Waldorfske novice - Jesen 2011

wsljubljana

Letnik VII, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

jesen 2011, zaporedna št. 71

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

OE MB Mateja Jobstl

Sodelavci:

David Brierley, Christof Wiechert,

Theresa Roach Melia, Jana Dagarin,

Katra Aljančič, Gregor Kovačič Bajt,

Klemen Lah

OE Maribor:

Tanja Lovrečič, Viktorija Kovačič,

Iča Marušič, Andreja Pliberšek

OE Celje:

Boštjan Štrajhar

Fotografije:

Gregor Kovačič Bajt, Tinka Pelhan,

arhiv WŠL, arhiv OE Celje, arhiv OE Maribor

Kazalo 2

Namesto uvodnika 3

Ekološka akcija zbiranja plastenk 3

Gostujoče pero 4

Poučevanje kot umetnost 4

Rudolf Steiner kot učitelj 6

Širimo obzorja 10

Domišljija – most čez vrzel 10

Novim dogodivščinam naproti 12

Naša ljubljanska prva razreda 12

4. razred: Pastirski dnevi v lepeni 13

Umetnostno-zgodovinska ekskurzija 15

I. letnik: Spoznavni tabor 18

Waldorfska šola Celje 19

Prvi šolski dan 19

OE Maribor 20

O sončnici in sončničnih semenih 20

Delovni krog 'Jasli' 21

Gradnja peči 2. del 22

Svet pred nami 23

Oglej 24

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem

avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

2 Waldorfske novice, poletje jesen 2011


N a m e s t o u v o d n i k a

Ekološka akcija

zbiranja plastenk

Iris in Aleš Lavrič

z otroki Zalo, Samuelom, Jonatanom in Levom

Poleg naravi prijaznega in trajnostnega načina

življenja (torej preprečevanja nastajanja zlorabe

in onesnaženja narave) se trudimo reševati tudi

že obstoječe težave človekovega ravnanja. Ena od teh je

tudi ogromna poraba plastenk in premajhna ter potratna

reciklaža le teh. Večina jih žal še vedno konča v naravi ali

na deponijah. Zakaj jih torej za čas njihovega obstoja ne bi

uporabili za kaj koristnega in tudi s tem vsaj malo zmanjšali

škodo povzročeno s samo proizvodnjo?

Plastenke lahko npr. uporabimo za postavitev rastlinjakov

za zelenjavo. Ideja sama ni povsem nova, je pa

zato način izvedbe. Ta omogoča, da morebitne škodljive

snovi, ki se običajno pri segrevanju plastenk izločajo v

tekočino, zdaj ostanejo zaprte in ne škodujejo zelenjavi

v rastlinjaku.

Prvi tak rastlinjak v Sloveniji bo velik cca 100m 2 ,

za vse stene in streho pa bomo potrebovali približno

35.000 plastenk. Okvir je delno že postavljen iz odvečnega

lesa, ostali stroški pa so ocenjeni na 120€.

Ko zberemo dovolj plastenk bomo organizirali tudi odprte

delavnice postavitve rastlinjaka. Naša želja pa je,

da se zbiranje plastenk nadaljuje in da naše izkušnje

posredujemo naprej vsem zainteresiranim, šolam, vrtcem

...

Zelo veseli bomo pomoči pri:

1) obveščanju ljudi in zbiranju plastenk

2) nudenju prostora za zbirna mesta drugje po Sloveniji

(seznam bo objavljen na Facebook strani)

Izredno smo veseli podpore Waldorfske šole v Ljubljani,

za kar se g. Kordišu in vsem, ki so pomagali urediti

izredno lep zbirni prostor za akcijo v avli šole (še posebej

v rekordnem času), iskreno zahvaljujemo.

www.facebook.com/VPravljici

Plastenke na Waldorfski šoli Ljubljana zbiramo v

ekološkem kotiču ob vhodu v jedilnico.

Waldorfske novice, jesen 2011 3


G o s t u j o č e p e r o

David Brierley

Ob začetku novega

šolskega leta

Poučevanje kot umetnost

Pomislimo za trenutek, kako pomembno je tisto,

kar se skriva za abstraktnim izrazom poučevanje.

Govorim o tistem, s čimer se v mislih ukvarjajo

vsi starši – kako sem se sam počutil, ko sem svojega otroka

prvič pustil na pragu njegove šole. Ko smo odhajali od vrat

njegovega razreda, smo svojega sina ali hčer pustili v rokah

tujca, imenovanega učitelj. In takrat smo verjetno prvikrat

jasno dojeli , kako pomembno je učiteljevo delo.

To upoštevanje njegovega dela bi se moralo ohraniti skozi

vsa leta sodelovanja z njim. Odnos med učiteljem in

učencem je nekaj povsem drugačnega kot katerikoli drugi

odnos. Za razliko od prijatelja ali drage osebe si učitelj

svojih učencev ne izbere. Odnos med učiteljem in učencem

je le začasen, odnos med staršem in otrokom pa je za

celo življenje. Ko sem sam prvič srečal svoje učence, sem

imel poseben občutek, da je to, da pridejo v mojo nego, nekakšna

božanska izbira. V tem občutku leži poklicanost

učitelja. To je neke vrste ljubezen, pedagoška ljubezen. To

ni strast v običajnem pomenu besede. Učitelj in vrtnar sta

kultivatorja, sta ljubitelja rasti. Kajti za poučevanje velja,

da je to poklic, poln izzivov. Lee Shulmann, morda danes

največji poznavalec profesionalizma in možnosti zaposlitve

na svetu, nedvoumno ugotavlja, da je izobraževanje

za poklic učitelja najtežje. To pa predvsem zato, ker je to

prej klic kot posel. Poleg tega pa, ne glede na stopnjo izkušenosti,

tukaj niti dve situaciji nista nikoli enaki, vsak

učenec je enkraten in rutina tukaj ne dviguje nivoja usposobljenosti,

kot je to pri drugih poklicih.

Vendar naš otrok ni sam. Na milijone otrok odide vsak

dan s torbo na rami od doma, da bi večino dneva preživeli

v razredu. Zdi se nam samoumevno, da otroci zapustijo

dom in odidejo v šolo. O tem ne razmišljamo, vse dokler

ne gre kaj narobe. Tam na njih čakajo učitelji. Ko se vrnejo

domov, morda kakšna mama naključno povpraša, kaj

so tisti dan v šoli delali. Otroci najpogosteje niso sposobni

navesti nekih razumljivih podrobnosti. Morda so se zmožni

spomniti kakšnega navidezno nepomembnega dogodka,

kot je: 'Igrali smo flavto' ali 'Danes sem sedel poleg

Davida.' A starše zanima, kaj dela učiteljica in ali dela

tisto, kar naj bi delala, in kar on misli, da bi z njegovim

otrokom morala delati?

Učitelj je psiholog, policist, filozof, govornik, pravnik, tajnik,

sodnik, sociolog, svetovalec, umetnik, znanstvenik,

oče, mama, stric, teta, tolažnik in ovčarski pes.

Res je, nekateri na njih gledajo

kot na ovčarje. Ne le nekateri

politiki, tudi nekateri

učitelji vidijo sami sebe v tej

vlogi.

Ovčarski pes ima štiri naloge.

Prvič, vzdržuje prostor, na

katerem se lahko ovce pasejo in hranijo. Drugič, ovce drži

skupaj, kar pomeni, da mora prignati vse zablodele ovce

nazaj v čredo. Tretjič, ščiti meje pašnika, tako da odganja

nevarne roparje. In nazadnje, ko zmanjka trave, premakne

čredo naprej, da se lahko pase na svežem pašniku. Mar

niso to pogoji, ki jih je treba zagotoviti, da se lahko čreda

samostojno pase na pašnikih znanja?

Ovčarski pes ljubi svoje delo. Je hkrati strog in sočuten.

Nekateri menijo, da lahko učitelja vidimo kot vrtnarja.

Za obzidjem vrta skuša ustvariti Elizij za bodočnost. V

središču vrta je potok, vir življenja, ki brizga iz globin. Je

simbol življenja in prenove. Potok teče skozi vrt. Predstavlja

stalnost in spremembo. Ves čas se pretaka, vendar je

vsaka kaplja vode nova. Ko vrtnarica vanj potopi svoje prste,

se dotakne tistega, kar odhaja mimo, in začetka tistega,

kar prihaja. Izteka se v majhen ribnik, ki odseva vse

tisto, kar se okrog njega dogaja. Vse rastline zrastejo iz

semena in bilke v vrtu so najprej občutljive, in da lahko

potegnejo korenine in se razrastejo, potrebujejo toploto in

posebno nego. Sčasoma postanejo bolj čvrste. Potrebujejo

hrano in predvsem vodo. Če je je preveč, bodo ovenele, če

premalo, pa oslabele. Pomembno je odstranjevanje plevela,

nezaželene elemente je potrebno odstraniti, drugače se

bodo rastline zadušile. Vsaka rastlina potrebuje prostor

za dihanje. Sčasoma dobi močnejše korenine, njeni listi se

razrastejo. Zacvetijo in upati je, da bodo kasneje sadovi

vsega tega truda dozoreli.

Po pouku gre učitelj naravnost domov, s torbo v roki in

z vrečko polno zvezkov. Mora jih pregledati in se pripraviti

na ure. Táko je življenje učitelja. Ne gre v družbo, morda

le čez vikend. Pojé večerjo, spravi v posteljo svoje otroke

in potem je spet čas za delo. To je drugi del učiteljevega

delovnega dne. Branje in priprava na novi dan. Raziskave

življenja waldorfskega učitelja so pokazale, da prebere

15.000 strani literature za posamezne predmete na leto.

Bolj izkušen učitelj prebere več – edini način, da ne 'pregoriš',

je, da na novo oživiš sebe in svoj predmet. Najboljši

učitelj raste s svojimi učenci. Tudi dve učni uri ne bi smeli

imeti iste vsebine. Nato si morda vzame še nekaj časa

za kavico s partnerjem, ob enajstih pa je čas, da na hitro

preleti časopis in gre v posteljo. Kako bo jutri? Učitelj se

spomni svojih učencev in dogodkov tistega dne. Nato zaspi.

Vendar je ves čas z njimi.

Vestni ljudje so ti učitelji. Najti morajo način delovanja

v razredu in tudi samega sebe. Težko delo je to, ko gradiš

prihodnosti. Politiki, pravniki, igralci, ljudje s televizije,

doktorji, vsi jim dajejo svoje priznanje, so pomembni ljudje.

4 Waldorfske novice, jesen 2011


Kako naj razumemo življenje razreda? Nekaj malega rutine,

večji del pa je cenjenega, a neopaženega dela.

Povprečni učenec v tem delu sveta preživi v razredu okrog

tisoč ur na leto. Šestino svojega življenja preživi v šoli, pri

čemer ni upoštevan vrtec in višja izobrazba. V otroštvu in

mladostništvu so tri pomembne dejavnosti – spanje, igra

in sedenje v razredu. Poleg spalnice (v kateri mlad človek

predvsem spi) ni nobene sobe, v kateri bi preživel tako veliko

časa kot v razredu. Pri njegovih šestih ali sedmih letih

preživi učitelj z njim več časa kot oče in celo mama.

Razred je na površju naše zavesti, toda hkrati s tem, ko

je prostor stanovitnosti v stalnem družbenem kontekstu,

predstavlja temelj družbe. Ne smemo podcenjevati ritualne

in ciklične kvalitete dejavnosti v razredu. Razred kot tak je

mikrokozmos sveta. To je poseben kraj, kjer se ves čas nekaj

dogaja. Tukaj ne gre le za učenje in poučevanje; poleg

tega se tukaj dnevno dogajajo mnogi pogovori in medsebojne

človeške aktivnosti. Toda naključni opazovalec težko

razume življenje razreda. Predstavlja košček pravega

življenja. Tako učenci kot učitelji se morajo naučiti delati

v njem. To je vtkano, v veliki meri nezavedno, skoraj nevidno

življenje. Je iracionalno, skrivnostno in magično, kajti

človeško obnašanje je mnogoplastno in skrivnostno. Poučevanje

je utrjevanje medsebojnih odnosov med učenčevo

osebnostjo in svetom samim, ki ga učitelj predstavi skozi

snov predmeta.

Vsak učitelj bo potrdil, da je razred zelo nemirno mesto.

Celo kot izkušen učitelj sem bil nedavno presenečen, ko

mi je eden mojih raziskovalnih študentov povedal, da povprečen

učitelj vsak dan posreduje pri tisoč dogodkih med

učenci. Vsak posameznik je lahko v življenju učenca nadvse

pomemben, ne da bi se učitelj ali starši tega sploh zavedali.

Šele kasneje v življenju lahko bivši učenec takšen dogodek

vidi v pravi luči.

Kaj je poučevanje?

Moja interpretacija poučevanja je: vsaka dejavnost s

strani ene osebe z namenom, da omogoči učenje na strani

druge osebe. Čeprav dejavnost pogosto vključuje jezik, to

ni nujno tako, niti ni poučevanje zgolj racionalen ali intelektualen

proces. Leta 1899 je ameriški psiholog William

James zaslovel s svojo izjavo, da je 'psihologija znanost,

izobraževanje pa umetnost'.

Kaj je umetnost?

Umetnost je poskus zavestnega izboljšanja že obstoječe

oblike človekovega obnašanja. Žal ljudje na splošno gledajo

na poučevanje kot na stvar tehnike. Pristopi k poučevanju

so običajno osnovani na ideji, da je učiteljeva

naloga to, da vse otroke istočasno privede do istega cilja.

To, da vse učence v istem času privedeš do istega cilja,

pa ni nekaj, kar bi bilo umetniško. Umetnost vedno pušča

odprta vrata za element nepredvidenega , presenečenja.

Igra na verjetnost in je zato zmožna vzbuditi bujno

rast. Raznolikost rezultatov in ne predvidljivost je rezultat

umetnosti poučevanja. Izkušen učitelj je te trenutke zmožen

predhodno predvideti in jih ujeti.

Poučevanje je seveda koristna ali praktična umetnost,

toda učitelj se hkrati posveti kreiranju lepote in prebujanju

estetskega užitka in ugodja. Kot praktična umetnost

mora biti poučevanje prepoznano kot proces, za katerega

je potrebna intuicija, ustvarjalnost, improvizacija in ekspresivnost

– proces, ki pusti prostor odstopanju od pravil

in formul. Očitno je, da je umetnost potrebna. Priložnost

zanjo se še veliko bolj poveča, kadar je možno izvajati poučevanje

individualno, s posameznimi učenci. Nihče ne

more nikoli naprej predvideti razvoja dogodkov med učno

uro. Uspeh v razgovoru, ki je tako pomemben del učne ure

v višjih letnikih, je povezan s tem, da si učitelj pri svojem

delu pomaga s svojo preudarnostjo, nenadnim spoznanjem,

tenkočutnostjo in spretnostjo.

Seveda pa to ni mogoče, če gledamo le na odnos učiteljučenec.

Noben proces ni mogoč brez topline, brez katere

ni mogoča nobena rast. Pedagoška ljubezen je nemogoča

brez topline. Prihaja iz neizrekljive kopice dogodkov v razredu,

toda njena osnova je navdušenje, živost in jasnost.

Vzgoja in izobraževanje je naporno, nepretrgano in težko

delo, ki ga je potrebno izvajati v naklonjenosti z opazovanjem,

z opozorilom, ... . s hvalo, predvsem pa z zgledom.'

Dolga je pot do pedagogike – dolgo časa je potrebnega,

da človek postane strokovnjak za človeško prihodnost.

prevod: Marina Nuvak

■ 4. razred

Waldorfske novice, jesen 2011 5


G o s t u j o č e p e r o

Christof Wiechert

Ali imate radi vaše

učitelje?

Rudolf Steiner kot učitelj

Dostikrat se pojavi vprašanje, kakšen je bil Steiner

sam kot učitelj? To je pomembno vprašanje, je nova

priložnost za nas, da v njem odkrijemo fenomen

človeka, ki je vedno učil le tisto, kar je sam naredil ali dosegel.

Po mojem mnenju je to odločilni pokazatelj tega, ali imamo

opraviti z izjemo ali ne.

To človeka, kot je Steiner, postavi v vlogo učitelja za vse

ljudi (da ne pretiravamo z izrazom učitelj človeštva). To je

tudi izraz dvojnega pomena fraze: vsakršna vzgoja je samorazvoj.

Njegova biografija to najbolj jasno kaže.

Dejstvo, da je bil učitelj za vse ljudi, je dokumentirano v

njegovih člankih; ti so bili objavljeni v reviji Luzifer-Gnosis

v letih 1904-1905 in potem še v posebni izdaji leta 1907.

Kasneje so postali znani pod naslovom Kako doseči spoznanja

višjih svetov?

V pomembnejšem poglavju o pogojih, ki vodijo k samorazvoju,

je naveden pogoj, ki pravi, da se moraš čutiti,

da si 'del' celotnega človeštva; z drugimi besedami, da se

razvijaš in usmerjaš samega sebe v lastni čutni svet, da se

ne postaviš v položaj opazovalca življenja, temveč stopiš

direktno v življenje. Dana sta dva primera, ki lahko razvijeta

to občutenje: 'Če sem učitelj, učenec pa ni tak, kot bi

si želel, svojega razpoloženja ne smem usmeriti proti njemu,

ampak proti sebi samemu. Z njim se moram počutiti

eno do te mere, da se vprašam: 'Ali njegov primanjkljaj ni

morda rezultat mojega delovanja?' Namesto da svoja čustva

obrnem proti njemu, bom raje razmislil o tem, kako

naj ravnam sam, da bo v prihodnje zmožen bolje zadovoljiti

moja pričakovanja. Takšen odnos postopno privede

do spremembe v človekovem celotnem razmišljanju. To se

enako dobro obnese pri vseh stvareh, manjših in večjih.

Opustim svojo sodbo in si rečem: 'Tudi sam sem človek

tako kot on. Vzgoja, ki so jo okoliščine omogočile meni,

me je lahko rešila pred njegovo usodo.' Potem mi bo gotovo

prišlo na misel, da bi ta človeški brat gotovo postal

drugačen človek, če bi tisti učitelji, ki so se trudili z mano,

enako nego namenili njemu. Spomnil se bom, da je bilo

meni dano nekaj, za kar je bil on prikrajšan ... '

Nadalje govori Steiner o deljeni odgovornosti, ki jo vsak

posameznik ima do življenja kot takega. Kaj nam to pove?

Ob tem bi težko dobili drugačen vtis ali misel, kot da so

te besede izrečene z avtoriteto vseobsegajoče ljubezni do

človeštva. In ugotovimo, da sta za slikovit prikaz tega

uporabljena vzgojni in socialni primer. In umetnost vzgoje

resnično izhaja iz socialnega

nagiba ...

V nadaljevanju bomo v vseh

pedagoških fazah Steinerjevega

življenja videli, da je ta neomajna,

kot skala trdna ljubezen

do človeštva per se (kot

taka), predstavljala osnovo,

preko katere je deloval.

Steiner je pisal članke kmalu po tem, ko je bil odpuščen

s svojega delovnega mesta na Delavski univerzi, ki jo je v

Berlinu ustanovil Walter Liebknecht. Tam je delal od leta

1899 do začetka leta 1905. 2 Hoteli so ga odpustiti že dosti

prej, a si niso upali, saj je bil eden najbolj priljubljenih in

spoštovanih profesorjev med številnimi študenti, delavci in

udeleženci tečajev. Že nekaj poskusov je bilo, da bi se znebili

učitelja, ki je javno kritiziral zgodovinski materializem

in je tudi postal glavni tajnik nemškega Teozofskega gibanja;

vendar zaman. Potem so poskrbeli za soočenje v javni

razpravi, da bi vse skupaj končno prišlo na površje.

Več kot karkoli drugega naj bi razkrila pripoved očividca:

'Svoje poučevanje na Delavski univerzi je pravzaprav

opustil okoli leta 1904. Literarni čuvarji prave marksistične

vere so dolgo delovali proti učitelju brez sijoče čistega

marksističnega ozadja. Osumljen je bil krivoverstva in le

velika vdanost njegovih študentov je njegovim nasprotnikom

preprečevala, da bi sprožili svoj napad. Končno pa

je do tega le prišlo. V akcijo so poslali nesimpatičnega Maxa

Grunewalda, ki je bil dober poznavalec marksizma. Pripravili

so večer, na katerem naj bi oba nasprotnika pomerila

svoje moči. Prerasel je v dvoboj umov na visoki ravni. Steiner

je bil v dobri formi. Govoril je z naraščajočim dramatičnim

učinkom, napadel ga je z neverjetno obilico znanja,

govoril je s strastjo in ognjem in očaral celo sovražnike.

Grunewaldu, temu nesrečniku z doktoratom, se ni uspelo

pobrati s tal. Prav gotovo ni bil neumen, saj so se ga zaradi

njegove bistroumnosti in hitrih odgovorov bali. Vendar

je bitko brezupno izgubil že v prvi rundi. Steiner je odšel,

a odšel je kot zmagovalec, ob vzklikih njegovih zvestih

študentov' 3 (poudarjen tisk CW).

V istem obdobju je Steiner poučeval tudi na zasebni dekliški

šoli v Berlinu, ki je bila na Mozartstrasse 3, čisto blizu

njegovega stanovanja. Gospa Anna Peltesohn je osnovala

ustanovo, v kateri so 'učenke različnih starosti, pod nadzorom

naredile domače naloge, vadile klavir in violino ter

ob popoldnevih odšle na sprehod'.' Kasneje je gospa Peltersohn

na tem istem naslovu ustanovila še nadaljnje, univerzitetno

izobraževanje. Tukaj je Steiner nekaj skupin deklet

učil zgodovino, geografijo in verjetno tudi filozofijo.

Mnogo let potem je po naključju ena od njih v njem prepoznala

svojega učitelja iz berlinskega obdobja. To je bila

Hedwig Denekamp, ki se je živo spominjala Steinerja kot

učitelja. V tistem času je bila tipična najstnica, tako da so

jo morali drugi učitelji dostikrat opominjati, kajti bila je

6 Waldorfske novice, jesen 2011


očitno sangvinične narave, zaradi česar se je težko zbrala

za vse, kar se je dogajalo pri pouku. 'Samo dr. Steiner se

je obnašal, kot da ni ničesar opazil in je mirno govoril dalje,

dokler ni spet izgledala zainteresirana. Vsebin učnih ur se

sicer ni več spominjala, se ji je pa njegova duševna drža

globoko vtisnila v njen spomin.' 4 (poudarjeno CW).

Pred berlinskim obdobjem je v Steinerjevih izkušnjah poučevanja

znano obdobje, ko je bil od leta 1884 do 1890

domači učitelj družine Specht na Dunaju. Zaupali so mu

vzgojo štirih sinov Pauline in Ladislausa. Vedeti je potrebno,

da je bil Steiner star le triindvajset let, ko je sprejel

to nalogo. Ko je po šestih letih zaprosil za priporočilo (za

univerzo v Rostocku), je Ladislaus Specht zaključil le-tega

z besedami: 'Iz zgoraj navedenega je popolnoma jasno, da

je gospod Steiner odšel iz naše hiše le zato, ker je sam tako

hotel in pospremljen s hvaležnostjo moje celotne družine.'

Otta, najstarejšega od štirih sinov, so imeli zaradi vodenoglavosti

za nesposobnega za šolanje. Ko je Steiner začel

delati pri njih, je bil star 11 let; na izpitu za prvi razred je

padel in se od takrat naprej ni ničesar učil, ker ni hodil

v šolo.' Po dveh letih dela je toliko napredoval, da se je

lahko vpisal na klasično gimnazijo. Bil je vodenoglav, imel

je zelo veliko glavo, ki se je postopoma manjšala. Steiner

pogosto uporabi ta primer kot ilustracijo za princip varčnosti

pri učenju. Fant je bil na začetku tako slaboten, da

je komaj zdržal petnajst minut pouka. V ta kratek čas je

moral Steiner strniti vse tri ure in stisniti polno bogastvo

učne vsebine. Tak način učenja je moral spodbuditi močan

proces samozdravljenja. Pred tem so zdravniki nad

njim obupali.

Čeprav je za naslednje generacije mnogo tega ostalo

skrivnost, vsaj kar se našega razumevanja resničnih

procesov tiče, pa je vendar mogoče reči, da je to dejstvo

vodilo do ustanovitve arhetipa nečesa, kar je kasneje postalo

umetnost učenja na waldorfskih šolah, in kar lahko

imenujemo nova paradigma učenja, ki otroke zdravi,

namesto da iz njih dela bolnike.

Pa vendar, učenje, ki ga je Steiner nudil v tej družini,

je imelo velik magnetni učinek na širšo družino. Prišli so

bratranci, nečaki, otroci družin prijateljev in v (pogosto

bolehni) družini je prevladalo živahno vzdušje umetniškega,

izobraževalnega delovanja; obiskovale so jih pomembne

osebnosti, kot na primer doktor (in soustanovitelj psihoanalize)

Josef Breuer, skladatelj in Brahmsov prijatelj

Ignaz Bruell in druge pomembne osebe iz kulturnega življenja

na Dunaju.

Kako to vemo? Za to obstajajo posredni dokazi. Potem

ko je Steiner zapustil Dunaj in se je preselil v Weimar,

je obdržal aktivno korespondenco z vsemi otroki, vsemi

bratranci in nečaki, s Paulino Specht in nekoliko manj

s Stanislasom. In čeprav je Pauline Specht skoraj vsako

pismo začela (Moj dragi prijatelj) in z oštevanjem, da je len

za pisanje, v vseh teh pismih človek začuti nič drugega kot

ljubezen, vdanost, veliko spoštovanje in hvaležnost.

■ Rudolf Steiner, okrog 1904

Dragi gospod Steiner! 1891

Prosim vas, da zagotovo pridete k nam za veliko noč.

Rad bi dobil kaj novic od vas. Kako ste kaj?

Pozdrave in poljube od vašega dragega

Hansa

Dragi doktor! 1895

Najlepša hvala za vaše prijazno darilo, za vaše pismo,

in da se me še vedno spomnite. Čudovitega peresnika

sem bil zelo vesel. S poukom smo končali 21.decembra

in imamo počitnice do 2. januarja. Latinščina mi ne dela

težav in tudi pri drugih predmetih so učitelji zadovoljni z

mano. Zdaj zelo močno sneži.

Upam, da je vreme pri vas lepše. Kako ste kaj? Mama

je bila jeseni operirana in njen sluh se je resnično izboljšal.

Še enkrat se vam od srca zahvaljujem,

Vedno vaš Hans Specht

Waldorfske novice, jesen 2011 7


Dragi doktor! 1915

Teta in mama sta me zadolžili, da vam kot dobremu

prijatelju naše družine sporočim žalostno vest, da je 14.

septembra, naš dragi dobri Otto umrl v boju v ruskem

delu Poljske. Kot veste, je bil ubogi fant v vojski vse od

začetka vojne. Bolnišnico, v kateri je delal kot zdravnik,

so nedavno spremenili v bolnico za infekcijske bolezni.

Dobil je infekcijo in po štirih tednih umrl za tifusno vročico.

Pokopan je bil kar tam. Kako je ta udarec deloval

na nas, posebno na obe starejši dami, si vi dragi doktor,

ki poznate življenje naše družine, lahko dobro predstavljate.

Vaš vdani

Hans Specht

Kako je mogoče, da je nekdo, ki je bil privatni učitelj v

družini le šest let, po 25 letih lahko še tako močno duševno

prisoten v njej? Dejansko le, če je bilo posejano

seme čiste človeške ljubezni, ki je vzklilo. Če si ogledamo

korespondenco z družino Specht (mali Hans niti

ni bil eden od štirih sinov) in si hkrati predstavljamo,

kako obsežnemu delu je bil Steiner v tistem času izpostavljen,

si to težko predstavljamo. Tudi zanj so morala

biti ta leta pri družini prijetna, saj je navsezadnje lahko

bil priča srečnemu življenju neke družine. Mogoče to

odzvanja v pismu, ki ga je pisal Stanislasu Spechtu.

Začne se takole: 'Ker moje delo v vaši cenjeni družini

predstavlja tako obsežen del moje biografije ... ' 6

S takšnim podaljšanjem kontaktov med dijakom in

učiteljem, še dolgo po zaključenem šolanju, se srečujemo

pri mnogih bivših waldorfskih dijakih. 7

V Steinerjevem življenju je še dosti pomembnih in

predvsem manj pomembnih obdobij njegovega poučevanja,

ki jih tu, v tem omejenem prostoru ne moremo

obravnavati. Tu mislim na stotine osebnih nasvetov

staršem glede vzgoje njihovih otrok , kakor tudi neverjetno

učinkovitih oblik pomoči pri premagovanju

bolezni.

Pogledati si nameravamo res pomembno fazo, ustanovitev

waldorfske šole. Kje v povezavi z njo doživimo

Steinerja kot učitelja? Mnogo primerov je: ni mogel

prečkati otroškega igrišča, ne da bi ga obkrožile množice

otrok; na srečanjih kolegija je trpel, kadar so učitelji

videli v svojih učencih le težave; bil je navdušen, ko je

učenec v razredu Maxa Wolffhuegela narisal formo, ki

ga (Steinerja) je navdušila in med odmorom mu ga je

moral pokazati. Nato se je fantu zahvalil za ta navdih,

ki ga je nameraval uporabiti pri gradnji Goetheanuma.

Veliko je takih drobnih dogodkov.

Pa vendar jih je nekaj, ki so resnično veliki in zgovorni.

To so njegovi nagovori učencem in njegovi obiski

razredov.

Šola se je odprla 16. septembra, 21. decembra se je

celotna šolska skupnost (od 1. do 8. razreda, učitelji,

starši), zbrala na prvem božičnem praznovanju nove

šole. Steiner jih je nagovoril:

'Dragi otroci! Pred mnogimi tedni, ko smo vsi prvič

prišli na to šolo, sem vas pogosteje obiskoval. Potem

pa je bilo nekaj tednov, ko sem moral biti dokaj daleč

stran od vas, a vsak dan, ko sem vstal in sem šel v

službo, sem se spraševal: 'Kaj zdaj delajo moji dragi

waldorfski otroci in njihovi učitelji?' To mi je čez dan

pogosto prihajalo na misel. In zdaj, ob praznovanju božičnega

časa, sem imel čast, da sem vas lahko spet

obiskal. Šel sem v vse vaše razrede in mnoge med vami

vprašal 'Ali imate radi vaše učitelje?' (Da, so zaklicali

otroci). In vi ste odgovarjali srčno, prav tako kot zdaj.

In rekel sem vam: 'To je še posebno lepo božično darilo

zame!' (poudarjeno CW).

Potem je rekel, da ne smemo biti žalostni in zavidati

pticam, ker lahko letijo, mi pa ne moremo, kajti tudi mi

imamo dve krili, le da sta nevidni in lahko z njima letimo

zelo daleč, nevidno krilo na levi strani je delavnost,

na desni pa pozornost.

Malo pred koncem tega kratkega nagovora je Steiner

rekel učencem naslednje besede: 'Otroci, ko skupaj z

drugimi fanti in dekleti vstopite v te prostore, spomnite

se, da vam je namenjeno, da se imate med seboj vsi

zelo radi. Če bo ljubezen med vami prevladala, boste

ob skrbi vaših učiteljev lepo uspevali in vaših staršev

doma ne bo skrbelo in bodo v mislih naklonjeni času,

ki ga preživite tukaj.' 8

Ta motiv, da enotnost šole nastane zaradi medsebojne

ljubezni, medsebojnega spoštovanja učencev med

sabo in učencev do učiteljev ter učiteljev do učencev,

se pojavlja v vseh njegovih nagovorih, skupaj z željo, s

srčno prošnjo(mnogokrat odeto v očarljive pripovedke)

učencem, naj trdo delajo in bodo pozorni. To je uresničenje

in preizkušnja tistega, kar je Steiner izrazil v

svojem prvem stavku seminarja za učitelje: 'Moji dragi

prijatelji, začeli bomo s predhodnim pregledom naše

naloge kot učiteljev; in danes bi vam rad dal nekakšen

uvod v to. Zaradi nuje se bo naša učiteljska naloga razlikovala

od tistih, ki si jih je človeštvo doslej postavljalo

... ' 9

Veliko bi lahko o tem povedali in delno je bilo že tudi

dosti povedanega. Vendar je jasno eno: vse, kar je bilo

do sedaj povedano, je preobrazba in manifestacija tistega,

kar je prisotno v uvodnih besedah. Brez moči

ljubezni ni nobeno poučevanje vredno svojega imena.

Povrnimo se k Steinerju kot vzgojitelju in si oglejmo

razrede, v katere je včasih vstopal, ko je posredoval pri

pouku.

8 Waldorfske novice, jesen 2011


Herbert Hahn in Anna Friede Naegelin sta imela oba peti

razred. Razreda sta se tako napolnila, da je bilo potrebno

uvesti še tretji peti razred. V začetku oktobra 1923 so oba

razdelili na tri dele. Peti c razred naj bi prevzela Martha

Haebler; to je težak proces, zato ga je Steiner prevzel sam.

Novo skupino je popeljal preko igrišča (pribl. 34 otrok) v

njihov novi razred, se z vsakim osebno pogovarjal in jih v

klopeh umiril. Na koncu jim je rekel, da je zelo vesel, ker je

za njih našel izredno prijazno učiteljico. Potem je Martho

Haebler prosil, naj začne s poukom, medtem ko je sam

ostal z njimi v razredu, naslonjen na steno.

Mrtha Haebler je pripravila slovnico in stavčno strukturo;

medtem ko je govorila o melodiji stavka, ji je ušla beseda

'akcent'. Steiner je stopil pred tablo in vprašal otroke:

Ali veste od kod prihaja beseda akcent? Seveda ni bilo

nobenega odgovora. Potem je razložil, kako so se Rimljani

ukvarjali s trgovino, kupovali so in prodajali in so torej

morali dolgo časa šteti denar. To je zelo slikovito ponazoril

z lahnim trkanjem na klop ob vsaki številki, ko pa je prišel

do številke sto, je zelo močno potrkal in rekel, da so si na

ta način za naprej zapomnili stotice: ad centum – accent.

Nato je uro spet prevzela učiteljica. Po eni uri je zapustil

razred. 10

Na Nizozemskem je bila leta 1923 v Den Haagu ustanovljena

prva waldorfska šola izven Nemčije. Junija 1924

je Steiner zelo svečano obiskal novo šolo, tako kot da bi

bila že zelo velika ustanova. Prišel je v razred Daniela Van

Bemmelena, učitelja, ki je bil ustanovitelj šole, izučen

slikar. Imeli so uro risanja, črno belega senčenja in van

Bemmelen je poskušal učence pripraviti do tega, da narišejo

drevo, ki ga od strani obsevajo sončni žarki. Steiner je

stopil pred razred, vzel krpo in gobo, s katero so čistili tablo

(takrat so uporabljali okrogle, naravne morske gobe),

oboje držal v svojih rokah eno preko druge, odšel do okna

in z velikim veseljem oznanil, da imajo zdaj drevo, ki ga

lahko narišejo.

Van Bemmelen je v trenutku vedel, kaj je uporabna

predstava. 11

Rudolf Treichler je bil član prvega učiteljskega kolegija

in eden podpornih članov šole, dokler je niso z zakonom

prepovedali nacionalsocialisti. Bil je izjemna osebnost kot

razrednik in kot učitelj tujih jezikov, poln tako talentov

kot bogatega temperamenta, ki je z velikim vzgojnim angažiranjem

pisal razredne igre ob božiču. Nekega dne je k

njegovi uri prišel Steiner. Nato se je zgodilo nekaj neverjetnega

in vseh prisotnih se je dotaknila njegova duhovna

domišljija in prisotnost duha v razredu. Takšnih trenutkov

se ob njegovih obiskih spomni tudi Walter Johannes

Stein.

Pa vendar, to delno pripoved bomo zaključili z Triechlerjevo

izkušnjo iz razreda. Datum ni naveden, predvidevamo

pa, da govori o šestem ali sedmem razredu; odkrije nam

Steinerja kot učiteljskega genija. 13

■ Eurythmeum, okrog 1924

'Imel sem uro engleškega jezika in ravno sem začel otroke

učiti molitev v angleščini. Rudolf Steiner je vstopil ravno

ob zaključnih besedah: 'Kajti tvoje je kraljestvo, tvoja

je moč in slava – za vekomaj veke.'

Ko smo končali, je Rudolf Steiner vstal, stopil do table,

vzel v roko košček krede in rekel otrokom: 'Zdaj ste povedali

prelepe zaključne besede molitve v angleščini in

seveda poznate tudi nemške besede. Torej, vsako kraljestvo

ima določen obseg, določeno velikost.' – in pri tem je

narisal krog. 'In moč tega kraljestva, kje je?' – v središču,

so odgovorili učenci. 'Da, v središču,' je odgovoril Steiner

in v središče kroga narisal piko, - 'in slava, sijaj, ki ga to

kraljestvo izžareva, žari daleč naokoli!' In okoli je narisal

nekaj takega kot svetlobne žarke. Potem pa je nadaljeval:

'Kako vam zdaj zgleda vse skupaj?' Po kratkotrajnem

oklevanju so iz vseh strani zaklicali: 'Kot sonce!' – 'Da,

to je sonce,' je z vidnim zadovoljstvom rekel Steiner in

zapustil prostor.'

1

Kako doseči spoznanja višjih svetov, poglavje: Pogoji tajnega šolanja

2

Articles on the Complete Works of Rudolf Steiner, no. 111 'Knowledge

is Power, Power is Knowledge, 1993 [članki o celotnem delu

Rudolfa Steinerja, št. 111 'Znanje je moč – moč je znanje', 1993.

3

Emil Unger-Winkelriedm 'Von Bebel zu Hitler' Berlin 1934, omenjen

v člankih o celotnem delu R.S., št. 111, 1993; zelo zanimiva

publikacija, v kateri Dr. Walter Kugler podrobno opiše dogodek

na Delavski univerzi, Unger Winkelried je bil takrat študent na tej

univerzi.

4

Učitelj, ki ni nikoli ošteval, Hedwig Denekamo/Walter Buehler v

Spomin ih na Rudolfa Steinerja), Stuttgart 1979.

5

Pozdrav in diskusija na starševskem večeru 9.5.1922: Rudolf Steiner

na Waldorfski šoli [GA 298 v nemščini).

6

Zelo ploden vir podatkov je Dr.Walter Kugler znova zbral v seriji

člankov o celotnem delu Rudolfa Steinerja [Contributions to the

Complete Works of Rudolf Steiner), Dvojna številka 112/113, Berlin

2004.

7

na primer v malo znani čudoviti zbirki 'Waldorfschule und dann?

Biografska knjiga', Astrid Hellmundt, Dorothee Kionke, Landesarbeitgemeinschaft

der Freien Waldorfschulen Berlin-Brandenburg,

Berlin 2004.

8

Nagovor na Božičnem srečanju, 21.December, 1919, v Rudolf Steiner

in the Waldorf School (GA 298 v nemščini).

9

Study of Man, prvo predavanje v Stuttgartu, 21.avgust 1919 (GA

293 v nemščini)

10

Martha Haebler, Meine Erinnerungen an Rudolf Steiner v Erinnerungen

an Rudolf Steiner, Stuttgart 1979.

11

Daan van Bemmelen, een leven voor de Anthroposophie.

12, 13

Wege und Umwege zu Rudolf Steiner, Rudolf Treichler, v Erinnerungen

an Rudolf Steiner, Stuttgart 1979.

prevod iz nemščine v angleščino: John Weedon

prevod iz angleščine v slovenščino: Marina Nuvak

Waldorfske novice, jesen 2011 9


Š i r i m o o b z o r j a

Theresa Roach Melia

Domišljija – most

čez vrzel

Max Muller, profesor orientalskih jezikov, sodobnik

Charlesa Darwina, ni hotel sprejeti predpostavke

Darwinove ideje o evoluciji človeka, ki naj bi

izhajal iz živalskih vrst. Ideja je bila, da se je človeška zavest

razvila iz živalske. Muller je vedel, da Darwinova teorija ne

more pojasniti ne izvora jezika ne izvora človekove zavesti.

Owen Barfield, največji etimolog, mislec in antropozof trdi,

da je jezik pomemben element mišljenja. Je delovanje misli.

Zavest opisuje kot notranjo plat sveta kot celote, prav tako, kot

je posameznikov razum notranjost človeka.

Ko je jezik nastajal, so ljudje veliko razmišljali, kar lahko

razberemo iz mnogih besednih metafor. Slovar angleškega

jezika Oxford English Dictionary razkriva, da je imela

večina besed tako materialno-fizični kot nefizični duhovni

pomen.

Študij zgodovine uporabe besed in njihovega pomena

nas popelje v svet ljudi, ki so obvladali jezik kot izraz notranjega

in zunanjega sveta; ljudi, ki so živeli z realnostjo,

da je materija strnjen duh, duh pa vse, kar je nematerialno

in materialno.

Prvotno je bila v jeziku povezanost, enost, zunanji materialni

ter notranji duhovni pomen sta bila združena v eno.

Ker je bil jezik v funkciji mišljenja, si lahko predstavljamo,

da so bili ljudje v davnih časih tudi zavestno v stanju

povezanosti, ko se je vedelo, da sta materija in duh izraz

duha.

Owen Barfield opisuje, da so živeli prvotni ljudje v stanju

izvirnega delovanja, pri čemer so duhovno energijo

doživljali direktno, znotraj življenja jaza; znotraj sebe in

znotraj sveta, ki je ta jaz obdajal. Ta zavest o izvirnem delovanju

je obstajala v predzgodovinskem obdobju, v obdobju,

ko človek še ni bil pismen. Iz te starodavne človekove

zavesti se prebudi vse, jezik, miti in bajke. Zgodovina [history)

je v resnici his-story [njegova zgodba), zapisana pripoved

z vidika posameznika. Jezik, miti in bajke izhajajo

iz ustnega izročila; časa, ko je govorjena beseda še vedno

bobnela z močjo duha. Ljudje, ki so bili v stanju izvirnega

delovanja, so zaradi svoje direktne izkušnje duhovne

energije, prisotnosti duha v vsem, zlahka našli pravo ime

za svet okoli sebe in znotraj sebe. In njihova zavest je bila

predstavljivo ena globoka, skupinska izkušnja. Jezik, miti

in bajke so veličastna zapuščina izvirnega delovanja; človekove

izvirne zavesti.

Jungovci pravijo, da so miti in bajke slike naše kolektivne

nezavesti. Sam bi jo imenoval kolektivna zavest, ki se je

nekateri med nami morda še vedno ne zavedajo. Ko imajo

splošni pojmi opraviti s človeško izkušnjo, si jih je vedno

vredno ogledati. Jezik, miti in bajke so univerzalni pojmi

človeške izkušnje. Pojavili so se povsod po svetu, v vseh

kulturah, na vseh kontinentih, med vsemi ljudstvi. So tako

univerzalni, da isto verzijo bajke zlahka najdemo v mnogih

bistveno različnih jezikih in kulturah.

Že vrsto let mi je posebej všeč ideja M.C.Richards v njeni

knjigi Centering. Ta ideja trdi, da je prispodoba nosilec

pomena. V bajki in mitu prispodobe nosijo pomen in so

globoke. Globoke so, ker so arhetipske. Ljudje smo v svoji

kolektivni zavesti povezani preko prispodob. Platon je skoval

besedo arhetip. Arhe pomeni izvirni, prvotni, bistven

in tip pomeni vtis, vzorec, oblika. Arhetip je izvirna oblika,

po kateri so vse stvari tega tipa oblikovane. Jung pravi,

da so arhetipi v vseh nas, znotraj naše skupne kolektivne

(ne)zavesti. Imenoval jih je 'zlate nosilce živega mišljenja'.

Steiner pravi, da so arhetipi živa duhovna bitja, ki dajejo

obliko in kreativno življenjsko silo vsakemu delu stvaritve:

mineralom, rastlinam, živalim in človeku. Steiner opisuje,

da v duhovnem svetu med smrtjo in ponovnim rojstvom

bivamo v navzočnosti arhetipov. Lahko si jih predstavljamo

kot graditelje materije vsega, kar nastane. So oblikovalci

stvarjenja. Stvarjenje je kopija, odsev, podoba iz sveta arhetipov,

iz duhovnega sveta.

V bajkah in mitih srečamo arhetip človeških poklicev, človeškega

dela. Srečamo arhetipe človeških duševnih kvalitet

in človeških odnosov. Arhetipe zlahka prepoznamo znotraj

nas kot posameznikov in znotraj nas kot naroda. Ste že srečali

v sebi svojega modrega kralja, domišljavega kralja, modro

kraljico, plemenito kraljico, zavistno kraljico? Seveda,

vsi jih imamo in še mnogo več jih je, naša anima/animus

jih je polna. Druga univerzalnost, ki se tiče mitov in bajk je,

da so na duševnem nivoju zelo hranljive in pomirjevalne.

Zakaj je to tako? Verjamem, da zato, ker se ponovno povežemo,

ponovno vzpostavimo, osvetlimo našo zvezo z arhetipom,

naš odnos z lastnim izvirnim delovanjem. Ponovno se

prek mita in bajke, ko si notranje naslikamo prispodobe, ki

nosijo pomen, združimo z duhom, z večnostjo.

Kadar slišim ali berem bajko, ki je še ne poznam, imam

občutek, kot bi razsvetlila nove sobane znotraj notranjega

bivališča moje duše, ki jih nisem še nikoli raziskala. Podobno

je, sanjam, ki zdravijo psiho, kajti spet se povežemo

z arhetipom. Ta nas združi z duhom, z duhom, ki si ga vsi

delimo, z Velikim duhom, velikim Jaz sem. Ob naših srečanjih

z arhetipom čutimo navzočnost Božanskega znotraj

sebe; in dandanes je to zelo pomirjajoče in zdravilno. Dandanes

v svoji 'moderni', nadmaterialistični zavesti mitom in

bajkam ne zaupamo.

Slišati je celo besede: 'Kakšen mit!', kadar se pogovarjamo

o nečem, kar je nesmisel. Vendar je resnica ravno obratna.

Miti in bajke so resnične. To so zgodbe, ki se nikoli niso

zgodile, a se ves čas dogajajo. Mislim, da je to opazko dal

Joseph Campbell. Drugi vzrok za to, da ni zaupanja v mite

in bajke, je, ker se končajo srečno.

10 Waldorfske novice, jesen 2011


Jungovci trdijo, da so miti in bajke zgodbe oblikovanja

osebnosti. V stanju oblikovanja osebnosti duša ponovno

doseže ravnotežje in popolnost. Bajke si lahko predstavljamo

kot tiste, ki opisujejo oblikovanje osebnosti duše posameznika,

medtem ko miti opisujejo oblikovanje osebnosti

naroda, plemena ali rodu.

Na mite in bajke pa lahko gledamo tudi kot na zgodbe o

izvirnem delovanju; ko so ljudje direktno zaznavali duhovno

energijo znotraj vsega živega in so bili zmožni zaznati

elementarna bitja in angele. V takšnem stanju zavesti niso

čutili ločenosti med materijo in duhom. Vedeli so, da je

materija zgoščen duh; vse živo z enim življenjem.

Danes je za večino nas med duhom in materijo vrzel.

Owen Barfield pravi, da ljudje živimo v globoki vrzeli med

duhom in materijo. In zaradi te vrzeli danes obstajamo kot

avtonomni, samozavedajoči se, individualni duhovi. Smo

svobodna bitja in se lahko v naši neodvisni vrzeli počutimo

precej osamljeni. Barfield trdi, da ravno obstoj te vrzeli

omogoča, ustvari potrebo po domišljiji. Naša domišljija

premosti vrzel med duhom in materijo in ju harmonično

poveže. Pravi, da je zgolj dojemanje samo vrzel med duhom

in materijo, te vrzeli pa moremo uporabiti kot sredstvo povzročanja

samega sebe.

Prispodoba; domišljija zgrabi nosilca pomena in dela z

njim, ga raziskuje ter ga temeljito dojame. Domišljija je kreativna

zmožnost razumevanja zunanje oblike (materije) kot

predstava z notranjim pomenom (duha).

Domišljija v nas ima ustvarjalno moč, ker uporabi, raziskuje

in razume prispodobo ter ustvarja z njo. Vse, kar

zaznamo, je prispodoba (aterija), prepojena in oblikovana,

živa s pomenom (duhom). Vidimo jo lahko kot odsev. Rekli

bi lahko, da je naša domišljijska zmožnost sorodna sili, ki

je tekla kot stvarjenje. Domišljija teče znotraj vsakega posameznika

kot sila stvarjenja. Je ponovitev večnega akta

stvarjenja v omejenem duhu, ki teče iz neskončnega duha.

Iz neskončnega duha, iz neskončne domišljije se je oblikovala

materija, se odsevala in se strnila. Iz naše lastne domišljije

dojamemo materijo, dojamemo prispodobo. Iz nje

dojamemo prispodobo, nosilca pomena.

Domišljija je tako zelo bistvena, odločilna, pomembna človeška

aktivnost. Preko nje dojamemo naše zaznave. Premoščamo

vrzel med duhom in materijo. Človeštvo prosi za

kreativno domišljijo, ki bo rešila velike probleme, nastalih,

ker smo izgubili domišljijo.

Klimatske spremembe, vojne grozote, droge, globalna recesija,

energetski viri ... vse to in še več vpije po domiselnih

rešitvah. Prava domišljija, ki nima nobenega opravka s

fantazijo, ima takojšnjo moralno kvaliteto. Resnično domišljene

rešitve se izkažejo kot življenju koristne za obdobje

sedmih generacij in več.

Domišljija omogoča, da poznamo izid, še preden je stvar

izumljena. Pomanjkanje domišljije ustvarja nemoralne iznajdbe,

kot je nuklearna energija in nuklearno orožje. Genetsko

spremenjeno seme, ki spodbuja toksično kmetovanje

in ustvarja seme, ki dozori le za eno žetev, vse to so

primeri pomanjkanja domišljije. Vetrna in sončna energija

in biodinamično kmetovanje so primeri delovanja moralne

domišljije.

Domišljija; notranji pomen, notranja predstava, nam

omogoča, da razumemo to, kar vidimo, slišimo in beremo.

Je odločilnega pomena za bralno razumevanje.

Učitelj v šoli zlahka prepozna tiste učence, ki so bili preveč

izpostavljeni ekranom. To so tisti s slabim bralnim razumevanjem.

Otroci še mnogo let oblikujejo svoje fizično

telo. Nevrološko so zelo dojemljivi za hipnotične učinke,

ki jih naredijo odvisne od ekranov vseh vrst. Ti slikovni

stroji, slikovni ekrani, oslabijo, pohabijo in napadajo

otrokovo sposobnost domišljije. Kadar imajo otroci revno

domišljijo, težko tvorijo notranje predstave, ne razumejo,

kaj berejo. In s tem je ogroženo njihovo učenje.

Kadar ostane podoba nerazumljena ali slabo razumljena,

se vrzel med duhom in materijo razširi in poglobi. Materija

ostane stvar, ki je abstraktna in tuja. Drugi ljudje

ostanejo 'drugi'. Ne porodi se nobena empatija, nobena

simpatija do stvari, do abstraktne 'druge' osebe. In tako

se tragično poglobi ciklus odtujitve, nerazumevanja, neumnih

napak in destrukcije.

Joseph Chilton Pearce trdi, da je 70 % otrok v ZDA nevrološko

poškodovanih, v glavnem zaradi tolikšne izpostavljenosti

gledanja ekranov. Kako imeniten izziv je danes

vzgajati otroke, ki so nagnjeni k odvisnosti od gledanja

ekranov in ki imajo tudi prepreke v zmožnosti predstavljanja

in razumevanja.

Če bi poznali osebo, ki bi poškodovala domišljijsko zmožnost

našega otroka, ki bi ga oropal zmožnosti razumeva-

Waldorfske novice, jesen 2011 11


N o v i m d o g o d i v š č i n a m n a p r o t i

nja tega, kar prebere ali vidi, ki bi ga izpostavil dejavnosti,

ki povzroča izredno odvisnost, te osebe nikoli ne bi povabili

v naše domove. Pa vendar je, žalostno in tragično, da

mnogi starši slepo dovolijo svojim otrokom, da postanejo

odvisni od gledanja. Mladi ljudje, ki jih rabimo, da nam

bodo pomagali razumeti našo prihodnost, so osiromašeni,

zaradi napada na njihovo domišljijo, zaradi odvisnosti od

gledanje ekranov.

Pri nas na šoli zahtevamo, da starši, ki želijo vpisati svoje

otroke, obljubijo, da njihovi otroci ne bodo izpostavljeni

ekranom ,vse dokler niso povsem pismeni. Ko enkrat obvladajo

pisanje in branje, prosimo starše, da so zelo previdni,

zelo selektivni in zgolj občasno izberejo, kaj in kdaj

bodo svojim otrokom dovolili gledanje. Seveda pri tem nismo

dosegli idealnega stanja, toda mnoge, res mnoge družine

privolijo, predvsem v njihovo dobro.

Naša šola izvaja waldorfski učni načrt, ki je oblikovan

tako, da otrokom leto za letom ponudi zgodbe, ki prinašajo

arhetipe, ki so najbolj primerni za vsako določeno fazo

otrokovega razvoja. Glavno načelo antropozofije, Steinerjeva

globoka modrost človeka je, da vsak človek na kratko

ponovi zgodovino človeške zavesti. Leto za letom vsak

otrok ponovno izkusi našo kolektivno preteklost kot razvoj

zavesti; dokler ni v vsakem od nas, pri približno 21. letih,

na svojem mestu krona ega.

Steiner je spoznal, da je zavest pri otrocih in dojenčkih

sorodna skupni delujoči zavesti pračloveka (zavesti izvirnega

delovanja kultur z ustnim izročilom predpismenih

ljudi). Bajke so tiste zgodbe, ki so primerne za majhne

otroke, saj prinašajo arhetipe, ko je bil človek, žival in vsa

narava še živa in prežeta z duhom. Pri približno devetih

letih, v 3. razredu, ko postajajo otroci praktični in se oklepajo

novo nastajajoče individualnosti, je izgon iz raja in

zgodba o Adamu in Evi eden velikih arhetipov, ki jih predstavimo

otrokom na waldorfskih šolah. V 7. razredu, ko

učenci odkrivajo same sebe in nove notranje svetove, jim

predstavimo zgodbe o svetovnih raziskovalcih. V osmem

razredu, ko lahko doživljajo prevrat, jim pripovedujemo

zgodbe velikih voditeljev za dobro človeštva, za človekove

pravice in družbene spremembe. Navdihujejo jih zgodbe

o Gandiju, Martinu Lutru Kingu, o Nelsonu Mandeli. Ti

junaki človeškega obstoja v sebi nosijo veliki arhetip človeka,

veliki Jaz sem (I am).

Razredničarki Katra Aljančič in Jana Dagarin

Naša ljubljanska

waldorfska prva

razreda - 1.a in 1.b

Dragi starši, se spomnite, kako smo v stari

stavbi na Ulici Stare pravde urejali nove šolske

prostore? Vaše skrbne roke in krasne ideje so

pomagale, da smo uredil okolje, v katerem se prvošolci radi

učijo, igrajo, pojejo, ustvarjajo ... Hvala vam za dobro voljo

in zavzeto delo.

Na prvi šolski dan smo imeli vsi malo treme. Nekateri

prvošolci so se zbudili že zelo zgodaj in vas presenetili,

ker so hoteli prezgodaj v šolo. Drugi bi še spali in so

malo zadržano čakali, kaj se bo dogajalo v šoli. Novo

obdobje se je začelo. Obdobje, ki bo trajalo dolgo dolgo.

Prvošolce sta pričakali razredničarki in razredni pomočnici,

srečali so se z devetošolci, ki so jih pospremili

na prvih šolskih korakih, vstopili so v nepoznane prostore

velike šole in opazovali so sošolce. Toliko novosti!

S sončnicami so se podali do svojih razredov. Pogumno

so prvič sedli v šolske klopi in spoznali gospoda Ravnega

in gospo Krivo. Prve črte naših prvošolcev so ostale

na tablah, ko so po prvem šolskem dnevu zapustili svoje

šolske klopi. Razred je zaživel, v njem so bili otroci.

In sedaj po dobrih treh tednih pouka? 1.a in 1.b sta

dve enkratni, zanimivi in nadvse prijetni skupini prvošolcev!

Vsako jutro nanju učenci presenetijo z zani-

Hvaležna sem Owenu Barfieldu in Rudolfu Steinerju za

njune misli, njuno delo in njuno nedoumljivo zmožnost,

da z močjo domišljije premostita globel med duhom in materijo.


Theresa Roach Melia je študirala antropozofijo od leta 1973, ko je

imela srečo, da je lahko obiskovala Emerson College v Angliji. Bila

je vzgojiteljica na waldrofski šoli v Sacramentu, trenutno pa dela v

vrtcu v Kaliforniji. Je pesnica, mama in ljubiteljica narave.

Na waldorfskih šolah se otroci začno šolati v starosti 6-7 let.

Članek je bil objavljen v reviji New View.

prevod in priredba: Marina Nuvak

12 Waldorfske novice, jesen 2011


N o v i m d o g o d i v š č i n a m n a p r o t i

Gregor Kovačič Bajt, razrednik 4.razreda

4. razred

Pastirski dnevi v

Lepeni

mivimi novicami – fantazijskimi in resničnimi, še posebno

pa naju razveselijo z razmišljujočimi iskricami.

Ko se sprehajajo po čudoviti, s soncem obsijani naravi,

pobirajo jesenske plodovi in jih prinašajo v šolo. Razvrščamo

jih in primerjamo, štejemo in odkrivamo posebnosti.

Naši otroci imajo izvrstno domišljijo, povezujejo prave

novice s fantastiko. Izredno radi imajo palčka Liputa

in njegove dogodivščine. Palček Zdravko jih spremlja

pri ročnih delih in jim razkriva, kaj vse lahko naredijo.

Tudi razredni škratje in palčki popestrijo naše šolsko

delo.

Pa še to ... S prvošolci smo skuhali zelo okusno slivovo

marmelado. Mmmm, kako je bila dobra. Škoda, ker

je ne morete poskusiti. Nimamo je več.

Lahko pa se sprehodite mimo šole na Ulici Stare pravde,

in če bo zadišalo po kostanju, bomo tudi za vas

kakšnega našli. Jih že sušimo.

Otrok v starosti 9–10 let doživlja velike

psihološke, fizične in kognitivne spremembe.

Otrokova konstitucija je na videz že močnejša.

V tem letu se srce bistveno poveča in je sposobno

sprejeti večje količine krvi. Vzpostavi se nov odnos med

dihanjem in krvnim tokom (1 proti 4). Otroci postajajo bolj

individualni, ker jih zanima vse dogajanje okrog njih. To

zanimanje je večje kot kadarkoli prej. Čeprav postanejo

kritični, postanejo tudi zelo pozorni opazovalci. Sposobni

so za dela, za katera je potrebno veliko energije.

Nekoč so otroci v devetem letu starosti prvič zapustili

dom in se odpravili na planino. Tam so ostali tudi do

dva meseca, gnali živino na pašo, jo napajali pri studencih,

molzli krave, kosili travo, grabili seno z ročnimi

grabljami in ga nalagali na vozove. Nekateri so izdelovali

tudi sir, čeprav je bilo to delo namenjeno starejšim,

bolj izkušenim pastirjem.

Tudi mi smo zapustili zidove naše šole pri devetih letih.

Pastirski dnevi na waldorfski šoli so prvi preizkus

za otroke, da preživijo več dni skupaj s sošolci in brez

spremstva staršev. Odšli smo v Lepeno k družini Jelinčič.

Kmetija se razprostira kakšen kilometer v dolžino

tik ob reki Soči. V hlevu je nekaj glav slovenske cike

- avtohtone slovenske krave, skoraj ducat prašičev, nekaj

kokoši, okrog 70 ovac in en osliček z imenom Muri.

Imajo sirarno in odličen sir.

Tridnevna šola v naravi je minila v spoznavanju pastirskega

sveta. Gradili smo zavetišča globoko v gozdu.

Skupaj smo si ogledali teren, vsaka skupina se je

odločila, kje bo naredila zavetišče. Nekateri so izbrali

podrta drevesa, nekateri jame, spet drugi drevesa, ki

so stala eno ob drugem, da lahko okrog njih zgradijo

zavetišče. Teren, na katerem smo delali, je bil strm, kar

je od nas zahtevalo večjo pozornost in budnost. Paziti

je bilo treba, da klobke vrvic ne odhitijo v dolino. Otroci

so 'gazili' po gozdu in iskali vse potrebno za izdelavo

zavetišč. Vodja vsake skupine je dajal naloge, nekdo je

priskrbel veje, spet drugi jih je privezoval in jih postavljal

v kompozicijo, nekateri so nosili mah, s katerim so

pokrili streho. Delu na zavetiščih smo namenili veliko

časa. Vsaka skupina je bila na koncu uspešna. Najbolj

pogumni so hoteli v njih prespati in še sreča, da nismo

imeli spalnih vreč s seboj. Kdo bi jih ustavil?

Waldorfske novice, jesen 2011 13


je poskusil presti na klovratu in nekateri tudi česati

volno na kvartih. Izdelovali smo tudi butare, ki so jih

v starih časih uporabljali za kurjenje ognja. Bili smo

priče tradiciji, ki se izgublja, in jo nadomeščajo stroji,

tekoči trak in novi proizvodi. Okusili smo intimen stik,

ki ga je človek nekoč imel z delom, ko ni bilo izobilja, ko

ni bilo trgovin, ko je človek izdeloval lastno hrano in si

šival svoje obleke. Danes lahko zlahka to poimenujemo

eksotika.

Zvečer smo nataknili naglavne svetilke ter se usedli

okrog ognjišča. Gospod Jelinčič nam je igral na citre,

mi pa smo prepevali taborniške in druge slovenske pesmi.

Ogenj je vlival moč otrokom. Pred njimi so bistvene

spremembe. V devetem letu življenja se otrok prične

zavedati svojega telesa, prav tako pa se prične zavedati

tudi svojega okolja in nima več občutka, da je vse, kar

ga obdaja, povezano z njim.

Otroci so dobili občutek za dom, zgradili so si streho

nad glavo. To je bila njihova prva streha, njihov prvi

poskus, da si v zunanjem svetu zgradijo nekaj svojega,

kjer se počutijo varno. Zavetišča so več kot simbol

pastirstva. V sebi nosijo odkrit spopad z spremenjenim

zunanjim svetom, ki se pri devetih letih pokaže v čisto

novi luči in ki obenem otroka privlači in straši. V tem

obdobju otrok spozna dualnost svojih čustev v odnosu

do sveta. Notranja intimna subjektivnost in zunanja

objektivnost sveta si v njegovi duši stojijo nasproti. Porajajo

se razlike med notranjim in zunanjim svetom in

nasprotujoči si občutki. Nastopijo številna vprašanja,

dvomi, osamljenost in nagnjenja k obsojanju in kritiziranju

sveta. To je zelo pomembno obdobje za otrokovo

samospoznanje, zavedanje samega sebe in odnosa z

okolico. Otrok občuti izgubo povezanosti, ki jo je imel

s svetom, ob tem pa raste zanimanje in začudenje do

sveta, ki se sedaj kaže spremenjen. Naš razred je bitko

dobil.

Igrali smo se staro kraško pastirsko igro kafe. Eden

je stal pokonci in se s hrbtom naslonil na zid ali drevo.

Dva sta se uprla vanj z glavo ob trebuh in trije so

skakali. Vsi trije so morali skočiti gor, in ko sta onadva

spodaj obnemogla, sta rekla kafe. Tudi če so se tisti,

ki so skakali, dotaknili tal, so rekli kafe in se potem

zamenjali.

Delo na kmetiji je prineslo notranji mir. Otroci so imeli

umazane roke, črno pod nohti, blatna kolena in polne

čevlje zemlje. Na prstih se je pojavil kakšen žulj od

vezanja z nitko, na rokah kakšna praska od vejevja, v

očeh iskra zadovoljstva. Ob gradnji zavetišč je občutek

varnosti prepojil njihovo počutje. V njih je bivala narava

in okrog njih mir. Bili so utrujeni, a zadovoljni.

Jutro pred odhodom smo zgradili mlinček in ga postavili

na reki Soči. Tako, kot se kolesje mlinčka vrti, se

bo vrtelo naše šolsko leto, kdaj hitreje, kdaj počasneje,

a vrtelo se bo.

Vstajali smo pred šesto uro. Čakala nas je molža, čiščenje

in urejanje okolice hleva. Pazljivo in sramežljivo

so se otroci dotikali ovčjih vimen. Okrog sedme ure

smo gnali ovce na pašo. Na pašniku smo se za trenutek

posedli. Jutro se je prebudilo in okoliške gore je zalila

sončna svetloba. Strmeli smo v nov dan, obdani z alpskimi

velikankami, v svežem in čistem zraku, v tišini.

Za najbolj lačne je bilo vedno pri roki suho sadje in

oreščki, vseeno pa smo pred zajtrkom imeli za seboj že

dve uri dela.

Čeprav bodo kemijske spremembe otroke zanimale v

višjih razredih, so pozorno spremljali in z navdušenjem

pomagali pri nastanku sira iz mleka, ki smo ga tisto

jutro pomolzli. Nič manj zanimivo ni bilo, ko sta nam

gospa Mimica in gospa Sabina pokazali način predenja

volne, ki so ga uporabljali v starih časih. Vsak otrok

14 Waldorfske novice, jesen 2011


N o v i m d o g o d i v š č i n a m n a p r o t i

Igor Velepič

IV. letnik waldorfske gimnazije

Umetnostnozgodovinska

ekskurzija 2011

Švica, Francija, Španija, Italija

24. 8.–15. 9. 2011

Sreda, 24. 8. Ljubljana, Dornach, Basel

Četrtek, 25. 8. Ronchamp, Pariz

Petek, 26. 8. Versailles, Pariz

Sobota, 27. 8. Pariz

Nedelja, 28. 8. Pariz

Ponedeljek, 29. 8. Chartres, Chenonceau, Poitiers

Torek, 30. 8. Pot v Bilbao

Sreda, 31. 8. Bilbao

Četrtek 1. 9. Prost dan na atlantski obali

Petek, 2. 9. Onati, Arantzazu, Puente la reina

Sobota, 3. 9. pot sv. Jakoba, Eunate, Pamplona

Nedelja, 4. 9. Zaragoza, Barcelona

Ponedeljek, 5. 9. Barcelona

Torek, 6. 9. Barcelona

Sreda, 7. 9. Barcelona

Četrtek, 8. 9. Figueras, Carcassonne

Petek, 9. 9. Arles, Camargue

Sobota, 10. 9. Les Stes. Maries de la Mer

(prost dan v kampu)

Nedelja, 11. 9. Pont du Gard, Orange, Avignon

Ponedeljek, 12. 9. Roussillogne, Fragonard, Monako, Menton

Torek, 13. 9. Milano

Sreda, 14. 9. Milano, Vicenza (s Palladijevo arhitekturo)

Četrtek, 15. 9. Benetke, Ljubljana

Po kar nekaj skupnih poteh je prišla pred začetkom

četrtega letnika na vrsto The ekskurzija, letos

triindvajsetdnevna, po (predvsem arhitekturnih, pa

tudi drugih) zanimivostih zahodne Evrope.

Sreda, 24. 8. 2011

Odpravili smo se bili zarana izpred šole, koder smo najprej

na Frelihov bus naložili elemente naše priročne kuhinje

in (pre)mnogotere prtljage ...

Pot nas je peljala skozi Karavanke in Avstrijo, mimo Kimskega

jezera in Muenchna ter po Švici ob Bodenskem jezeru.

Tako smo do večera prispeli v Dornach pri Baslu, kjer

stoji Goetheanum, izvrsten primer organske arhitekture,

izdelan po načrtih in pod nadzorom dr. Rudolfa Steinerja.

Zgradbo smo si ogledali in občudovali veliko rdeče steklo

nad veličastnim stopniščem, barvito koncertno dvorano,

katero smo najprej začutili v poltemi, potem pa še veliko

maketo prvega Goetheanuma in mogočno konstrukcijo

Predstavnika človeštva. V prelepih barvah večerne zarje, a

ob nevarnosti dežja, smo se podali do waldorfske šole Birseck.

Tudi pri njih dograjujejo nove prostore. G. Todori je

pripravil večerjo, prespali pa smo v telovadnici.

Četrtek, 25. 8. 2011

Na tej šoli so pričeli s poukom že sredi avgusta, zato

smo svoje stvari pospravili še pred prihodom učencev.

Nato smo se znova odpeljali do Goetheanuma in ga tokrat

še narisali. Nato smo se odpeljali naprej v Francijo,

do vasice Ronchamp, nad katero je pred pol stoletja

arhitekt Le Corbusier zgradil novodoben posvečen

prostor oz. romarsko cerkev. Znotraj smo zapeli, zunaj

skicirali in se napotili naprej proti Parizu. Na poti smo

si ogledali dva filma kot pripravo na pariški esprit in

na francosko zgodovino, Amelie in Mario Antonieto. G.

šofer nas je popeljal skozi center mesta na zahod, v

okrožje Chatou, kjer stoji Ecole Perceval, waldorfska

šola, od koder so prišli vrstniki, s katerimi je naš razred

imel skupaj geodetska merjenja. Sprejela nas je

tudi ga. Babeth Johnson. Nastanili smo se za nekaj dni

v njihove srednješolske učilnice. Tod začnejo s poukom

šele septembra.

Petek, 26. 8. 2011

Zjutraj smo imeli po zajtrku pouk, potem pa smo se

odpeljali v Versailles, kjer smo si ogledali znamenito

palačo Ludvika XIV. s kraljevimi prostori in z dvorano

zrcal. V malce kislem vremenu smo si ogledali še

vrtove in jih tudi skicirali. Nato smo se odpravili v center

mesta ter izstopili v bližini drugega nekdanjega po-

Waldorfske novice, jesen 2011 15


membnega dvorca, Louvra. Tod smo si najprej ogledali

moderni vhodni kompleks arhitekta Li Pei-a, navzgor

in navzdol obrnjeni piramidi. Po prostem času smo

se odpravili do mogočnega kipa boginje zmage Nike iz

Samotrake. To smo narisali in se skupaj odpravili še

do legendarne Mona Lize, Michelangelovega Sužnja ter

Cupida in Psihe kiparja A. Canove. V prostem času za

raziskovanje smo šli nekateri še do Miloške Venere, pa

do kolosalnega Ramzesa II. in do apartmajev Napoleona

III. Še nekaj prostega časa v mestu in vožnja domov

z metrojem in z RER-om. Doma pa pozna večerja.

Ponedeljek, 29. 8. 2011

Zjutraj smo najprej vse zgledno pospravili in imeli še

malo delovno akcijo na poti in na vrtu ... Nato smo

se poslovili od učiteljev in šole ter se odpravili proti

Chartresu, kjer smo že od daleč ugledali eno najpomembnejših

katedral na svetu, si jo ogledali, narisali in

se še malce sprehodili po starem mestu. Pa še naprej

do enega od znamenitih dvorcev na Loari, Chenonceau

... Po kosilu smo se odpeljali še proti Poitiersu, kamor

smo prišli precej pozno in skicirali pročelje romanske

katedrale. Ob 22.30 smo si ogledali zelo lepo projekcijo

barvne rekonstrukcije fasade, nato pa jo peš odmahali

do hostla.

Sobota, 3. 9. 2011

Tudi mi smo po zajtrku prehodili blažjo enodnevno

etapo od Lorce prek Estelle do Monastero de Irache.

Vreme je bilo zjutraj sicer ne zelo obetavno, a se je kasneje

zvedrilo in je bilo za hojo pravzaprav primernejše

kot špansko sonce. Po samostanu smo se zapeljali

še do romarske cerkvice v blago mozarabskem slogu

Eunate. Tam smo prisostvovali lokalnemu poročnemu

obredu z vso avtentično glasbo in s plesi. Cerkvico

smo narisali, po kosilu pa smo se odpravili naprej

proti Pamploni. Tam smo se sprehodili po trasi, kjer se

ob San Ferminu podijo biki do arene. Ogledali smo si

značilno mestno hišo ter ulice in trge. Zopet smo se po

prostem času zbrali in se zapeljali v kamp nedaleč od

mesta. Nekateri so se tudi tod še uspeli skopati.

Torek, 6. 9. 2011

Zjutraj smo se po zajtrku odpeljali z lokalnim avtobusom

do vlaka, potem pa v mestu izstopili na Barcelona

Sants. Ogledali smo si park Joana Miroja s skulpturo

Ženska s ptico. Potem pa smo mimo povsem prenovljene

Arene na Placa Espana prišli do na novo postavljenih

štirih katalonskih stebrov in do paviljona Miels

van der Rohe, znamenita Bauhaus zgradba s svetovne

razstave. Seveda smo si jo ogledali in narisali, ogledali

smo si pa tudi revitalizirano staro tovarno, kjer je sedaj

CaixaForum galerija. Znotraj smo videli maketo zgradbe

in zgodbo prenove, sicer pa še nekaj razstav.

16 Waldorfske novice, jesen 2011


Od tod smo šli zopet na metro in si od zunaj pogledali

eno najlepših secesijskih koncertnih dvoran, Palau de

la musica Catalan. Potem smo si ogledali še za Barcelono

značilni secesijski Arc de Triumph in se odpeljali

domov. Je pa res, da ne brez problemov ... naš mestni

avtobus se je peljal kar nekam in potem je šofer poklical

enega drugega šoferja, da nas je ta prepeljal do

Clare ...

Petek, 9. 9. 2011

Zjutraj smo se po zajtrku in pouku še sprehodili po

mestecu in si ogledali cerkev. Potem pa smo se odpravili

proti Arlesu. Vmes smo se skušali še okopati v morju,

a se je v dveh letih marsikaj spremenilo, in to ni

bilo več mogoče ... V Arlesu so se ravno pripravljali na

praznovanje praznika riža, zato si nismo mogli ogledati

arene od znotraj, smo pa si dobro ogledali samostan

Saint Trophime in tudi narisali križni hodnik. Videli

smo tudi veliko izvrstnih fotografij, saj je v Arlesu

znameniti festival fotografije. Po prostem času smo se

odpravili v naravni rezervat Camargue, kjer smo videli

divje konje, črne kamarške bikce, ptiče flaminge, riž,

sirk ... Prispeli smo v Les Stes. Maries de la Mer in se

nastanili v kampu.

Torek, 13. 9. 2011

Po zajtrku smo se odpeljali v Milano. Tam smo si najprej

ogledala cerkev Santa Maria del Satiro z Bramantejevo

iluzionistično rešitvijo apside. Potem smo si ogledali

katedralo (nekaterim premalo oblečenim dekletom

to zopet ni uspelo ... ), pa še na streho smo se povzpeli

in jo narisali. Po tem smo si ogledali še znamenito

pasažo in spomenik Leonardu da Vinciju. Legendarna

opera Milanska Scala je bila že zaprta, smo se pa

sprehodili še do dizajnerske četrti s čislanimi modnimi

znamkami ...

Po prostem času smo se s simpatičnim tramvajem

in metrojem zapeljali do ene od milanskih waldorfskih

šol. Tam nas je čakala okusna večerja. Ker je bila noč

vroča in ker se nismo držali dogovora o zaprtih vhodnih

vratih, smo imeli za budnico ob pol šestih kar obisk

policajev.

Sreda, 14. 9. 2011

Zjutraj nas je šola počastila z rogljički v lokalni kavarnici.

Potem pa hajd proti Vicenzi. Tam smo si najprej

ogledali Vilo na vodi. Pa sprehod po korzu Andrea Palladio

do Basilice, kjer smo srečali naša nekdanja dijaka

Nejca in Ano. In nato vila, ki smo jo tudi narisali.

Pa Teatro Olimpico s svetlobno predstavo in lepo renesančno

glasbo. Nato pa še nekaj prostega časa. In malica.

In vožnja do waldorfske šole v Coneglianu. Nova,

lična in prijetno umeščena v mirno okolico. Sprejela

nas je gospa Marlene. Nekaj športa in tuš in večerja in

nekaj pouka in spanje.

Četrtek, 15. 9. 2011

Po pospravljanju slovo od šole in zajtrk na poti. Šofer

Vojko nas je oddal na železniški postaji v Trevisu in z

vlakom smo se odpeljali v Benetke. Tam pa peš najprej

do Rialta (znameniti most) in nato do piazze San Marco.

Tam smo cerkev in znameniti zvonik tudi narisali.

Nato smo si ogledali notranjščino bazilike ter zatem še

Palladijevo in most vzdihljajev (ponte del sospiri). Nekaj

prostega časa ter potovanje z vaporettom po Canale

Grande. Pa še nekaj pouka v senci in vožnja z vlakom

do Quarto d' ... kjer nas je pričakal g. Vojko z busom.

Pa vožnja proti Sloveniji ob filmu La vita e bella. Nekaj

sklepnih misli in radostni objemi domačih, pa še tako

težko pričakovana domača kuhinja.

Vas prisrčno vabi na

Božični semenj

v soboto, 26.11.2011

Prireditev se prične ob 10.00 uri

z glasbenim nastopom ter nato z ogledom

razstavljenih in prodajnih izdelkov.

Od 11. do 18. ure bo potekala prodaja ročno izdelanih

igrač, adventnih venčkov, novoletnih okraskov,

pletenin, izdelkov iz filca, gline in lesa; prodaja Demeter,

biodinamičnih in ekoloških pridelkov in proizvodov ter

mnogih drugih lepih in uporabnih stvari.

Restavracija, ki bo odprta od 12. do 20. ure ure, bo dobro

preskrbljena s hrano in pijačo, delovala pa bo tudi kavarna

KWA in slaščičarna.

Na semnju bo vsakdo lahko našel nekaj zanimivega zase.

Pripravili bomo:

Za otroke: lutkovne igrice, palčkovo pravljično deželo z mini

delavnicami, rajanje, vilinsko hišico, labirint, sabljanje, srečolov

Za odrasle: predstavitev dela waldorfske šole in vrtca, predavanja

Delavnice: izdelovanje angelov iz volnene preje, oblikovanje gline,

izdelovanje zvezdic

Kulturni program:glasbeni nastopi učencev in učiteljev glasbene

šole, Božični koncert Pevskega zbora staršev in učiteljev WŠL

Vljudno vabljeni!

Prireditev bo potekala v prostorih

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana

Waldorfske novice, jesen 2011 17


N o v i m d o g o d i v š č i n a m n a p r o t i

I. letnik

Spoznavni tabor

Klemen Lah

Dijaki po končanem šolanju na waldorfski

gimnaziji pogosto omenjajo, da imajo najlepše

spomine na šolske dneve, ki so jih preživeli

izven šolskih klopi: na športne dneve, ekskurzije, tabore,

praktikume … 'Generalka' za vsa ta šolska popotovanja je

spoznavni tabor za prvi letnik, ki se tradicionalno odvija

konec septembra na Primorskem.

'Spoznaj samega sebe' je bil napis na Apolonovem

templju v Delfih; prav tako bi lahko bil naše geslo, ko

smo se v torek, 20. septembra, odpravili na tridnevno

pot. Ta dan nas je pot vodila od Podgorja do Marčevega

hriba, kjer so se dijaki spopadli s plezanjem po naravni

steni. Na voljo so imeli dve smeri: lažjo in težjo. Za nekatere

je bila že misel na to, da bi plezali, pretežka, a

po kratkem begu skozi gozd in daljšem pogovoru, so se

tudi oni pogumno soočili s svojim strahom in se spopadli

s steno. Nekateri celo tako dobro, da so se lotili še

težje smeri … bili so krasen primer za potrditev reka,

da je 'vse v glavi'.

Zvečer smo blizu oddajnika postavili šotore in se odpravili

spat. Povsem spokojno to spanje ni bilo, saj nam

je močna burja kar nekajkrat 'sploščila' šotore, kdor pa

ga ni dobro pričvrstil s klini, pa se je lahko zbudil tudi

kakšen meter stran od mesta, kjer se je ulegel.

Naslednji dan smo se odpravili v Kubed – na navidezno

lahki kamniti poti so postale noge težke, ko je pritisnilo

vroče septembrsko sonce. Dijaki so prvič lahko

dobro začutili, kaj pomenijo waldorfski športni dnevi

in potrebno je bilo kar nekaj spodbudnih, včasih tudi

ostrejših besed, da smo obdržali tempo, ki nas je pred

temo pripeljal do Kubeda in odlične kuhinje g. Todorija.

Prespali smo v tamkajšnjem kulturnem domu, nato

pa se zjutraj po izdatnem zajtrku odpravili proti morju.

Tja smo prispeli ob treh popoldne; sveže ankaransko

morje je hitro izbrisalo potni prah in spomin na težke

trenutke.

Ni pa izbrisalo, tako upam, tistega, čemur je bil tabor

namenjen – spoznavanju. Sam se spoznal precej novih

stvari. A ne samo tistih, za katere sem domneval, da jih

bom spoznal na začetku. Najprej sem spoznal, da spoznavni

tabor ni namenjen samo spoznavanju med dijaki,

kot sem naivno mislil sprva. Prav tako (ali celo bolj)

je namenjen temu, da dijaki spoznajo (vsaj 'povohajo')

pravila, načela waldorfske šole in da spoznajo samega

sebe. Kako se počutimo in odzovemo, ko se soočimo

s strahom (npr. med plezanjem)? Kako se počutijo in

vedejo, ko je težko (npr. lačni, pod vročim soncem, na

dolgi poti)? Med vajo 'molčečnež', ki se je izkazala za

najtežjo, saj je le redkim uspelo ostati tiho do konca,

smo se lahko vprašali, zakaj nam je tako težko ostati

tiho in kaj počnemo, da lažje ostanemo tiho? Upam,

da nam bodo odgovori pomagali bolje razumeti same

sebe in druge ter tako še malo olajšali pot, ki je pred

nami.

18 Waldorfske novice, jesen 2011


Wa l d o r f s k a š o l a C e l j e

mag. Boštjan Štrajhar

Prvi šolski dan

Odprtje Waldorfske šole Celje in svečan sprejem

prve generacije otrok, ki so začeli tlakovati

novo pot nam in vsem, ki bodo v prihodnje

hodili po njej, se je odvijal pod krošnjami mogočnih dreves.

Starši otrok so pripravili pogostitev za vse udeležence,

ki so se sladkali med tem, ko je petnajst učencev imelo

prvo učno uro. Po spoznavanju gospoda Ravnega in gospe

Krive so tudi učenci uživali v slastni torti in drugih

dobrotah. Rojstvu nove šole je prisostvoval tudi 5. r. iz

Ljubljane, ki je z vzgledom in pesmijo prvošolcem dal

dodatne moči za pomemben korak v svet.

www.waldorf-celje.si

Vas v soboto, 10. 12. 2011

prisrčno vabi na

Božični semenj

Prireditev se prične ob 10.00 uri

Potekala bo prodaja ročno izdelanih igrač, novoletnih

okraskov, pletenin, izdelkov iz filca, gline in lesa, izdelkov

Demeter, biodinamičnih, ekoloških pridelkov in proizvodov ter

mnogih drugih lepih in uporabnih stvari.

Na semnju bo vsakdo lahko našel nekaj zanimivega zase.

Pripravili bomo:

Za otroke: lutkovne igrice, palčkova pravljična dežela z

delavnicami, vilinska hišica, srečelov in še kaj

Za odrasle: predstavitev dela waldorfske šole in vrtca,

predavanja in delavnice

Vljudno vabljeni!

Waldorfske novice, jesen 2011 19


O E M a r i b o r

Tanja Lovrečič

O sončnici in

sončničnih semenih

Pripravljala sem se na prvi šolski dan in brala zgodbo

o sončnici in njenih semenih. Zgodbo, ki naj bi jo

prvi dan povedala prvošolcem. Se jo bom spomnila,

ko bom sedela med njimi, ko me bodo gledale njihove zvedave

oči. Bom dovolj zanimiva, da me bodo poslušali? Bom dovolj

razločno govorila ali se mi bo jezik zapletal? Taka in podobna

vprašanja so se mi motala po glavi.

Rada pa bi začela opis svoje poti malo bolj nazaj. Začelo

se je z razmišljanjem: kaj lahko naredim zase, kaj lahko

naredim za svoje otroke, kakšne možnosti imam? Imela

sem varno službo, v kateri bi lahko dočakala upokojitev.

Vendar sebe več nisem videla v rutinski službi. Nisem si

znala poiskati dovolj izzivov.

'No, kaj lahko spremenim?' sem se spraševala. Odgovor,

ki ga nisem še zmogla slišati, se je koval nekje v globini.

'Vse, vse lahko spremenim.' Spraševala sem se tudi o tem:

'Imam omejitve?'

Vprašanja so bila tu, ni bilo pa še izostrenih odgovorov.

Če pa ne bom poskusila, ne bom nikoli vedela.

Ves čas izobraževanja sem si želela stopiti v razred k tem

otrokom. V mesecu maju sem na waldorfsko šolo Maribor

poslala dopis, da razmišljam o možnosti, da bi otroka prepisala

na to šolo. Ugodili so moji želji in povabili otroka v

razred. Prvi dan, ko sta otroka obiskala šolo, smo se potem

usedli in se pogovarjali. Izvedela sem, da še zbirajo prijave

za razredničarko prvega razreda. Še isti dan sem oddala

vlogo za službo.

Nato se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. Opravila sem

še predstavitvene razgovore, nakar so mi sporočili, da so

me izbrali za razrednika. Nisem mogla verjeti svojim ušesom.

Ampak res je bilo.

In že je bil tu prvi šolski dan. Starši so vljudno čakali pred

šolskimi vrati. S pomočnico sva pristopili in jih povabili naprej.

Medtem so se v šolski jedilnici zbrali tudi že vsi učenci

in učitelji. Bodoči prvošolci so se usedli v prvo vrsto, starši

pa za njimi. Ostali smo stali. V zraku je bilo čutiti napetost.

Kdo bo prvi spregovoril?

Opogumila se je gospa Žunič, ki je starše nagovorila in

pozdravila. Nato se je razlegla pesem Nebeška ladjica, zatem

pa je slavnostno prišel pred občinstvo najstarejši razred

na šoli, sledili so nastopi otrok po razredih.

Postajalo mi je vedno bolj vroče, imela sem pripravljen

govor, a v tistem trenutku se mi ni zdel več ustrezen. Kako

naj nagovorim starše prvošolcev? Vseeno sem jih pozdravila

tudi v svojem imenu. Ne spomnim se več, kaj sem povedala.

Vem pa, da se mi zdaj zdi, kot da se mi uresničujejo

sanje. Zavedam se resničnosti, vendar sem še vedno polna

pričakovanj. Radovedna sem, kako bodo ti otroci rasli, kaj

vse bodo doživeli. Ne uspe mi vedno, da bi otroke nagovorila

k sodelovanju, če se v razredu 'igram' gospo učiteljico.

Ko pa se skušam vživeti v njihovo doživljanje sveta, je pa

občutek drugačen. V takih trenutkih poskušam čutiti, kar

oni čutijo. In če jih takrat le malo vodim, me oni posnemajo.

Takrat nismo več ločeni na otroke in učiteljico, ampak

smo razred kot celota, takrat se učimo drug od drugega,

smo živ organizem, ki deluje in se odziva.

Ko se zvečer pripravljam na nov dan, ko razmišljam o preživetem

dnevu v razredu, mi prihaja pred oči slika otrok,

ki sedijo v tišini v krogu, na klopcah, njihove oči zavzeto

strmijo v pripovedovalca pravljice, njihova usta so rahlo

odprta, kot da z vsakim dihom vase srkajo občutke, ki lebdijo

v zraku okrog njih. Kot da drugo za njih ne obstaja. Z

vsem telesom in duhom so prisotni v svojem domišljijskem

svetu, v sliki, ki je nastala znotraj njih.

Na to se spomnim zvečer in vem, da je bila pomembna

prvi šolski dan tudi pravljica o sončnici in sončničnih semenih.


20 Waldorfske novice, jesen 2011


O E M a r i b o r

Viktorija Kovačič

Delovni krog 'Jasli'

Waldorfska pedagogika za otroke od

rojstva do 3. leta starosti po načelih

Waldorf/Emmi Pikler

Delo z otroki do tretjega leta starosti waldorfskih

vrtcih je v waldorfski pedagogiki novejše področje,

ki se je pričelo razvijati (v praksi) v zadnjih desetih

letih. Dejstvo je, da v Sloveniji še ni potekalo organizirano

izobraževanje na to temo, čeprav je potreba po vključevanju

tako majhnih otrok v vrtce vedno večja. Čas je, da se skupaj

lotimo tega področja ter si prizadevamo za dobre strokovne

temelje.

V Waldorfskem vrtcu Studenček, je v šolskem letu

2010/11 potekalo šest srečanj (december, januar, februar,

marec, april, maj) s tematiko pedagoškega dela po načelih

Waldorf/Emmi Pikler. V šolskem letu 2011/12 bo

potekalo še sedem srečanj, s katerimi bomo zaključili izobraževanje.

Kolegice iz waldorfskih, zasebnih in javnih vrtcev, ki se

boste udeležile teh srečanj, boste tvorile delovni krog, ki bo

ustvarjal izhodišča, kriterije in smernice za nadaljne delo

v tem starostnem obdobju, in sicer na podlagi naslednjih

izhodišč: Leitlinien der Waldorfpädagogik für die Kindheit

von der Geburt bis zum dritten Lebensjahr (Smernice waldorfske

pedagogike od rojstva do tretjega leta otroštva);

Reiner Patzlaff, Claudia McKeen, Ina von Mackensen, Claudia

Grah-Wittich.

Obravnavali bomo štiri sklope:

a. Pedagoške podlage in zastavljanje ciljev,

b. Razvoj v zgodnjem otroštvu in njegova podpora,

c. Pedagoška praksa pri oskrbi majhnih otrok,

d. Pogoji za vodenje ustanove, ki se ukvarja z oskrbo

majhnih otrok

Ob obisku vseh srečanj boste prejele Potrdilo o opravljenih

vsebinah, ki se vam štejejo kot del izobraževanja za

delo z majhnimi otroki. Ob koncu boste tisti, ki boste imeli

90 % udeležbo, prejeli certifikat in brezplačno izdajo strokovne

brošure v slovenskem jeziku.

Predvsem pa je namen zgraditi temelje za zagotavljanje

kvalitetnejših pogojev pri oskrbi majhnih otrok v vrtcih ipd.

Vsebina srečanja bo naslednja:

I. Zdravilna evritmija: 17.00 do 17.45h – evritmija kot

pomoč pri pripravi vzgojitelja na delo z majhnimi otroki;

z nami bo delala zdravilna evritmistka SIMONA ZORICA.

II. Vsebinski del se prične ob 18.00 uri:

1. Izrek iz Koledarja duše R. Steinerja

2. Dihalne in glasovne vaje ter učenje ene pesmi za odrasle

ali socialne igre.

3. Učenje otroške pesmi, primerne letnemu času.

4 . Kratek odmor: 5 min.

5. Študijsko delo od 18.30 do 20.30 ure.

III. Delo na vsebinskem sklopu

a. Pedagoške podlage in zastavitev ciljev smo v lanskem

šolskem letu zaključile.

Besedilo, ki ga bomo obravnavali, je:

b. Razvoj v zgodnjem otroštvu in njegova podpora,

c. Pedagoška praksa pri oskrbi majhnih otrok,

d. Pogoji za vodenje ustanove, ki se ukvarja z oskrbo

majhnih otrok.

Študijsko delo bo potekalo v naslednjih korakih:

- branje in obnova po krajših odlomkih,

- vsak pove, kaj se ga je dotaknilo in zakaj,

- primeri in povezave s prakso (trajanje eno uro).

Prosimo, če nam pošljte prijavnico po pošti ali po e-pošti

(cena srečanja je 25 evrov po osebi).

Prisrčno vabljeni vsi, ki vas te vsebine srčno zanimajo!

TERMINI ZA ŠOLSKO LETO 2011/12

1. srečanje: petek, 30.9.2011

2. srečanje: petek, 21.10.2011

3. srečanje: petek, 2.12.2011

... ostali drugič.

Odprti smo za vaše predloge in vprašanja!

Ob 16.00 pred pričetkom DKJ bo potekalo individualno

svetovanje glede vaših praktičnih vprašanj o delu v vrtcu.

Svetovanje izvajata Petra Mohorič in Viktorija Kovačič.

Waldorfska šola Maribor in

Inštitut Sofijin izvir - Waldorfski vrtec Studenček

Vas prisrčno vabita na

Božični bazar 2011,

ki bo v soboto, 26.11.2011

od 12.00 do 18.30 ure

z glasbenim nastopom ter nato z ogledom

razstavljenih in prodajnih izdelkov.

V prijetnem predprazničnem vzdušju se bo odvijal pester

program: delavnice, predavanje, pravljična votlina, pravljici,

srečelov, prepevanje božičnih pesmi in še kaj!

Obiščite nas z družino in prijatelji

ter preživite z nami prijetno popoldne!

Prireditev bo potekala v prostorih

Waldorfske šole Maribor, Cankarjeva ulica 5, Maribor

Waldorfske novice, jesen 2011 21


O E M a r i b o r

Viktorija Kovačič

Gradnja peči 2. del

Skupen projekt 4.razreda WŠ

Maribor in Waldorfskega vrtca

Studenček

Sobotno jutro je in v soncu se koplje vse, mi pa ... V

samokolnici se že meša blatna zmes. Otroci s pomočjo

mojstra Bena in drugih očetov mešajo gosto in kompaktno

zmes ilovice, vode in drobno narezane slame.

Ko je gostota primerna, pričnemo z rokami oblikovati

debele kepe, ki jih nato polagamo na zidano osnovo.

Mojster je vložil stiroporno polnilo na mestu, kjer bo

kasneje odprtina za kurjenje. Delo z blatom je še posebno

sproščujoče. Zaradi toplega in sončnega vremena

nas ne moti ne škropljenje ne polivanje z vodo.

Kmalu otroci ugotovijo, kako prijetno je mazanje

z ilovnato zmesjo. Naš vrt se je spremenil v pravcato

zdravilišče za terapije z glinenimi maskami, za telo in

obraz. Glinena skulptura naše pečke pa raste in raste

... Pridne roke gladijo in dograjujejo in izravnavajo in

spet gladijo. Vstaviti je bilo potrebno cev za dimnik, v

sredi peči pa je bil nasut pesek, da smo lahko oblikovali

polkrožno in votlo obliko. Kasneje, ko bo glinena peč

suha, bomo vse te pripomočke lahko odstranili.

Kljub slastni malici, pijači in sadju nas je okrog poldneva

začela premagovati rahla utrujenost. Ker je bila

sobota, smo bili na vrtu le šolski otroci in nekateri starši.

Končno je prispela ga. Žunič. Otroci so jo že težko

pričakovali in ugibali, kaj doma piše v njihova spričevala?

Ko je ga. Žunič prispela, je zagrabila za delo in

tudi otroci so dobili nov zagon. Ob koncu se je pridružil

še mojster Branko in skupaj z očeti ter Benom pričel

postavljati majhno nadstrešnico za peč, kajti na takšno

peč ne sme deževati ali snežiti. Mame so začele prihajati

in otroci so se poslovili ter odšli na zasluženo kosilo.

Ker Branko ni naredil strehe do konca, je peč skrbno

pokril s polivinilom, da je bila zaščitena pred morebitnimi

padavinami.

Ja, sedaj je september. Glinena pečka ponosno stoji

sredi našega vrta. Streha je končana, peč je čez poletje

doživela še nekaj lepotnih popravkov mojstra Bena.

Kajti glina namreč razpoka, ko se suši, in dobro je, da

to sproti popravljamo. Sedaj je pečka dobila tudi železna

vratca, ki jim po domače rečemo veha.

Peč v družbi otrok našega vrtca čaka na svoje stvaritelje,

na otroke 4. razreda, ki to več niso. Postali so 5.

razred in prvič bodo zakurili v svoji peči na 'prazniku

zahvale'naslednji teden. Poskusili bomo peči kostanje,

kruhke ali pico. Joj, komaj že čakamo!

Posebna zahvala gre gospodu Bojanu Belni, ki nam je

prijazno podaril večino potrebnega materiala. Za glino

in dragocene nasvete se zahvaljujemo pečarstvu Žuman.

Za dodaten gradbeni material se zahvaljujemo

gospodu Alenu Bastiču. Za zasnovo in vodenje projekta

se zahvaljujemo Benu Mastenu, Izakovemu očetu.

Zahvala tudi Adrianinemu očetu, Ališkinemu, Mihaelinemu,

Julijinemu in vse drugim staršem, ki so z vsem

srcem in delom podprli ta projekt.

22 Waldorfske novice, jesen 2011


O E M a r i b o r

Iča Marušič

Svet pred nami

Prvi septembrski dnevi so v šolske ure vnašali nemir

vročega poletja. Poleg tega smo pri geografiji

ustvarjalno odpotovali v Afriko: ustvarjali smo

relief kontinenta in si želeli pokukati v prostranstva savane,

neusmiljenost Sahare, pragozd Konga in višavja srednjega ter

južnega dela. Privlačni svet toplega zraka nas je vabil ven.

Pa smo šli. Ob 6. uri smo se dobili na železniški postaji

v Mariboru, čez dobre štiri ure je bila naša zadnja postaja

Žirovnica. Od tam smo z nahrbtniki s strahospoštovanjem

zrli v vrh Stola, na katerega bi morali priti do večerje. Pa se

je sonce uprlo v prisojno stran gore in koraki so postajali

težki. Nahrbtniki težji, žeja neznosna, lakota pa je trkala

vsake toliko časa, da smo se morali ustaviti, kaj dobrega

prigrizniti in se pognati naprej.

Sredi poletja sva z našo Bibo sedeli in govorili o namenu

naše šole v naravi. Raziskovali sva možne poti geološke

transverzale, ki poteka po grebenu Karavank. Biba je vso

pot prehodila v enajstih urah in predvidevali sva, da bo

pot, ki sva jo oblikovali, maksimalna. Vsebinsko nam je

pomagala Mateja Muršec, ki je izpisala vse geološko pomembne

točke iz naše poti. Hkrati nam je prinesla še stekelca

in razredčeno kislino HCl za ugotavljanje kamninske

sestave ter pravo kladivo geologa, da bi naše konkretno

raziskovanje potekalo kar najbolje. Iskreno povedano, brez

njenih navodil bi mi trda predla.

Pot na vrh Stola je trajala šest ur. Mučila nas je vročina,

bilo je 28˚ C v senci, do sedla pod vrhom pa skoraj ni zapihal

veter. Pa vendar, nepozabni so bili trenutki, ko smo sedli

k počitku in gledali na deželo, ki jo je nudil pogled. Bilo

je vredno truda; Stol je kralj Karavank, mi pa smo sedaj

dobro videli vse vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, Julijcev

in Karavank. Po dobri večerji se je postelja prilegla, hkrati

pa je dajala občutek, da smo v posebnem sanjskem svetu,

saj je luna sijala na naše postelje, mi pa smo gledali na

nočne obrise razsvetljenih gora.

Jutro naslednjega dne je bilo kot nalašč za raziskovanje

na melišču za Begunjščico. V kotanji pod balvanom so

fantje malodane izkopali okostje (pra)živali (gotovo bi se to

tudi zgodilo, če bi le imeli več časa od tiste ure, ki smo jo

izkoristili za delo), dekleta pa so razširila področje raziskovalnega

dela. Melišče je uslužno služilo kot poligon za tek.

Po dolini so padale že dolge sence, ko smo prišli v Ljubelj.

Dobra večerja, torta za Bibin rojstni dan in veliko dobrih

želja so nas zazibali v spanec. Otroci so hitro zadovoljni zaspali,

jutro pa je prineslo bolečine v mišice in meglo. Tretji

dan na Kofcah je bil popoln dan uživanja. Geografske vsebine

spoznavanja večbarvnih konglomeratov, cele skladovnice

breče, apnenec v vseh mogočih barvah, težko najdena

kremenova osnova, ki bi razila steklo. Potepali smo se po

planini, Lunca je dirjala za dvema osloma, da smo obnemogli

od smeha, Martin je kljub bolečim mišicam obhodil

planino, Gašper je pogumno premagal slabost, dekleta so

fantom spregledala marsikatero zbadljivko in našla največ

različnih kamnov, fantje so bili kot eden in v nenehni akciji.

Ob dobri večerji domačega kuharja smo dobili že tretjo

pohvalo skrbnika o tem, kako prijazni so otroci. Večer je

prinesel utrujenost nog, pa tudi krepek spanec.

V dolino je peljala prelepa pot, a prav veseli mesta nismo

bili. Pot domov v varnem vagonu vlaka nam je omogočila še

zadnje trenutke skupnega klepeta. Šola v naravi nas vsakokrat

združi, na nekakšen način tudi skrivnostno poveže;

izkušnje, ki jih pridobimo, pa nas ojačajo, tako učitelje kot

učence. Zahvala za dobro organizacijo gre vedno dobrovoljni

Bibi. Brez dobre družbe veselih in pogumnih otrok,

ki so s pravim pričakovanjem raziskovalcev premagovali

strmine, pa si teh šol sploh ne predstavljam. Res, bilo je

imenitno. Dober spomin za vse čase.

Waldorfske novice, jesen 2011 23


O E M a r i b o r

Andreja Pliberšek, razredna učiteljica 7.r

Oglej

S

sedmošolci smo se na začetku novega šolskega

leta podali v šolo v naravi v Oglej, rimsko

Aquileio. Pot nas je vodila čez Rezijansko dolino,

kjer so nas Slovenci, ki tam še vztrajno ohranjajo slovensko

narečje in svoje ljudsko izročilo, očarali s klenostjo in

ljubeznijo do svojega jezika, katerega uporaba je nam v

domovini samoumevna, dana.

Ker nas bodo čez vso šolsko leto spremljale zgodbe iz

antičnega Rima in njegovega imperija, so nas v Ogleju

seveda najbolj zanimali ostanki mesta iz tistih časov, ki

smo jih našli v bogatem Arheološkem muzeju, najbolj

pa smo se lahko vživeli v vzdušje tedanjega časa ob

sprehodih skozi ruševine mogočnega rimskega pristanišča

ob Nadiži in ob pogledu na stebrišče rimskega

foruma, ki stoji ob cesti.

Prav poseben vtis pa je na nas naredila mogočna bazilika

z bogatimi mozaiki. Kar nekaj ur smo jih očarani

opazovali, jih risali, črtali, brisali, pa znova in znova

risali, dokler jih nismo toliko ponotranjili, da smo se

lahko tudi sami lotili dela, ki se je še pred nekaj dnevi

zdelo nemogoče. Vsak izmed otrok je izbran motiv izdelal

v tehniki mozaika ter tako prekosil in presenetil

samega sebe in vse nas.

Seveda pa je naše petdnevno bivanje v Ogleju poleg

zgodovine dodobra zaznamovala tudi sedanjost: bivanje

v kampu, šotorjenje, otroci so sami poskrbeli za svoje

zajtrke in večerje (ni minil večer brez peke palačink ...

), manjkalo ni športnih aktivnosti in iger, večkrat na

dan smo poskrbeli tudi za živ žav v bližnjem bazenu.

S kolesi smo se odpravili do delte Soče (katere izvir in

korita smo doživeli lani) in presenečeni odkrili, kakšno

velikansko spremembo doživi reka v svojem življenju.

Prekolesarili smo del severne obale Tržaškega zaliva do

Gradeža in se od tam vrnili v notranjost dežele, v Oglej.

Pet dni je vsem prekmalu minilo, ob vrnitvi pa smo

si ogledali še izvire Timave (reke, ki je eden ponovnih

izvirov Reke), od Sesljana do Devina smo se sprehodili

po Rilkejevi poti, ustavili pa smo se seveda še v Škocjanu

in prehodili celoten jamski sistem, ki ga je v kamen

skozi čas ustvarila reka Reka.

Čudovita doživetja, hkrati pa odlična izhodišča in

'hrana' za vse šolsko leto pri pouku zgodovine, geologije,

kemije, botanike, geografije ... In kar je najpomembneje

– petdnevno skupno bivanje in preizkušnje

v okoliščinah, kjer smo morali poskrbeti sami zase (in

seveda malo tudi drug za drugega), je stkalo nove, trdne

vezi med sedmošolci, ki so te dni resnično 'dihali z

enimi pljuči'.

24 Waldorfske novice, jesen 2011

More magazines by this user
Similar magazines