Recept za uspeh: odprtost v mednarodno okolje - Urad Vlade ...

manjšin v Zagrebu. Takšnih funkcij je
še in še in želim si, da bi me na vseh
teh položajih nadomestili mlajši. Pred
parlamentarnimi volitvami leta 2003
smo v slovenski skupnosti celo poskusili
dobiti svojega poslanca in sem kandidiral
za hrvaški sabor. Na koncu je bil
izvoljen kandidat bošnjaške manjšine,
Šemso Tanković. Če bi bil osebno bolj
ambiciozen, bi bil verjetno izvoljen,
kljub temu, da so Bošnjaki s 30.000
pripadniki številčnejša manjšina na
Hrvaškem kot Slovenci. To je bil izlet v
politiko, ki ga ne bi več ponovil.
Koliko bi bilo pomembno za slovensko
manjšino, da vendar nekoč dobi
svojega poslanca v saboru?
Predvsem se lepo sliši, sicer pa ne
bi šlo zgolj za poslanca slovenske
manjšine, temveč za predstavnika
petih manjšin - albanske, bošnjaške,
črnogorske, makedonske in slovenske,
ki sicer v posebni volilni enoti
skupaj volijo enega poslanca. Edini
razlog, zaradi katerega sem takrat
kandididiral, so bili hrvaško-slovenski
odnosi, ki so bili na zelo nizki ravni.
Menil sem, da bi v saboru lahko
določene zadeve premaknil na
boljše.
Sicer pa ste prispevali k ureditvi
odnosov med Hrvaško in Slovenijo,
ne glede na neuspeh na parlamentarnih
volitvah.
Prispevali smo z dejanji naših
društev. Vedno govorimo in bomo
govorili, da Slovenci s Hrvati v zgodovini
nikoli nismo bili sprti, k večjemu
smo se skupaj borili proti skupnim
sovražnikom. To je velika razlika med
slovensko manjšino na Hrvaškem in
slovensko manjšino v Italiji, Avstriji ali
na Madžarskem, kjer so bili Slovenci
sprti z večinskim narodom. Na
Hrvaškem je bila manjšina most med
Slovenijo in Hrvaško.
Radi poudarjate, da slovenska
manjšina na Hrvaškem nima nobenih
težav ko gre za statusna vprašanja,
posebej po sprejetju ustavnega zakona
o pravicah nacionalnih manjšin
leta 2002. Kakšni so standardi za
manjšine na Hrvaškem?
Hrvaška je ena redkih evropskih
držav, ki ima ustavni zakon o pravicah
nacionalnih manjšin in je vse lepo
urejeno. Lahko rečem, da je uveljavila
nove standarde, ki so lahko zgled
mnogim evropskim državam. Pri uveljavljenu
zakona so sicer določene
težave, ki jih počasi rešujemo, kot so
zapleti pri zahtevah za spremembo
narodnosti pri vpisu v hrvaške volilne
sezname. Sicer pa zakon vsaki
manjšnini, ne le slovenski, zagotavlja
različne pravice, od uporabe in
izobraževanja v svojemu jeziku do
izvolitve predstavnikov v manjšinske
svete v lokalnim samoupravi. To so
visoki standardi, za njihovo izpolnitev
pa je pomembna tudi dobra
politična organiziranost manjšine.
Slovenci se ob tem nismo izkazali, to
je del naše mentalitete.
Na območju Varaždinske županije
so celo v osnovnih in srednjih šolah
uvedli pouk slovenskega jezika...
Zakon o izobraževanju v jezikih narodnih
manjšin so najprej imeli na Reki,
dopolnilni pouk slovenskega jezika pa
imamo tudi v društvih v Zagrebu, na
Reki in v Splitu. V Varaždinu so izkoristili
zakonsko možnost uvajanja pouka
v šole ter uspešno izvedli anketo, v
kateri so starši potrdili, da si želijo, da
bi se njihovi otroci učili slovenščine v
šolah. Podobno anketo pripravljamo
tudi v Zagrebu.
Ali je slovenska manjšina na
Hrvaškem zato bolj čutila zamrznitev
političnih odnosov med slovensko
blokado hrvaških pogajanj z Evropsko
unijo?
Priznati moramo, da se je to čutilo,
ni pa šlo za noben organiziran pritisk.
Čeprav bi se morala tudi v takšnih
okoliščinah boriti za svoje pravice,
se je manjšina zaradi strahu umirila.
Tudi sam sem se bal hujših incidentov...
A vse se je končalo zelo dobro.
Celotno ozračje je bilo nezaželeno in
popolnoma nepotrebno. Zdaj, ko so
zadeve urejene, ali, če smo iskreni,
bolj pometene pod preprogo, so se
odnosi čez noč popravili.
Kakšno pa je sodelovanje med slovenskimi
društvi na Hrvaškem?
Leta 1992 sta bili le dve slovenski
društvi na Hrvaškem, Slovenski
dom v Zagrebu in Bazovica na Reki.
Slovenci smo na Hrvaškem čez noč
postali manjšina, potem ko smo bili
70 let konstitutivni narod v različnih
državnih tvorbah. Pomembno je bilo,
da so se vsa slovenska društva samoorganizirala,
nihče tega ni sprožil iz
Slovenije. Društva so bila utemeljena
po celotni Hrvaški, ob obali - od Dubrovnika
preko Lovrana do hrvaške
Istre ter v Varaždinu in Osijeku. Danes
imamo 16 društev in zvezo slovenskih
društev. Sicer pa je za vsako društvo
pomembno, da je dejavno, ni zgolj na
papirju, da zaživi s polnimi pljuči, do
potrebnih sredstev pa prideš z vztrajnostjo.
Vsa društva obeležujejo slovenske
praznike in obletnice, imamo
programe, včasih si tudi pomagamo
med seboj...
Koliko je potem uresničena zamisel o
skupnem kulturnem prostoru?
To je bila dobra zamisel, ki je prišla
iz Slovenije, sicer pa vemo, da slovenski
kulturni prostor ni zaživel. To
lahko rečem tudi v imenu Slovencev
iz Avstrije in Italije, pogrešam pa
trdnejše vezi z matično državo, zlasti
ko gre za finančna sredstva, ki jih
Slovenija namenja Slovencem zunaj
matične države. Urad za Slovence v
zamejstvu in po svetu je pravi naslov
ZAMEJSKI DNEVNIK
za dogovor o višini sredstev za posamezne
dejavnosti ali zahtevnejše
projekte. Medtem ko so meddržavne
institucionalne kulturne in umetniške
vezi na visoki ravni, bi bilo lahko sodelovanje
z manjšinskimi društvi bolj
pestro.
Kako gledate na prizadevanja
Hrvaške, da bi hrvaška skupnost
v Sloveniji dobila status narodne
manjšine?
Vsekakor je bolje, če ima manjšina
status, ki je temelj za njen razvoj.
Hrvaška manjšina v Sloveniji bi
bila prava partnerka slovenski na
Hrvaškem, sicer pa Hrvati v Sloveniji
nimajo pravega zagona, da bi zaživeli
kot hrvaška skupnost v celotni slovenski
družbi. Ureditve vprašanja manjšin
v Sloveniji in na Hrvaškem ni mogoče
primerjati. V Sloveniji so z deklaracijo
o manjšinah naredili šele prvi korak
proti visokim standardom manjšinskih
pravic. Hrvaška skupnost v Sloveniji
pa lahko z dobro organizacijo marsikaj
doseže in izpostavi svoje zahteve,
kot smo počeli tudi sami na Hrvaškem.
Kako vidite bližjo prihodnost Slovenskega
doma, posebej v luči bližajoče
se 85. obletnice? Niti stoletnica Slovenskega
doma ni več tako daleč.
Lahko smo zadovoljni s tem,
kar imamo. Obstaja pa težava,
kako pritegniti mlade, ne le v Zagrebu,
temveč pri vseh slovenskih
društvih na Hrvaškem. Mladi, s katerimi
računamo, so v svojem svetu,
razmišljajo o drugih stvareh v življenju,
predvsem o zaposlovanju in eksistenci.
Kulturo in umetnosti imajo „pod B“.
Sicer pa, ko prideš v 40. leta - govorim
iz lastnih izkušenj - te začenja zanimati,
kdo in od kod si. Obeti torej so,
vendar se mora s tem kdo nenehno
ukvarjati.
Foto: Maja Kaplan
35