Recept za uspeh: odprtost v mednarodno okolje - Urad Vlade ...

More documents

Recommendations

Info

Darko Šonc, predsednik KD Slovenski dom: “Medtem ko so meddržavne institucionalne kulturne in umetniške vezi na visoki ravni, bi bilo lahko sodelovanje z manjšinskimi društvi bolj pestro.” 34 ZAMEJSKI DNEVNIK “Vsako priznanje, tudi omenjeno, vzbuja poseben občutek. Doživel sem ga kot odlikovanje celotni slovenski skupnosti na Hrvaškem, ne le kot osebno priznanje. Brez slovenske skupnosti na Hrvaškem ga ne bi bilo, saj je celotna skupnost prispevala k delu, ki sem ga opravljal skozi vsa ta leta,” je dejal Šonc. Verjetno ni zavednega Slovenca na Hrvaškem, ki ni spoznal ali vsaj slišal za Darka Šonca, ki je leta 1993 prevzel vodenje najstarejšega dejavnega kulturnega društva Slovencev v Evropi, Slovenskega doma v Zagrebu. Tudi številni domačini cenijo njegova prizadevanja za ohranjanje slovenske kulture in jezika na Hrvaškem, uspehe pri povezovanju tam živečih Slovencev ter krepitev dobrih odnosov med Slovenijo in Hrvaško, kar so prepoznali tudi v Ljubljani, ko so mu ob letošnjem kulturnem dnevu podelili prestižno državno odlikovanje. Družina Šonc se je preselila v Zagreb iz Maribora, ko je bil Darko še otrok, v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. V Zagrebu je odraščal in se izobraževal, prve bolj redne stike s Slovenskim domom pa je ustvaril v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1993 je kandidiral za predsednika Slovenskega doma in bil na ta položaj tudi izbran. Takrat je bil Slovenski dom na “nizkih vejah”, saj imajo vsa društva svoje Slovenci na Hrvaškem “odlikovana je celotna slovenska skupnost na hrvaškem” PrEdSEdNIK SLoVENSKEGA doMA V zagrebU, 65-LeTni DarKo šonc, je FebrUarja PrejeL Državno oDLiKovanje zA PoSEBNE zASLuGE od PrEdSEdNIKA rEPuBLIKE SLoVENIjE dANILA türKA. o VISoKEM PrIzNANju IN doLGoLEtNEM dELu V SLoVENSKI SKuPNoStI SMo SE z NjIM PoGoVArjALI V zAGrEBu. goran ivanović, STa vzpone in padce. Stanje v slovenskem kulturnem društvu bilo takrat slabo, ljudje so se celo prerekali, tako da smo ga leta 1993 praktično začeli graditi znova, čeprav njegova zgodovina sega v leto 1929. Obnoviti smo morali članstvo, znova pridobiti tako stare kot nove člane. Danes imamo približno tisoč registriranih članov, društvo pa je urejeno in stabilno. Vse smo dosegli z dogovori. Ravno beseda “dogovor” je bila ob tem zelo pomembna, ker smo se dogovarjali o vsem - kakšne bodo naše dejavnosti in kaj si člani želijo. Začeli smo oblikovati ljubiteljske skupine, kot so pevski zbor, ansambel, literarna in likovna skupina. Kaj bi morda še lahko izpostavili kot pomembnejše dosežke Slovenskega doma med vašim predsednikovanjem? Eden velikih dosežkov je obnova časopisa Odmev, ki je izhajal le nekaj let po utemeljitvi društva leta 1929. Preimovanovali smo ga v Novi odmev in ga objavljamo trikrat ali štirikrat na leto. Spremljamo vse dogodke in dejavnosti društva in lahko rečemo, da imamo svoj časopis, ki je zelo pomemben za našo skupnost. Poleg tega smo na stežaj odprli vrata gostom, ker je za dogodke, ki jih pripravljamo, pomembno imeti tudi občinstvo. O svojih dejavnostih smo redno obveščali javnost v Zagrebu, s kakovostnimi programi pa smo občinstvo tudi pridobili. Med pomembnimi dosežki so vsekakor tudi monografije. Ob lanskem kulturnem prazniku smo predstavili monografijo Slovenski umetniki na hrvaških odrih, ob letošnjem Prešernovem dnevu pa monografijo Slovenske barve v hrvaški likovni umetnosti. Pripravljamo tretjo, ki bo predstavila Slovence v hrvaškem športu, medtem pa smo se domislili, da bi uredili tudi četrto, in sicer o Slovencih, ki so prispevali k hrvaški znanosti. S tem bi tudi sklenili zgodbo o monografijah. Mislim, da je pomembno, da sedanja generacija Slovencev v knjigah zapiše vse, kar smo Slovenci skozi zgodovino prispevali k hrvaški družbi, v znanosti, umetnosti, kulturi in športu. Koliko ste kot predsednik Slovenskega doma dejavni tudi kot politični predstavnik Slovencev na Hrvaškem? Tega še vedno nimam rad, vendar sem se kot predsednik Slovenskega doma in predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem razvijal tudi v tej smeri. Nisem politik, a sem moral začel politično razmišljati. Dejaven sem v različnih forumih, kot je svet za nacionalne manjšine, sem zunanji član odbora za človekove pravice v hrvaškem saboru, bil sem tudi predsednik koordinacije svetov
manjšin v Zagrebu. Takšnih funkcij je še in še in želim si, da bi me na vseh teh položajih nadomestili mlajši. Pred parlamentarnimi volitvami leta 2003 smo v slovenski skupnosti celo poskusili dobiti svojega poslanca in sem kandidiral za hrvaški sabor. Na koncu je bil izvoljen kandidat bošnjaške manjšine, Šemso Tanković. Če bi bil osebno bolj ambiciozen, bi bil verjetno izvoljen, kljub temu, da so Bošnjaki s 30.000 pripadniki številčnejša manjšina na Hrvaškem kot Slovenci. To je bil izlet v politiko, ki ga ne bi več ponovil. Koliko bi bilo pomembno za slovensko manjšino, da vendar nekoč dobi svojega poslanca v saboru? Predvsem se lepo sliši, sicer pa ne bi šlo zgolj za poslanca slovenske manjšine, temveč za predstavnika petih manjšin - albanske, bošnjaške, črnogorske, makedonske in slovenske, ki sicer v posebni volilni enoti skupaj volijo enega poslanca. Edini razlog, zaradi katerega sem takrat kandididiral, so bili hrvaško-slovenski odnosi, ki so bili na zelo nizki ravni. Menil sem, da bi v saboru lahko določene zadeve premaknil na boljše. Sicer pa ste prispevali k ureditvi odnosov med Hrvaško in Slovenijo, ne glede na neuspeh na parlamentarnih volitvah. Prispevali smo z dejanji naših društev. Vedno govorimo in bomo govorili, da Slovenci s Hrvati v zgodovini nikoli nismo bili sprti, k večjemu smo se skupaj borili proti skupnim sovražnikom. To je velika razlika med slovensko manjšino na Hrvaškem in slovensko manjšino v Italiji, Avstriji ali na Madžarskem, kjer so bili Slovenci sprti z večinskim narodom. Na Hrvaškem je bila manjšina most med Slovenijo in Hrvaško. Radi poudarjate, da slovenska manjšina na Hrvaškem nima nobenih težav ko gre za statusna vprašanja, posebej po sprejetju ustavnega zakona o pravicah nacionalnih manjšin leta 2002. Kakšni so standardi za manjšine na Hrvaškem? Hrvaška je ena redkih evropskih držav, ki ima ustavni zakon o pravicah nacionalnih manjšin in je vse lepo urejeno. Lahko rečem, da je uveljavila nove standarde, ki so lahko zgled mnogim evropskim državam. Pri uveljavljenu zakona so sicer določene težave, ki jih počasi rešujemo, kot so zapleti pri zahtevah za spremembo narodnosti pri vpisu v hrvaške volilne sezname. Sicer pa zakon vsaki manjšnini, ne le slovenski, zagotavlja različne pravice, od uporabe in izobraževanja v svojemu jeziku do izvolitve predstavnikov v manjšinske svete v lokalnim samoupravi. To so visoki standardi, za njihovo izpolnitev pa je pomembna tudi dobra politična organiziranost manjšine. Slovenci se ob tem nismo izkazali, to je del naše mentalitete. Na območju Varaždinske županije so celo v osnovnih in srednjih šolah uvedli pouk slovenskega jezika... Zakon o izobraževanju v jezikih narodnih manjšin so najprej imeli na Reki, dopolnilni pouk slovenskega jezika pa imamo tudi v društvih v Zagrebu, na Reki in v Splitu. V Varaždinu so izkoristili zakonsko možnost uvajanja pouka v šole ter uspešno izvedli anketo, v kateri so starši potrdili, da si želijo, da bi se njihovi otroci učili slovenščine v šolah. Podobno anketo pripravljamo tudi v Zagrebu. Ali je slovenska manjšina na Hrvaškem zato bolj čutila zamrznitev političnih odnosov med slovensko blokado hrvaških pogajanj z Evropsko unijo? Priznati moramo, da se je to čutilo, ni pa šlo za noben organiziran pritisk. Čeprav bi se morala tudi v takšnih okoliščinah boriti za svoje pravice, se je manjšina zaradi strahu umirila. Tudi sam sem se bal hujših incidentov... A vse se je končalo zelo dobro. Celotno ozračje je bilo nezaželeno in popolnoma nepotrebno. Zdaj, ko so zadeve urejene, ali, če smo iskreni, bolj pometene pod preprogo, so se odnosi čez noč popravili. Kakšno pa je sodelovanje med slovenskimi društvi na Hrvaškem? Leta 1992 sta bili le dve slovenski društvi na Hrvaškem, Slovenski dom v Zagrebu in Bazovica na Reki. Slovenci smo na Hrvaškem čez noč postali manjšina, potem ko smo bili 70 let konstitutivni narod v različnih državnih tvorbah. Pomembno je bilo, da so se vsa slovenska društva samoorganizirala, nihče tega ni sprožil iz Slovenije. Društva so bila utemeljena po celotni Hrvaški, ob obali - od Dubrovnika preko Lovrana do hrvaške Istre ter v Varaždinu in Osijeku. Danes imamo 16 društev in zvezo slovenskih društev. Sicer pa je za vsako društvo pomembno, da je dejavno, ni zgolj na papirju, da zaživi s polnimi pljuči, do potrebnih sredstev pa prideš z vztrajnostjo. Vsa društva obeležujejo slovenske praznike in obletnice, imamo programe, včasih si tudi pomagamo med seboj... Koliko je potem uresničena zamisel o skupnem kulturnem prostoru? To je bila dobra zamisel, ki je prišla iz Slovenije, sicer pa vemo, da slovenski kulturni prostor ni zaživel. To lahko rečem tudi v imenu Slovencev iz Avstrije in Italije, pogrešam pa trdnejše vezi z matično državo, zlasti ko gre za finančna sredstva, ki jih Slovenija namenja Slovencem zunaj matične države. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je pravi naslov ZAMEJSKI DNEVNIK za dogovor o višini sredstev za posamezne dejavnosti ali zahtevnejše projekte. Medtem ko so meddržavne institucionalne kulturne in umetniške vezi na visoki ravni, bi bilo lahko sodelovanje z manjšinskimi društvi bolj pestro. Kako gledate na prizadevanja Hrvaške, da bi hrvaška skupnost v Sloveniji dobila status narodne manjšine? Vsekakor je bolje, če ima manjšina status, ki je temelj za njen razvoj. Hrvaška manjšina v Sloveniji bi bila prava partnerka slovenski na Hrvaškem, sicer pa Hrvati v Sloveniji nimajo pravega zagona, da bi zaživeli kot hrvaška skupnost v celotni slovenski družbi. Ureditve vprašanja manjšin v Sloveniji in na Hrvaškem ni mogoče primerjati. V Sloveniji so z deklaracijo o manjšinah naredili šele prvi korak proti visokim standardom manjšinskih pravic. Hrvaška skupnost v Sloveniji pa lahko z dobro organizacijo marsikaj doseže in izpostavi svoje zahteve, kot smo počeli tudi sami na Hrvaškem. Kako vidite bližjo prihodnost Slovenskega doma, posebej v luči bližajoče se 85. obletnice? Niti stoletnica Slovenskega doma ni več tako daleč. Lahko smo zadovoljni s tem, kar imamo. Obstaja pa težava, kako pritegniti mlade, ne le v Zagrebu, temveč pri vseh slovenskih društvih na Hrvaškem. Mladi, s katerimi računamo, so v svojem svetu, razmišljajo o drugih stvareh v življenju, predvsem o zaposlovanju in eksistenci. Kulturo in umetnosti imajo „pod B“. Sicer pa, ko prideš v 40. leta - govorim iz lastnih izkušenj - te začenja zanimati, kdo in od kod si. Obeti torej so, vendar se mora s tem kdo nenehno ukvarjati. Foto: Maja Kaplan 35
Page 1: Slovenija danes, Slovenci.si, Leto
Page 4 and 5: Državni zbor Monošter 4 PANORAMA
Page 6 and 7: 6 V ŽARIŠČU Leteči Kranjec pole
Page 8 and 9: 8 VELIKI INTERVJU Ljudmila novak, n
Page 10 and 11: 10 VELIKI INTERVJU Slovenci nimamo
Page 12 and 13: Poslopje Iskre Suzhou na Kitajskem
Page 14 and 15: oskar Molek 14 KULTURA Prvobitnost
Page 16 and 17: 16 KNJIŽNA POLICA Slovenska beseda
Page 18 and 19: izseljenski spomeniki 18 NE PREZRIT
Page 20 and 21: Slovenska znanost v argentini 20 IZ
Page 22 and 23: Daša Klemenčič 22 MLADI Peru, zg
Page 24 and 25: 24 SPOZNAJMO SE Slomškov dom v Bue
Page 26 and 27: oštjan Dvořák 26 SPOZNAJMO SE ž
Page 28 and 29: 28 MED NAMI Slovenska izseljenska m
Page 30 and 31: 30 MED NAMI rafaelova družba Daril
Page 32 and 33: 32 ZAMEJSKI DNEVNIK Slovenci na avs
Page 36 and 37: 36 ŠPORT Nogomet Brazilci, morda n
Page 38 and 39: 38 TU SMO DOMA Iz Porabja se je v t
Page 40 and 41: 40 SLOVENSKA KUHINJA PoTica, rogLji
Page 42 and 43: ... V BaNja LUKI 42 VAŠA POŠTA SL
Page 44 and 45: 44 SUMMARIES Ljudmila Novak, the ne
Page 46 and 47: 46 KRIŽANKA Prenovljen osrednji me
Page 48: EDEN V SLOVENIJI 2009: Solčavsko E

Recept za uspeh: odprtost v mednarodno okolje - Urad Vlade ...

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?