Recept za uspeh: odprtost v mednarodno okolje - Urad Vlade ...
Recept za uspeh: odprtost v mednarodno okolje - Urad Vlade ...
Recept za uspeh: odprtost v mednarodno okolje - Urad Vlade ...
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
30<br />
MED NAMI<br />
rafaelova družba<br />
Darila Zimskih<br />
višarskih dni<br />
NI VELIKo LjudI, KI BI NA SVEtE VIšArjE<br />
PrišLi z DrUgačniM naMenoM KoT na<br />
roManje aLi PoziMi na SMUčanje.<br />
Kaj Pa, če na KrajU, Ki PovezUje Tri<br />
naroDe, oboje zDrUžiMo S STroKovniM<br />
PodKoVANjEM o SLoVENcIH zuNAj<br />
SLoVENIjE?<br />
Udeleženci<br />
Višarskih dnevov<br />
mladih so se<br />
tokrat pogovarjali<br />
o Slovencih<br />
po svetu s<br />
poudarkom na<br />
Avstraliji in o<br />
malo drugačnem<br />
pogledu na<br />
manjšino: o<br />
Kočevarjih,<br />
bolj znanih kot<br />
Kočevarski Nemci.<br />
Smučanje je bilo eden izmed<br />
razlogov, da smo se zimskih<br />
višarskih dni udeležili. Drugi<br />
je bila tema, ki nas je družila<br />
ob večerih: tokrat smo se pogovarjali<br />
o Slovencih po svetu s poudarkom<br />
na Avstraliji in o malo drugačnem<br />
pogledu na manjšino: o Kočevarjih,<br />
bolj znanih kot Kočevarski Nemci.<br />
PReDaVaNje DR. žIgoNa<br />
NaVDUŠILo<br />
O delovanju med slovenskimi<br />
izseljenci je prvi večer govoril dolgoletni<br />
generalni konzul <strong>za</strong> Slovence po<br />
svetu dr. Zvone Žigon. Njegovo pripovedovanje<br />
smo kar vpijali. Na koncu<br />
ni mogel nihče verjeti, da je trajalo<br />
štiri ure. Če bi bil dr. Žigon še naprej<br />
konzul, bi bila z veseljem Slovenka,<br />
izseljena nekje v Argentini, na primer.<br />
Na stanje izseljencev gleda zelo realno.<br />
“Asimilacija je naraven proces,”<br />
pravi, vendar <strong>za</strong>radi tega ne stoka.<br />
S prirojenim humorjem in iznajdljivostjo<br />
najde vse točke, kjer bi se dalo<br />
velikokrat sprte skupine Slovencev v<br />
neki državi pove<strong>za</strong>ti in jih navdušiti<br />
<strong>za</strong> ohranjanje korenin. “Za skupnost<br />
Ana Gruden<br />
ni dobro, če je <strong>za</strong>prta,”<br />
pravi, <strong>za</strong>to<br />
je dobrodošlo, če<br />
se mladi poročajo<br />
tudi z Neslovenci.<br />
Prihodnost slovenskih<br />
skupnosti<br />
pa je v medsebojnem<br />
druženju<br />
v pevskih zborih,<br />
plesnih skupinah,<br />
pri skavtih ipd., že od malih nog naprej.<br />
Mladi tako rastejo skupaj, se<br />
med seboj poznajo, nekateri poročijo<br />
in ohranijo stike z vrstniki vse življenje.<br />
To je jedro izseljenske skupnosti. Poka<strong>za</strong>l<br />
nam je več primerov dobrega<br />
sodelovanja med starejšo in mlajšo<br />
generacijo, pa tudi primere, kako se<br />
ne dela: ko starejši ne pustijo mladih<br />
zraven, ker imajo drugačne ideje od<br />
njih, skupnost pa <strong>za</strong>to <strong>za</strong>čne počasi<br />
razpadati. Pripovedoval nam je tudi<br />
npr. o potici, ki v izseljenstvu pridobi<br />
svet pomen – dame in izobražene<br />
mlade gospodične, ki niso nikoli same<br />
skuhale niti kave, so se v tujini naučile<br />
peči potico. Ob takšnih in podobnih<br />
<strong>za</strong>nimivostih je večer minil kakor blisk.<br />
Mag. jaKLITSch o<br />
KočeVaRjIh<br />
Predavateljica, ki naj bi predavala<br />
naslednji dan, je bila kar <strong>za</strong>skrbljena,<br />
kako bo dosegla tako visok nivo. Vendar<br />
je bila njena skrb odveč. Predavanje<br />
o Kočevarjih prejšnjega samo<br />
po dolžini ni doseglo, vse drugo je<br />
bilo tako novo in <strong>za</strong>nimivo, da je bilo<br />
vredno višarskih dni. Mag. Helena<br />
Jaklitsch je potomka Kočevarjev<br />
oziroma Kočevskih Nemcev, kot se<br />
je poimenovanje (namerno) uvajalo<br />
med vojnama in po njih. V nasprotju<br />
s splošno razširjenim mnenjem, da<br />
so bili to Nemci, nekako pove<strong>za</strong>ni<br />
z drugo svetovno vojno, je Helena<br />
razložila, da so se na slovensko ozemlje<br />
s Tirolske priselili v 14. stoletju, da<br />
bi kolonizirali gozdove in posesti<br />
zemljiškega gospoda. Tu so si ustvarili<br />
povsem svojo kulturo, se pove<strong>za</strong>li z<br />
okoliškimi Slovenci, s katerimi so se<br />
vedno dobro razumeli, svojo smer<br />
razvoja je ubral tudi njihov jezik, ki je<br />
bil izoliran od nemškega. V najboljših<br />
časih jih je bilo okrog 25.000. Lepo<br />
so živeli vse do <strong>za</strong>četka nacionalnih<br />
gibanj, najslabše pa se jim je <strong>za</strong>čelo<br />
goditi med drugo svetovno vojno, ko<br />
je <strong>za</strong> sovraštvo do njih <strong>za</strong>dostovalo,<br />
da so bili “Nemci”. Veliko so jih nasilno<br />
izselili, po vojni pobili, drugi so zbežali<br />
po svetu in se do danes niso vrnili.<br />
Šokirani smo bili ob dejstvu, da so njihove<br />
vasi po vojni zravnali z zemljo,<br />
in to tako temeljito, da so danes od<br />
cele vasi ostali le makadamska pot in<br />
morda ruševine dveh hiš. Misliti nam<br />
je dalo tudi dejstvo, da je to počela<br />
slovenska komunistična oblast – torej<br />
nismo bili Slovenci vselej ubogi in <strong>za</strong>tirani,<br />
ampak smo <strong>za</strong>tirali tudi sami.<br />
Danes se poskuša rešiti, kar se rešiti<br />
še da: nagrobnike, cerkve, dokumente,<br />
jezik, zgodovino … kar je ob<br />
še 90 živečih Kočevarjih v Sloveniji, od<br />
katerih ne znajo več vsi kočevarščine,<br />
precej težko delo. Še težje pa bo to<br />
najbrž spraviti v uradno narodno<br />
zgodovino.<br />
Za popolno sliko teh prijetnih dni je<br />
dovolj, če takim poučnim večerom<br />
prištejemo še najlepše možno vreme<br />
in čudovito smuko. Kot velik dar bodo<br />
ostali v nas in še dolgo odmevali tudi<br />
v našem delovanju.