veliko upanja pa vzbujajo igralci iz 

uspešne mlade reprezentance (Berič, 

Oblak, Vučkič, Lazarevič, Mevlja…), 

toda morali bodo še dozoreti. Brazilija 

bo zanje žal še prezgodaj.

ach IZgUBIL V fINaLU 

Odbojkarji ACH Volleyja so v finalu 

srednjeevropske lige v Humenneju na 

Slovaškem izgubili proti avstrijskemu 

prvaku Hypu Tirol z 1:3. Ljubljančani tako 

niso osvojili petega naslova v tej ligi. 

Slovenski prvaki so razloge za poraz našli 

v slabšem sprejemu, napakah pri servisih 

(15) in slabi realizaciji napadov. S 24 

točkami je bil sicer najučinkovitejši igralec 

korektor Klemen Čebulj, ki je odlično 

nadomestil poškodovanega Alena Šketa. 

V vrstah Hypa je slovenski reprezentant 

Davor Čebron dosegel šest točk. »Ekipa 

Hypo Tirola je bila letos boljša od nas. Še 

zlasti se je izkazala s servisom. Lahko ji le 

čestitam,« je poraz športno priznal trener 

Igor Kolaković. 

KRIM oSTaL PReD VRaTI 

PoLfINaLa 

Foto: BOBO 

Rokometašice Krima Mercatorja se še 

šesto leto zapored niso uvrstile v polfinale 

lige prvakinj. Trener Tone Tiselj je tako 

kot pred njim Marta Bon trikrat obstal 

v glavnem delu tekmovanja, v kateri 

se je merila najboljša osmerica. Krim 

je po dvakrat izgubil z Budućnostjo in 

Valceo ter obe zmagi dosegel proti 

Metzu, tudi za konec v Stožicah. Po tekmi 

so se od navijačev poslovile Gorica 

Ačimović, Kristina Bille-Hansen in Ibolya 

Mehlmann, ki odhajajo drugam. V klubu 

napovedujejo, da bodo zvabili primerne 

okrepitve in v novi sezoni še bolj odločno 

napadli evropski vrh. 

LeKaI ceLjSKa oKRePITeV 

Rokometni klub Celje Pivovarna Laško 

se je okrepil z Matejem Lekaijem. Srednji 

zunanji igralec, ki igra tudi za madžarsko 

izbrano vrsto, je podpisal dveletno 

pogodbo, v Slovenijo pa bo prišel 

poleti. Gre za 190 centimetrov visokega 

23-letnega rokometaša madžarskega 

Pick Szegeda, ki igra na mestu srednjega 

zunanjega. Prav tam so bili 17-kratni 

slovenski prvaki najbolj ranljivi. Lekai je 

bil na seznamu želja številnih evropskih 

klubov. “Vesel sem, da smo se dogovorili 

z njim. Lekai je zelo nadarjen rokometaš. 

Kljub mladosti že ima veliko izkušenj 

s tekmovanji na najvišji ravni,” se je 

okrepitve razveselil trener Vladan Matić. 

aTLeTI RaZočaRaNI 

Vsi slovenski atleti, tudi obe kandidatki za 

finale, Marija Šestak in Snežana Rodić, so 

že uvodni dan svetovnega dvoranskega 

prvenstva v Turčiji obtičali v kvalifikacijah. 

Bližje uvrstitvi v finale troskoka je bila 

Šestakova, ki je imela s 14,05 metra deveti 

izid. Prav v zadnjem skoku kvalifikacij jo 

je prehitela Kubanka Yargeris Savigne 

(14,09) in se zavihtela v finalno osmerico. 

Rodićeva je ostala brez rezultata, saj 

je trikrat prestopila. Izpadel je tudi Vid 

Tršan, ki je v teku na 800 metrov s časom 

1:53,64 v svoji skupini zasedel 4. mesto. 

V kvalifikacijah teka na 60 m z ovirami 

je nastopila še Marina Tomič, ki pa je 

tudi izpadla. V povsem ponesrečenem 

nastopu je dosegla 24. čas (8,67). 

ŠPILaK TIK PoD SToPNIčKaMI 

Simon Špilak je s četrtim mestom na 

gorskem kronometru, osmi in zadnji etapi 

70. kolesarske dirke Pariz-Nica, zadržal 

četrto mesto v skupnem seštevku. V 

vožnji na čas na Col d’Eze je bil najhitrejši 

Bradley Wiggins, ki je potrdil končno 

zmago. Špilak, član Katjuše, je zaostal 47 

sekund, skupno pa minuto in 24 sekund. 

Prekmurec je za Špancem Alejandrom 

Valverdejem zaostal za 14 sekund, kolikor 

je zmanjkalo za prve slovenske stopničke 

na tej dirki. Špilak je izenačil najboljši 

slovenski dosežek na dirki, leta 2007 je 

bil četrti tudi Tadej Valjavec. Z dirko je 

bil zadovoljen tudi Grega Bole, ki je bil v 

ospredju v šprintih, Jani Brajkovič pa je 

glede na dosežke v prejšnjih sezonah (7. in 

12. mesto) pričakoval več kot 56. mesto. 

DUgoNjIć gRe V LoNDoN 

Plavalec Damir Dugonjić je z izidom 

1:00,60 na 100 metrov prsno dosegel 

olimpijsko normo A za nastop na 

poletnih olimpijskih igrah v Londonu. 

Boljši od koroškega plavalca je bil le 

ŠPORT 

šPortNE NoVIcE P. Z. 

aktualni olimpijski prvak Japonec Kosuke 

Kitadžima (1:00,13). Dugonjićev izid bi na 

zadnjih olimpijskih igrah, ko so plavalci še 

nastopali v visokotehnoloških kopalkah, 

pomenil 11. mesto. Dugonjić, ki študira 

v ZDA, se bo na London pripravljal v 

Sloveniji, kjer bo vadil pod budnim 

očesom trenerja Matije Medveška. 

SMRT ZaSeNčILa USPeh 

fLISaRja 

Foto: BOBO Foto: BOBO 

Mariborčan Filip Flisar, znan po košatih 

brkih, je postal skupni zmagovalec 

svetovnega pokala v smučarskem 

krosu. Zadnja tekma v Švici je bila sicer 

odpovedana zaradi tragične smrti 

Kanadčana Nicka Zoricica. Za končno 

uvrstitev so tako obveljali rezultati 

kvalifikacij, v katerih je bil najhitrejši Flisar. S 

tretjo letošnjo zmago je prevzel vodstvo v 

svetovnem pokalu, ker pa so organizatorji 

odpovedali tudi nedeljsko zadnjo 

tekmo, je postal skupni zmagovalec. 

“Vsekakor se ne morem veseliti, saj je 

umrl moj prijatelj. Z Nickom sva se odlično 

razumela, njegove korenine so bile v 

nekdanji Jugoslaviji, zdaj ne vem točno, 

ali je izhajal s Hrvaške ali iz Srbije. Vsi 

smo pretreseni, a se bomo s tem morali 

sprijazniti. Konec koncev je to ekstremni 

šport,” je bil pretresen Flisar, ki je potem 

vendarle spregovoril o uspehu: “Od 

zmage finančno ne bom imel ničesar, 

verjamem pa, da bom posledično dobil 

več denarja od pokroviteljev. Vsekakor 

na nadaljevanje kariere gledam 

optimistično. Dokazal sem, da se ne šalim, 

da nameravam vztrajati v svetovnem 

vrhu.” 

37

38 

TU SMO DOMA 

Iz Porabja se je v tujino izselilo veliko tamkajšnjih Slovencev. 

Njihove hiše so ostale, nekatere z neznanim lastnikom, 

nekatere brez njega, nekaterim se obeta tudi prenova. 

Do avtobusne postaje ali točilnice je najbolje priti s kolesom. 

Števanovci na obzorju. 

Fotoreportaža 

Porabje – kjer 

se čas ustavi 

na običajneM zeMLjeviDU SLovenije 

BoStE MEStEcE MoNoštEr ALI Po 

MaDžarSKo SzenTgoTTharD TežKo 

NAšLI, VErjEtNo GA SPLoH NE BoStE. 

NEMArA to NI PoSLEdIcA PoPoLNE 

ignorance, aMPaK gre za nePoSrečeno 

KoMBINAcIjo GEoGrAfSKE LEGE IN 

forMAtA zEMLjEVIdoV. KAKorKoLI, 

PorABjE IMA VELIKo oPrAVItI S SLoVENIjo, 

PoStAVILI So cELo SVoj trIGLAV… MALI 

TrigLav. v Tej PoKrajini začenjaMo 

Serijo FoTorePorTaž iz SLovenSKega 

zAMEjStVA. 

besedilo in fotografije: andrej blatnik 

Prekmurje se nam zdi svetlobna 

leta daleč od Ljubljane. 

Tam teče čas počasneje, 

govorijo drugače… živijo 

drugače. Prebivalci Murske Sobote 

bi vam tako predstavili Porabje, ki je 

od “Murske” oddaljeno le lučaj ali 

dva. Velike zasluge za to ima “železna 

zavesa”, ki je v realsocialističnih 

časih, o katerih smo danes komaj 

še pripravljeni kaj slišati, ločevala 

tudi Madžarsko in Slovenijo. Sorodniki 

so živeli na obeh straneh meje, 

ki se na sorodstvene vezi ni ozirala, 

tako so bili ljudje v Porabju zares 

izolirani. Madžarska je bila do regije 

mačehovska in, ko se je zagrnila 

“železna zavesa”, se je za Porabske 

Slovence čas na nek način ustavil. 

jeZIK NI oVIRa 

Medtem ko se je v Prekmurju 

jezik spreminjal, je v Porabju ostal 

takšen, kot je bil, in še dandanes 

Porabski Slovenci uporabljajo staro 

prekmurščino, ki jo prebivalec osrednje 

Slovenije kaj težko razume. V sili pa 

jezikovne pregrade izpuhtijo. 

Nekega sončnega dopoldneva 

sem med klatenjem po dolini reke 

Rabe pristal v obcestnem jarku, 

nemočen kot želva na hrbtu. Ne 

bom vam kradel časa in potrpljenja 

s popisovanjem okoliščin, ki so me 

pripeljale v ta ponižujoči položaj, za 

celotno zgodbo je pomembnejša 

rešitev katastrofe. Mimo je pripeljal 

majhen avtomobil, ustavil, voznik je 

izstopil in mi posvetil vso pozornost. 

Govorila sva vsak po svoje, razumela 

nisva niti besedice drug drugega, 

oba pa sva natančno vedela, za kaj 

gre. K sreči sem premogel vlečno 

vrv in je mimo pripeljal še smetarski 

avto s tremi krepkimi smetarji, ker sam 

avtomobilček ne bi zvlekel slabi dve 

toni pločevine nazaj na cesto. Stvar 

je bila opravljena na mah, potem je 

bilo treba obiskati še vaško gostilno, 

pogovarjali se ravno nismo, smo se pa 

razumeli in dobrovoljno nazdravljali. 

MačehoVSKa MaDžaRSKa 

Porabski Slovenci živijo v sedmih 

vaseh (Andovci, Dolnji Senik, Gornji 

Senik, Sakalovci, Slovenska ves, 

Števanovci, Verica – Ritkarovci) in 

Monoštru. Slovenska ves je od leta 

1983 pridružena Monoštru. Kraji so 

povezani z razmeroma skromno infrastrukturo, 

v teku pa so močna prizadevanja, 

da bi te povezave izboljšali. 

Pomembno narodnostno-kulturno 

vlogo opravlja Zveza Slovencev na 

Madžarskem, ki je nastala leta 1990 

z združitvijo dotedanjih porabskih 

kulturnih skupin in društev. Slovenska 

manjšina na Madžarskem bi 

brez dvoma zadihala precej laže, 

če bi se do nje madžarska država 

obnašala manj mačehovsko, kot se. 

Madžari, za primer, slovenski manjšini 

letno namenijo finančna sredstva v 

višini desetine zneska, ki ga Slovenija 

nameni madžarski manjšini pri nas. 

“Če bi nam država namenila tretjino 

toliko, kot Slovenija nameni madžarski 

manjšini, bi bili s tem več kot zadovoljni,” 

meni Jože Hirnök, predsednik 

Zveze Slovencev na Madžarskem. 

V središču Monoštra stoji Slovenski 

kulturno- informacijski center,

stičišče narodnostnega in kulturnega 

življenja Slovencev v Porabju. Zato se 

ga je prijelo kar ime Slovenski dom. 

Vsak teden izide slovenski časopis Porabje 

in v Monoštru ima naša država 

generalni konzulat. 

MaLI TRIgLaV V aNDoVcIh 

Razgibana pokrajina z griči, dolinami, 

potoki, rečicami, zaselki in osamljenimi 

kmetijami na naključnega 

obiskovalca vpliva naravnost blagodejno. 

Tujec ni obremenjen z 

domačimi križi in težavami, zato si 

lahko privošči ravno pravšnjo distanco 

in si domišlja, kako je pripotoval 

v nek drug čas. Čas brez histerije, 

stresa, naglice, nenehne tekme… 

Naj čas tam res teče počasneje ali 

ne, vsekakor se vedno kaj dogaja 

v še tako majhni vasici. Na primer 

v Andovcih, od koder prihaja Karel 

Holec, soustvarjalec tednika Porabje, 

pisec, fotograf… vsekakor občutljiv 

in hudomušen opazovalec življenja, 

ki vrvi okoli njega, tudi ko se zdi, da 

se prav nič ne dogaja. V knjigi Andovske 

zgodbe je popisal zgode in 

nezgode svojih vrlih sokrajanov. Karči, 

kot ga kličejo prijatelji, pa ni »zakrivil« 

le Andovskih zgodb, ampak tudi že 

omenjeni Mali Triglav. Ko je bil nekoč 

na izletu v Triglavskem narodnem 

parku, je prišel na misel, da bi tako 

močan simbol slovenstva, kot je Triglav, 

lahko pomagal krepiti zavest 

tudi med Slovenci v Porabju. Tako so 

v dogovoru z vodstvom Triglavskega 

narodnega parka pripeljali na 

Madžarsko lep kos skale iz triglavskega 

skalovja, jo postavili v Andovce in 

jo poimenovali Mali Triglav. 

oDLočNI KoRaKI 

V TURIZeM 

Porabje v veliki meri leži tudi na 

območju naravnega parka, ki po- 

Res me zanima, kaj si ob tehle junakih 

mislijo ptice? 

vezuje tri države, Avstrijo, Madžarsko 

in Slovenijo. Živeti v naravnem parku 

se zdi idilično, vendar to ne pomeni 

zgolj uživati neokrnjene narave. Za 

prebivalstvo pomeni tak status celo 

vrsto omejitev in predpisov, ki marsikdaj 

brezkompromisno posegajo v njihovo 

življenje in delo. Kakorkoli, v zadnjih 

letih zanimanje Slovencev iz Slovenije 

za Porabje narašča. Vedno več je 

obiskovalcev, tako posameznikov kot 

organiziranih skupin, šole prirejajo 

delavnice, pogosto so organizirani 

seminarji, konference, predavanja, razstave… 

V Porabju je moč videti, kako 

brisanje državnih meja blagodejno 

vpliva na lokalni živelj. 

Porabje je vabljivo za pohodnike, 

kolesarje, lovce, ribiče… Razgibana 

pokrajina nudi brezštevilne možnosti 

za prijetne sprehode in pohode. 

Velikost območja je obvladljiva, 

zahtevnejši rekreativci pa svoje izlete 

seveda lahko razširijo na Goričko in 

navzgor ob reki Rabi po Avstriji. Ni 

pa vabljiva le narava, z veliko zavzetostjo 

obnavljajo ostanke kulturne 

dediščine, delajo rekonstrukcije, organizirajo 

kulturne dogodke, različne 

delavnice, oživljajo tradicionalne 

ljudske obrti… Dober splošen vpogled 

v Porabje in skupnost porabskih 

Slovencev ponuja brošura Porabje 

(Vse o) Francija Justa. 

Veliko koristnih podatkov je moč 

najti na spletni strani www.szlovenvidek.hu, 

Porabci pa radi postrežejo 

z informacijami tudi na kraju samem. 

Radovednejši lahko pobrskate še 

po več spletnih naslovih, o Gor- 

njem Seniku na: samoupra@t-online.hu, 

o Dolnjem Seniku na: info@ 

alsoszolnokkorjegyzoseg.t-online. 

hu, o Števanovcih in muzeju mejnih 

stražarjev na: m_laszlo@index.hu, o 

Verici-Ritkarovcih na: andras@szentgotthard.hu, 

o Monoštru na: andrea. 

kovacs@gov.si ... 

TU SMO DOMA 

Haršaš jezero je priljubljena izletniška točka. 

Takole spomladanski veter razmrši žito pred Monoštrom. 

Restavrirana kmečka kuhinja je na voljo tako za ogled kot za 

kuho. 

39

40 

SLOVENSKA KUHINJA 

PoTica, rogLjičKi, »breSKvice« 

in čoKoLaDne KrogLice 

SoDijo MeD KLaSično 

Praznično Pecivo. v SLoveniji, 

SEVEdA, KjEr SE GoSPodINjE 

KLjuB zAPoSLENoStI šE 

VEdNo rAdE PotrudIjo 

z DoMačiMi DobroTaMi. 

SLoVENSKo KuHINjo toKrAt 

PrEdStAVLjAMo NEKoLIKo 

DrUgače, SKozi oči janny De 

Moor, PrIzNANE NIzozEMSKE 

KULinarične PUbLiciSTKe, Ki 

So jo naše jeDi očaraLe. 

Metka dijkstra 

Po desetletjih “instantnega” 

kuhanja je tudi po zahodni 

Evropi opazno zanimanje za 

tako imenovano »počasno« 

kuhinjo – vsaj ob koncu tedna in 

za praznike se spet kuha in peče. 

Dandanašnji tudi kakšno slovensko 

dobroto... 

Predvsem po zaslugi Janny 

de Moor, priznane Nizozemske 

kulinarične publicistke in fotografinje, 

je na voljo vedno več receptov z 

našega konca. Avtorica 21 kuharskih 

knjig je že pred leti za Novo evrop- 

janny de Moor, priznana nizozemska 

kulinarična publicistka in fotografinja 

“Skozi 

želodec” gre 

tudi ljubezen 

do Slovenije 

sko kuharico v sodelovanju z znanim 

etnologom Janezom Bogatajem 

tukajšnjim bralcem predstavila slovensko 

kuhinjo in vina. 

Kaj Se KUha Na SoNčNI 

STRaNI aLP? 

V bogato ilustrirani knjigi, ki je izšla 

tudi v angleščini in sodi med klasike 

tovrstne publicistike, prof. Bogataj 

uvodoma predstavlja značilnosti 

slovenske kuhinje. Potem pa urednica 

poleg najbolj znanih vin, kranjske 

klobase in medenih izdelkov z dvema 

obilnima jedilnikoma predstavlja tako 

tradicionalno kot sodobno različico. 

Poleg zemljevida z regionalnimi 

specialitetami in osnovnimi podatki 

o državi navaja prireditve, kot so vinski 

sejem, letno srečanje Društva za 

priznanje praženega krompirja kot 

samostojne jedi in kar je še “tipično 

SLO”. 

KUhaNje KoT ZNaNje IN 

ZNaNoST 

Janny de Moor je pravzaprav profesorica 

klasičnih in semitskih jezikov. 

Po poroki je akademsko kariero nadaljevala 

na Univerzi v Kampnu, kjer 

je predaval tudi njen mož Johannes. 

Po rojstvu otrok se je posvetila družini 

in se kot znanstvenica tudi gospodinjstva 

lotila z akademsko natančnostjo. 

Prav zaradi kuharskih veščin, s katerimi 

je vedno znova poleg svoje okolice 

očarala vedno večji krog prijateljev in 

znancev, so ji kasneje ponudili mesto 

kulinarične urednice pri enem osrednjih 

dnevnikov – Trouw (zvestoba). Še 

danes zanje pripravlja nanizanko o 

evropskih specialitetah, v kateri redno 

“nastopa” tudi naša dežela. 

Poleg zbiranja in pisanja receptov 

jo zanimata tudi izvor in pomen, ki 

ga določenim jedem pripisujejo 

različna izročila. V njenih člankih in 

knjigah je najti najbolj preproste jedi, 

ki jih podobno pripravljajo po vsem 

svetu, najbolj eksotične specialitete 

in »vse vmes«, primerno za vsakega 

ljubitelja kuhanja. Najbolj prodajana 

ostaja njena Velika arabska kuharica, 

ki je rezultat dolgotrajnega 

raziskovalnega dela po deželah 

Bližnjega Vzhoda. S predavanji o 

zgodovini in prihodnosti kulinarike 

na prestižnih prireditvah po vsej 

Evropi – naj omenimo zgolj kakšen 

mednarodni kongres, kot so Oxford 

Symposium on Food and Cookery, 

International Flavors and Fragrance 

Inc. ali World Association of Cooks 

Societies - velja gospa De Moor 

danes za eno vodilnih kulinaričnih 

strokovnjakinj. O tem pričajo številne 

nagrade – med drugimi pomembna 

Wina Born-prijs za knjigo Vino v 

kuhinji - še bolj pa seveda nesporna 

hvala njenih gostov ter bralcev in kuharjev, 

ki zaupajo njenemu mnenju 

in okusu.

NaVDUŠeNje NaD 

SLoVeNSKIMI PIŠKoTI 

Po objavi nekaj slovenskih receptov 

jo je veleposlanik Marc aprila lani 

povabil na slovesnost ob posaditvi 

lipe v čast 20-letnici osamosvojitve. 

V Mirovni palači v Haagu se je tako 

seznanila z več Slovenci in še zlasti s 

Slovenkami poklepetala o receptih. 

Potem je lani poleti objavila recept 

za pehtranovo potico, v spremni 

pripovedi pa je omenila sprejem na 

slovenski rezidenci, “kjer so gostom 

ponudili ogromno različnega slastnega 

peciva” in ji je predsednica 

Združenja prijateljev Slovenije »izdala« 

priloženi recept. Tega je Mojca 

Gustin po količinah že prilagodila 

nizozemskim navadam – bolj kot po 

kosih gre tukaj po grižljajih. 

Avgusta je imela že naslednji “slovenski” 

zmenek – pokušino drobnega 

peciva. Tega nam skrbna mama 

in botra ob počitnicah napečeta 

polne škatle, da z njim pogostimo 

tudi daljno sorodstvo in prijatelje 

na Nizozemskem. Tokrat smo s tem 

pecivom navdušili poznavalko: že 

zunanjost, pa okus, raznovrstnost, 

količina in domiselnost – gospe De 

Moor je skoraj zmanjkalo presežnikov. 

Posebno velik vtis nanjo sta naredili 

gostoljubnost in samoumevnost, s katero 

se prave gospodinje lotijo kuhe 

in peke, s pripravami in čiščenjem 

vred. Z velikim zanimanjem si je 

ogledala tudi našo zbirko »kuharic« 

in z veseljem prisluhnila pripovedi o 

tem, kaj se peče v kmečkih pečeh, 

pa o kuharskih tečajih za dekleta v 

samostanih, gospodinjskem pouku 

v slovenskih šolah in še in še. 

Takrat se je začel dokaj dolgotrajen 

proces okoli “rojstva” recepta za objavo 

v decembru: najprej prevajanje 

izvirnega recepta, vključno z najbolj 

preizkušenimi nasveti, v nizozemščino. 

Nato preizkusna peka, dva- do trikrat. 

Pa vprašanja in odgovori sem in tja, prirejanje 

recepta tukajšnjim sestavinam 

in količinam, pisanje okvirne zgodbe. 

Ta je bila prav preprosta: “Slovenska 

prijateljica me je povabila na pokušino 

peciva njene mame in botre…, mi 

povedala o kuharskih knjižicah sestre 

Nikoline… in tukaj so recepti!” 

ZgoDBe o MaLo ZNaNI 

DežeLI 

Še bolj kot našteti recepti so dragocene 

zgodbe o Sloveniji, s katerimi 

jih gospa De Moor tako doživeto 

okviri. Dosledno navajanje virov in 

natančna receptura sta že od nekdaj 

njena »blagovna znamka«, bralci pa 

cenijo tudi pripovedi o pripravljanju 

dobrot v daljnih deželah. Tako je 

pisala o Valvazorjevem opisu priprave 

medice v Slavi vojvodine Kranjske, 

pa tudi, v kateri samopostrežni 

verigi je na Nizozemskem moč kupiti 

»odlično slovensko vino, ki so ga ponudili 

na sprejemu ob 20. obletnici 

osamosvojitve.« 

rEcEPtI 

BReSKVIce 

Sestavine 

• 3 jajca (srednje debela) 

• 2 dl mleka 

• 3 dl olja 

• 30 dag sladkorja (kristalnega) 

• 1 vanilin sladkor 

Priprava 

Sestavine z mešalcem s srednjo hitrostjo 

zamešamo v gladko maso. Mešalec 

prestavimo na najpočasnejše obrate in 

dodamo: 

• 6 žlic moke 

• 2 pecilna praška 

Maso pustimo počivati 6 ur (najbolje čez 

noč). 

Po šestih urah pričnemo v maso počasi 

dodajati moko – po potrebi. Mešamo 

s kuhalnico. Iz primerno mehke mase z 

naoljenimi rokami oblikujemo kroglice, ki 

naj bodo velike kot oreh. 

Pečemo približno 15 minut pri 180ºC 

(pri ventilatorski pečici na malo nižji 

temperaturi). 

Iz še toplih polovičk z žličko ali kratkim 

čoKoLaDNe KRogLIce 

Sestavine 

• 25 dag kokosovega masla 

• 10 dag čokolade (nastrgane) 

• 5 dag sladkorja 

• 3 dag kakava 

• 4 žlice mleka 

• 4 čajne žličke ruma 

• kokosova moka, naribani orehi ali 

sladkor v prahu 

Priprava 

Maslo raztopimo in primešamo vse 

preostale sestavine. Vse skupaj dobro 

premešamo in postavimo na hladno. 

Oblikujemo kroglice in jih povaljamo 

v kokosovi moki, naribanih orehih ali 

sladkorju v prahu. 

• 25 dag maslenih ali albert keksov 

• 20 dag sladkorja v prahu 

• 20 dag čokolade v prahu 

• 25 dag margarine 

• 3 žlice ruma 

• ½ dl mleka 

• čokoladne drobtine 

Priprava 

Kekse zmeljemo. Čokoladni prah damo 

v posodo in zalijemo z mlekom. Posodo 

postavimo na ogenj in mešamo, dokler se 

čokolada ne raztopi v mleku. V posodo 

z mletimi keksi dodamo raztopljeno 

čokolado, sladkorni prah, margarino in 

rum. Vse premešamo in pregnetemo 

v enakomerno testo. Testo za eno uro 

postavimo v hladilnik in iz njega z dlanjo 

oblikujemo kroglice, ki jih povaljamo 

v čokoladnih drobtinah, položimo na 

pladenj, po želji obložen s papirjem za 

peko. Kroglice damo za uro ali dve v 

hladilnik. 

SLOVENSKA KUHINJA 

nožem izdolbemo sredico, ki jo 

uporabimo v nadevu. 

Nadev 

20 dag mletih orehov – poparimo z mlekom 

biskvit iz izrezanih polovičk 

marmelada 

• rum 

• sok – rdeč, zaradi barve (npr. aronja ali 

malinovec) 

• mleti albert keksi (če imamo premalo 

nadeva) 

• sladkor po potrebi 

Breskvice pobarvamo z jagodnim 

ekstratom, ki mu dodamo malo vode. 

Barva ne sme biti pretemna, ker bodo 

breskvice preveč »umetne«. V »barvo« 

jih lahko zelo na hitro potopimo ali pa 

jih barvamo s čopičem. Na koncu jih 

povaljamo v sladkorju. Osušene in dobro 

zaprte ostanejo dobre do treh tednov – 

seveda, če jih prej ne zmanjka… 

oRehoVI RogLjIčKI 

Sestavine 

• 40 dag gladke moke 

• 10 dag sladkorja v prahu 

• 10 dag mletih orehov 

• 28 dag margarine 

• 1 vanili sladkor 

• 1 rumenjak 

Priprava 

Sestavine rahlo (nežno in počasi) 

zgnetemo v gladko zmes, ki naj počiva 

najmanj eno uro. 

Rogljičke oblikujemo tako, da najprej 

naredimo kroglico, potem pa le-to rahlo 

z eno roko razvaljamo na deski. Dobljeni 

zvitek z obema palcema primemo na 

koncu in ga upognemo. Če je masa 

bolj mehka, desko nekoliko posipamo z 

moko. 

Pečemo približno 10 minut pri 180ºC. 

Seveda je vse odvisno od pečice. 

Pozornost ni odveč, ker so orehovi 

rogljički hitro pečeni. Spodaj ne smejo 

porjaveti. Pri ventilatorski pečici naj bo 

temperatura malo nižja. 

41

... V BaNja LUKI 

42 

VAŠA POŠTA 

SLoVENSKI KuLturNI PrAzNIK ... 

V Društvu Slovencev Triglav, Banja 

Luka, smo v okviru dopolnilnega pouka 

slovenščine ob slovenskem kulturnem 

prazniku pripravili glasbeno delavnico, ki 

sta jo vodila Mateja Gorjup in Samo Kutin, 

priznana poustvarjalca slovenske ljudske 

glasbe. 

Nastop učencev (foto Manca Cujez) 

Učenci so spoznavali slovensko ljudsko 

glasbo in ljudska glasbila z vsega sveta. 

Vodji delavnice sta najprej na kratko 

predstavila ljudsko glasbo, s petjem 

različnih ljudskih pesmi pa sta se nato 

sprehodila po pokrajinah Slovenije in 

predstavila nekaj slovenskih ljudskih glasbil 

in zvočil: lončeni bas, pojoči glavnik, 

drumlo, trstenke, čivink, bisernico… 

Ker Mateja in Samo veliko potujeta in 

raziskujeta ljudsko glasbo tudi drugod po 

svetu, imata veliko glasbil tudi od drugod. 

Tako smo lahko spoznali še indijska sarangi 

in dotaro, madžarski hurdy gurdy, afriško 

kalimbo, arabsko lutnjo, maroški bendir in 

n’goni – »harfo« z Malija. Na delavnico pa 

sta prinesla tudi ogromno zvočil – različnih 

zvoncev, tolkal, ropotulj, po katerih so 

udeleženci delavnice kar planili in jih v 

vsej polnosti zvoka tudi raziskovali. 

Zaključni koncert učencev dopolnilnega 

pouka pa je bil tudi uvod v koncertni 

večer: v gledališču Jazavac je nastopila 

še skupina Horda grdih, ki je občinstvo 

popeljala po ljudski glasbi celega 

Balkana in jo, čeprav maloštevilno, tudi 

navdušila. - Valentina Gradič, učiteljica 

dopolnilnega pouka slovenščine - 

... V BeRLINU 

Za Slovence v Berlinu je kulturni praznik 

med drugim tudi lepa priložnost 

za srečanje. Tega je 8. februarja v 

svojih prostorih pripravilo slovensko 

veleposlaništvo. Namen letošnjega 

prijetnega druženja je bil predvsem 

spoznavanje »starih« in »novih« Slovencev, 

ki jih je v nemški prestolnici vse več – za 

krajši ali daljši čas. Boštjan Dvořák je pred 

številnimi gosti poudaril pomen slovenske 

kulture v izseljenstvu in izpostavil, da je 

zavest o pripadnosti narodu večja med 

izseljenci kot v Sloveniji. Že pred večernim 

dogodkom pa so zgodnjepopoldanski 

naključni obiskovalci Potsdamer Platza 

lahko prisluhnili Prešernovi poeziji. 

Krajši recital v počastitev največjega 

slovenskega pesnika in obeležitev 

kulturnega praznika je tako kot že leta prej 

in vselej 8. februarja pripravil Dvořák. Kljub 

izredno nizkim temperaturam je ob koncu 

sledil še simbolni Krst pri Savici, le da letos, 

zaradi predebelega ledu, brez plavanja. 

- J. L. A. - 

... V UMagU 

Najmlajše istrsko slovensko kulturno 

društvo Ajda Umag in Svet slovenske 

nacionalne manjšine mesta Umag sta na 

predvečer kulturnega praznika slovesno 

zaznamovala spomin na slovenskega 

pesnika Franceta Prešerna. Kljub izredno 

hladnem in vetrovnem vremenu se je v 

umaški mestni hiši zbralo veliko število 

ljudi, tako Slovencev, živečih v Umagu 

in bližnjih mestih, kot tudi predstavnikov 

drugih nacionalnih manjšin ter mesta 

Umag. 

Za osrednjo temo programa smo 

se, za naše prvo obeležje, odločili 

predstaviti življenje in delo največjega 

slovenskega pesnika, pri čemer je treba 

posebno pohvaliti Majdo Vlačič, ki je 

kot vodja literarne skupine pripravila 

in vodila celotno predstavitev. Izredno 

zanimivo in slikovno usklajeno pripoved 

smo tematsko dopolnili z recitacijami 

Prešernovih pesmi Kam, Povodni 

mož, Vrba, Magistrale, Krst pri Savici 

(Uvod), Nezakonska mati ter nazadnje 

z Zdravljico. Zaključili smo s poudarkom 

na pomembnosti pesnikovega dela in 

njegovega domoljubja za vse Slovence 

tako v domovini kot - in še posebno - v 

zamejstvu, potem pa je znano slovensko 

narodno pesem Kje so tiste stezice zapela 

vokalna skupina, ki se ji je kmalu pridružila 

cela dvorana. Ogledali smo si lahko tudi 

ponatis originalne izdaje Prešernovih 

Poezij. 

Po uradnem delu proslave nas je 

predsednica Vlasta Grgić povabila v 

preddverje na prigrizek, ki so ga pripravile 

članice kulinarične skupine in zato ni 

manjkala niti orehova potica. Ob dobri 

hrani in pijači smo kmalu tudi zapeli in 

nadaljevali prijetno druženje. - Irena Blažić - 

... V BUZeTU 

Slovenci in njihovi potomci v Buzetu so 

na prireditvi, ki jo je na začetku februarja 

2012 pripravilo Slovensko kulturno društvo 

Lipa v Buzetu, obeležili dan kulture. Na 

slavnostni večer so povabili goste iz 

Slovenije in lokalne skupnosti. Na prireditvi 

so nastopili tudi učenci dopolnilnega 

pouka slovenščine v tem mestu. 

V Buzetu letos prvič obiskujejo ta pouk 

učenci osnovnošolske starosti. Nihče od 

njih ni prinesel slovenščine iz domačega 

okolja, saj doma ne govorijo slovensko. 

Zato je bilo treba zanje pouk organizirati 

na začetniški ravni, v eni skupini za 

različne starosti, kar zahteva ustrezne 

oblike in metode pouka. Storila pa sem 

še več; svoje učence sem navdušila tudi 

za dramsko dejavnost in nastopanje na 

prireditvah. 

Pri dopolnilnem pouku slovenščine so 

učenci spoznali slovensko pravljico Pod 

medvedovim dežnikom, ki jo je napisala 

Svetlana Makarovič. Korak za korakom 

sem jih pripravila do tega, da so pravljico 

najprej doživeto brali, nato pa so se na 

podlagi mojega scenarija naučili besedilo 

posameznih pravljičnih oseb.V napetem 

pričakovanju in s tremo so nastopili pred 

občinstvom na prireditvi. Deležni so bili 

navdušenega ploskanja staršev in drugih 

prisotnih. 

To je bila najboljša spodbuda za 

njihovo nadaljnje učenje slovenščine in 

spoznavanje Slovenije. - Dragica Motik, 

učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v 

Buzetu - 

... V SKoPjU 

Slovensko združenje France Prešeren 

iz Skopja je tudi letos skupaj z 

Veleposlaništvom Republike Slovenije v 

Makedoniji pripravilo kulturni dogodek ob 

slovenskem kulturnem prazniku. 

Pozdravnim nagovorom predsednice 

združenja Anastazije Ribarski in 

veleposlanika Slovenije v Makedoniji 

Alaina Briana Berganta je sledil bogat 

kulturni program. V glasbenem delu je 

nastopil naš pevski zbor pod vodstvom 

maestra Tomislava Šopova in navdušil 

občinstvo, posebno še s samospevi iz 

glasbene veseloigre Vasovalci. Dolg 

aplavz je požel tudi nastop otroškega 

pevskega zborčka ob spremljavi 

profesorice Marije Dokuzove. Gosta 

večera sta bila rok skupina OFF Limit in 

violinist Momčilo Kufojanakis s klavirsko 

spremljavo Andrea Naunova. Učenca 

dopolnilnega pouka slovenščine Kristina 

Pavlović in Bojan Aleksić sta ob glasbeni 

spremljavi Martina Alčeva zelo doživeto 

uprizorila Prešernovo Od železne ceste. 

Pesem Vera Daneta Zajca pa sta prebrali 

Mateja Serafimova in Marija Rop. V imenu

naše članice, pisateljice in prevajalke 

Bistrice Mirkulovske, ki je pripravila izbor 

poezije Blažeta Koneskega v slovenščini 

z naslovom Naravnost v nebo in za 

vekomaj, izdala pa jo je Filološka fakulteta 

Blaže Koneski v Skopju, je dr. Lidija 

Arizankovska izročila veleposlaniku in 

predsednici združenja izvode knjige. 

Prireditev smo zaključili z ogledom 

prve skupne razstave, Ekspresije naših 

umetnikov, akademskih slikark Elene 

Alčeve, Nataše Stankovske-Zafirovske, 

Angelce Stoiljković in akademskega 

kiparja Branka Koneskega. 

Povezovalca sta bila Tamara Pemovska in 

Jernej Kump. 

Veleposlaništvo Republike Slovenije je 

za večletno prizadevanje pri krepitvi 

prepoznavnosti slovenske kulture in 

jezika v Makedoniji podelilo priznanja 

Bistrici Mirkulovski, Anastaziji Ribarski, 

dr. Amaliji Jovanović, Mariji Dokuzovi, 

Nevi Serafimovi,Tomislavu Šopovu, Pliski 

Gugulovski in dr.Lidiji Arizankovski. 

Dogodek je finančno podprl Urad Vlade 

RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. 

- Alojz Poliksena - 

... Po fRaNcoSKo 

Na slovenski kulturni praznik pred letom 

dni so v okrilju Kulturnega centra Tinqueux 

ustanovili Hišo slovenske poezije v Franciji 

kot rezultat večletnega pesniškega in 

kulturnega sodelovanja med Francijo in 

Slovenijo. Letos pa je slovenski kulturni 

praznik pa je praznovalo že celo mesto 

Tinqueux. 

Kulturni center Tinqueux je odprl vrata 

v svoje delavnice in ateljeje, kjer so 

lahko otroci ustvarjali skupaj s starši, pa 

tudi v mestni knjižnici so se naključni 

mimoidoči ustavljali v literarnem ateljeju 

z Anne-Laure Sarazin. V festivalni dvorani 

so vse popoldne potekale kulturne 

manifestacije – prenosna miniknjižnica, 

besedne delavnice, poetična kavarna 

EutectiC in interaktivni oder s slamerji 

SlamTribu. Zvečer se je dogajanje 

preselilo v razstavno dvorano Kulturnega 

centra Tinqueux »Dans la lune«, kjer sta 

ob razstavi »5 letnih časov« direktorica 

kulturnega centra Mateja Bizjak Petit 

ter namestnik župana Christian Lefèvre 

novorojenim prebivalcem občine podelila 

kulturni potni list – slikanico Le colis rouge 

Clothilde Perrin oziroma album Rhino des 

villes Gaëtana Dorémusa, zatem pa nazaj 

v festivalno dvorano, kjer so poetični otoki 

spet zaživeli. Praznovanju se je pridružil 

tudi konzul slovenskega veleposlaništva v 

Parizu Oliver Đajić. - Živa Čebulj - 

... V heLSINKIh 

Sredi februarja je na veleposlaništvu 

Slovenije v Helsinkih potekala prva letošnja 

delavnica za slovenske otroke in starše na 

temo »Prešerne maske«, ki je združevala 

Prešernov dan in tradicionalno izdelovanje 

pustnih mask. Otroci in starši so v začetku 

prisluhnili zgodbi o Francetu Prešernu, 

največjem slovenskem pesniku in avtorju 

naše himne Zdravljice, potem pa so ob 

poslušanju slovenskega pustnega izročila 

izdelovali t.i. »prešerne maske«. 

Udeležence delavnice je obiskala tudi 

Barbara Miklič Türk, ki se je s soprogom, 

predsednikom Slovenije dr. Danilom 

Türkom, prav tedaj mudila na Finskem, na 

srečanju devetih predsednikov skupine 

Arriolos. 

Otroci in starši so gospe Miklič Türk 

predstavili »pustne kreacije« obenem pa ji 

je Združenje otrok in staršev podarilo lično 

izdelan spominek, skupinsko fotografijo 

iz delavnice, ko so otroci in starši na 

ambasadi izdelovali židane marele. Prva 

dama Slovenije pa je otroke obdarila 

s Prešernovimi kroglicami in izrazila 

priznanje za zavzeto delo ter zadovoljstvo 

nad dejstvom, da Slovenci na Finskem 

na tako srčen način, tudi s pomočjo in 

angažiranjem veleposlaništva v Helsinkih, 

skupaj z mlajšimi generacijami ohranjajo 

stik s Slovenijo in krepijo slovensko kulturno 

identiteto tukaj na severu Evrope. 

- Andreja Banutai - 

... V PaRIZU 

Društvo Slovencev v Parizu pod 

vodstvom predsednice ge. Ane Stegu 

Vičič je v sodelovanju s slovenskim 

veleposlaništvom, Hišo slovenske poezije 

v Tinquexu in Slovensko katoliško misijo v 

dvorani Slovenskega doma v Châtillonu 

organiziralo praznovanje Prešernovega 

dne pod geslom »Govorim, pojem in 

berem tudi slovensko.« 

Po sveti maši se je z Zdravico, ki smo jo ob 

spremljavi harmonikarja Marjana Slaviča 

zapeli vsi prisotni, začel kulturni program. 

V uvodnem govoru je predsednica 

društva Ana Stegu Vičič poudarila 

pomembnost spoštovanja kulture kot 

velike osebne in narodne vrednote. 

Izrazila je veselje nad gojenjem 

slovenskega jezika v drugi in tretji 

generaciji izseljencev in zlasti nad 

ohranjanjem narečij, ki plemenitijo 

slovensko besedo, pooblaščena ministrica 

VAŠA POŠTA 

Darja Golež pa nas je spomnila, da se 

brez kulture slovenstvo ne bi ohranilo, kar 

najbolje vedo ravno rojaki v tujini. 

Predavanju Prešeren med domoljubjem 

in svetovljanstvom je sledila predstavitev 

prvega leta delovanja Hiše slovenske 

poezije, ki ga s pomočjo direktorice 

Mateje Bizjak Petit budno spremljamo tudi 

v reviji Slovenija danes. 

Nazadnje je Meta Klinar, lektorica 

slovenščine na Institutu za vzhodne jezike 

in civilizacije na eni od pariških univerz 

na kratko predstavila študij slovenskega 

jezika na tej ustanovi. 

Slovenski kulturni dan v Parizu je minil v 

veselem, sproščenem in prijateljskem 

vzdušju, med katerim smo okrepili 

prijateljske vezi in stkali nekaj novih. 

- Meta Klinar - 

... V MaDRIDU 

V koncertni dvorani Narodnega muzeja 

romantične umetnosti v Madridu so 

s koncertom Slovenske in evropske 

melodije 19. stoletja v izvedbi slovenske 

mezzo-sopranistke Tine Šilc in ruske 

pianistke ter skladateljice Natalie 

Pobedina zaznamovali slovenski kulturni 

praznik. Prvi del koncerta je bil posvečen 

slovenskemu samospevu skladateljev 

Ipavca, Vilharja, Maška, Foersterja, 

Gerbiča in Lajovica. V drugem delu sta 

glasbenici izvajali evropski romantični 

repertoar Schumanna, Dvoržaka, Faureja 

ter Bellinija. 

Uvodoma sta številno občinstvo 

nagovorila predsednica Slovenskega 

kulturnega društva Triglav Amparo Lašič 

in veleposlanik Republike Slovenije v 

Madridu, Aljaž Gosnar, ki je Slovenskemu 

kulturnemu društvu ter muzeju izrazil 

hvaležnost za organizacijo koncerta. 

V svojem govoru je izpostavil visok 

zgodovinski in socialni pomen kulture na 

Slovenskem v Prešernovem času, ki je 

slovenskemu narodu prinesel literaturo 

in glasbo neprecenljive vrednosti. 

Veleposlanik je hkrati poudaril, da se 

morata slovenska in španska kultura še 

bolj približati, za kar je treba okrepiti 

medkulturno izmenjavo med državama. 

- Tina Šilc - 

Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. 

Na naslovu vasa.posta@sloveniatimes. 

net pričakujemo zanimive utrinke iz 

življenja Slovencev po svetu. Vašo pošto 

sprejemamo tudi na naslovu Slovenija 

danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija. 

43

44 

SUMMARIES 

Ljudmila Novak, the new minister 

for Slovenians abroad 

compatriots abroad 

Deserve Respect 

The only lady in the new Slovenian 

government is aware of both, her minister 

and party duties. Firmly determined to 

continue with the successful work of her 

predecessor, she wishes to maintain the 

political independence of the Office 

and reach a greater recognition of 

compatriots abroad. She says that she 

is looking forward to being a minister 

and that she possesses good knowledge 

about Slovenians abroad as she 

familiarized herself with it already in the 

times when she was a member of the 

European parliament. According to her, 

the issues of bilingual signs in the Austrian 

Carinthia have seen great progress; 

however Slovenia will have to actively 

engage itself in passing a new Austrian 

law which concerns the minorities too. 

She stresses that putting up the rest 

of the topographic signs in Slovene in 

the Austrian Carinthia and financing 

Slovenian organizations which are active 

there need to be continued. Same goes 

for execution of the protective law in 

Italy and also forming of the panel in 

the Italian government. “In the Porabje 

region, we will do everything it takes 

to finally build a road which will make 

travelling of the Slovenian minority to 

their mother country easier,” ensured the 

minister in an interview for Slovenija danes 

and also remarked that there is always a 

lack of funds, though. The public tenders 

have been opened already before her 

mandate; also the orders have been 

given out, so was the distribution of 80 

percent of funds for the programmes. She 

cannot promise more finances for this 

year due to a well-known fact that the 

resources in all sectors will be cut with the 

revision of the national budget. 

the flying Eagle from Kranj flew 

into the company of Immortals 

Robert Kranjec – the 

great hero of the 

World Ski flying 

championship 

After a miserable 2010-2011 season which 

was partly saved by the team bronze at 

the World Championship in Oslo, Slovenia 

is again caught up in a jumping euphoria. 

After the change of the management 

and induction of Goran Janus as the 

head coach, Slovenians are experiencing 

frenzy as it was in the times of Miran Tepeš, 

Primož Ulaga, Franci Petek, Primož Peterka 

and Rok Benkovič. The most credit for this 

state of affairs indisputably goes to Robert 

Kranjec. 

After celebrating a historic first-ever team 

victory in the World Cup in Oberstdorf 

and taking care of the best season result 

of the Slovenian “eagles” in history, he 

shone the brightest at the World Ski Flying 

Championship in Vikersund where he got 

the first Slovenian golden medal with a 

new Slovenian record of 244 meters. The 

icing on the cake was the team bronze 

medal which he got the next day with his 

team-mates Jernej Damjan, Jure Šinkovec 

and Jurij Tepeš. 

If the Slovenian team on its Norway 

quest had also had Peter Prevc, who 

got injured in Oberstdorf just before the 

championship in an unfortunate landing 

at the foot of the ski jump, Slovenia would 

have got silver for sure. In all honesty, 

it would hardly have been better than 

Austria. 

In Norway where they have the largest 

ski-flying hill in the world - after the 

renovation it is even bigger than the one 

in Planica - Robert Kranjec wished for a 

medal. But the gold he got in the World 

Ski Flying Championship is a dream come 

true. 

Slovenian business in china 

Personal contact is 

Vital 

Matjaž Brezigar, the recipient of 

the special Horus award for social 

responsibility which was last year for the 

first time given also the businesspersons 

with Slovenian roots, active in the 

neighbouring countries and around 

the world, contributed greatly to the 

establishment of the Iskra Suzhou brand 

in China as its managing director. He is 

convinced that Iskra Avtoelektrika, which 

is the largest Slovenian investment in 

China so far with an approximate value 

of two million US dollars, will be joined 

by other Slovenian companies in the 

vast and very open Chinese market. 

Brezigar takes part of the credit for Iskra 

being a very recognisable player in 

certain segments in China. “China is well 

prepared for foreign investments. They 

have certain bureaucratic rules, but in the 

end everything takes place much faster 

than in Europe. They employ the basic 

rules of business which are no different 

from those in the rest of the world. But in 

China personal contact is more important 

than for example in Europe,” said Brezigar 

in an interview. He believes it is of extreme 

importance for Slovenians to make it clear 

and visible to everybody, be it at home 

or abroad, what we know and what we 

can do. 

Slovenian science in Argentina 

Recipe for Success: 

openness to the 

International 

environment 

Aleksander Šinigoj, PhD, is a 38-year-old 

information technology expert, sports 

coach and personal and business growth 

coach, lecturer with a heart, positively 

motivated person, a proud father of three. 

Lately he has been giving many lectures 

abroad, passing on his knowledge 

and experiences. His work is based on 

exploring combinations of technical and 

softer sciences and researches of the 

latest scientific techniques in the field. 

He finished all three stages of university 

education at the Faculty of Economics 

in Ljubljana; besides that he got 

his second master’s degree at the 

University of Salford in Manchester, UK. 

He was employed in various Slovenian 

companies where he engaged himself 

with information safety. From time 

to time he also lectured at different 

Slovenian faculties. Since 2002 he is a 

CEO of Palsit company which is active 

in education in the field of information 

safety and computer forensic. Apart from 

distinctively technical and information 

sciences he is also a coach of neurolinguistic 

programming and a member 

of Richard Bandler’s assisting team who 

is the co-developer of the previously 

mentioned technology.

Ljudmila Novak, nueva Ministra de 

los Eslovenos en el Extranjero 

Los eslovenos en el 

extranjero se merecen 

nuestro respeto 

La única mujer del nuevo gobierno 

esloveno es consciente de sus 

obligaciones ministeriales y partidarias. 

Comprometida con continuar la 

exitosa gestión de su predecesor, la 

nueva ministra desea mantener la 

independencia política de la Oficina 

y lograr un mayor reconocimiento 

y respeto hacia los eslovenos en el 

extranjero. Debido a su experiencia 

como diputada del Parlamento Europeo, 

Novak dice conocer bien la realidad de 

los eslovenos en el extranjero. En cuanto 

al tema de la señalización bilingüe en 

la Carintia austríaca, opina que se ha 

dado un importante paso adelante, y 

que ahora Eslovenia deberá participar 

activamente en la adopción de una 

nueva ley que afectará también a 

las minorías residentes en Austria. Es 

importante, recalca, continuar con el 

apoyo económico a las organizaciones 

eslovenas que operan en Carintia, y 

seguir luchando por la instalación de 

más señales topográficas en idioma 

esloveno. Lo mismo habrá que hacer 

con la aplicación de una nueva ley 

de protección en Italia, a la vez que 

será necesario abrir nuevos canales de 

comunicación con el gobierno vecino. 

“En la región de Rába [N. del T.: región 

de Hungría occidental donde reside 

una minoría eslovena.] haremos todo lo 

posible por lograr construir un camino 

que conecte a los eslovenos húngaros de 

Rába con la madre patria”, aseguró en 

la entrevista la ministra, si bien considera 

que -como es habitual- el dinero no será 

suficiente. La licitación correspondiente 

se realizó antes del recambio ministerial, 

y el 80 por ciento de los fondos del 

programa ya han sido distribuidos. 

Lamentablemente la ministra no podrá 

prometer más fondos para este año, ya 

que es sabido que el presupuesto estatal 

general se verá fuertemente reducido. 

“el Kranjčan volador” entre los más 

grandes 

Robert Kranjec, el gran 

héroe del campeonato 

Mundial de Salto de 

esquí 

Luego de una pésima temporada 2010-11, 

y a partir del nombramiento de Goran 

Janus como entrenador de la selección 

nacional, la euforia por los saltos de 

esquí ha vuelto a Eslovenia, como fuera 

en los tiempos de Miran Tepeš, Primož 

Ulaga, Franci Petek, Primož Peterka y Rok 

Benkovič. Sin duda el mayor responsable 

de este revival es Robert Kranjec, quien 

luego de brillar en Oberstdorf el invierno 

pasado como líder del equipo esloveno, 

conquistó la medalla dorada en el 

Campeonato Mundial en Vikersund 

(Noruega) el mes pasado, logrando un 

nuevo record nacional de 244 metros de 

vuelo. Al día siguiente, y como broche 

de oro (¡o de bronce!), Eslovenia obtuvo 

el tercero puesto en la categoría por 

equipos, debido al esfuerzo conjunto de 

Kranjac, Jernej Damjan, Jure Šinkovec y 

Jurij Tepeš. De haber contado el equipo 

esloveno con el joven saltador Peter Prevc 

–quien se lesionó apenas comenzado 

el Campeonato Mundial– de seguro 

habrían obtenido el segundo lugar... pero 

hay que admitirlo, difícilmente podrían 

haber superado al equipo austríaco. 

Empresas eslovenas en china 

Lo más importante es 

el contacto personal 

Matjaž Brezigar es director general de 

Iskra Suzhou, y debido a su contribución 

al establecimiento de la marca 

eslovena en China, recientemente fue 

galardonado con el premio Horus a la 

responsabilidad social. Avtoelektrika Iskra 

representa además la mayor inversión 

eslovena en China hasta la fecha (dos 

millones de dólares), y Brezigar cree que 

en un futuro otras empresas eslovenas 

desearán invertir en este enorme y 

abierto mercado. También es gracias 

RESÚMENES 

a él que la empresa goza de un gran 

renombre en ciertos segmentos del 

mercado. “China está bien preparada 

para recibir inversiones extranjeras. 

Hay que sortear algunas obstáculos 

burocráticos, pero en última instancia 

todo termina desenvolviéndose más 

rápido que en Europa. Las formas básicas 

de hacer negocios aquí no son distintas 

del resto del mundo, pero es verdad que 

en China es más importante el contacto 

personal que en Europa”, dijo entre 

otras cosas Brezigar en la entrevista con 

Slovenija danes. Finalmente agregó que 

es muy importante que “los eslovenos 

demostremos, tanto en Eslovenia como 

en el extranjero, lo que podemos y 

sabemos hacer”. 

ciencia eslovena en Argentina 

La receta del éxito: 

abrirse al mercado 

internacional 

El Dr. Aleksander Šinigoj tiene 38 años 

y es un consultor de tecnología de la 

información, consejero en el campo del 

crecimiento personal y de negocios, un 

disertante “con corazón”, y un orgulloso 

padre de tres hijos. En los últimos 

tiempos ha dictado muchas clases en 

el extranjero, donde transfiere tanto 

su conocimiento científico como sus 

experiencias personales. Su trabajo se 

basa en el estudio de una particular 

combinación de ciencias técnicas y 

humanísticas, y en la investigación de 

las más recientes técnicas científicas en 

ese campo. Se recibió en la Facultad 

de Economía de la Universidad de 

Ljubljana, donde además también 

obtuvo una maestría y un doctorado. En 

Eslovenia trabajó en varias compañías 

dedicadas a la seguridad informática, 

y ocasionalmente también dictó clases 

magistrales en varias universidades 

eslovenas. Desde el 2002 dirige Palsit 

SRL, empresa dedicada –entre otras 

cosas– a la educación en las áreas de 

seguridad informática y ciberforénsica. 

Además es instructor de programación 

neurolingüística y miembro del grupo 

de asistentes (“member of the assisting 

team”) del Dr. Richard Bandler, cocreador 

de la mencionada tecnología. 

45

46 

KRIŽANKA 

Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike 

Slovenije izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu 

Želite prejeti brezplačni ogledni izvod? 

Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net 

ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija 

IME 

NASLOV 

DRŽAVA 

TELEFON DATUM 

E-POŠTA PODPIS 

Geslo križanke februar/marec se glasi: MNOGO SNEGA, MNOGO SENA. 

Srečna nagrajenka je Judita Praznik iz Kočevja. Za nagrado podarjamo knjigo Učbenik življenja, Martin Kojc založbe Domus. 

Geslo aprilske nagradne križanke lahko do 13. aprila pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga 

sporočite po elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi. 

Would some of your family members like 

to read news from Slovenia in English? 

You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English. 

Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed 

form and send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija 

NAME 

ADRESS 

COUNTRY 

TELEPHONE DATE 

E-MAIL SIGNATURE 

Slovenija Mednarodno Slovenia Worlwide 

6 številk 15 EUR 22 EUR 6 issues 28,80 EUR 39,60 EUR 

12 številk 27 EUR 38 EUR 12 issues 54,72 EUR 75,25 EUR 

Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu 

30% discount if you subscribe to both magazines - 

The Slovenia Times and Slovenija danes 

Slovenia Worlwide 

6 issues 43,12 EUR 61,60 EUR 

12 issues 79,27 EUR 113,24 EUR

REACHING THOSE THAT MATTER 

www.sloveniatimes.com 

Experts for Top Level 

Business Network Events 

The Leading Slovenian Monthly in the English Language

EDEN V SLOVENIJI 

2009: Solčavsko 

EVROPSKE DESTINACIJE ODLIČNOSTI 

skriti biseri Slovenije 

Solčavsko je prejelo naziv Evropska destinacija odličnosti za turizem na varovanih območjih, 

ker na neponovljiv način združuje ohranjanje narave z življenjem domačinov in radovednostjo 

obiskovalcev z vsega sveta. 

Solčavsko v naročju Kamniško-Savinjskih Alp je poznano po treh alpskih dolinah: Logarski 

dolini, Robanovem kotu in Matkovem kotu. Doline so poleti odlično izhodišče za planinske 

ture, pohode in gorsko kolesarjenje, pozimi pa za turno smučanje, tek na smučeh, sankanje. V 

deželi mogočnih domačij, častitljivih dreves in cerkva, slapov in gorskih vrhov ob zvenu citer 

oživijo starodavne zgodbe, prepletene z okusom zgornjesavinjskega želodca, sirneka, gruškovih 

žlinkrofov in drugih dobrot. 

Za lahen dotik Solčavskega vas vabimo na www.solcavsko.info. 

www.slovenia.info/eden 

2011: Idrija. 2010: Reka Kolpa. 2008: Dolina Soče. 

Projekt je delno financiran s sredstvi programa 

Evropske unije za konkurenčnost 

in inovativnost (CIP).

Recept za uspeh: odprtost v mednarodno okolje - Urad Vlade ...

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?