Waldorfske novice - Jesen 2011

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

jesen 2011, zaporedna št. 71 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

OE MB Mateja Jobstl 

Sodelavci: 

David Brierley, Christof Wiechert, 

Theresa Roach Melia, Jana Dagarin, 

Katra Aljančič, Gregor Kovačič Bajt, 

Klemen Lah 

OE Maribor: 

Tanja Lovrečič, Viktorija Kovačič, 

Iča Marušič, Andreja Pliberšek 

OE Celje: 

Boštjan Štrajhar 

Fotografije: 

Gregor Kovačič Bajt, Tinka Pelhan, 

arhiv WŠL, arhiv OE Celje, arhiv OE Maribor 

Kazalo 2 

Namesto uvodnika 3 

Ekološka akcija zbiranja plastenk 3 

Gostujoče pero 4 

Poučevanje kot umetnost 4 

Rudolf Steiner kot učitelj 6 

Širimo obzorja 10 

Domišljija – most čez vrzel 10 

Novim dogodivščinam naproti 12 

Naša ljubljanska prva razreda 12 

4. razred: Pastirski dnevi v lepeni 13 

Umetnostno-zgodovinska ekskurzija 15 

I. letnik: Spoznavni tabor 18 

Waldorfska šola Celje 19 

Prvi šolski dan 19 

OE Maribor 20 

O sončnici in sončničnih semenih 20 

Delovni krog 'Jasli' 21 

Gradnja peči 2. del 22 

Svet pred nami 23 

Oglej 24 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport 

2 Waldorfske novice, poletje jesen 2011

N a m e s t o u v o d n i k a 

Ekološka akcija 

zbiranja plastenk 

Iris in Aleš Lavrič 

z otroki Zalo, Samuelom, Jonatanom in Levom 

Poleg naravi prijaznega in trajnostnega načina 

življenja (torej preprečevanja nastajanja zlorabe 

in onesnaženja narave) se trudimo reševati tudi 

že obstoječe težave človekovega ravnanja. Ena od teh je 

tudi ogromna poraba plastenk in premajhna ter potratna 

reciklaža le teh. Večina jih žal še vedno konča v naravi ali 

na deponijah. Zakaj jih torej za čas njihovega obstoja ne bi 

uporabili za kaj koristnega in tudi s tem vsaj malo zmanjšali 

škodo povzročeno s samo proizvodnjo? 

Plastenke lahko npr. uporabimo za postavitev rastlinjakov 

za zelenjavo. Ideja sama ni povsem nova, je pa 

zato način izvedbe. Ta omogoča, da morebitne škodljive 

snovi, ki se običajno pri segrevanju plastenk izločajo v 

tekočino, zdaj ostanejo zaprte in ne škodujejo zelenjavi 

v rastlinjaku. 

Prvi tak rastlinjak v Sloveniji bo velik cca 100m 2 , 

za vse stene in streho pa bomo potrebovali približno 

35.000 plastenk. Okvir je delno že postavljen iz odvečnega 

lesa, ostali stroški pa so ocenjeni na 120€. 

Ko zberemo dovolj plastenk bomo organizirali tudi odprte 

delavnice postavitve rastlinjaka. Naša želja pa je, 

da se zbiranje plastenk nadaljuje in da naše izkušnje 

posredujemo naprej vsem zainteresiranim, šolam, vrtcem 

... 

Zelo veseli bomo pomoči pri: 

1) obveščanju ljudi in zbiranju plastenk 

2) nudenju prostora za zbirna mesta drugje po Sloveniji 

(seznam bo objavljen na Facebook strani) 

Izredno smo veseli podpore Waldorfske šole v Ljubljani, 

za kar se g. Kordišu in vsem, ki so pomagali urediti 

izredno lep zbirni prostor za akcijo v avli šole (še posebej 

v rekordnem času), iskreno zahvaljujemo. 

www.facebook.com/VPravljici 

Plastenke na Waldorfski šoli Ljubljana zbiramo v 

ekološkem kotiču ob vhodu v jedilnico. 

Waldorfske novice, jesen 2011 3

G o s t u j o č e p e r o 

David Brierley 

Ob začetku novega 

šolskega leta 

Poučevanje kot umetnost 

Pomislimo za trenutek, kako pomembno je tisto, 

kar se skriva za abstraktnim izrazom poučevanje. 

Govorim o tistem, s čimer se v mislih ukvarjajo 

vsi starši – kako sem se sam počutil, ko sem svojega otroka 

prvič pustil na pragu njegove šole. Ko smo odhajali od vrat 

njegovega razreda, smo svojega sina ali hčer pustili v rokah 

tujca, imenovanega učitelj. In takrat smo verjetno prvikrat 

jasno dojeli , kako pomembno je učiteljevo delo. 

To upoštevanje njegovega dela bi se moralo ohraniti skozi 

vsa leta sodelovanja z njim. Odnos med učiteljem in 

učencem je nekaj povsem drugačnega kot katerikoli drugi 

odnos. Za razliko od prijatelja ali drage osebe si učitelj 

svojih učencev ne izbere. Odnos med učiteljem in učencem 

je le začasen, odnos med staršem in otrokom pa je za 

celo življenje. Ko sem sam prvič srečal svoje učence, sem 

imel poseben občutek, da je to, da pridejo v mojo nego, nekakšna 

božanska izbira. V tem občutku leži poklicanost 

učitelja. To je neke vrste ljubezen, pedagoška ljubezen. To 

ni strast v običajnem pomenu besede. Učitelj in vrtnar sta 

kultivatorja, sta ljubitelja rasti. Kajti za poučevanje velja, 

da je to poklic, poln izzivov. Lee Shulmann, morda danes 

največji poznavalec profesionalizma in možnosti zaposlitve 

na svetu, nedvoumno ugotavlja, da je izobraževanje 

za poklic učitelja najtežje. To pa predvsem zato, ker je to 

prej klic kot posel. Poleg tega pa, ne glede na stopnjo izkušenosti, 

tukaj niti dve situaciji nista nikoli enaki, vsak 

učenec je enkraten in rutina tukaj ne dviguje nivoja usposobljenosti, 

kot je to pri drugih poklicih. 

Vendar naš otrok ni sam. Na milijone otrok odide vsak 

dan s torbo na rami od doma, da bi večino dneva preživeli 

v razredu. Zdi se nam samoumevno, da otroci zapustijo 

dom in odidejo v šolo. O tem ne razmišljamo, vse dokler 

ne gre kaj narobe. Tam na njih čakajo učitelji. Ko se vrnejo 

domov, morda kakšna mama naključno povpraša, kaj 

so tisti dan v šoli delali. Otroci najpogosteje niso sposobni 

navesti nekih razumljivih podrobnosti. Morda so se zmožni 

spomniti kakšnega navidezno nepomembnega dogodka, 

kot je: 'Igrali smo flavto' ali 'Danes sem sedel poleg 

Davida.' A starše zanima, kaj dela učiteljica in ali dela 

tisto, kar naj bi delala, in kar on misli, da bi z njegovim 

otrokom morala delati? 

Učitelj je psiholog, policist, filozof, govornik, pravnik, tajnik, 

sodnik, sociolog, svetovalec, umetnik, znanstvenik, 

oče, mama, stric, teta, tolažnik in ovčarski pes. 

Res je, nekateri na njih gledajo 

kot na ovčarje. Ne le nekateri 

politiki, tudi nekateri 

učitelji vidijo sami sebe v tej 

vlogi. 

Ovčarski pes ima štiri naloge. 

Prvič, vzdržuje prostor, na 

katerem se lahko ovce pasejo in hranijo. Drugič, ovce drži 

skupaj, kar pomeni, da mora prignati vse zablodele ovce 

nazaj v čredo. Tretjič, ščiti meje pašnika, tako da odganja 

nevarne roparje. In nazadnje, ko zmanjka trave, premakne 

čredo naprej, da se lahko pase na svežem pašniku. Mar 

niso to pogoji, ki jih je treba zagotoviti, da se lahko čreda 

samostojno pase na pašnikih znanja? 

Ovčarski pes ljubi svoje delo. Je hkrati strog in sočuten. 

Nekateri menijo, da lahko učitelja vidimo kot vrtnarja. 

Za obzidjem vrta skuša ustvariti Elizij za bodočnost. V 

središču vrta je potok, vir življenja, ki brizga iz globin. Je 

simbol življenja in prenove. Potok teče skozi vrt. Predstavlja 

stalnost in spremembo. Ves čas se pretaka, vendar je 

vsaka kaplja vode nova. Ko vrtnarica vanj potopi svoje prste, 

se dotakne tistega, kar odhaja mimo, in začetka tistega, 

kar prihaja. Izteka se v majhen ribnik, ki odseva vse 

tisto, kar se okrog njega dogaja. Vse rastline zrastejo iz 

semena in bilke v vrtu so najprej občutljive, in da lahko 

potegnejo korenine in se razrastejo, potrebujejo toploto in 

posebno nego. Sčasoma postanejo bolj čvrste. Potrebujejo 

hrano in predvsem vodo. Če je je preveč, bodo ovenele, če 

premalo, pa oslabele. Pomembno je odstranjevanje plevela, 

nezaželene elemente je potrebno odstraniti, drugače se 

bodo rastline zadušile. Vsaka rastlina potrebuje prostor 

za dihanje. Sčasoma dobi močnejše korenine, njeni listi se 

razrastejo. Zacvetijo in upati je, da bodo kasneje sadovi 

vsega tega truda dozoreli. 

Po pouku gre učitelj naravnost domov, s torbo v roki in 

z vrečko polno zvezkov. Mora jih pregledati in se pripraviti 

na ure. Táko je življenje učitelja. Ne gre v družbo, morda 

le čez vikend. Pojé večerjo, spravi v posteljo svoje otroke 

in potem je spet čas za delo. To je drugi del učiteljevega 

delovnega dne. Branje in priprava na novi dan. Raziskave 

življenja waldorfskega učitelja so pokazale, da prebere 

15.000 strani literature za posamezne predmete na leto. 

Bolj izkušen učitelj prebere več – edini način, da ne 'pregoriš', 

je, da na novo oživiš sebe in svoj predmet. Najboljši 

učitelj raste s svojimi učenci. Tudi dve učni uri ne bi smeli 

imeti iste vsebine. Nato si morda vzame še nekaj časa 

za kavico s partnerjem, ob enajstih pa je čas, da na hitro 

preleti časopis in gre v posteljo. Kako bo jutri? Učitelj se 

spomni svojih učencev in dogodkov tistega dne. Nato zaspi. 

Vendar je ves čas z njimi. 

Vestni ljudje so ti učitelji. Najti morajo način delovanja 

v razredu in tudi samega sebe. Težko delo je to, ko gradiš 

prihodnosti. Politiki, pravniki, igralci, ljudje s televizije, 

doktorji, vsi jim dajejo svoje priznanje, so pomembni ljudje. 

4 Waldorfske novice, jesen 2011

Kako naj razumemo življenje razreda? Nekaj malega rutine, 

večji del pa je cenjenega, a neopaženega dela. 

Povprečni učenec v tem delu sveta preživi v razredu okrog 

tisoč ur na leto. Šestino svojega življenja preživi v šoli, pri 

čemer ni upoštevan vrtec in višja izobrazba. V otroštvu in 

mladostništvu so tri pomembne dejavnosti – spanje, igra 

in sedenje v razredu. Poleg spalnice (v kateri mlad človek 

predvsem spi) ni nobene sobe, v kateri bi preživel tako veliko 

časa kot v razredu. Pri njegovih šestih ali sedmih letih 

preživi učitelj z njim več časa kot oče in celo mama. 

Razred je na površju naše zavesti, toda hkrati s tem, ko 

je prostor stanovitnosti v stalnem družbenem kontekstu, 

predstavlja temelj družbe. Ne smemo podcenjevati ritualne 

in ciklične kvalitete dejavnosti v razredu. Razred kot tak je 

mikrokozmos sveta. To je poseben kraj, kjer se ves čas nekaj 

dogaja. Tukaj ne gre le za učenje in poučevanje; poleg 

tega se tukaj dnevno dogajajo mnogi pogovori in medsebojne 

človeške aktivnosti. Toda naključni opazovalec težko 

razume življenje razreda. Predstavlja košček pravega 

življenja. Tako učenci kot učitelji se morajo naučiti delati 

v njem. To je vtkano, v veliki meri nezavedno, skoraj nevidno 

življenje. Je iracionalno, skrivnostno in magično, kajti 

človeško obnašanje je mnogoplastno in skrivnostno. Poučevanje 

je utrjevanje medsebojnih odnosov med učenčevo 

osebnostjo in svetom samim, ki ga učitelj predstavi skozi 

snov predmeta. 

Vsak učitelj bo potrdil, da je razred zelo nemirno mesto. 

Celo kot izkušen učitelj sem bil nedavno presenečen, ko 

mi je eden mojih raziskovalnih študentov povedal, da povprečen 

učitelj vsak dan posreduje pri tisoč dogodkih med 

učenci. Vsak posameznik je lahko v življenju učenca nadvse 

pomemben, ne da bi se učitelj ali starši tega sploh zavedali. 

Šele kasneje v življenju lahko bivši učenec takšen dogodek 

vidi v pravi luči. 

Kaj je poučevanje? 

Moja interpretacija poučevanja je: vsaka dejavnost s 

strani ene osebe z namenom, da omogoči učenje na strani 

druge osebe. Čeprav dejavnost pogosto vključuje jezik, to 

ni nujno tako, niti ni poučevanje zgolj racionalen ali intelektualen 

proces. Leta 1899 je ameriški psiholog William 

James zaslovel s svojo izjavo, da je 'psihologija znanost, 

izobraževanje pa umetnost'. 

Kaj je umetnost? 

Umetnost je poskus zavestnega izboljšanja že obstoječe 

oblike človekovega obnašanja. Žal ljudje na splošno gledajo 

na poučevanje kot na stvar tehnike. Pristopi k poučevanju 

so običajno osnovani na ideji, da je učiteljeva 

naloga to, da vse otroke istočasno privede do istega cilja. 

To, da vse učence v istem času privedeš do istega cilja, 

pa ni nekaj, kar bi bilo umetniško. Umetnost vedno pušča 

odprta vrata za element nepredvidenega , presenečenja. 

Igra na verjetnost in je zato zmožna vzbuditi bujno 

rast. Raznolikost rezultatov in ne predvidljivost je rezultat 

umetnosti poučevanja. Izkušen učitelj je te trenutke zmožen 

predhodno predvideti in jih ujeti. 

Poučevanje je seveda koristna ali praktična umetnost, 

toda učitelj se hkrati posveti kreiranju lepote in prebujanju 

estetskega užitka in ugodja. Kot praktična umetnost 

mora biti poučevanje prepoznano kot proces, za katerega 

je potrebna intuicija, ustvarjalnost, improvizacija in ekspresivnost 

– proces, ki pusti prostor odstopanju od pravil 

in formul. Očitno je, da je umetnost potrebna. Priložnost 

zanjo se še veliko bolj poveča, kadar je možno izvajati poučevanje 

individualno, s posameznimi učenci. Nihče ne 

more nikoli naprej predvideti razvoja dogodkov med učno 

uro. Uspeh v razgovoru, ki je tako pomemben del učne ure 

v višjih letnikih, je povezan s tem, da si učitelj pri svojem 

delu pomaga s svojo preudarnostjo, nenadnim spoznanjem, 

tenkočutnostjo in spretnostjo. 

Seveda pa to ni mogoče, če gledamo le na odnos učiteljučenec. 

Noben proces ni mogoč brez topline, brez katere 

ni mogoča nobena rast. Pedagoška ljubezen je nemogoča 

brez topline. Prihaja iz neizrekljive kopice dogodkov v razredu, 

toda njena osnova je navdušenje, živost in jasnost. 

Vzgoja in izobraževanje je naporno, nepretrgano in težko 

delo, ki ga je potrebno izvajati v naklonjenosti z opazovanjem, 

z opozorilom, ... . s hvalo, predvsem pa z zgledom.' 

Dolga je pot do pedagogike – dolgo časa je potrebnega, 

da človek postane strokovnjak za človeško prihodnost. 

prevod: Marina Nuvak 

■ 4. razred 


G o s t u j o č e p e r o 

Christof Wiechert 

Ali imate radi vaše 

učitelje? 

Rudolf Steiner kot učitelj 

Dostikrat se pojavi vprašanje, kakšen je bil Steiner 

sam kot učitelj? To je pomembno vprašanje, je nova 

priložnost za nas, da v njem odkrijemo fenomen 

človeka, ki je vedno učil le tisto, kar je sam naredil ali dosegel. 

Po mojem mnenju je to odločilni pokazatelj tega, ali imamo 

opraviti z izjemo ali ne. 

To človeka, kot je Steiner, postavi v vlogo učitelja za vse 

ljudi (da ne pretiravamo z izrazom učitelj človeštva). To je 

tudi izraz dvojnega pomena fraze: vsakršna vzgoja je samorazvoj. 

Njegova biografija to najbolj jasno kaže. 

Dejstvo, da je bil učitelj za vse ljudi, je dokumentirano v 

njegovih člankih; ti so bili objavljeni v reviji Luzifer-Gnosis 

v letih 1904-1905 in potem še v posebni izdaji leta 1907. 

Kasneje so postali znani pod naslovom Kako doseči spoznanja 

višjih svetov? 

V pomembnejšem poglavju o pogojih, ki vodijo k samorazvoju, 

je naveden pogoj, ki pravi, da se moraš čutiti, 

da si 'del' celotnega človeštva; z drugimi besedami, da se 

razvijaš in usmerjaš samega sebe v lastni čutni svet, da se 

ne postaviš v položaj opazovalca življenja, temveč stopiš 

direktno v življenje. Dana sta dva primera, ki lahko razvijeta 

to občutenje: 'Če sem učitelj, učenec pa ni tak, kot bi 

si želel, svojega razpoloženja ne smem usmeriti proti njemu, 

ampak proti sebi samemu. Z njim se moram počutiti 

eno do te mere, da se vprašam: 'Ali njegov primanjkljaj ni 

morda rezultat mojega delovanja?' Namesto da svoja čustva 

obrnem proti njemu, bom raje razmislil o tem, kako 

naj ravnam sam, da bo v prihodnje zmožen bolje zadovoljiti 

moja pričakovanja. Takšen odnos postopno privede 

do spremembe v človekovem celotnem razmišljanju. To se 

enako dobro obnese pri vseh stvareh, manjših in večjih. 

Opustim svojo sodbo in si rečem: 'Tudi sam sem človek 

tako kot on. Vzgoja, ki so jo okoliščine omogočile meni, 

me je lahko rešila pred njegovo usodo.' Potem mi bo gotovo 

prišlo na misel, da bi ta človeški brat gotovo postal 

drugačen človek, če bi tisti učitelji, ki so se trudili z mano, 

enako nego namenili njemu. Spomnil se bom, da je bilo 

meni dano nekaj, za kar je bil on prikrajšan ... ' 

Nadalje govori Steiner o deljeni odgovornosti, ki jo vsak 

posameznik ima do življenja kot takega. Kaj nam to pove? 

Ob tem bi težko dobili drugačen vtis ali misel, kot da so 

te besede izrečene z avtoriteto vseobsegajoče ljubezni do 

človeštva. In ugotovimo, da sta za slikovit prikaz tega 

uporabljena vzgojni in socialni primer. In umetnost vzgoje 

resnično izhaja iz socialnega 

nagiba ... 

V nadaljevanju bomo v vseh 

pedagoških fazah Steinerjevega 

življenja videli, da je ta neomajna, 

kot skala trdna ljubezen 

do človeštva per se (kot 

taka), predstavljala osnovo, 

preko katere je deloval. 

Steiner je pisal članke kmalu po tem, ko je bil odpuščen 

s svojega delovnega mesta na Delavski univerzi, ki jo je v 

Berlinu ustanovil Walter Liebknecht. Tam je delal od leta 

1899 do začetka leta 1905. 2 Hoteli so ga odpustiti že dosti 

prej, a si niso upali, saj je bil eden najbolj priljubljenih in 

spoštovanih profesorjev med številnimi študenti, delavci in 

udeleženci tečajev. Že nekaj poskusov je bilo, da bi se znebili 

učitelja, ki je javno kritiziral zgodovinski materializem 

in je tudi postal glavni tajnik nemškega Teozofskega gibanja; 

vendar zaman. Potem so poskrbeli za soočenje v javni 

razpravi, da bi vse skupaj končno prišlo na površje. 

Več kot karkoli drugega naj bi razkrila pripoved očividca: 

'Svoje poučevanje na Delavski univerzi je pravzaprav 

opustil okoli leta 1904. Literarni čuvarji prave marksistične 

vere so dolgo delovali proti učitelju brez sijoče čistega 

marksističnega ozadja. Osumljen je bil krivoverstva in le 

velika vdanost njegovih študentov je njegovim nasprotnikom 

preprečevala, da bi sprožili svoj napad. Končno pa 

je do tega le prišlo. V akcijo so poslali nesimpatičnega Maxa 

Grunewalda, ki je bil dober poznavalec marksizma. Pripravili 

so večer, na katerem naj bi oba nasprotnika pomerila 

svoje moči. Prerasel je v dvoboj umov na visoki ravni. Steiner 

je bil v dobri formi. Govoril je z naraščajočim dramatičnim 

učinkom, napadel ga je z neverjetno obilico znanja, 

govoril je s strastjo in ognjem in očaral celo sovražnike. 

Grunewaldu, temu nesrečniku z doktoratom, se ni uspelo 

pobrati s tal. Prav gotovo ni bil neumen, saj so se ga zaradi 

njegove bistroumnosti in hitrih odgovorov bali. Vendar 

je bitko brezupno izgubil že v prvi rundi. Steiner je odšel, 

a odšel je kot zmagovalec, ob vzklikih njegovih zvestih 

študentov' 3 (poudarjen tisk CW). 

V istem obdobju je Steiner poučeval tudi na zasebni dekliški 

šoli v Berlinu, ki je bila na Mozartstrasse 3, čisto blizu 

njegovega stanovanja. Gospa Anna Peltesohn je osnovala 

ustanovo, v kateri so 'učenke različnih starosti, pod nadzorom 

naredile domače naloge, vadile klavir in violino ter 

ob popoldnevih odšle na sprehod'.' Kasneje je gospa Peltersohn 

na tem istem naslovu ustanovila še nadaljnje, univerzitetno 

izobraževanje. Tukaj je Steiner nekaj skupin deklet 

učil zgodovino, geografijo in verjetno tudi filozofijo. 

Mnogo let potem je po naključju ena od njih v njem prepoznala 

svojega učitelja iz berlinskega obdobja. To je bila 

Hedwig Denekamp, ki se je živo spominjala Steinerja kot 

učitelja. V tistem času je bila tipična najstnica, tako da so 

jo morali drugi učitelji dostikrat opominjati, kajti bila je 


očitno sangvinične narave, zaradi česar se je težko zbrala 

za vse, kar se je dogajalo pri pouku. 'Samo dr. Steiner se 

je obnašal, kot da ni ničesar opazil in je mirno govoril dalje, 

dokler ni spet izgledala zainteresirana. Vsebin učnih ur se 

sicer ni več spominjala, se ji je pa njegova duševna drža 

globoko vtisnila v njen spomin.' 4 (poudarjeno CW). 

Pred berlinskim obdobjem je v Steinerjevih izkušnjah poučevanja 

znano obdobje, ko je bil od leta 1884 do 1890 

domači učitelj družine Specht na Dunaju. Zaupali so mu 

vzgojo štirih sinov Pauline in Ladislausa. Vedeti je potrebno, 

da je bil Steiner star le triindvajset let, ko je sprejel 

to nalogo. Ko je po šestih letih zaprosil za priporočilo (za 

univerzo v Rostocku), je Ladislaus Specht zaključil le-tega 

z besedami: 'Iz zgoraj navedenega je popolnoma jasno, da 

je gospod Steiner odšel iz naše hiše le zato, ker je sam tako 

hotel in pospremljen s hvaležnostjo moje celotne družine.' 

Otta, najstarejšega od štirih sinov, so imeli zaradi vodenoglavosti 

za nesposobnega za šolanje. Ko je Steiner začel 

delati pri njih, je bil star 11 let; na izpitu za prvi razred je 

padel in se od takrat naprej ni ničesar učil, ker ni hodil 

v šolo.' Po dveh letih dela je toliko napredoval, da se je 

lahko vpisal na klasično gimnazijo. Bil je vodenoglav, imel 

je zelo veliko glavo, ki se je postopoma manjšala. Steiner 

pogosto uporabi ta primer kot ilustracijo za princip varčnosti 

pri učenju. Fant je bil na začetku tako slaboten, da 

je komaj zdržal petnajst minut pouka. V ta kratek čas je 

moral Steiner strniti vse tri ure in stisniti polno bogastvo 

učne vsebine. Tak način učenja je moral spodbuditi močan 

proces samozdravljenja. Pred tem so zdravniki nad 

njim obupali. 

Čeprav je za naslednje generacije mnogo tega ostalo 

skrivnost, vsaj kar se našega razumevanja resničnih 

procesov tiče, pa je vendar mogoče reči, da je to dejstvo 

vodilo do ustanovitve arhetipa nečesa, kar je kasneje postalo 

umetnost učenja na waldorfskih šolah, in kar lahko 

imenujemo nova paradigma učenja, ki otroke zdravi, 

namesto da iz njih dela bolnike. 

Pa vendar, učenje, ki ga je Steiner nudil v tej družini, 

je imelo velik magnetni učinek na širšo družino. Prišli so 

bratranci, nečaki, otroci družin prijateljev in v (pogosto 

bolehni) družini je prevladalo živahno vzdušje umetniškega, 

izobraževalnega delovanja; obiskovale so jih pomembne 

osebnosti, kot na primer doktor (in soustanovitelj psihoanalize) 

Josef Breuer, skladatelj in Brahmsov prijatelj 

Ignaz Bruell in druge pomembne osebe iz kulturnega življenja 

na Dunaju. 

Kako to vemo? Za to obstajajo posredni dokazi. Potem 

ko je Steiner zapustil Dunaj in se je preselil v Weimar, 

je obdržal aktivno korespondenco z vsemi otroki, vsemi 

bratranci in nečaki, s Paulino Specht in nekoliko manj 

s Stanislasom. In čeprav je Pauline Specht skoraj vsako 

pismo začela (Moj dragi prijatelj) in z oštevanjem, da je len 

za pisanje, v vseh teh pismih človek začuti nič drugega kot 

ljubezen, vdanost, veliko spoštovanje in hvaležnost. 

■ Rudolf Steiner, okrog 1904 

Dragi gospod Steiner! 1891 

Prosim vas, da zagotovo pridete k nam za veliko noč. 

Rad bi dobil kaj novic od vas. Kako ste kaj? 

Pozdrave in poljube od vašega dragega 

Hansa 

Dragi doktor! 1895 

Najlepša hvala za vaše prijazno darilo, za vaše pismo, 

in da se me še vedno spomnite. Čudovitega peresnika 

sem bil zelo vesel. S poukom smo končali 21.decembra 

in imamo počitnice do 2. januarja. Latinščina mi ne dela 

težav in tudi pri drugih predmetih so učitelji zadovoljni z 

mano. Zdaj zelo močno sneži. 

Upam, da je vreme pri vas lepše. Kako ste kaj? Mama 

je bila jeseni operirana in njen sluh se je resnično izboljšal. 

Še enkrat se vam od srca zahvaljujem, 

Vedno vaš Hans Specht 


Dragi doktor! 1915 

Teta in mama sta me zadolžili, da vam kot dobremu 

prijatelju naše družine sporočim žalostno vest, da je 14. 

septembra, naš dragi dobri Otto umrl v boju v ruskem 

delu Poljske. Kot veste, je bil ubogi fant v vojski vse od 

začetka vojne. Bolnišnico, v kateri je delal kot zdravnik, 

so nedavno spremenili v bolnico za infekcijske bolezni. 

Dobil je infekcijo in po štirih tednih umrl za tifusno vročico. 

Pokopan je bil kar tam. Kako je ta udarec deloval 

na nas, posebno na obe starejši dami, si vi dragi doktor, 

ki poznate življenje naše družine, lahko dobro predstavljate. 

Vaš vdani 

Hans Specht 

Kako je mogoče, da je nekdo, ki je bil privatni učitelj v 

družini le šest let, po 25 letih lahko še tako močno duševno 

prisoten v njej? Dejansko le, če je bilo posejano 

seme čiste človeške ljubezni, ki je vzklilo. Če si ogledamo 

korespondenco z družino Specht (mali Hans niti 

ni bil eden od štirih sinov) in si hkrati predstavljamo, 

kako obsežnemu delu je bil Steiner v tistem času izpostavljen, 

si to težko predstavljamo. Tudi zanj so morala 

biti ta leta pri družini prijetna, saj je navsezadnje lahko 

bil priča srečnemu življenju neke družine. Mogoče to 

odzvanja v pismu, ki ga je pisal Stanislasu Spechtu. 

Začne se takole: 'Ker moje delo v vaši cenjeni družini 

predstavlja tako obsežen del moje biografije ... ' 6 

S takšnim podaljšanjem kontaktov med dijakom in 

učiteljem, še dolgo po zaključenem šolanju, se srečujemo 

pri mnogih bivših waldorfskih dijakih. 7 

V Steinerjevem življenju je še dosti pomembnih in 

predvsem manj pomembnih obdobij njegovega poučevanja, 

ki jih tu, v tem omejenem prostoru ne moremo 

obravnavati. Tu mislim na stotine osebnih nasvetov 

staršem glede vzgoje njihovih otrok , kakor tudi neverjetno 

učinkovitih oblik pomoči pri premagovanju 

bolezni. 

Pogledati si nameravamo res pomembno fazo, ustanovitev 

waldorfske šole. Kje v povezavi z njo doživimo 

Steinerja kot učitelja? Mnogo primerov je: ni mogel 

prečkati otroškega igrišča, ne da bi ga obkrožile množice 

otrok; na srečanjih kolegija je trpel, kadar so učitelji 

videli v svojih učencih le težave; bil je navdušen, ko je 

učenec v razredu Maxa Wolffhuegela narisal formo, ki 

ga (Steinerja) je navdušila in med odmorom mu ga je 

moral pokazati. Nato se je fantu zahvalil za ta navdih, 

ki ga je nameraval uporabiti pri gradnji Goetheanuma. 

Veliko je takih drobnih dogodkov. 

Pa vendar jih je nekaj, ki so resnično veliki in zgovorni. 

To so njegovi nagovori učencem in njegovi obiski 

razredov. 

Šola se je odprla 16. septembra, 21. decembra se je 

celotna šolska skupnost (od 1. do 8. razreda, učitelji, 

starši), zbrala na prvem božičnem praznovanju nove 

šole. Steiner jih je nagovoril: 

'Dragi otroci! Pred mnogimi tedni, ko smo vsi prvič 

prišli na to šolo, sem vas pogosteje obiskoval. Potem 

pa je bilo nekaj tednov, ko sem moral biti dokaj daleč 

stran od vas, a vsak dan, ko sem vstal in sem šel v 

službo, sem se spraševal: 'Kaj zdaj delajo moji dragi 

waldorfski otroci in njihovi učitelji?' To mi je čez dan 

pogosto prihajalo na misel. In zdaj, ob praznovanju božičnega 

časa, sem imel čast, da sem vas lahko spet 

obiskal. Šel sem v vse vaše razrede in mnoge med vami 

vprašal 'Ali imate radi vaše učitelje?' (Da, so zaklicali 

otroci). In vi ste odgovarjali srčno, prav tako kot zdaj. 

In rekel sem vam: 'To je še posebno lepo božično darilo 

zame!' (poudarjeno CW). 

Potem je rekel, da ne smemo biti žalostni in zavidati 

pticam, ker lahko letijo, mi pa ne moremo, kajti tudi mi 

imamo dve krili, le da sta nevidni in lahko z njima letimo 

zelo daleč, nevidno krilo na levi strani je delavnost, 

na desni pa pozornost. 

Malo pred koncem tega kratkega nagovora je Steiner 

rekel učencem naslednje besede: 'Otroci, ko skupaj z 

drugimi fanti in dekleti vstopite v te prostore, spomnite 

se, da vam je namenjeno, da se imate med seboj vsi 

zelo radi. Če bo ljubezen med vami prevladala, boste 

ob skrbi vaših učiteljev lepo uspevali in vaših staršev 

doma ne bo skrbelo in bodo v mislih naklonjeni času, 

ki ga preživite tukaj.' 8 

Ta motiv, da enotnost šole nastane zaradi medsebojne 

ljubezni, medsebojnega spoštovanja učencev med 

sabo in učencev do učiteljev ter učiteljev do učencev, 

se pojavlja v vseh njegovih nagovorih, skupaj z željo, s 

srčno prošnjo(mnogokrat odeto v očarljive pripovedke) 

učencem, naj trdo delajo in bodo pozorni. To je uresničenje 

in preizkušnja tistega, kar je Steiner izrazil v 

svojem prvem stavku seminarja za učitelje: 'Moji dragi 

prijatelji, začeli bomo s predhodnim pregledom naše 

naloge kot učiteljev; in danes bi vam rad dal nekakšen 

uvod v to. Zaradi nuje se bo naša učiteljska naloga razlikovala 

od tistih, ki si jih je človeštvo doslej postavljalo 

... ' 9 

Veliko bi lahko o tem povedali in delno je bilo že tudi 

dosti povedanega. Vendar je jasno eno: vse, kar je bilo 

do sedaj povedano, je preobrazba in manifestacija tistega, 

kar je prisotno v uvodnih besedah. Brez moči 

ljubezni ni nobeno poučevanje vredno svojega imena. 

Povrnimo se k Steinerju kot vzgojitelju in si oglejmo 

razrede, v katere je včasih vstopal, ko je posredoval pri 

pouku. 


Herbert Hahn in Anna Friede Naegelin sta imela oba peti 

razred. Razreda sta se tako napolnila, da je bilo potrebno 

uvesti še tretji peti razred. V začetku oktobra 1923 so oba 

razdelili na tri dele. Peti c razred naj bi prevzela Martha 

Haebler; to je težak proces, zato ga je Steiner prevzel sam. 

Novo skupino je popeljal preko igrišča (pribl. 34 otrok) v 

njihov novi razred, se z vsakim osebno pogovarjal in jih v 

klopeh umiril. Na koncu jim je rekel, da je zelo vesel, ker je 

za njih našel izredno prijazno učiteljico. Potem je Martho 

Haebler prosil, naj začne s poukom, medtem ko je sam 

ostal z njimi v razredu, naslonjen na steno. 

Mrtha Haebler je pripravila slovnico in stavčno strukturo; 

medtem ko je govorila o melodiji stavka, ji je ušla beseda 

'akcent'. Steiner je stopil pred tablo in vprašal otroke: 

Ali veste od kod prihaja beseda akcent? Seveda ni bilo 

nobenega odgovora. Potem je razložil, kako so se Rimljani 

ukvarjali s trgovino, kupovali so in prodajali in so torej 

morali dolgo časa šteti denar. To je zelo slikovito ponazoril 

z lahnim trkanjem na klop ob vsaki številki, ko pa je prišel 

do številke sto, je zelo močno potrkal in rekel, da so si na 

ta način za naprej zapomnili stotice: ad centum – accent. 

Nato je uro spet prevzela učiteljica. Po eni uri je zapustil 

razred. 10 

Na Nizozemskem je bila leta 1923 v Den Haagu ustanovljena 

prva waldorfska šola izven Nemčije. Junija 1924 

je Steiner zelo svečano obiskal novo šolo, tako kot da bi 

bila že zelo velika ustanova. Prišel je v razred Daniela Van 

Bemmelena, učitelja, ki je bil ustanovitelj šole, izučen 

slikar. Imeli so uro risanja, črno belega senčenja in van 

Bemmelen je poskušal učence pripraviti do tega, da narišejo 

drevo, ki ga od strani obsevajo sončni žarki. Steiner je 

stopil pred razred, vzel krpo in gobo, s katero so čistili tablo 

(takrat so uporabljali okrogle, naravne morske gobe), 

oboje držal v svojih rokah eno preko druge, odšel do okna 

in z velikim veseljem oznanil, da imajo zdaj drevo, ki ga 

lahko narišejo. 

Van Bemmelen je v trenutku vedel, kaj je uporabna 

predstava. 11 

Rudolf Treichler je bil član prvega učiteljskega kolegija 

in eden podpornih članov šole, dokler je niso z zakonom 

prepovedali nacionalsocialisti. Bil je izjemna osebnost kot 

razrednik in kot učitelj tujih jezikov, poln tako talentov 

kot bogatega temperamenta, ki je z velikim vzgojnim angažiranjem 

pisal razredne igre ob božiču. Nekega dne je k 

njegovi uri prišel Steiner. Nato se je zgodilo nekaj neverjetnega 

in vseh prisotnih se je dotaknila njegova duhovna 

domišljija in prisotnost duha v razredu. Takšnih trenutkov 

se ob njegovih obiskih spomni tudi Walter Johannes 

Stein. 

Pa vendar, to delno pripoved bomo zaključili z Triechlerjevo 

izkušnjo iz razreda. Datum ni naveden, predvidevamo 

pa, da govori o šestem ali sedmem razredu; odkrije nam 

Steinerja kot učiteljskega genija. 13 

■ Eurythmeum, okrog 1924 

'Imel sem uro engleškega jezika in ravno sem začel otroke 

učiti molitev v angleščini. Rudolf Steiner je vstopil ravno 

ob zaključnih besedah: 'Kajti tvoje je kraljestvo, tvoja 

je moč in slava – za vekomaj veke.' 

Ko smo končali, je Rudolf Steiner vstal, stopil do table, 

vzel v roko košček krede in rekel otrokom: 'Zdaj ste povedali 

prelepe zaključne besede molitve v angleščini in 

seveda poznate tudi nemške besede. Torej, vsako kraljestvo 

ima določen obseg, določeno velikost.' – in pri tem je 

narisal krog. 'In moč tega kraljestva, kje je?' – v središču, 

so odgovorili učenci. 'Da, v središču,' je odgovoril Steiner 

in v središče kroga narisal piko, - 'in slava, sijaj, ki ga to 

kraljestvo izžareva, žari daleč naokoli!' In okoli je narisal 

nekaj takega kot svetlobne žarke. Potem pa je nadaljeval: 

'Kako vam zdaj zgleda vse skupaj?' Po kratkotrajnem 

oklevanju so iz vseh strani zaklicali: 'Kot sonce!' – 'Da, 

to je sonce,' je z vidnim zadovoljstvom rekel Steiner in 

zapustil prostor.' 

1 

Kako doseči spoznanja višjih svetov, poglavje: Pogoji tajnega šolanja 

2 

Articles on the Complete Works of Rudolf Steiner, no. 111 'Knowledge 

is Power, Power is Knowledge, 1993 [članki o celotnem delu 

Rudolfa Steinerja, št. 111 'Znanje je moč – moč je znanje', 1993. 

3 

Emil Unger-Winkelriedm 'Von Bebel zu Hitler' Berlin 1934, omenjen 

v člankih o celotnem delu R.S., št. 111, 1993; zelo zanimiva 

publikacija, v kateri Dr. Walter Kugler podrobno opiše dogodek 

na Delavski univerzi, Unger Winkelried je bil takrat študent na tej 

univerzi. 

4 

Učitelj, ki ni nikoli ošteval, Hedwig Denekamo/Walter Buehler v 

Spomin ih na Rudolfa Steinerja), Stuttgart 1979. 

5 

Pozdrav in diskusija na starševskem večeru 9.5.1922: Rudolf Steiner 

na Waldorfski šoli [GA 298 v nemščini). 

6 

Zelo ploden vir podatkov je Dr.Walter Kugler znova zbral v seriji 

člankov o celotnem delu Rudolfa Steinerja [Contributions to the 

Complete Works of Rudolf Steiner), Dvojna številka 112/113, Berlin 

2004. 

7 

na primer v malo znani čudoviti zbirki 'Waldorfschule und dann? 

Biografska knjiga', Astrid Hellmundt, Dorothee Kionke, Landesarbeitgemeinschaft 

der Freien Waldorfschulen Berlin-Brandenburg, 

Berlin 2004. 

8 

Nagovor na Božičnem srečanju, 21.December, 1919, v Rudolf Steiner 

in the Waldorf School (GA 298 v nemščini). 

9 

Study of Man, prvo predavanje v Stuttgartu, 21.avgust 1919 (GA 

293 v nemščini) 

10 

Martha Haebler, Meine Erinnerungen an Rudolf Steiner v Erinnerungen 

an Rudolf Steiner, Stuttgart 1979. 

11 

Daan van Bemmelen, een leven voor de Anthroposophie. 

12, 13 

Wege und Umwege zu Rudolf Steiner, Rudolf Treichler, v Erinnerungen 

an Rudolf Steiner, Stuttgart 1979. 

prevod iz nemščine v angleščino: John Weedon 

prevod iz angleščine v slovenščino: Marina Nuvak 


Š i r i m o o b z o r j a 

Theresa Roach Melia 

Domišljija – most 

čez vrzel 

Max Muller, profesor orientalskih jezikov, sodobnik 

Charlesa Darwina, ni hotel sprejeti predpostavke 

Darwinove ideje o evoluciji človeka, ki naj bi 

izhajal iz živalskih vrst. Ideja je bila, da se je človeška zavest 

razvila iz živalske. Muller je vedel, da Darwinova teorija ne 

more pojasniti ne izvora jezika ne izvora človekove zavesti. 

Owen Barfield, največji etimolog, mislec in antropozof trdi, 

da je jezik pomemben element mišljenja. Je delovanje misli. 

Zavest opisuje kot notranjo plat sveta kot celote, prav tako, kot 

je posameznikov razum notranjost človeka. 

Ko je jezik nastajal, so ljudje veliko razmišljali, kar lahko 

razberemo iz mnogih besednih metafor. Slovar angleškega 

jezika Oxford English Dictionary razkriva, da je imela 

večina besed tako materialno-fizični kot nefizični duhovni 

pomen. 

Študij zgodovine uporabe besed in njihovega pomena 

nas popelje v svet ljudi, ki so obvladali jezik kot izraz notranjega 

in zunanjega sveta; ljudi, ki so živeli z realnostjo, 

da je materija strnjen duh, duh pa vse, kar je nematerialno 

in materialno. 

Prvotno je bila v jeziku povezanost, enost, zunanji materialni 

ter notranji duhovni pomen sta bila združena v eno. 

Ker je bil jezik v funkciji mišljenja, si lahko predstavljamo, 

da so bili ljudje v davnih časih tudi zavestno v stanju 

povezanosti, ko se je vedelo, da sta materija in duh izraz 

duha. 

Owen Barfield opisuje, da so živeli prvotni ljudje v stanju 

izvirnega delovanja, pri čemer so duhovno energijo 

doživljali direktno, znotraj življenja jaza; znotraj sebe in 

znotraj sveta, ki je ta jaz obdajal. Ta zavest o izvirnem delovanju 

je obstajala v predzgodovinskem obdobju, v obdobju, 

ko človek še ni bil pismen. Iz te starodavne človekove 

zavesti se prebudi vse, jezik, miti in bajke. Zgodovina [history) 

je v resnici his-story [njegova zgodba), zapisana pripoved 

z vidika posameznika. Jezik, miti in bajke izhajajo 

iz ustnega izročila; časa, ko je govorjena beseda še vedno 

bobnela z močjo duha. Ljudje, ki so bili v stanju izvirnega 

delovanja, so zaradi svoje direktne izkušnje duhovne 

energije, prisotnosti duha v vsem, zlahka našli pravo ime 

za svet okoli sebe in znotraj sebe. In njihova zavest je bila 

predstavljivo ena globoka, skupinska izkušnja. Jezik, miti 

in bajke so veličastna zapuščina izvirnega delovanja; človekove 

izvirne zavesti. 

Jungovci pravijo, da so miti in bajke slike naše kolektivne 

nezavesti. Sam bi jo imenoval kolektivna zavest, ki se je 

nekateri med nami morda še vedno ne zavedajo. Ko imajo 

splošni pojmi opraviti s človeško izkušnjo, si jih je vedno 

vredno ogledati. Jezik, miti in bajke so univerzalni pojmi 

človeške izkušnje. Pojavili so se povsod po svetu, v vseh 

kulturah, na vseh kontinentih, med vsemi ljudstvi. So tako 

univerzalni, da isto verzijo bajke zlahka najdemo v mnogih 

bistveno različnih jezikih in kulturah. 

Že vrsto let mi je posebej všeč ideja M.C.Richards v njeni 

knjigi Centering. Ta ideja trdi, da je prispodoba nosilec 

pomena. V bajki in mitu prispodobe nosijo pomen in so 

globoke. Globoke so, ker so arhetipske. Ljudje smo v svoji 

kolektivni zavesti povezani preko prispodob. Platon je skoval 

besedo arhetip. Arhe pomeni izvirni, prvotni, bistven 

in tip pomeni vtis, vzorec, oblika. Arhetip je izvirna oblika, 

po kateri so vse stvari tega tipa oblikovane. Jung pravi, 

da so arhetipi v vseh nas, znotraj naše skupne kolektivne 

(ne)zavesti. Imenoval jih je 'zlate nosilce živega mišljenja'. 

Steiner pravi, da so arhetipi živa duhovna bitja, ki dajejo 

obliko in kreativno življenjsko silo vsakemu delu stvaritve: 

mineralom, rastlinam, živalim in človeku. Steiner opisuje, 

da v duhovnem svetu med smrtjo in ponovnim rojstvom 

bivamo v navzočnosti arhetipov. Lahko si jih predstavljamo 

kot graditelje materije vsega, kar nastane. So oblikovalci 

stvarjenja. Stvarjenje je kopija, odsev, podoba iz sveta arhetipov, 

iz duhovnega sveta. 

V bajkah in mitih srečamo arhetip človeških poklicev, človeškega 

dela. Srečamo arhetipe človeških duševnih kvalitet 

in človeških odnosov. Arhetipe zlahka prepoznamo znotraj 

nas kot posameznikov in znotraj nas kot naroda. Ste že srečali 

v sebi svojega modrega kralja, domišljavega kralja, modro 

kraljico, plemenito kraljico, zavistno kraljico? Seveda, 

vsi jih imamo in še mnogo več jih je, naša anima/animus 

jih je polna. Druga univerzalnost, ki se tiče mitov in bajk je, 

da so na duševnem nivoju zelo hranljive in pomirjevalne. 

Zakaj je to tako? Verjamem, da zato, ker se ponovno povežemo, 

ponovno vzpostavimo, osvetlimo našo zvezo z arhetipom, 

naš odnos z lastnim izvirnim delovanjem. Ponovno se 

prek mita in bajke, ko si notranje naslikamo prispodobe, ki 

nosijo pomen, združimo z duhom, z večnostjo. 

Kadar slišim ali berem bajko, ki je še ne poznam, imam 

občutek, kot bi razsvetlila nove sobane znotraj notranjega 

bivališča moje duše, ki jih nisem še nikoli raziskala. Podobno 

je, sanjam, ki zdravijo psiho, kajti spet se povežemo 

z arhetipom. Ta nas združi z duhom, z duhom, ki si ga vsi 

delimo, z Velikim duhom, velikim Jaz sem. Ob naših srečanjih 

z arhetipom čutimo navzočnost Božanskega znotraj 

sebe; in dandanes je to zelo pomirjajoče in zdravilno. Dandanes 

v svoji 'moderni', nadmaterialistični zavesti mitom in 

bajkam ne zaupamo. 

Slišati je celo besede: 'Kakšen mit!', kadar se pogovarjamo 

o nečem, kar je nesmisel. Vendar je resnica ravno obratna. 

Miti in bajke so resnične. To so zgodbe, ki se nikoli niso 

zgodile, a se ves čas dogajajo. Mislim, da je to opazko dal 

Joseph Campbell. Drugi vzrok za to, da ni zaupanja v mite 

in bajke, je, ker se končajo srečno. 


Jungovci trdijo, da so miti in bajke zgodbe oblikovanja 

osebnosti. V stanju oblikovanja osebnosti duša ponovno 

doseže ravnotežje in popolnost. Bajke si lahko predstavljamo 

kot tiste, ki opisujejo oblikovanje osebnosti duše posameznika, 

medtem ko miti opisujejo oblikovanje osebnosti 

naroda, plemena ali rodu. 

Na mite in bajke pa lahko gledamo tudi kot na zgodbe o 

izvirnem delovanju; ko so ljudje direktno zaznavali duhovno 

energijo znotraj vsega živega in so bili zmožni zaznati 

elementarna bitja in angele. V takšnem stanju zavesti niso 

čutili ločenosti med materijo in duhom. Vedeli so, da je 

materija zgoščen duh; vse živo z enim življenjem. 

Danes je za večino nas med duhom in materijo vrzel. 

Owen Barfield pravi, da ljudje živimo v globoki vrzeli med 

duhom in materijo. In zaradi te vrzeli danes obstajamo kot 

avtonomni, samozavedajoči se, individualni duhovi. Smo 

svobodna bitja in se lahko v naši neodvisni vrzeli počutimo 

precej osamljeni. Barfield trdi, da ravno obstoj te vrzeli 

omogoča, ustvari potrebo po domišljiji. Naša domišljija 

premosti vrzel med duhom in materijo in ju harmonično 

poveže. Pravi, da je zgolj dojemanje samo vrzel med duhom 

in materijo, te vrzeli pa moremo uporabiti kot sredstvo povzročanja 

samega sebe. 

Prispodoba; domišljija zgrabi nosilca pomena in dela z 

njim, ga raziskuje ter ga temeljito dojame. Domišljija je kreativna 

zmožnost razumevanja zunanje oblike (materije) kot 

predstava z notranjim pomenom (duha). 

Domišljija v nas ima ustvarjalno moč, ker uporabi, raziskuje 

in razume prispodobo ter ustvarja z njo. Vse, kar 

zaznamo, je prispodoba (aterija), prepojena in oblikovana, 

živa s pomenom (duhom). Vidimo jo lahko kot odsev. Rekli 

bi lahko, da je naša domišljijska zmožnost sorodna sili, ki 

je tekla kot stvarjenje. Domišljija teče znotraj vsakega posameznika 

kot sila stvarjenja. Je ponovitev večnega akta 

stvarjenja v omejenem duhu, ki teče iz neskončnega duha. 

Iz neskončnega duha, iz neskončne domišljije se je oblikovala 

materija, se odsevala in se strnila. Iz naše lastne domišljije 

dojamemo materijo, dojamemo prispodobo. Iz nje 

dojamemo prispodobo, nosilca pomena. 

Domišljija je tako zelo bistvena, odločilna, pomembna človeška 

aktivnost. Preko nje dojamemo naše zaznave. Premoščamo 

vrzel med duhom in materijo. Človeštvo prosi za 

kreativno domišljijo, ki bo rešila velike probleme, nastalih, 

ker smo izgubili domišljijo. 

Klimatske spremembe, vojne grozote, droge, globalna recesija, 

energetski viri ... vse to in še več vpije po domiselnih 

rešitvah. Prava domišljija, ki nima nobenega opravka s 

fantazijo, ima takojšnjo moralno kvaliteto. Resnično domišljene 

rešitve se izkažejo kot življenju koristne za obdobje 

sedmih generacij in več. 

Domišljija omogoča, da poznamo izid, še preden je stvar 

izumljena. Pomanjkanje domišljije ustvarja nemoralne iznajdbe, 

kot je nuklearna energija in nuklearno orožje. Genetsko 

spremenjeno seme, ki spodbuja toksično kmetovanje 

in ustvarja seme, ki dozori le za eno žetev, vse to so 

primeri pomanjkanja domišljije. Vetrna in sončna energija 

in biodinamično kmetovanje so primeri delovanja moralne 

domišljije. 

Domišljija; notranji pomen, notranja predstava, nam 

omogoča, da razumemo to, kar vidimo, slišimo in beremo. 

Je odločilnega pomena za bralno razumevanje. 

Učitelj v šoli zlahka prepozna tiste učence, ki so bili preveč 

izpostavljeni ekranom. To so tisti s slabim bralnim razumevanjem. 

Otroci še mnogo let oblikujejo svoje fizično 

telo. Nevrološko so zelo dojemljivi za hipnotične učinke, 

ki jih naredijo odvisne od ekranov vseh vrst. Ti slikovni 

stroji, slikovni ekrani, oslabijo, pohabijo in napadajo 

otrokovo sposobnost domišljije. Kadar imajo otroci revno 

domišljijo, težko tvorijo notranje predstave, ne razumejo, 

kaj berejo. In s tem je ogroženo njihovo učenje. 

Kadar ostane podoba nerazumljena ali slabo razumljena, 

se vrzel med duhom in materijo razširi in poglobi. Materija 

ostane stvar, ki je abstraktna in tuja. Drugi ljudje 

ostanejo 'drugi'. Ne porodi se nobena empatija, nobena 

simpatija do stvari, do abstraktne 'druge' osebe. In tako 

se tragično poglobi ciklus odtujitve, nerazumevanja, neumnih 

napak in destrukcije. 

Joseph Chilton Pearce trdi, da je 70 % otrok v ZDA nevrološko 

poškodovanih, v glavnem zaradi tolikšne izpostavljenosti 

gledanja ekranov. Kako imeniten izziv je danes 

vzgajati otroke, ki so nagnjeni k odvisnosti od gledanja 

ekranov in ki imajo tudi prepreke v zmožnosti predstavljanja 

in razumevanja. 

Če bi poznali osebo, ki bi poškodovala domišljijsko zmožnost 

našega otroka, ki bi ga oropal zmožnosti razumeva- 


N o v i m d o g o d i v š č i n a m n a p r o t i 

nja tega, kar prebere ali vidi, ki bi ga izpostavil dejavnosti, 

ki povzroča izredno odvisnost, te osebe nikoli ne bi povabili 

v naše domove. Pa vendar je, žalostno in tragično, da 

mnogi starši slepo dovolijo svojim otrokom, da postanejo 

odvisni od gledanja. Mladi ljudje, ki jih rabimo, da nam 

bodo pomagali razumeti našo prihodnost, so osiromašeni, 

zaradi napada na njihovo domišljijo, zaradi odvisnosti od 

gledanje ekranov. 

Pri nas na šoli zahtevamo, da starši, ki želijo vpisati svoje 

otroke, obljubijo, da njihovi otroci ne bodo izpostavljeni 

ekranom ,vse dokler niso povsem pismeni. Ko enkrat obvladajo 

pisanje in branje, prosimo starše, da so zelo previdni, 

zelo selektivni in zgolj občasno izberejo, kaj in kdaj 

bodo svojim otrokom dovolili gledanje. Seveda pri tem nismo 

dosegli idealnega stanja, toda mnoge, res mnoge družine 

privolijo, predvsem v njihovo dobro. 

Naša šola izvaja waldorfski učni načrt, ki je oblikovan 

tako, da otrokom leto za letom ponudi zgodbe, ki prinašajo 

arhetipe, ki so najbolj primerni za vsako določeno fazo 

otrokovega razvoja. Glavno načelo antropozofije, Steinerjeva 

globoka modrost človeka je, da vsak človek na kratko 

ponovi zgodovino človeške zavesti. Leto za letom vsak 

otrok ponovno izkusi našo kolektivno preteklost kot razvoj 

zavesti; dokler ni v vsakem od nas, pri približno 21. letih, 

na svojem mestu krona ega. 

Steiner je spoznal, da je zavest pri otrocih in dojenčkih 

sorodna skupni delujoči zavesti pračloveka (zavesti izvirnega 

delovanja kultur z ustnim izročilom predpismenih 

ljudi). Bajke so tiste zgodbe, ki so primerne za majhne 

otroke, saj prinašajo arhetipe, ko je bil človek, žival in vsa 

narava še živa in prežeta z duhom. Pri približno devetih 

letih, v 3. razredu, ko postajajo otroci praktični in se oklepajo 

novo nastajajoče individualnosti, je izgon iz raja in 

zgodba o Adamu in Evi eden velikih arhetipov, ki jih predstavimo 

otrokom na waldorfskih šolah. V 7. razredu, ko 

učenci odkrivajo same sebe in nove notranje svetove, jim 

predstavimo zgodbe o svetovnih raziskovalcih. V osmem 

razredu, ko lahko doživljajo prevrat, jim pripovedujemo 

zgodbe velikih voditeljev za dobro človeštva, za človekove 

pravice in družbene spremembe. Navdihujejo jih zgodbe 

o Gandiju, Martinu Lutru Kingu, o Nelsonu Mandeli. Ti 

junaki človeškega obstoja v sebi nosijo veliki arhetip človeka, 

veliki Jaz sem (I am). 

Razredničarki Katra Aljančič in Jana Dagarin 

Naša ljubljanska 

waldorfska prva 

razreda - 1.a in 1.b 

Dragi starši, se spomnite, kako smo v stari 

stavbi na Ulici Stare pravde urejali nove šolske 

prostore? Vaše skrbne roke in krasne ideje so 

pomagale, da smo uredil okolje, v katerem se prvošolci radi 

učijo, igrajo, pojejo, ustvarjajo ... Hvala vam za dobro voljo 

in zavzeto delo. 

Na prvi šolski dan smo imeli vsi malo treme. Nekateri 

prvošolci so se zbudili že zelo zgodaj in vas presenetili, 

ker so hoteli prezgodaj v šolo. Drugi bi še spali in so 

malo zadržano čakali, kaj se bo dogajalo v šoli. Novo 

obdobje se je začelo. Obdobje, ki bo trajalo dolgo dolgo. 

Prvošolce sta pričakali razredničarki in razredni pomočnici, 

srečali so se z devetošolci, ki so jih pospremili 

na prvih šolskih korakih, vstopili so v nepoznane prostore 

velike šole in opazovali so sošolce. Toliko novosti! 

S sončnicami so se podali do svojih razredov. Pogumno 

so prvič sedli v šolske klopi in spoznali gospoda Ravnega 

in gospo Krivo. Prve črte naših prvošolcev so ostale 

na tablah, ko so po prvem šolskem dnevu zapustili svoje 

šolske klopi. Razred je zaživel, v njem so bili otroci. 

In sedaj po dobrih treh tednih pouka? 1.a in 1.b sta 

dve enkratni, zanimivi in nadvse prijetni skupini prvošolcev! 

Vsako jutro nanju učenci presenetijo z zani- 

Hvaležna sem Owenu Barfieldu in Rudolfu Steinerju za 

njune misli, njuno delo in njuno nedoumljivo zmožnost, 

da z močjo domišljije premostita globel med duhom in materijo. 

 

Theresa Roach Melia je študirala antropozofijo od leta 1973, ko je 

imela srečo, da je lahko obiskovala Emerson College v Angliji. Bila 

je vzgojiteljica na waldrofski šoli v Sacramentu, trenutno pa dela v 

vrtcu v Kaliforniji. Je pesnica, mama in ljubiteljica narave. 

Na waldorfskih šolah se otroci začno šolati v starosti 6-7 let. 

Članek je bil objavljen v reviji New View. 

prevod in priredba: Marina Nuvak 



Gregor Kovačič Bajt, razrednik 4.razreda 

4. razred 

Pastirski dnevi v 

Lepeni 

mivimi novicami – fantazijskimi in resničnimi, še posebno 

pa naju razveselijo z razmišljujočimi iskricami. 

Ko se sprehajajo po čudoviti, s soncem obsijani naravi, 

pobirajo jesenske plodovi in jih prinašajo v šolo. Razvrščamo 

jih in primerjamo, štejemo in odkrivamo posebnosti. 

Naši otroci imajo izvrstno domišljijo, povezujejo prave 

novice s fantastiko. Izredno radi imajo palčka Liputa 

in njegove dogodivščine. Palček Zdravko jih spremlja 

pri ročnih delih in jim razkriva, kaj vse lahko naredijo. 

Tudi razredni škratje in palčki popestrijo naše šolsko 

delo. 

Pa še to ... S prvošolci smo skuhali zelo okusno slivovo 

marmelado. Mmmm, kako je bila dobra. Škoda, ker 

je ne morete poskusiti. Nimamo je več. 

Lahko pa se sprehodite mimo šole na Ulici Stare pravde, 

in če bo zadišalo po kostanju, bomo tudi za vas 

kakšnega našli. Jih že sušimo. 

Otrok v starosti 9–10 let doživlja velike 

psihološke, fizične in kognitivne spremembe. 

Otrokova konstitucija je na videz že močnejša. 

V tem letu se srce bistveno poveča in je sposobno 

sprejeti večje količine krvi. Vzpostavi se nov odnos med 

dihanjem in krvnim tokom (1 proti 4). Otroci postajajo bolj 

individualni, ker jih zanima vse dogajanje okrog njih. To 

zanimanje je večje kot kadarkoli prej. Čeprav postanejo 

kritični, postanejo tudi zelo pozorni opazovalci. Sposobni 

so za dela, za katera je potrebno veliko energije. 

Nekoč so otroci v devetem letu starosti prvič zapustili 

dom in se odpravili na planino. Tam so ostali tudi do 

dva meseca, gnali živino na pašo, jo napajali pri studencih, 

molzli krave, kosili travo, grabili seno z ročnimi 

grabljami in ga nalagali na vozove. Nekateri so izdelovali 

tudi sir, čeprav je bilo to delo namenjeno starejšim, 

bolj izkušenim pastirjem. 

Tudi mi smo zapustili zidove naše šole pri devetih letih. 

Pastirski dnevi na waldorfski šoli so prvi preizkus 

za otroke, da preživijo več dni skupaj s sošolci in brez 

spremstva staršev. Odšli smo v Lepeno k družini Jelinčič. 

Kmetija se razprostira kakšen kilometer v dolžino 

tik ob reki Soči. V hlevu je nekaj glav slovenske cike 

- avtohtone slovenske krave, skoraj ducat prašičev, nekaj 

kokoši, okrog 70 ovac in en osliček z imenom Muri. 

Imajo sirarno in odličen sir. 

Tridnevna šola v naravi je minila v spoznavanju pastirskega 

sveta. Gradili smo zavetišča globoko v gozdu. 

Skupaj smo si ogledali teren, vsaka skupina se je 

odločila, kje bo naredila zavetišče. Nekateri so izbrali 

podrta drevesa, nekateri jame, spet drugi drevesa, ki 

so stala eno ob drugem, da lahko okrog njih zgradijo 

zavetišče. Teren, na katerem smo delali, je bil strm, kar 

je od nas zahtevalo večjo pozornost in budnost. Paziti 

je bilo treba, da klobke vrvic ne odhitijo v dolino. Otroci 

so 'gazili' po gozdu in iskali vse potrebno za izdelavo 

zavetišč. Vodja vsake skupine je dajal naloge, nekdo je 

priskrbel veje, spet drugi jih je privezoval in jih postavljal 

v kompozicijo, nekateri so nosili mah, s katerim so 

pokrili streho. Delu na zavetiščih smo namenili veliko 

časa. Vsaka skupina je bila na koncu uspešna. Najbolj 

pogumni so hoteli v njih prespati in še sreča, da nismo 

imeli spalnih vreč s seboj. Kdo bi jih ustavil? 


je poskusil presti na klovratu in nekateri tudi česati 

volno na kvartih. Izdelovali smo tudi butare, ki so jih 

v starih časih uporabljali za kurjenje ognja. Bili smo 

priče tradiciji, ki se izgublja, in jo nadomeščajo stroji, 

tekoči trak in novi proizvodi. Okusili smo intimen stik, 

ki ga je človek nekoč imel z delom, ko ni bilo izobilja, ko 

ni bilo trgovin, ko je človek izdeloval lastno hrano in si 

šival svoje obleke. Danes lahko zlahka to poimenujemo 

eksotika. 

Zvečer smo nataknili naglavne svetilke ter se usedli 

okrog ognjišča. Gospod Jelinčič nam je igral na citre, 

mi pa smo prepevali taborniške in druge slovenske pesmi. 

Ogenj je vlival moč otrokom. Pred njimi so bistvene 

spremembe. V devetem letu življenja se otrok prične 

zavedati svojega telesa, prav tako pa se prične zavedati 

tudi svojega okolja in nima več občutka, da je vse, kar 

ga obdaja, povezano z njim. 

Otroci so dobili občutek za dom, zgradili so si streho 

nad glavo. To je bila njihova prva streha, njihov prvi 

poskus, da si v zunanjem svetu zgradijo nekaj svojega, 

kjer se počutijo varno. Zavetišča so več kot simbol 

pastirstva. V sebi nosijo odkrit spopad z spremenjenim 

zunanjim svetom, ki se pri devetih letih pokaže v čisto 

novi luči in ki obenem otroka privlači in straši. V tem 

obdobju otrok spozna dualnost svojih čustev v odnosu 

do sveta. Notranja intimna subjektivnost in zunanja 

objektivnost sveta si v njegovi duši stojijo nasproti. Porajajo 

se razlike med notranjim in zunanjim svetom in 

nasprotujoči si občutki. Nastopijo številna vprašanja, 

dvomi, osamljenost in nagnjenja k obsojanju in kritiziranju 

sveta. To je zelo pomembno obdobje za otrokovo 

samospoznanje, zavedanje samega sebe in odnosa z 

okolico. Otrok občuti izgubo povezanosti, ki jo je imel 

s svetom, ob tem pa raste zanimanje in začudenje do 

sveta, ki se sedaj kaže spremenjen. Naš razred je bitko 

dobil. 

Igrali smo se staro kraško pastirsko igro kafe. Eden 

je stal pokonci in se s hrbtom naslonil na zid ali drevo. 

Dva sta se uprla vanj z glavo ob trebuh in trije so 

skakali. Vsi trije so morali skočiti gor, in ko sta onadva 

spodaj obnemogla, sta rekla kafe. Tudi če so se tisti, 

ki so skakali, dotaknili tal, so rekli kafe in se potem 

zamenjali. 

Delo na kmetiji je prineslo notranji mir. Otroci so imeli 

umazane roke, črno pod nohti, blatna kolena in polne 

čevlje zemlje. Na prstih se je pojavil kakšen žulj od 

vezanja z nitko, na rokah kakšna praska od vejevja, v 

očeh iskra zadovoljstva. Ob gradnji zavetišč je občutek 

varnosti prepojil njihovo počutje. V njih je bivala narava 

in okrog njih mir. Bili so utrujeni, a zadovoljni. 

Jutro pred odhodom smo zgradili mlinček in ga postavili 

na reki Soči. Tako, kot se kolesje mlinčka vrti, se 

bo vrtelo naše šolsko leto, kdaj hitreje, kdaj počasneje, 

a vrtelo se bo. 

Vstajali smo pred šesto uro. Čakala nas je molža, čiščenje 

in urejanje okolice hleva. Pazljivo in sramežljivo 

so se otroci dotikali ovčjih vimen. Okrog sedme ure 

smo gnali ovce na pašo. Na pašniku smo se za trenutek 

posedli. Jutro se je prebudilo in okoliške gore je zalila 

sončna svetloba. Strmeli smo v nov dan, obdani z alpskimi 

velikankami, v svežem in čistem zraku, v tišini. 

Za najbolj lačne je bilo vedno pri roki suho sadje in 

oreščki, vseeno pa smo pred zajtrkom imeli za seboj že 

dve uri dela. 

Čeprav bodo kemijske spremembe otroke zanimale v 

višjih razredih, so pozorno spremljali in z navdušenjem 

pomagali pri nastanku sira iz mleka, ki smo ga tisto 

jutro pomolzli. Nič manj zanimivo ni bilo, ko sta nam 

gospa Mimica in gospa Sabina pokazali način predenja 

volne, ki so ga uporabljali v starih časih. Vsak otrok 



Igor Velepič 

IV. letnik waldorfske gimnazije 

Umetnostnozgodovinska 

ekskurzija 2011 

Švica, Francija, Španija, Italija 

24. 8.–15. 9. 2011 

Sreda, 24. 8. Ljubljana, Dornach, Basel 

Četrtek, 25. 8. Ronchamp, Pariz 

Petek, 26. 8. Versailles, Pariz 

Sobota, 27. 8. Pariz 

Nedelja, 28. 8. Pariz 

Ponedeljek, 29. 8. Chartres, Chenonceau, Poitiers 

Torek, 30. 8. Pot v Bilbao 

Sreda, 31. 8. Bilbao 

Četrtek 1. 9. Prost dan na atlantski obali 

Petek, 2. 9. Onati, Arantzazu, Puente la reina 

Sobota, 3. 9. pot sv. Jakoba, Eunate, Pamplona 

Nedelja, 4. 9. Zaragoza, Barcelona 

Ponedeljek, 5. 9. Barcelona 

Torek, 6. 9. Barcelona 

Sreda, 7. 9. Barcelona 

Četrtek, 8. 9. Figueras, Carcassonne 

Petek, 9. 9. Arles, Camargue 

Sobota, 10. 9. Les Stes. Maries de la Mer 

(prost dan v kampu) 

Nedelja, 11. 9. Pont du Gard, Orange, Avignon 

Ponedeljek, 12. 9. Roussillogne, Fragonard, Monako, Menton 

Torek, 13. 9. Milano 

Sreda, 14. 9. Milano, Vicenza (s Palladijevo arhitekturo) 

Četrtek, 15. 9. Benetke, Ljubljana 

Po kar nekaj skupnih poteh je prišla pred začetkom 

četrtega letnika na vrsto The ekskurzija, letos 

triindvajsetdnevna, po (predvsem arhitekturnih, pa 

tudi drugih) zanimivostih zahodne Evrope. 

Sreda, 24. 8. 2011 

Odpravili smo se bili zarana izpred šole, koder smo najprej 

na Frelihov bus naložili elemente naše priročne kuhinje 

in (pre)mnogotere prtljage ... 

Pot nas je peljala skozi Karavanke in Avstrijo, mimo Kimskega 

jezera in Muenchna ter po Švici ob Bodenskem jezeru. 

Tako smo do večera prispeli v Dornach pri Baslu, kjer 

stoji Goetheanum, izvrsten primer organske arhitekture, 

izdelan po načrtih in pod nadzorom dr. Rudolfa Steinerja. 

Zgradbo smo si ogledali in občudovali veliko rdeče steklo 

nad veličastnim stopniščem, barvito koncertno dvorano, 

katero smo najprej začutili v poltemi, potem pa še veliko 

maketo prvega Goetheanuma in mogočno konstrukcijo 

Predstavnika človeštva. V prelepih barvah večerne zarje, a 

ob nevarnosti dežja, smo se podali do waldorfske šole Birseck. 

Tudi pri njih dograjujejo nove prostore. G. Todori je 

pripravil večerjo, prespali pa smo v telovadnici. 

Četrtek, 25. 8. 2011 

Na tej šoli so pričeli s poukom že sredi avgusta, zato 

smo svoje stvari pospravili še pred prihodom učencev. 

Nato smo se znova odpeljali do Goetheanuma in ga tokrat 

še narisali. Nato smo se odpeljali naprej v Francijo, 

do vasice Ronchamp, nad katero je pred pol stoletja 

arhitekt Le Corbusier zgradil novodoben posvečen 

prostor oz. romarsko cerkev. Znotraj smo zapeli, zunaj 

skicirali in se napotili naprej proti Parizu. Na poti smo 

si ogledali dva filma kot pripravo na pariški esprit in 

na francosko zgodovino, Amelie in Mario Antonieto. G. 

šofer nas je popeljal skozi center mesta na zahod, v 

okrožje Chatou, kjer stoji Ecole Perceval, waldorfska 

šola, od koder so prišli vrstniki, s katerimi je naš razred 

imel skupaj geodetska merjenja. Sprejela nas je 

tudi ga. Babeth Johnson. Nastanili smo se za nekaj dni 

v njihove srednješolske učilnice. Tod začnejo s poukom 

šele septembra. 

Petek, 26. 8. 2011 

Zjutraj smo imeli po zajtrku pouk, potem pa smo se 

odpeljali v Versailles, kjer smo si ogledali znamenito 

palačo Ludvika XIV. s kraljevimi prostori in z dvorano 

zrcal. V malce kislem vremenu smo si ogledali še 

vrtove in jih tudi skicirali. Nato smo se odpravili v center 

mesta ter izstopili v bližini drugega nekdanjega po- 


membnega dvorca, Louvra. Tod smo si najprej ogledali 

moderni vhodni kompleks arhitekta Li Pei-a, navzgor 

in navzdol obrnjeni piramidi. Po prostem času smo 

se odpravili do mogočnega kipa boginje zmage Nike iz 

Samotrake. To smo narisali in se skupaj odpravili še 

do legendarne Mona Lize, Michelangelovega Sužnja ter 

Cupida in Psihe kiparja A. Canove. V prostem času za 

raziskovanje smo šli nekateri še do Miloške Venere, pa 

do kolosalnega Ramzesa II. in do apartmajev Napoleona 

III. Še nekaj prostega časa v mestu in vožnja domov 

z metrojem in z RER-om. Doma pa pozna večerja. 

Ponedeljek, 29. 8. 2011 

Zjutraj smo najprej vse zgledno pospravili in imeli še 

malo delovno akcijo na poti in na vrtu ... Nato smo 

se poslovili od učiteljev in šole ter se odpravili proti 

Chartresu, kjer smo že od daleč ugledali eno najpomembnejših 

katedral na svetu, si jo ogledali, narisali in 

se še malce sprehodili po starem mestu. Pa še naprej 

do enega od znamenitih dvorcev na Loari, Chenonceau 

... Po kosilu smo se odpeljali še proti Poitiersu, kamor 

smo prišli precej pozno in skicirali pročelje romanske 

katedrale. Ob 22.30 smo si ogledali zelo lepo projekcijo 

barvne rekonstrukcije fasade, nato pa jo peš odmahali 

do hostla. 

Sobota, 3. 9. 2011 

Tudi mi smo po zajtrku prehodili blažjo enodnevno 

etapo od Lorce prek Estelle do Monastero de Irache. 

Vreme je bilo zjutraj sicer ne zelo obetavno, a se je kasneje 

zvedrilo in je bilo za hojo pravzaprav primernejše 

kot špansko sonce. Po samostanu smo se zapeljali 

še do romarske cerkvice v blago mozarabskem slogu 

Eunate. Tam smo prisostvovali lokalnemu poročnemu 

obredu z vso avtentično glasbo in s plesi. Cerkvico 

smo narisali, po kosilu pa smo se odpravili naprej 

proti Pamploni. Tam smo se sprehodili po trasi, kjer se 

ob San Ferminu podijo biki do arene. Ogledali smo si 

značilno mestno hišo ter ulice in trge. Zopet smo se po 

prostem času zbrali in se zapeljali v kamp nedaleč od 

mesta. Nekateri so se tudi tod še uspeli skopati. 

Torek, 6. 9. 2011 

Zjutraj smo se po zajtrku odpeljali z lokalnim avtobusom 

do vlaka, potem pa v mestu izstopili na Barcelona 

Sants. Ogledali smo si park Joana Miroja s skulpturo 

Ženska s ptico. Potem pa smo mimo povsem prenovljene 

Arene na Placa Espana prišli do na novo postavljenih 

štirih katalonskih stebrov in do paviljona Miels 

van der Rohe, znamenita Bauhaus zgradba s svetovne 

razstave. Seveda smo si jo ogledali in narisali, ogledali 

smo si pa tudi revitalizirano staro tovarno, kjer je sedaj 

CaixaForum galerija. Znotraj smo videli maketo zgradbe 

in zgodbo prenove, sicer pa še nekaj razstav. 


Od tod smo šli zopet na metro in si od zunaj pogledali 

eno najlepših secesijskih koncertnih dvoran, Palau de 

la musica Catalan. Potem smo si ogledali še za Barcelono 

značilni secesijski Arc de Triumph in se odpeljali 

domov. Je pa res, da ne brez problemov ... naš mestni 

avtobus se je peljal kar nekam in potem je šofer poklical 

enega drugega šoferja, da nas je ta prepeljal do 

Clare ... 

Petek, 9. 9. 2011 

Zjutraj smo se po zajtrku in pouku še sprehodili po 

mestecu in si ogledali cerkev. Potem pa smo se odpravili 

proti Arlesu. Vmes smo se skušali še okopati v morju, 

a se je v dveh letih marsikaj spremenilo, in to ni 

bilo več mogoče ... V Arlesu so se ravno pripravljali na 

praznovanje praznika riža, zato si nismo mogli ogledati 

arene od znotraj, smo pa si dobro ogledali samostan 

Saint Trophime in tudi narisali križni hodnik. Videli 

smo tudi veliko izvrstnih fotografij, saj je v Arlesu 

znameniti festival fotografije. Po prostem času smo se 

odpravili v naravni rezervat Camargue, kjer smo videli 

divje konje, črne kamarške bikce, ptiče flaminge, riž, 

sirk ... Prispeli smo v Les Stes. Maries de la Mer in se 

nastanili v kampu. 

Torek, 13. 9. 2011 

Po zajtrku smo se odpeljali v Milano. Tam smo si najprej 

ogledala cerkev Santa Maria del Satiro z Bramantejevo 

iluzionistično rešitvijo apside. Potem smo si ogledali 

katedralo (nekaterim premalo oblečenim dekletom 

to zopet ni uspelo ... ), pa še na streho smo se povzpeli 

in jo narisali. Po tem smo si ogledali še znamenito 

pasažo in spomenik Leonardu da Vinciju. Legendarna 

opera Milanska Scala je bila že zaprta, smo se pa 

sprehodili še do dizajnerske četrti s čislanimi modnimi 

znamkami ... 

Po prostem času smo se s simpatičnim tramvajem 

in metrojem zapeljali do ene od milanskih waldorfskih 

šol. Tam nas je čakala okusna večerja. Ker je bila noč 

vroča in ker se nismo držali dogovora o zaprtih vhodnih 

vratih, smo imeli za budnico ob pol šestih kar obisk 

policajev. 

Sreda, 14. 9. 2011 

Zjutraj nas je šola počastila z rogljički v lokalni kavarnici. 

Potem pa hajd proti Vicenzi. Tam smo si najprej 

ogledali Vilo na vodi. Pa sprehod po korzu Andrea Palladio 

do Basilice, kjer smo srečali naša nekdanja dijaka 

Nejca in Ano. In nato vila, ki smo jo tudi narisali. 

Pa Teatro Olimpico s svetlobno predstavo in lepo renesančno 

glasbo. Nato pa še nekaj prostega časa. In malica. 

In vožnja do waldorfske šole v Coneglianu. Nova, 

lična in prijetno umeščena v mirno okolico. Sprejela 

nas je gospa Marlene. Nekaj športa in tuš in večerja in 

nekaj pouka in spanje. 

Četrtek, 15. 9. 2011 

Po pospravljanju slovo od šole in zajtrk na poti. Šofer 

Vojko nas je oddal na železniški postaji v Trevisu in z 

vlakom smo se odpeljali v Benetke. Tam pa peš najprej 

do Rialta (znameniti most) in nato do piazze San Marco. 

Tam smo cerkev in znameniti zvonik tudi narisali. 

Nato smo si ogledali notranjščino bazilike ter zatem še 

Palladijevo in most vzdihljajev (ponte del sospiri). Nekaj 

prostega časa ter potovanje z vaporettom po Canale 

Grande. Pa še nekaj pouka v senci in vožnja z vlakom 

do Quarto d' ... kjer nas je pričakal g. Vojko z busom. 

Pa vožnja proti Sloveniji ob filmu La vita e bella. Nekaj 

sklepnih misli in radostni objemi domačih, pa še tako 

težko pričakovana domača kuhinja. 

Vas prisrčno vabi na 

Božični semenj 

v soboto, 26.11.2011 

Prireditev se prične ob 10.00 uri 

z glasbenim nastopom ter nato z ogledom 

razstavljenih in prodajnih izdelkov. 

Od 11. do 18. ure bo potekala prodaja ročno izdelanih 

igrač, adventnih venčkov, novoletnih okraskov, 

pletenin, izdelkov iz filca, gline in lesa; prodaja Demeter, 

biodinamičnih in ekoloških pridelkov in proizvodov ter 

mnogih drugih lepih in uporabnih stvari. 

Restavracija, ki bo odprta od 12. do 20. ure ure, bo dobro 

preskrbljena s hrano in pijačo, delovala pa bo tudi kavarna 

KWA in slaščičarna. 

Na semnju bo vsakdo lahko našel nekaj zanimivega zase. 

Pripravili bomo: 

Za otroke: lutkovne igrice, palčkovo pravljično deželo z mini 

delavnicami, rajanje, vilinsko hišico, labirint, sabljanje, srečolov 

Za odrasle: predstavitev dela waldorfske šole in vrtca, predavanja 

Delavnice: izdelovanje angelov iz volnene preje, oblikovanje gline, 

izdelovanje zvezdic 

Kulturni program:glasbeni nastopi učencev in učiteljev glasbene 

šole, Božični koncert Pevskega zbora staršev in učiteljev WŠL 

Vljudno vabljeni! 

Prireditev bo potekala v prostorih 

Waldorfske šole Ljubljana, Streliška 12, Ljubljana 



I. letnik 

Spoznavni tabor 

Klemen Lah 

Dijaki po končanem šolanju na waldorfski 

gimnaziji pogosto omenjajo, da imajo najlepše 

spomine na šolske dneve, ki so jih preživeli 

izven šolskih klopi: na športne dneve, ekskurzije, tabore, 

praktikume … 'Generalka' za vsa ta šolska popotovanja je 

spoznavni tabor za prvi letnik, ki se tradicionalno odvija 

konec septembra na Primorskem. 

'Spoznaj samega sebe' je bil napis na Apolonovem 

templju v Delfih; prav tako bi lahko bil naše geslo, ko 

smo se v torek, 20. septembra, odpravili na tridnevno 

pot. Ta dan nas je pot vodila od Podgorja do Marčevega 

hriba, kjer so se dijaki spopadli s plezanjem po naravni 

steni. Na voljo so imeli dve smeri: lažjo in težjo. Za nekatere 

je bila že misel na to, da bi plezali, pretežka, a 

po kratkem begu skozi gozd in daljšem pogovoru, so se 

tudi oni pogumno soočili s svojim strahom in se spopadli 

s steno. Nekateri celo tako dobro, da so se lotili še 

težje smeri … bili so krasen primer za potrditev reka, 

da je 'vse v glavi'. 

Zvečer smo blizu oddajnika postavili šotore in se odpravili 

spat. Povsem spokojno to spanje ni bilo, saj nam 

je močna burja kar nekajkrat 'sploščila' šotore, kdor pa 

ga ni dobro pričvrstil s klini, pa se je lahko zbudil tudi 

kakšen meter stran od mesta, kjer se je ulegel. 

Naslednji dan smo se odpravili v Kubed – na navidezno 

lahki kamniti poti so postale noge težke, ko je pritisnilo 

vroče septembrsko sonce. Dijaki so prvič lahko 

dobro začutili, kaj pomenijo waldorfski športni dnevi 

in potrebno je bilo kar nekaj spodbudnih, včasih tudi 

ostrejših besed, da smo obdržali tempo, ki nas je pred 

temo pripeljal do Kubeda in odlične kuhinje g. Todorija. 

Prespali smo v tamkajšnjem kulturnem domu, nato 

pa se zjutraj po izdatnem zajtrku odpravili proti morju. 

Tja smo prispeli ob treh popoldne; sveže ankaransko 

morje je hitro izbrisalo potni prah in spomin na težke 

trenutke. 

Ni pa izbrisalo, tako upam, tistega, čemur je bil tabor 

namenjen – spoznavanju. Sam se spoznal precej novih 

stvari. A ne samo tistih, za katere sem domneval, da jih 

bom spoznal na začetku. Najprej sem spoznal, da spoznavni 

tabor ni namenjen samo spoznavanju med dijaki, 

kot sem naivno mislil sprva. Prav tako (ali celo bolj) 

je namenjen temu, da dijaki spoznajo (vsaj 'povohajo') 

pravila, načela waldorfske šole in da spoznajo samega 

sebe. Kako se počutimo in odzovemo, ko se soočimo 

s strahom (npr. med plezanjem)? Kako se počutijo in 

vedejo, ko je težko (npr. lačni, pod vročim soncem, na 

dolgi poti)? Med vajo 'molčečnež', ki se je izkazala za 

najtežjo, saj je le redkim uspelo ostati tiho do konca, 

smo se lahko vprašali, zakaj nam je tako težko ostati 

tiho in kaj počnemo, da lažje ostanemo tiho? Upam, 

da nam bodo odgovori pomagali bolje razumeti same 

sebe in druge ter tako še malo olajšali pot, ki je pred 

nami. 


Wa l d o r f s k a š o l a C e l j e 

mag. Boštjan Štrajhar 

Prvi šolski dan 

Odprtje Waldorfske šole Celje in svečan sprejem 

prve generacije otrok, ki so začeli tlakovati 

novo pot nam in vsem, ki bodo v prihodnje 

hodili po njej, se je odvijal pod krošnjami mogočnih dreves. 

Starši otrok so pripravili pogostitev za vse udeležence, 

ki so se sladkali med tem, ko je petnajst učencev imelo 

prvo učno uro. Po spoznavanju gospoda Ravnega in gospe 

Krive so tudi učenci uživali v slastni torti in drugih 

dobrotah. Rojstvu nove šole je prisostvoval tudi 5. r. iz 

Ljubljane, ki je z vzgledom in pesmijo prvošolcem dal 

dodatne moči za pomemben korak v svet. 

www.waldorf-celje.si 

Vas v soboto, 10. 12. 2011 

prisrčno vabi na 

Božični semenj 

Prireditev se prične ob 10.00 uri 

Potekala bo prodaja ročno izdelanih igrač, novoletnih 

okraskov, pletenin, izdelkov iz filca, gline in lesa, izdelkov 

Demeter, biodinamičnih, ekoloških pridelkov in proizvodov ter 

mnogih drugih lepih in uporabnih stvari. 

Na semnju bo vsakdo lahko našel nekaj zanimivega zase. 

Pripravili bomo: 

Za otroke: lutkovne igrice, palčkova pravljična dežela z 

delavnicami, vilinska hišica, srečelov in še kaj 

Za odrasle: predstavitev dela waldorfske šole in vrtca, 

predavanja in delavnice 

Vljudno vabljeni! 


O E M a r i b o r 

Tanja Lovrečič 

O sončnici in 

sončničnih semenih 

Pripravljala sem se na prvi šolski dan in brala zgodbo 

o sončnici in njenih semenih. Zgodbo, ki naj bi jo 

prvi dan povedala prvošolcem. Se jo bom spomnila, 

ko bom sedela med njimi, ko me bodo gledale njihove zvedave 

oči. Bom dovolj zanimiva, da me bodo poslušali? Bom dovolj 

razločno govorila ali se mi bo jezik zapletal? Taka in podobna 

vprašanja so se mi motala po glavi. 

Rada pa bi začela opis svoje poti malo bolj nazaj. Začelo 

se je z razmišljanjem: kaj lahko naredim zase, kaj lahko 

naredim za svoje otroke, kakšne možnosti imam? Imela 

sem varno službo, v kateri bi lahko dočakala upokojitev. 

Vendar sebe več nisem videla v rutinski službi. Nisem si 

znala poiskati dovolj izzivov. 

'No, kaj lahko spremenim?' sem se spraševala. Odgovor, 

ki ga nisem še zmogla slišati, se je koval nekje v globini. 

'Vse, vse lahko spremenim.' Spraševala sem se tudi o tem: 

'Imam omejitve?' 

Vprašanja so bila tu, ni bilo pa še izostrenih odgovorov. 

Če pa ne bom poskusila, ne bom nikoli vedela. 

Ves čas izobraževanja sem si želela stopiti v razred k tem 

otrokom. V mesecu maju sem na waldorfsko šolo Maribor 

poslala dopis, da razmišljam o možnosti, da bi otroka prepisala 

na to šolo. Ugodili so moji želji in povabili otroka v 

razred. Prvi dan, ko sta otroka obiskala šolo, smo se potem 

usedli in se pogovarjali. Izvedela sem, da še zbirajo prijave 

za razredničarko prvega razreda. Še isti dan sem oddala 

vlogo za službo. 

Nato se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. Opravila sem 

še predstavitvene razgovore, nakar so mi sporočili, da so 

me izbrali za razrednika. Nisem mogla verjeti svojim ušesom. 

Ampak res je bilo. 

In že je bil tu prvi šolski dan. Starši so vljudno čakali pred 

šolskimi vrati. S pomočnico sva pristopili in jih povabili naprej. 

Medtem so se v šolski jedilnici zbrali tudi že vsi učenci 

in učitelji. Bodoči prvošolci so se usedli v prvo vrsto, starši 

pa za njimi. Ostali smo stali. V zraku je bilo čutiti napetost. 

Kdo bo prvi spregovoril? 

Opogumila se je gospa Žunič, ki je starše nagovorila in 

pozdravila. Nato se je razlegla pesem Nebeška ladjica, zatem 

pa je slavnostno prišel pred občinstvo najstarejši razred 

na šoli, sledili so nastopi otrok po razredih. 

Postajalo mi je vedno bolj vroče, imela sem pripravljen 

govor, a v tistem trenutku se mi ni zdel več ustrezen. Kako 

naj nagovorim starše prvošolcev? Vseeno sem jih pozdravila 

tudi v svojem imenu. Ne spomnim se več, kaj sem povedala. 

Vem pa, da se mi zdaj zdi, kot da se mi uresničujejo 

sanje. Zavedam se resničnosti, vendar sem še vedno polna 

pričakovanj. Radovedna sem, kako bodo ti otroci rasli, kaj 

vse bodo doživeli. Ne uspe mi vedno, da bi otroke nagovorila 

k sodelovanju, če se v razredu 'igram' gospo učiteljico. 

Ko pa se skušam vživeti v njihovo doživljanje sveta, je pa 

občutek drugačen. V takih trenutkih poskušam čutiti, kar 

oni čutijo. In če jih takrat le malo vodim, me oni posnemajo. 

Takrat nismo več ločeni na otroke in učiteljico, ampak 

smo razred kot celota, takrat se učimo drug od drugega, 

smo živ organizem, ki deluje in se odziva. 

Ko se zvečer pripravljam na nov dan, ko razmišljam o preživetem 

dnevu v razredu, mi prihaja pred oči slika otrok, 

ki sedijo v tišini v krogu, na klopcah, njihove oči zavzeto 

strmijo v pripovedovalca pravljice, njihova usta so rahlo 

odprta, kot da z vsakim dihom vase srkajo občutke, ki lebdijo 

v zraku okrog njih. Kot da drugo za njih ne obstaja. Z 

vsem telesom in duhom so prisotni v svojem domišljijskem 

svetu, v sliki, ki je nastala znotraj njih. 

Na to se spomnim zvečer in vem, da je bila pomembna 

prvi šolski dan tudi pravljica o sončnici in sončničnih semenih. 

 



Viktorija Kovačič 

Delovni krog 'Jasli' 

Waldorfska pedagogika za otroke od 

rojstva do 3. leta starosti po načelih 

Waldorf/Emmi Pikler 

Delo z otroki do tretjega leta starosti waldorfskih 

vrtcih je v waldorfski pedagogiki novejše področje, 

ki se je pričelo razvijati (v praksi) v zadnjih desetih 

letih. Dejstvo je, da v Sloveniji še ni potekalo organizirano 

izobraževanje na to temo, čeprav je potreba po vključevanju 

tako majhnih otrok v vrtce vedno večja. Čas je, da se skupaj 

lotimo tega področja ter si prizadevamo za dobre strokovne 

temelje. 

V Waldorfskem vrtcu Studenček, je v šolskem letu 

2010/11 potekalo šest srečanj (december, januar, februar, 

marec, april, maj) s tematiko pedagoškega dela po načelih 

Waldorf/Emmi Pikler. V šolskem letu 2011/12 bo 

potekalo še sedem srečanj, s katerimi bomo zaključili izobraževanje. 

Kolegice iz waldorfskih, zasebnih in javnih vrtcev, ki se 

boste udeležile teh srečanj, boste tvorile delovni krog, ki bo 

ustvarjal izhodišča, kriterije in smernice za nadaljne delo 

v tem starostnem obdobju, in sicer na podlagi naslednjih 

izhodišč: Leitlinien der Waldorfpädagogik für die Kindheit 

von der Geburt bis zum dritten Lebensjahr (Smernice waldorfske 

pedagogike od rojstva do tretjega leta otroštva); 

Reiner Patzlaff, Claudia McKeen, Ina von Mackensen, Claudia 

Grah-Wittich. 

Obravnavali bomo štiri sklope: 

a. Pedagoške podlage in zastavljanje ciljev, 

b. Razvoj v zgodnjem otroštvu in njegova podpora, 

c. Pedagoška praksa pri oskrbi majhnih otrok, 

d. Pogoji za vodenje ustanove, ki se ukvarja z oskrbo 

majhnih otrok 

Ob obisku vseh srečanj boste prejele Potrdilo o opravljenih 

vsebinah, ki se vam štejejo kot del izobraževanja za 

delo z majhnimi otroki. Ob koncu boste tisti, ki boste imeli 

90 % udeležbo, prejeli certifikat in brezplačno izdajo strokovne 

brošure v slovenskem jeziku. 

Predvsem pa je namen zgraditi temelje za zagotavljanje 

kvalitetnejših pogojev pri oskrbi majhnih otrok v vrtcih ipd. 

Vsebina srečanja bo naslednja: 

I. Zdravilna evritmija: 17.00 do 17.45h – evritmija kot 

pomoč pri pripravi vzgojitelja na delo z majhnimi otroki; 

z nami bo delala zdravilna evritmistka SIMONA ZORICA. 

II. Vsebinski del se prične ob 18.00 uri: 

1. Izrek iz Koledarja duše R. Steinerja 

2. Dihalne in glasovne vaje ter učenje ene pesmi za odrasle 

ali socialne igre. 

3. Učenje otroške pesmi, primerne letnemu času. 

4 . Kratek odmor: 5 min. 

5. Študijsko delo od 18.30 do 20.30 ure. 

III. Delo na vsebinskem sklopu 

a. Pedagoške podlage in zastavitev ciljev smo v lanskem 

šolskem letu zaključile. 

Besedilo, ki ga bomo obravnavali, je: 

b. Razvoj v zgodnjem otroštvu in njegova podpora, 

c. Pedagoška praksa pri oskrbi majhnih otrok, 

d. Pogoji za vodenje ustanove, ki se ukvarja z oskrbo 

majhnih otrok. 

Študijsko delo bo potekalo v naslednjih korakih: 

- branje in obnova po krajših odlomkih, 

- vsak pove, kaj se ga je dotaknilo in zakaj, 

- primeri in povezave s prakso (trajanje eno uro). 

Prosimo, če nam pošljte prijavnico po pošti ali po e-pošti 

(cena srečanja je 25 evrov po osebi). 

Prisrčno vabljeni vsi, ki vas te vsebine srčno zanimajo! 

TERMINI ZA ŠOLSKO LETO 2011/12 

1. srečanje: petek, 30.9.2011 



... ostali drugič. 

Odprti smo za vaše predloge in vprašanja! 

Ob 16.00 pred pričetkom DKJ bo potekalo individualno 

svetovanje glede vaših praktičnih vprašanj o delu v vrtcu. 

Svetovanje izvajata Petra Mohorič in Viktorija Kovačič. 

Waldorfska šola Maribor in 

Inštitut Sofijin izvir - Waldorfski vrtec Studenček 

Vas prisrčno vabita na 

Božični bazar 2011, 

ki bo v soboto, 26.11.2011 

od 12.00 do 18.30 ure 

z glasbenim nastopom ter nato z ogledom 

razstavljenih in prodajnih izdelkov. 

V prijetnem predprazničnem vzdušju se bo odvijal pester 

program: delavnice, predavanje, pravljična votlina, pravljici, 

srečelov, prepevanje božičnih pesmi in še kaj! 

Obiščite nas z družino in prijatelji 

ter preživite z nami prijetno popoldne! 

Prireditev bo potekala v prostorih 

Waldorfske šole Maribor, Cankarjeva ulica 5, Maribor 



Viktorija Kovačič 

Gradnja peči 2. del 

Skupen projekt 4.razreda WŠ 

Maribor in Waldorfskega vrtca 

Studenček 

Sobotno jutro je in v soncu se koplje vse, mi pa ... V 

samokolnici se že meša blatna zmes. Otroci s pomočjo 

mojstra Bena in drugih očetov mešajo gosto in kompaktno 

zmes ilovice, vode in drobno narezane slame. 

Ko je gostota primerna, pričnemo z rokami oblikovati 

debele kepe, ki jih nato polagamo na zidano osnovo. 

Mojster je vložil stiroporno polnilo na mestu, kjer bo 

kasneje odprtina za kurjenje. Delo z blatom je še posebno 

sproščujoče. Zaradi toplega in sončnega vremena 

nas ne moti ne škropljenje ne polivanje z vodo. 

Kmalu otroci ugotovijo, kako prijetno je mazanje 

z ilovnato zmesjo. Naš vrt se je spremenil v pravcato 

zdravilišče za terapije z glinenimi maskami, za telo in 

obraz. Glinena skulptura naše pečke pa raste in raste 

... Pridne roke gladijo in dograjujejo in izravnavajo in 

spet gladijo. Vstaviti je bilo potrebno cev za dimnik, v 

sredi peči pa je bil nasut pesek, da smo lahko oblikovali 

polkrožno in votlo obliko. Kasneje, ko bo glinena peč 

suha, bomo vse te pripomočke lahko odstranili. 

Kljub slastni malici, pijači in sadju nas je okrog poldneva 

začela premagovati rahla utrujenost. Ker je bila 

sobota, smo bili na vrtu le šolski otroci in nekateri starši. 

Končno je prispela ga. Žunič. Otroci so jo že težko 

pričakovali in ugibali, kaj doma piše v njihova spričevala? 

Ko je ga. Žunič prispela, je zagrabila za delo in 

tudi otroci so dobili nov zagon. Ob koncu se je pridružil 

še mojster Branko in skupaj z očeti ter Benom pričel 

postavljati majhno nadstrešnico za peč, kajti na takšno 

peč ne sme deževati ali snežiti. Mame so začele prihajati 

in otroci so se poslovili ter odšli na zasluženo kosilo. 

Ker Branko ni naredil strehe do konca, je peč skrbno 

pokril s polivinilom, da je bila zaščitena pred morebitnimi 

padavinami. 

Ja, sedaj je september. Glinena pečka ponosno stoji 

sredi našega vrta. Streha je končana, peč je čez poletje 

doživela še nekaj lepotnih popravkov mojstra Bena. 

Kajti glina namreč razpoka, ko se suši, in dobro je, da 

to sproti popravljamo. Sedaj je pečka dobila tudi železna 

vratca, ki jim po domače rečemo veha. 

Peč v družbi otrok našega vrtca čaka na svoje stvaritelje, 

na otroke 4. razreda, ki to več niso. Postali so 5. 

razred in prvič bodo zakurili v svoji peči na 'prazniku 

zahvale'naslednji teden. Poskusili bomo peči kostanje, 

kruhke ali pico. Joj, komaj že čakamo! 

Posebna zahvala gre gospodu Bojanu Belni, ki nam je 

prijazno podaril večino potrebnega materiala. Za glino 

in dragocene nasvete se zahvaljujemo pečarstvu Žuman. 

Za dodaten gradbeni material se zahvaljujemo 

gospodu Alenu Bastiču. Za zasnovo in vodenje projekta 

se zahvaljujemo Benu Mastenu, Izakovemu očetu. 

Zahvala tudi Adrianinemu očetu, Ališkinemu, Mihaelinemu, 

Julijinemu in vse drugim staršem, ki so z vsem 

srcem in delom podprli ta projekt. 



Iča Marušič 

Svet pred nami 

Prvi septembrski dnevi so v šolske ure vnašali nemir 

vročega poletja. Poleg tega smo pri geografiji 

ustvarjalno odpotovali v Afriko: ustvarjali smo 

relief kontinenta in si želeli pokukati v prostranstva savane, 

neusmiljenost Sahare, pragozd Konga in višavja srednjega ter 

južnega dela. Privlačni svet toplega zraka nas je vabil ven. 

Pa smo šli. Ob 6. uri smo se dobili na železniški postaji 

v Mariboru, čez dobre štiri ure je bila naša zadnja postaja 

Žirovnica. Od tam smo z nahrbtniki s strahospoštovanjem 

zrli v vrh Stola, na katerega bi morali priti do večerje. Pa se 

je sonce uprlo v prisojno stran gore in koraki so postajali 

težki. Nahrbtniki težji, žeja neznosna, lakota pa je trkala 

vsake toliko časa, da smo se morali ustaviti, kaj dobrega 

prigrizniti in se pognati naprej. 

Sredi poletja sva z našo Bibo sedeli in govorili o namenu 

naše šole v naravi. Raziskovali sva možne poti geološke 

transverzale, ki poteka po grebenu Karavank. Biba je vso 

pot prehodila v enajstih urah in predvidevali sva, da bo 

pot, ki sva jo oblikovali, maksimalna. Vsebinsko nam je 

pomagala Mateja Muršec, ki je izpisala vse geološko pomembne 

točke iz naše poti. Hkrati nam je prinesla še stekelca 

in razredčeno kislino HCl za ugotavljanje kamninske 

sestave ter pravo kladivo geologa, da bi naše konkretno 

raziskovanje potekalo kar najbolje. Iskreno povedano, brez 

njenih navodil bi mi trda predla. 

Pot na vrh Stola je trajala šest ur. Mučila nas je vročina, 

bilo je 28˚ C v senci, do sedla pod vrhom pa skoraj ni zapihal 

veter. Pa vendar, nepozabni so bili trenutki, ko smo sedli 

k počitku in gledali na deželo, ki jo je nudil pogled. Bilo 

je vredno truda; Stol je kralj Karavank, mi pa smo sedaj 

dobro videli vse vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, Julijcev 

in Karavank. Po dobri večerji se je postelja prilegla, hkrati 

pa je dajala občutek, da smo v posebnem sanjskem svetu, 

saj je luna sijala na naše postelje, mi pa smo gledali na 

nočne obrise razsvetljenih gora. 

Jutro naslednjega dne je bilo kot nalašč za raziskovanje 

na melišču za Begunjščico. V kotanji pod balvanom so 

fantje malodane izkopali okostje (pra)živali (gotovo bi se to 

tudi zgodilo, če bi le imeli več časa od tiste ure, ki smo jo 

izkoristili za delo), dekleta pa so razširila področje raziskovalnega 

dela. Melišče je uslužno služilo kot poligon za tek. 

Po dolini so padale že dolge sence, ko smo prišli v Ljubelj. 

Dobra večerja, torta za Bibin rojstni dan in veliko dobrih 

želja so nas zazibali v spanec. Otroci so hitro zadovoljni zaspali, 

jutro pa je prineslo bolečine v mišice in meglo. Tretji 

dan na Kofcah je bil popoln dan uživanja. Geografske vsebine 

spoznavanja večbarvnih konglomeratov, cele skladovnice 

breče, apnenec v vseh mogočih barvah, težko najdena 

kremenova osnova, ki bi razila steklo. Potepali smo se po 

planini, Lunca je dirjala za dvema osloma, da smo obnemogli 

od smeha, Martin je kljub bolečim mišicam obhodil 

planino, Gašper je pogumno premagal slabost, dekleta so 

fantom spregledala marsikatero zbadljivko in našla največ 

različnih kamnov, fantje so bili kot eden in v nenehni akciji. 

Ob dobri večerji domačega kuharja smo dobili že tretjo 

pohvalo skrbnika o tem, kako prijazni so otroci. Večer je 

prinesel utrujenost nog, pa tudi krepek spanec. 

V dolino je peljala prelepa pot, a prav veseli mesta nismo 

bili. Pot domov v varnem vagonu vlaka nam je omogočila še 

zadnje trenutke skupnega klepeta. Šola v naravi nas vsakokrat 

združi, na nekakšen način tudi skrivnostno poveže; 

izkušnje, ki jih pridobimo, pa nas ojačajo, tako učitelje kot 

učence. Zahvala za dobro organizacijo gre vedno dobrovoljni 

Bibi. Brez dobre družbe veselih in pogumnih otrok, 

ki so s pravim pričakovanjem raziskovalcev premagovali 

strmine, pa si teh šol sploh ne predstavljam. Res, bilo je 

imenitno. Dober spomin za vse čase. 



Andreja Pliberšek, razredna učiteljica 7.r 

Oglej 

S 

sedmošolci smo se na začetku novega šolskega 

leta podali v šolo v naravi v Oglej, rimsko 

Aquileio. Pot nas je vodila čez Rezijansko dolino, 

kjer so nas Slovenci, ki tam še vztrajno ohranjajo slovensko 

narečje in svoje ljudsko izročilo, očarali s klenostjo in 

ljubeznijo do svojega jezika, katerega uporaba je nam v 

domovini samoumevna, dana. 

Ker nas bodo čez vso šolsko leto spremljale zgodbe iz 

antičnega Rima in njegovega imperija, so nas v Ogleju 

seveda najbolj zanimali ostanki mesta iz tistih časov, ki 

smo jih našli v bogatem Arheološkem muzeju, najbolj 

pa smo se lahko vživeli v vzdušje tedanjega časa ob 

sprehodih skozi ruševine mogočnega rimskega pristanišča 

ob Nadiži in ob pogledu na stebrišče rimskega 

foruma, ki stoji ob cesti. 

Prav poseben vtis pa je na nas naredila mogočna bazilika 

z bogatimi mozaiki. Kar nekaj ur smo jih očarani 

opazovali, jih risali, črtali, brisali, pa znova in znova 

risali, dokler jih nismo toliko ponotranjili, da smo se 

lahko tudi sami lotili dela, ki se je še pred nekaj dnevi 

zdelo nemogoče. Vsak izmed otrok je izbran motiv izdelal 

v tehniki mozaika ter tako prekosil in presenetil 

samega sebe in vse nas. 

Seveda pa je naše petdnevno bivanje v Ogleju poleg 

zgodovine dodobra zaznamovala tudi sedanjost: bivanje 

v kampu, šotorjenje, otroci so sami poskrbeli za svoje 

zajtrke in večerje (ni minil večer brez peke palačink ... 

), manjkalo ni športnih aktivnosti in iger, večkrat na 

dan smo poskrbeli tudi za živ žav v bližnjem bazenu. 

S kolesi smo se odpravili do delte Soče (katere izvir in 

korita smo doživeli lani) in presenečeni odkrili, kakšno 

velikansko spremembo doživi reka v svojem življenju. 

Prekolesarili smo del severne obale Tržaškega zaliva do 

Gradeža in se od tam vrnili v notranjost dežele, v Oglej. 

Pet dni je vsem prekmalu minilo, ob vrnitvi pa smo 

si ogledali še izvire Timave (reke, ki je eden ponovnih 

izvirov Reke), od Sesljana do Devina smo se sprehodili 

po Rilkejevi poti, ustavili pa smo se seveda še v Škocjanu 

in prehodili celoten jamski sistem, ki ga je v kamen 

skozi čas ustvarila reka Reka. 

Čudovita doživetja, hkrati pa odlična izhodišča in 

'hrana' za vse šolsko leto pri pouku zgodovine, geologije, 

kemije, botanike, geografije ... In kar je najpomembneje 

– petdnevno skupno bivanje in preizkušnje 

v okoliščinah, kjer smo morali poskrbeti sami zase (in 

seveda malo tudi drug za drugega), je stkalo nove, trdne 

vezi med sedmošolci, ki so te dni resnično 'dihali z 

enimi pljuči'.

Waldorfske novice - Jesen 2011

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?