Waldorfske novice - Zima 2013

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

zima 2013, zaporedna št. 80 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš, 

Mario Čuletić, Simona Pajk 

Sodelavci: 

David L. Brierley, Godi Keller, Manca Košir, 

Gregor Bajt, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar, 

Iča Marušič, Anita Ivačič 

Fotografije: 

Matjaž Škerjanec, arhiv WŠL, 

arhiv OE Maribor, arhiv OE Savinja, 

arhiv OE Gorenjska 

Naslovnica: 

Matjaž Škerjanec 

Uvodnik 3 

Vzgoja otroka 4 

Pletenje je pomembnejše od naloge 4 

Umetnost spreminjanja 6 

Prožnost in kreativnost v izobraževanju 7 

Roza Botn 13 

Utrinki 14 

Od Soče do Save 14 

Smrt med novoletnimi zaobljubami 15 

Napad svetlobe na Ljubljano 16 

Božični semenj 2013 17 

OE Maribor 20 

Božične pesmi razveseljujejo Maribor 20 

Svetloba na Waldorfski šoli Maribor 21 

OE Savinja 22 

Samoevalvacija in skrb za kakovost 22 

Božični semenj 2013 23 

OE Gorenjska 24 

Utrinki s semnja v Radovljici 24 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in 

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja. 

ISSN 1854-0430 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport 

2 Waldorfske novice zima 2013

U v o d n i k 

Iztok Kordiš 

Vsake toliko se rodi človek, ki daleč presega čas v katerem živi in ki pusti svoj 

pečat še mnogim generacijam. Tak je bil Nikola Tesla, tak je bil Rudolf Steiner 

in tak je bil Nelson Mandela, človek, ki nas je pravkar zapustil. Veličina vseh teh 

ljudi je, da so lahko, ne glede na zunanje okoliščine, popolnoma razvili in izrazili 

svojo identiteto ter udejanjili misli in ideje za katere so navdušili tudi druge 

ljudi, ki so znali ujeti in ceniti bogastvo njihovega razmišljanja in dejanj ter z 

njihovo pomočjo hitreje stopiti po poti lastnega razvoja. 

V iskanju lastne identitete smo lahko ozki, krivični do drugih, vidimo le svoj 

prav. Iščemo in se identificiramo z raznimi ideologijami in izmi, takrat delamo 

stvari toge, neživljenjske, kar je lahko še opravičljivo, če je to le prehodna faza in 

ne traja predolgo. Ko identiteto zgradimo se moramo odpreti, takrat moramo pogledati 

navzven in videti, ne le, da lahko v miru živimo tudi z drugače mislečimi 

in drugače verujočimi, drugače delujočimi, ampak da nas prav to bogati. Seveda 

moramo stalno paziti, da ohranimo lastno identiteto, nas pa to ne sme ovirati 

pri ustvarjanju resničnega dialoga in ohranjanju zanimanja za druge. Misli in 

ideje velikih ljudi so nam lahko le v oporo, da preko lastne in skupne aktivnosti, 

ob spoštovanju različnosti, najdemo humanost in ustvarimo skupnost, kjer 

se lahko srečujemo različni ljudje in se preko dejavnosti, pogovorov, konfliktov 

kalimo in zorimo. 

In kot je rekel Nelson Mandela: 'Samo ljudje, ki so udobno zleknjeni v naslonjaču, 

so imuni na delanje napak. V akciji se jim je namreč nemogoče izogniti.' 

Srečno 2014! 

Prisrčno vabljeni 

na ogled 

Igre o treh kraljih 

ki bo v ponedeljek, 6. 1. 2014, ob 18. uri, 

v modri dvorani Waldorfske šole Ljubljana. 

Brezplačne vstopnice dobite v tajništvu šole 

v času uradnih ur in na recepciji v popoldanskem času. 

Veseli bomo prostovoljnih prispevkov, s katerimi bomo 

delno pokrili stroške postavitve igre. 

Igra je darilo učiteljev in staršev 

ob prazniku treh kraljev. 

Režija ga. Sarah Kane 

Waldorfske novice, zima 2013 3

V z g o j a o t r o k a 

Mara Menachem 

Pletenje je 

pomembnejše od 

domače naloge 

Pred dvema letoma so na naslovnici Sunday 

Businessa, priloge New York Timesa, objavili članek 

o waldorfski šoli v Silicijevi dolini z naslovom 

Šola v Silicijevi dolini, ki ne uporablja računalnikov. Že pred 

izidom tega članka sem se odločila, da svojega starejšega 

sina vpišem v waldorfsko šolo, toda priznati moram, da je ta 

članek potrdil moj občutek glede waldorfske izobrazbe. 

Ko sem si nekaj let pred tem ogledovala predšolske 

ustanove, sem si ogledala tudi waldorfsko šolo. V tistem 

času se mi je to okolje zdelo preveč odmaknjeno. Zaupala 

sem svojemu občutku in svoje otroke vpisala v neko drugo, 

alternativno predšolsko ustavnovo, ki se je osredotočala 

na socializacijo, ne pa na akademsko znanje. Tako 

otroci kot midva smo bili zadovoljni. Moji otroci so bili 

majhni Huckleberry Finni in uživala sem z njimi, ko so 

raziskovali svet , ne pa v njem tekmovali. Ko pa je prišel 

čas za šolo, se je zdel vpis na 'alternativno šolo' nekoliko 

preveč 'alternativen'. 

V mojem otroštvu se tradicionalna zame šola zame ni 

obnesla. Čutila sem, da me duši. Za svoje otroke sem hotele 

nekaj drugega. Zanje sem si tudi v šoli predstavljala, 

da bodo vzgojeni z neomejeno domišljijo in z dostopom do 

neskončne ustvarjalnosti. Moj pogled se je vedno razlikoval 

od večinskega. Moji intelektualni kolegi (čeprav mnogi 

brez otrok), so me vedno kritizirali glede tega, kako 

sem se v določenih situacijah odzvala. Sčasoma pa sem 

se navadila zaupati svoji intuiciji. Čutila sem, da je tradicionalna 

zasebna preveč sistemska, zato sem za svoje 

otroke iskala drugo okolje. 

Pred vpisom otrok v osnovno šolo sva se odločila, da jih 

vpiševa (glede na ocene) na najboljšo javno šolo v našem 

okolišu. In tako je najin najstarejši sin s petimi leti vstopil 

v javno šolo. 

Kar nekaj časa je bilo potrebno, da smo se navadili, 

posebno jaz. Od mene so pričakovali, da veliko sodelujem 

in sem tako usklajevala svojo delno zaposlitev pri 

dobrodelni organizaciji z domačimi nalogami in dnevnim 

pisanjem za javno šolo. Spomnim se, da mi je na misel 

prihajalo: je to šola ali vladna birokracija? 

Dve mami veteranki sta zaznali to mojo neizkušenost in 

me vzeli pod svoje okrilje. Opozarjali sta me na vse potrebščine, 

ki jih moramo imeti in na posebne projekte, za 

katere se moramo pripraviti. Kajti v nasprotnem primeru 

bo moj otrok, v tej visoko storilnostni šoli, edini ostal 

brez buče za predvečer Vseh svetov – saj me razumete. 

Sinova učiteljica, ki jo je moja naivnost prevzela, si je 

prav tako prizadevala, da me preko duhovitih SMS-ov 

spomni na nekatere stvari. Sčasoma smo se vsi privadili. 

Dajala mi je tudi posebne zadolžitve v razredu, kot 

je šiljenje svinčnikov in podobno. Zavedala se je mojih 

sposobnosti. 

Tudi učni načrt me ni prav prepričal. V mnogih primerih 

nisem znala razbrati navodil za domačo nalogo v vrtcu. 

Najprej sem za slabo izdelane naloge obtožila svojega 

sina, da je len in ni dovolj zbran. Nikakor nisem priznala 

sebi in njegovi učiteljici, da ne morem doumeti naloge, 

ki jo je dala petletnikom. Na srečo sem naključno slišala 

tudi druge starše, ki so priznavali, da imajo težave z 

razumevanjem, ter si oddahnila in takoj odpovedala pregled 

pri nevropsihologu. 

Več kot sem videla, bolj neprimeren se mi je zdel učni 

načrt. Skupini pet- in šestletnikov so pokazali precej nasilen 

video o Martinu Luthru Kingu in gibanju za človekove 

pravice (vem le, da je moj sin ves čas pripovedoval o 

bombi, ki jo je nekdo vrgel proti njemu). To je bil način, 

kako je šolski sistem otroke učil o zgodovini črncev. 

Svoje otroke sem tudi sama želela učiti o spoštovanih 

črnskih voditeljih. Toda govoriti o nestrpnosti in nasilju 

z otroki, ki so še tako čisti in polni ljubezni, je, kot bi 

odprl nepotrebno konzervo s črvi. Odkrito povedano, po 

mojem mnenju, je tak način predstavitve za tako zgodnjo 

starost povsem neprimeren. Peljite otroke v afroameriško 

cerkev, nahranite jih z odlično duševno hrano, obiščite 

zgodovinsko afriškoameriško okolje; tako učimo majhne 

otroke o drugih kulturah. 

Moj otrok je bil tako zmeden, da je verjel, da črni ljudje 

niso hoteli vodnih virov deliti skupaj z belimi ljudmi. In 

tako sem jaz, ki sem delala za dobrodelno organizacijo 

v afroameriški skupnosti, imela sina, ki je verjel, da so 

črnci zatirali belce. To je bilo res zabavno slišati! 

Saj ste že slišali ljudi, ki so rekli, da prisluhnite sebi? 

Nekega popoldneva sem si prisluhnila. In nekaj je vpilo v 

meni, naj svojemu otroku pomagam, da bo lahko otrok. 


Po šoli sem ga počakala, in ko se mi je bližal z obrazom 

starca, sem se nasmehnila, ga objela (bilo je v prvem razredu): 

'Hej Neal, prinesla sem ti skjet, greva v park, si 

privoščiva sladoled in boš lahko malo tekal naokoli.' Resno 

mi je odgovoril: 'Ne mami, moram iti domov, narediti 

nalogo in se pripravljati na kviz iz črkovanja.' Pomislila 

sem: Ta otrok je star sedem let, zdaj bi moral ravno biti v 

fazi, ko bi iz različnih delov telesa spuščal razne glasove 

in se ukvarjal z abecedo riganja. Bila sem jezna. Znova 

sem poskusila: 'Prav, Neal, kaj če te peljem na čokoladni 

krof s posipom!' Ponovno je resno odgovoril: 'Ne mami, 

moram domov, da naredim nalogo.' 

Prav, vem da bi bila večina staršev navdušena nad tako 

ambicioznim in odločnim otrokom. Jaz pa nisem bila. Želim, 

da bi bili moji otroci odgovorni in delavni, ampak ne 

pri sedmih letih. Takrat naj ne bi bilo absolutno nobenega 

pritiska nanje, učenje bi moralo biti organsko in socializacija 

prva prioriteta. Moj otrok je bil pod pritiskom 

in nobena sladica ga ni mogla odtrgati od njegovega dela. 

Tisto popoldne sem se odločila, da bodo imeli moji otroci 

popolnoma drugačno šolanje. Povedati moram, da so 

imeli v javni šoli čudovite in ljubeče učitelje, ki si izjemno 

prizadevajo in zelo skrbijo za otroke. Toda slediti morajo 

navodilom, ki jih narekuje država in lokalna vlada, ne 

glede na to, kako smešna in nemogoča so. 

Spoznala sem, kako srečni smo, da imamo možnost plačati 

zasebno šolo, ki je večina ljudi v tej državi ne more 

plačati. Povedati moram, da je več tisoč koncesijskih šol 

(nekatere delujejo po waldorfskem principu), ki niso le 

javne, ampak tudi majhne, vzgojne in po prepričanju alternativne. 

Žal pa bi se morali takrat, da bi otroke vpisali 

v takšno šolo, preseliti. 

In tako sem začela raziskovati po mnogih zasebnih šolah 

v Miamiju. Toda niso bile prav dosti drugačne od javne 

šole, ki smo jo zapuščali. Bile so prijetne, s prijaznimi 

učitelji, majhnimi razredi, toda po svojem pogledu na 

učenje so bile tradicionalne. 

Tudi tehnologija je pri njihovem načinu poučevanja 

igrala zelo pomembno vlogo. Zame je umetnost prav toliko 

pomembna kot branje in matematika. Nikoli nisem 

prav briljirala v tipično akademskem pogledu, ampak 

sem šele kasneje na kolidžu spoznala, da sem pravzaprav 

zelo ustvarjalna in dobra v kritičnem mišljenju. Hotela 

sem, da moji otroci svoje darove odkrijejo dosti prej 

kot na kolidžu. 

Potem sem se spomnila na waldorfsko šolo. Tista, ki 

sem jo pred leti obiskala, me ni navdušila. Toda bile so 

še druge. Poklicala sem na neko precej novo waldorfsko 

šolo v Miamiju in se dogovorila za ogled. Moj mož zaupa 

mojemu starševskemu občutku in se je v osnovi strinjal 

s tistim, kar bom jaz menila, da je za najine otroke primerno 

okolje. 

Ogledala sem si šolo in se zaljubila. Tako zelo, da sem, 

smešno, namesto da bi se tega odkritja veselila, jezna 

poklicala mojo mamo in jo vprašala, zakaj me ni vpisala 

na waldorfsko šolo. 'Zakaj nisi našla takšne šole zame?! 

Pomisli na čas, ki sem ga zapravila, da sem se naučila 

ponarediti tvoj podpis, da mi ni bilo treba k telesni vzgoji!' 

Mislim, da sem ob pogledu na to šolo dojela, kako 

čudovita bi lahko šola bila. 

Moja odlična sošolka Lauren je svoje otroke vpisala na 

waldorfsko šolo in me je prepričala, da so tudi akademski 

dosežki na tej šoli odlični. Ko mi je pripovedovala o 

učnem načrtu šole, sem spoznala, da bodo moji otroci 

posali več kot zgolj strašni pletilci. 

Neal in jaz sva vstopila v waldorfski svet. Ne bom vas 

dolgočasila z detajli o waldorfski filozofiji in o njenem 

vplivu na naše domače življenje, povedala pa bom, da 

smo omejili vse medije na le nekaj ur ob koncu tedna, 

junk hrana v šoli ni dovoljena in prosijo nas, naj otroci 

ne sodelujejo pri tekmovalnih športih in naj ne bodo preveč 

obremenjeni z aktivnostmi dokler niso starejši. 

Na skupnih waldorfskih srečanjih ob igri sem opazila, 

da je Neal počel iste stvari kot jih počno ostali otroci – 

pleza na drevesa, gradi trdnjave, išče žuželke in kače, 

skače in teče skozi blatne luže in se igra v dežju. In ker 

nimajo nobene tehnologije, počnejo to še več časa. In kar 

je še bolj čudovito, to počnejo tudi po šoli. Na tej šoli 

jim do četrtega razreda ne dajejo domačih nalog. Kakšno 

olajšanje! 

Waldorfska šola spodbuja čustven in socialni razvoj, ki 

je izredno pomemben. Mojega najmlajšega sina Liama 

smo vpisali na waldorfsko šolo to leto. Drugačen je od 

Neila. Ima podoben odnos do življenja kot jaz, vzame si 

čas, da postoji in poduha vrtnico. Waldorfska šola ni dirka, 

pomembneje je da narediš prav, ne glede na to, koliko 

časa potrebuješ. Liamu je to všeč. 

Na waldorfski šoli se vsi otroci učijo plesti. Plesti se učijo 

celo pred abecedo. Izboljšuje njihove motorične sposobnosti, 

pravijo, da izboljšuje spomin, deluje na obe 

strani možganov in pripravi otroke na to, da bodo boljše 

brali, ko bodo na to pripravljeni. Tako mi je všeč, ko jih 

gledam, kako pletejo in kvačkajo. To radi počnejo in daje 

jim občutek izpolnjenosti. Trenutno njihove veščine koristim 

za izdelovanje šalov, ki jih prodajam, da pokrijem 

njihovo šolnino (pravzaprav mi ni treba, toda ali ni to 

dobra ideja?). 

Zavedam se, da tudi o waldorfski šoli potekajo razprave 

in da ta šola ni za vsakogar. Poznam govorice o waldorfskih 

starših, da so kultni hipiji ali ekstremisti, ki silijo 

svoje otroke, da si sami gojijo hrano. To sploh ne drži. 

Nekateri se držijo vseh 'pravil', nekateri pa delamo tako, 

kot odgovarja naši družini. Ne verjamem v ekstreme, verjamem 

pa v otroštvo brez stresa in pritiska ter polno domišljije 

in čudenja. 

Mnogi se sprašujejo, ali lahko waldofska vera v škrate 

in drugo folkloro povzroči pri otroku v zgodnjem otroštvu 

nerealistični pogled na svet. Toda svet, ki ga ta šola 

ustvarja za otroke, je tisti, ki vzgaja domišljijo – svet, 

v katerem bi morali živeti vsi otroci. Nikoli nisem res 



verjela, da je majhne otroke potrebno izpostaviti 'resničnemu 

svetu', kot so omenjali drugi starši. Bali 

so se, da bi s tem, ko otrok ne bi soočali z resničnim 

svetom, nekako ustvarili naivne, nesposobne, in kar 

je najhuje, netekmovalne ljudi. Te ideje so bile meni 

tuje. Želela sem, da so moji otroci naivni in me vzgajanje 

tekmovalnosti ni zanimalo. Nisem pa vedela, 

da je moj pogled na vzgojo otroka tako skladen z waldorfsko 

filozofijo. 

Moji otroci bi bili tudi v javni šoli dobro, toda waldorfska 

šola je neprecenljivo darilo in vesela sem, 

da sem ga odvila. Waldorfska tradicija uči otroke o 

človečnosti. Kako biti preprosto dobri ljudje. Na Liamov 

rojstni dan in njegov zadnji dan šole (preselili 

se bomo v Kalifornijo) mu je njegova učiteljica napisala 

čudovito pesmico. Prižgala je svečko na njegovi 

tortici (ki jo je spekla moja mama) in rekla Liamu, 

naj s svojo željo počaka. Pogledala je po razredu in 

prosila otroke, da vsak pove, kaj želi Liamu. Ne da bi 

oklevali (to so 7 do 8- letniki) so, drug za drugim, ti 

zdravi otroci, ki so izgledali svojim letom primerno, 

pogledali Liama direktno v oči in z njim delili svoje 

lepe želje. 'Želim ti, da bi ti bila nova šola všeč in da 

boš imel prijatelje v San Franciscu', 'Želim ti vse najboljše 

in upam, da boš imel rad San Francisco, tako 

te bom pogrešal.' 

Trenutek, kot je ta, mi da občutek, da sem se za 

moje otroke absolutno prav odločila. Ne, ne učijo se 

na tradicionalen način, toda rastejo v sočutne, neverjetno 

uravnotežene, dobre, in kar je najpoimembneje, 

srečne ljudi. In to je tisto, kar želim mojim fantom 

in pika! 

prevod: Marina Nuvak 

Knitting Is More Important 

Than Homework 

Two years ago on the front page of the New 

York Times Sunday Business section, an 

article ran entitled, ‘A Silicon Valley School 

That Doesn’t Compute’ about the Waldorf School in 

Silicon Valley. I had already made the decision to enter 

my oldest son in a Waldorf school before the article 

came out, but I pathetically admit that this piece in the 

New York Times validated my intuition regarding a 

Waldorf education. 

Years ago when I was looking at preschools, I 

checked out a Waldorf School. At the time, despite my 

hippie pre-disposition, the environment seemed too 

‘out there.’ However, I trusted my intuition enough to 

send my kids to another somewhat alternative, small, 

liberal pre-school focusing on socialization, not academics. 

The kids were happy, as were we. My kids 

were little Huck Finns and I was comfortable as their 

pied piper as they explored their world, not competed 

in it. But when it came time for elementary school, going 

Waldorfske ‘alternative’ seemed novice zima a little 2013 too ‘alternative.’. 6 

Umetnost 

spreminjanja 

Vizija in strategija 

David L. Brierley 

V 

nedavnem intervjuju za hrvaški nacionalni 

časopis Jutarnji list me je novinarka vprašala, kaj 

bi predlagal, da se v hrvaškem šolskem sistemu 

spremeni. Vprašanje je bilo postavljeno, ko je Zagreb obiskal 

Pasi Sahlberg, znan po knjigi Finske lekcije: kaj se lahko svet 

nauči iz sprememb šolstva na Finskem? Na Finsko so od povsod 

prihajali opazovalci, da vidijo, zakaj so Finci v mnogih 

pogledih izobraževanja tako uspešni, tako na državnih kot 

na waldorfskih šolah. 

Večina jih išče rešitve v razredu, v učnem načrtu ali v 

metodah. Manj pozornosti je namenjene temu, kako na 

učenje in razvoj vpliva kakovost otroštva na sploh. Nerazumljivo 

je za mnoge tudi to, da ima Finska med državami 

OECD najvišjo starost za vstop v šolo in najdaljše 

poletne počitnice! V drugih državah je navzoč stalen 

pritisk, da bi se starost za obvezni vstop v šolo še znižala 

in narašča trend uvajanja tako imenovanega 'učnega 

načrta za otroke v plenicah' v vrtcih. Na Finskem je 

zelo malo govora o predšolski vzgoji, pri šestih letih je 

na voljo mala šola, ki je izbirna in ki se jo večina družin 

odloči izkoristiti, pred tem pa imajo otroci različne 

oblike dnevnega varstva ali pa so doma. Če želimo torej 

pobliže pogledati finski model, moramo pogledati, kako 

vidi družba otroštvo samo. Pomembne so prioritete. Kaj 

so v resnici temelji dobrega otroštva, ki so potrebni za 

otrokovo rast? 

V času, ko hočejo politiki in mnogi starši videti takojšnje 

rezultate, imajo Finci s svojim melanholičnim narodnim 

duhom vizijo za prihodnost, ki temelji na dolgoročnih 

raziskavah in evalvacijah. To delo opravljajo 

tisti, ki to najbolje znajo: učitelji in psihologi. Zato Desetletje 

za otroštvo 2012-2022 ni nepremišljen ukrep, 

temveč dobro premišljena strategija, ki jo bodo vpeljali 

in ovrednotili. 

Lea Pulkkinen, častna profesorica psihologije na univerzi 

v Jyvaskyali, se je lotila največje longitudinalne 

študije v šolstvu, tako da je sledila skupini posameznikov 

od njihovega osmega leta, do srednjih let, ki je pokazala, 

kako pomembna je kakovost otroštva doma, v 

šoli in v družbi na sploh. Izsledki so dali osnovo viziji, 

kako bi lahko stvari izboljšali in kako bi lahko za naslednjo 

generacijo implementirali strategijo za izboljšave v 

šolstvu ter v življenju na sploh. Cilji dobrega otroštva 

predstavljajo konsenz mnenj, ker izhajajo iz osnovnega 

načrta otroštva, kjer je v središču otrok in kjer ni 

prostora za politično mnenje in tržne dejavnike. Našim 

otrokom in otrokom na splošno želimo najbolje. Primeri 

iz poskusne hiše, ki je bila zgrajena (ne vsiljena) so 

na primer: ustvarjalna igra, izražanje skozi ples, glasbo,


dramo, itd., priporočilo, da družinski člani vsak dan 

skupaj obedujejo, in tako dalje. Te raziskave so pokazale, 

da na Finskem zelo nizek odstotek najstnikov večkrat 

v tednu obeduje skupaj s starši. (To bo verjetno pomenilo, 

da bosta morala biti zaključka pouka in službe 

bolj usklajena.) 

Istočasno pa so izvedli ponovno ocenitev trenutnega 

anglo-saksonskega modela, ki priporoča standardizirano 

testiranje kot najbolj zanesljivo merilo uspeha 

učencev, učiteljev in šole, kakor tudi standardiziranje 

učnega načrta, ki naj bi zadovoljil tak način dela. Pulkkinenovo 

citirajo, da je rekla, 'na Finskem poskušamo 

zagovarjati našo filozofijo vzgoje in se upreti pritiskom 

za standardizacijo in odgovornost, ki temelji na testih'. 

Ko se uvede zgoraj opisane korake, se postavi novo 

vprašanje, ki se tiče avtonomije izobraževalnih ustanov. 

Na Finskem družba zaupa učiteljem, njihova beseda je 

spoštovana in imajo zato visok položaj v družbi. Vedno 

so zagovarjali mnenje, da je naša skupna prihodnost 

odvisna od naših učiteljev. Zato tu nikakor ni enostavno 

priti na pedagoško univerzo. Avtonomija učitelja je cenjena. 

Če naj bi te vrednote, ne le uvedli, ampak naj bi 

tudi začele učinkovati v naslednjih desetih letih po letu 

2022, mora obstajati soglasje med starši in učitelji na 

vsaki šoli. Da bi naredili spremembe, ki jih v družbi vsi 

želimo, moramo začeti z našimi otroki. V tesnem sodelovanju 

med starši in učitelji jim moramo dati najboljšo 

osnovo, da bodo pridobili sposobnosti in zaupanje v prihodnost. 

To je za nas izziv, vendar so opazili, da naj bi 

se na waldorfskih šolah lažje odločili za takšne korake, 

saj so se tu starši zavestno, na temelju vrednot, odločili, 

da svojega otroka dajo v varstvo alternativne šole. 

prevod: XYZ 

The Art of Change: Vision and Strategy 

In a recent interview in the Croatian national newspaper 

‘Jutarnji List’ the journalist asked what my recommendations 

would be in order to make changes in the 

Croatian school system. The question was posed on the background 

on a recent visit to Zagreb by the Pasi Sahlberg, known 

for his book ‘Finnish lessons: What can the world learn from 

educational change in Finland?’ Observers from near and far 

have visited Finland to see why the Finns are so successful in 

many aspects of education, both when it comes to state and 

Waldorf education. 

Most of them look for clues in the classroom, in the curriculum 

or the methods employed. Less attention has been 

placed on how the quality of childhood in general has its 

effect on learning and development. Puzzling for many is the 

fact the Finland has the highest school starting age in the 

OECD countries and the longest summer holidays! In other 

countries there is constant press on lowering the age level 

of compulsory education and there is a growing trend to introduce 

a so-called ‘nappy curriculum’ in kindergartens. In 

Finland there is little talk of pre-school education, at six there 

is an optional pre-primary school year which most families 

make use of, before that children have various kinds of day 

care or are at home. 

David L. Brierely 

Vzgoja umetnosti življenja 

Prožnost in 

kreativnost 

v sodobnem 

izobraževanju 2. del 

Še ena pomembna sprememba iz tistega obdobja 

se nanaša na to, kako danes vidimo naše delo, 

bodisi v šoli ali poklicu. Vprašanje motivacije je 

bistven element teme, ki jo obravnavamo. Delo vključuje 

spreminjanje sveta. Od pojava moderne se je naš pogled na 

delo zrcalil v dveh vrednostnih sistemih - protestantski in 

bohemski delovni etiki. Prva temelji na ideji trdega dela kot 

poglavitni dolžnosti. Naše poslanstvo na zemlji je služiti 

drugim. To naredimo tako, da smo ustvarjalni, da tako 

čutimo, da kot ljudje ustrezamo družbi. 

Nemški sociolog Max Weber je menil, da ta oblika 

delovne etika odgovarja kapitalizmu. Bohemska etika 

pa je po drugi strani bolj hedonistična. Njeno vrednoto 

najdemo v užitku in sreči. Temelji na izkušanju in 

vrednotenju tistega, kar nam ponuja življenje. Ima svojo 

lastno obliko estetskega reda, ki daje bolj osebnostni 

kot konformistični pogled na delo in življenje na 

splošno. 

Slavni ameriški sociolog Richard Sennett trdi, da se 

bližamo 'koncu dela'. Verjame, da skupek napredne 

tehnologije in globalizacije prinaša večini ljudi konec 

smiselnega dela, kar bo na koncu vodilo v korozijo dostojanstva 

in zlom družbe. 

Znano je, da vse večje število mladih svojega 

dela ne izbere le iz finančnih razlogov. Hočejo 

'se mu predati', kar delodajalci vidijo kot 

zaželeno kvaliteto. To je zanimiv razplet. 

Upadanje delovne etike v Evropi v primerjavi z Združenimi 

državami in daljnim vzhodom se ujema z upadanjem 

verskih vrednot. Nedavna raziskava tudi kaže, 

da skladno s tem poteka tudi upadanje moralnih vrednot 

v šolah. 

Pred dvema stoletjema, ko je družba dobrega državljana 

enačila z delovnim človekom, se je pojavil poseben 

tip delavca – človek, ki orje zemljo, ali je neodvisen 

obrtnik. Z napredkom industrijskega kapitalizma pa je 

imel delavec vse manj nadzora nad svojim delom. To 


je bilo v popolnem nasprotju s časom, ko je bil obrtnik 

ponosen na edinstvenost svojega izdelka, na svojo veščino 

in izkušnje. 

Vsem tistim mladim, ki predčasno zapustijo šolo (v 

Evropi dosegajo povprečno številko eden na tri in se 

še dviga) je skupno, da niso zmožni razumsko stran 

določene naloge kombinirati s spremljajočo čustveno 

izkušnjo. Kadar se ti dve plati bitja združita, oseba vedno 

išče nove izkušnje. Tako se učenec vključi v proces 

učenja. Zaskrbljujoča alternativa temu je, da se mladi 

vedno zatečejo k iskanju skrajnih izkušenj, h katerim 

jim pomagajo mamila in alkohol. 

Sam sem zrasel v delavski družini. Moj oče je pri štirinajstih 

letih začel delati kot tiskarski vajenec. Upokojil 

se je pri 62 letih, potem ko je vse svoje življenje 

od osmih do petih popoldne delal pri istem podjetju. 

Pomemben razlog in zahteva pri njegovem delu je bila 

poslušnost. Temeljila je na strogi, regulirani šoli, v kateri 

je bila pomembna slepa ubogljivost. Bil je predan 

delavec, ki je spoštoval svoje nadrejene. Njegova nesporna 

marljivost mu je omogočila, da je bil dober delavec. 

Meja med delom in prostim časom je bila jasno 

začrtana. Zanj je delo pomenilo stalno nujo. Nikoli mu 

ni prišlo na misel, da bi lahko bilo nekaj več. Nikoli 

ni imel priložnosti biti inovator . Časi so se spremenili. 

Danes ljudje vedno pogosteje menjavajo službe. Le 

malo jih ima isto službo vse življenje. Znano je, da vse 

večje število mladih svojega dela ne izbere le iz finančnih 

razlogov. Hočejo 'se mu predati', kar je nekaj, kar 

delodajalci vidijo kot zaželeno kakovost. To je zanimiv 

razplet. 

Kot povzetek lahko stare in nove vrednote v družbi 

povzamemo takole: 

STARI VZOREC 

inteligenca 

marljivost 

pokornost 

spodbuda 

kreativnost 

strast 

NOVI VZOREC 

strast 

kreativnost 

spodbuda 

pokornost 

marljivost 

inteligenca 

V preteklih študijah o dejavnikih ustvarjalnega in 

inovativnega življenja, je bil poudarek na družbenem 

okolju in sposobnostih eminentnih osebnosti. Ko se 

dotikamo kočljivega vprašanja ustvarjalnosti in kako 

naj bi se ta kazala v šolah, pa pozornost ni več omejena 

na slavo, ki ljudi oddalji od bolj povprečnega ritma 

vsakdana. Ta stari pogled ni več skladen z današnjim 

pogledom, da je ustvarjalnost mogoče najti povsod, pri 

vsakomur, kot prirojeno potrebo. Vsakdanja ustvarjalnost 

se ne ukvarja z velikimi odkritji redkih posameznikov, 

temveč prispeva k temu, da življenje dobi večji 

pomen in namen. 'Vsakdanja ustvarjalnost' vsakogar 

je nadomestila 'eminentno ustvarjalnost' redkih. 

■ David L. Brierley 

Nekdo bo vprašal: Zakaj naj bi nam bila ustvarjalnost 

sploh pomembna? V družbi ima dve vlogi. 

Prvič: pomeni 'dejavnik napredka'. Družba se mora 

vedno razvijati. To vključuje spremembo, ta pa vključuje 

kreativnost. Kako pogosto slišimo, da moramo rešiti 

težave, ki pestijo našo državo, ali da potrebujemo 

delavce, ki razmišljajo drugače? 

Drugič: pomeni 'dejavnik izražanja'. To je pomen, ki 

ga damo delovanju posameznika. 

Osnovno vprašanje izobraževanja danes je, kako se 

ta dva vidika ustvarjalnosti lahko dopolnjujeta in med 

seboj sodelujeta. 

Ko so rasli moji otroci, smo imeli čudovitega pismonošo, 

ki je ostal dobre volje v vsakem vremenu, saj je v 

svojem poklicu videl več kot le izročanje pisem. Čutil je, 

da ima višje poslanstvo – povezovanje ljudi v tehnološki 

in brezizrazni družbi. Sebe je videl kot družbenega 

varuha, ki je hkrati vsak dan z nasmeškom srečeval 

starejše, ki so živeli sami, in pomahal otrokom, ki jih 

je spoznal na svojem obhodu. Sebe ni videl kot pismonošo, 

temveč kot graditelja skupnosti. Nikoli mu ni 

bilo dolgčas, ponavljanje, mokrota, mraz, napadi psov, 

nič ni zmanjšalo pomena njegove vloge. Naš prijazni 

pismonoša je užival v svoji vlogi zato, ker je imela zanj 

osebno pomen. Ni bil več zgolj nekdo, ki ljudem lajša 

življenje, ampak je lahko predajal naprej vrednote, ki 

so se mu zdele v družbi pomembne. 


Kako se te tendence zrcalijo v našem današnjem šolskem 

sistemu? V primerjavi z letom 1950 preživijo 

otroci danes veliko več časa v razredu. Tekmovalnost 

je za veliko večino otrok občutno silovitejša kot nekoč. 

Vlade so delovale v prepričanju, da je izobrazba poglavitnega 

pomena za gospodarsko rast. Posledično se je v 

razvitem svetu število let obveznega šolanja, med letoma 

1913 in 1983, podvojilo. Od leta 1950 se je občutno 

povečalo število mladih, ki so se šolali na srednji in 

višji šoli. V večini zahodnoevropskih držav se je podvojilo. 

Najbolj se je povečalo v osemdesetih letih prejšnjega 

stoletja. Na Nizozemskem, na primer, se je med 

letoma 1975 in 1986 število 21-letnikov, ki so se šolali, 

iz 12 % naraslo na 32 %. Danes je v Zahodni Evropi 

povprečno 50 % 19-letnikov vključenih v višje izobraževanje. 

Številke v Veliki Britaniji leta 1979 so kazale, 

da je eden od osmih študiral na višji šoli; danes eden 

na tri. Paradoksalno pa se je hkrati pri isti starostni 

skupini pokazala dramatična tendenca nazadovanja v 

pismenosti in osnovah matematike. Po mojem to ni posledica 

pomanjkanja intelektualnih zmožnosti, temveč 

prej pomanjkanja čustvene stabilnosti, kar kaže na to, 

da je potrebno revidirati razloge in metode v šolah in 

univerzah. Uspeh evropske družbe in njena prevlada 

v svetu kot gospodarske sile je temeljila na tekmovalnosti, 

potrošništvu, znanosti in etiki dela. Toda vse to 

sta ogrozili Kitajska in Indija s cenejšimi proizvodi, večjo 

domačo potrošnjo in etiko dela, ki je primerljiva z 

Evropo druge polovice devetnajstega stoletja. Vendar je 

evropska družba s svojo ogromno raznolikostjo in mnogoterimi 

kulturnimi impulzi tista, ki je najverjetneje 

zmožna sprostiti individualno kulturno ustvarjalnost, 

ki bo zmožna reševati probleme, s katerimi se sooča 

enaindvajseto stoletje. Pod pogojem, da smo zmožni 

revidirati naše izobraževalne prioritete, skladno z našimi 

vizijami o boljši prihodnosti. Da bi mogli to storiti, 

mora izobraževanje temeljiti na: 

• Občutku pomena. To pomeni, da morajo mlajši 

učenci čutiti, starejši učenci pa vedeti, zakaj in v 

kaj so vključeni ter kako bo to prispevalo k njihovemu 

osebnemu napredku in družbi na splošno. 

Če učitelji ne morejo odgovoriti na ta vprašanja, 

gotovo svojega predmeta niso zmožni poučevati 

navdušujoče in prepričljivo. Vprašanje je: zakaj 

nekateri ljudje doživljajo svoje delo, tudi delo na 

zemlji, s strastjo in predanostjo. Zato, ker sami 

najdejo smisel v nalogi, ki jo imajo. Raziskave so 

pokazale, da taki ljudje v življenju lažje obvladujejo 

kompleksne zadeve in situacije, ki jim pomenijo 

izziv. V prihodnje bodo državljani prisiljeni, da se 

z lastno voljo podajo na iskanje pomena. Ta ne 

temelji na prestižu, denarju ali vplivu, temveč na 

bolj neotipljivih nagradah. 

• Občutek avtentičnosti. Martin Heidegger (1889 

– 1976) v svojem znamenitem delu 'Sein und Zeit' 

(1927) govori o 'resničnosti' in 'neresničnosti' ali 

kot bi temu lahko rekli 'avtentičnosti' in 'neavtentičnosti'. 

Avtentičnost je nasprotje oponašanja ali 

kopiranja. Beseda prihaja iz grške besede 'authentikos', 

kar pomeni 'izviren' ali 'naredi sam' in kot 

taka odseva osebno vpletenost. Beseda je povezana 

z 'avtor' ('tisti, ki ustvarja'). Charles Taylor 

(1931-) v svojem delu The Ethics of Authenticity 

opisuje izzive današnjega časa. Opisuje, kako se 

je avtentičnost prvič pojavila v zadnjih letih osemnajstega 

in na začetku devetnajstega stoletja. Jean-Jacques 

Rousseau (1712 – 1778) in Johann 

Gottfried Herder (1744 – 1803) sta se prva posvetila 

temu vprašanju. Rousseau je pisal o 'samo- 

-določeni svobodi'. Herder je šel še korak naprej. 

Izjavil je, da je posameznik najprej svoboden, ko 

se odloči glede tega, na kakšen način bo on človek. 

'Izrazim se lahko preko tega, kdor sem.' 

Evropska družba s svojo ogromno raznolikostjo 

in mnogoterimi kulturnimi impulzi je tista, ki 

je najverjetneje zmožna sprostiti individualno 

kulturno ustvarjalnost, ki bo zmožna reševati 

probleme, s katerimi se sooča enaindvajseto 

stoletje. 

• Odkrivanje osebnih potencialov. Potencial se 

pokaže predvsem preko poosebljenega umetniškega 

izražanja. Učenec, ki je zmožen uporabiti 

ustvarjalnost kot čustveno sprostitev bo dosegel 

svobodo in elastičnost, ki sta potrebni da pokaže 

svoj notranji jaz. Otrok, ki je razvil svobodo 

in elastičnost v različnih oblikah izražanja, preko 

besede, podobe in dejanja, se ne bo zmožen le 

brez težav soočati z novimi situacijami, ampak bo 

zmožen tudi uveljaviti bodoče možnosti. Mlad človek, 

ki se čuti onemogočenega, razvije prepreke 

in se zato čuti omejenega in stisnjenega. Oviran 

in omejen učenec, vajen imitiranja, bo namesto 

da bi izrazil svojo ustvarjalnost, pripravljen slediti 

vzorcem. 

Občutek, da nismo povsem izrazili svoj potencial lahko 

preganja tudi tiste najbolj izpolnjene med nami. Občutek, 

da obstaja prepad med tistim, dar mislimo, da 

smo zmožni in tistim, kar se v našem življenju v resnici 

dogaja, in da z več vložka lahko dosežemo več, je danes 

značilen za mnoge. Na splošno se strinjamo, da ne 

moremo videti prihodnosti. Toda ko pridemo do potenciala, 

se zdi, da verjamemo v zmožnost jasnovidca. Zdi 

se, da vedno več mladih ve, kakšen je njihov potencial, 

mnogi pa mislijo, da ga lahko vidijo v drugih. Kadar 

opazujemo mladega nogometaša ali čelista, ga lahko 

takoj prepoznamo. Težko pa je to pri povprečnem učencu, 

ker pogojev, ki bi dovolili potencialu, da se prikaže 

na površju, v glavnem ni. 

Delorsova komisija, zadolžena za poročilo UNESCA 

'Notranji zaklad' (1996), si je zadala nalogo, da opiše 

bistvene komponente učenja, ki so posamezniku in 

družbi potrebne, da v današnjem času uspe. Poročilo 

se osredotoča na človekov razvoj. Izjavlja, da 'bi si 


moral obsežen pogled na učenje prizadevati, da vsakemu 

posamezniku omogoči, da odkrije in obogati svoj 

ustvarjalni potencial, da vsakdo odkrije zaklad znotraj 

sebe ... .da bi dosegel specifične cilje ... ki poudarjajo 

razvoj cele osebnosti.' 

Ti trije bistveni elementi, ki so na področju pozitivne 

psihologije široko prepoznani, temeljijo na naslednjih 

pomembnih predpostavkah: 

• Notranja narava vsake osebe je enkratna. To pogosto 

imenujejo 'človekova sposobnost', 'daimon', 

'genius' ali 'jaz', kar nakazuje na jasen posameznikov 

značaj in njegove trajne lastnosti. 

• Izobraževanje služi razvijanju le-teh in ne temu, 

da jih kakorkoli zatira. 

• Ta prirojena sposobnost ves čas ostaja, četudi prikrita, 

in si ves čas prizadeva, da bi se uresničila. 

• Če so dani pravi pogoji, bo to vodilo v naravno 

prožno in ustvarjalno pobudo. 

Ko se ljudje soočajo z običajnimi, vsakdanjimi razočaranji 

in ovirami, imajo na voljo veliko izbiro terapij. 

Zdaj živimo v stoletju terapij, v katerem ljudje vse bolj 

sprejemajo ranljivost. Soočeni so z bogato izbiro terapevtskih 

rešitev v na videz normalnih razmerah. Začnejo 

s psihološko samoevalvacijo, v želji, da odkrijejo 

morebitne primanjkljaje in negativne strani lastne 

osebnosti in življenjskega sloga. Obstaja zelo močno 

nagnjenje k terapevtskim posegom v vse zgodnejši starosti. 

Nič nenavadnega ni, da pri otrocih že v vrtcu odkrijejo 

socialne, čustvene ali učne težave. Posledično 

se ti otroci prezgodaj zavedo lastnih neuspehov in stiske 

staršev. Preko medijev je bila javnost obveščena o 

povečanem številu sindromov. Vedno več ljudi se tudi 

počuti bolj ranljive kot stabilne. 

Nadaljnji fenomen je, da – kot je napovedal H.G.Wells 

– je kolektivna, celo nacionalna in globalna travma postala 

del človekovega vsakdana. V medijih so stalno 

prisotni pesimistični naslovi o učinkih ptičje gripe in 

grožnji katastrof. Psihološka terapija je seveda primerna, 

toda vedno bo ostalo vprašanje, pri katerih letih in 

katere razmere štejejo kot začasne. V času gospodarskih 

ukrepov v večini evropskih držav se seveda na področju 

teh vrst zdravljenja izvajajo varčevalni ukrepi. 

Nadomestilo vsem tem terapijam je preventivna metoda, 

ki otroku ali mladostniku daje zmožnost, da se 

s problemom sooči in ga premaga. Posledice takšnega 

pristopa so spremembe metod poučevanja in učenja, 

temelječe na resnični motivaciji, ki upošteva potrebe 

učenca v različnih obdobjih njegovega razvoja. V nižjih 

razredih bodo to predvsem skupne potrebe. V adolescenci 

bodo poleg teh tudi osebne potrebe, ki se pri 

oblikovanju enkratne osebnosti pojavijo. Osnova prožne 

in ustvarjalne metode je priznanje, da imajo vsa 

človeška bitja tri osnovne potrebe, ki so prirojene vsakomur 

in ki skupaj dosežejo povezavo med posameznikom 

in svetom tako impresivno kot ekspresivno. 

Ko sprejemajo impulze, jih oblikujejo in jih ponovno 

dajejo: 

• Aktivno opazovanje. Osnovna človekova potreba, 

da bi znal zaznavati čutne vtise 

• Aktivno razsojanje. Potrebno je vaditi oseben odziv 

na vrednote in evalvacijo teh vtisov. Gojiti je 

treba tri oblike sodbe: kognitivno, estetsko in moralno, 

ki se nanašajo na sile mišljenja, čutenja in 

hotenja. 

• Aktivno izražanje. Posameznikova potreba po komuniciranju 

z drugimi. 

Poučevanje kot umetnost 

Koncept umetnosti poučevanja, kakršnega je zagovarjal 

znan ameriški psiholog William James, se je v 

mnogih pogledih izgubil. Rekel je 'psihologija je znanost, 

izobraževanje je umetnost.' Umetnost je poskus, 

da z zavestnimi silami izboljšamo že obstoječo obliko 

človekovega vedènja. Zdi se, da verjamemo, da so branje, 

pisanje in matematika edine umetnosti, ki se jih 

je potrebno naučiti, da bi nekdo lahko postal inženir, 

glasbenik ali zdravnik. Res je, vsak izurjen delavec 

mora imeti precejšnje znanje, da lahko opravlja te poklice. 

Toda vprašanje je, kdo je dober zdravnik, spreten 

inženir in prijazen mesar. Vprašanje kvalifikacije (tj. 

oseba je opravila določene izpite) nasproti sposobnosti. 

Sposobnost lahko vidimo kot nekaj, kar vključuje pet 

elementov: 

• Spretnosti. Spretnosti so poglavitne za resničen 

razvoj. Prirojena narava spretnosti je v nasprotju 

z dosežkom, ki predstavlja pridobljeno znanje in 

veščino. Spretna oseba je sposobna. Kar naredi, 

je dobro. 

• Znanje 

• Razumevanje 

• Odnos 

• Sposobnost / veščine 

Čudovito je, da se mnogi otroci danes rodijo v svet 

priložnosti. Mladi so se zdaj bolj kot kdaj koli prej prisiljeni 

odločati in izbrati. Odraščanje v izobraženega 

državljana pomeni danes, da transformiraš možnost v 

obveznost. 

Umetniki življenja 

V preteklosti se je vedelo, kaj naj bi nekdo postal, glede 

na specifično mesto v družbi, v katero se je rodil. To 

danes ne velja več. Danes je čudovito to, da se mnogi 

otroci rodijo v svet priložnosti. Mladi so se zdaj bolj kot 

kdaj koli prej prisiljeni odločati in izbrati. Odraščanje 

v izobraženega državljana pomeni danes, da transformiraš 

možnost v obveznost. Razmer v prihodnosti ni 

mogoče napovedati, toda še vedno lahko upamo tako, 

da se odločimo verjeti ter na nek način biti aktivni pri 


ustvarjanju boljšega sveta. Mnogi mladi so negotovi 

glede prihodnosti. Ničesar ni mogoče z gotovostjo napovedati, 

bodisi glede možnosti zaposlitve ali znakov 

nadaljnjega napredka v družbi. Vendar jih je mogoče 

vzgojiti tako, da postanejo predani mladi ljudje z upanjem 

v razburljivo prihodnost. Izobraževanje je tisto, ki 

jim lahko pomaga gnesti njihove potenciale. 

Tako smo torej v današnji družbi vsi umetniki, vede 

ali nevede, hote ali nehote, če nam je to všeč ali ne. 

Smo umetniki življenja, ker se od vseh nas pričakuje, 

da damo svojemu življenju smisel tako, da uporabimo 

svoje spretnosti. Uporabljam izraz umetnik, kajti biti 

umetnik pomeni, da imaš zmožnost dati obliko tistemu, 

kar bi sicer bilo brezoblično; da vsiliš red v nekaj, 

kar bi sicer bilo kaotično, naključno in slučajno. Ob 

vse večjem pomanjkanju tradicionalnih vrednot v moderni 

družbi, kot so vera, domača in javna praznovanja, 

bo pri oblikovanju bodoče družbe aktivnost 'umetnika 

življenja' vse bolj pomembna. 

Ugodje 

25. novembra 2010 je britanski ministrski predsednik 

David Cameron oznanil zaobljubo vlade, da bo 

merila srečo. Uradu za statistiko je predlagal, da začne 

meriti indeks ugodja. Kot trdijo viri, je Cameron izjavil, 

da naj bi bil cilj tega, da 'ustvarijo družbo, ki bo dobro 

živela'. To je vključevalo dva elementa: da bi se ljudje 

bolje počutil in da jim pomagajo ustvariti boljše življenje. 

Cameron je s svojo izjavo, 'da je uspeh v državi 

dosti pomembnejši kot gospodarska rast', dokazoval, 

da bo, če načrt uspe, izboljšal izobraževanje, zdravstvo 

in lokalno skupnost. Upal je tudi, da bodo takšni ukrepi 

sprožili nacionalno razpravo o tem, kako bi lahko 

skupaj gradili boljšo družbo. Rečeno je bilo, da bo raziskava 

'dosegla prevrednotenje tistega, kar je pomembno'. 

Britanski politiki upajo, da bo sčasoma to vodilo v 

nov način razmišljanja v vladni politiki 'ne le pri koncu, 

ampak pri vsem, zaradi česar je vredno živeti'. Od aprila 

2011 je statistični urad začel meriti napredek VB 

ne le s prikazom gospodarske rasti ampak tudi s tem, 

kako se je izboljšalo življenje, ne samo v standardu, 

ampak tudi v kakovosti življenja. 

Te poteze se ne dogajajo le v Veliki Britaniji. Tudi Sarkozyjeva 

komisija, zbor nekaterih vodilnih svetovnih 

ekonomistov, je pozvala k večjem vrednotenju zadovoljstva 

kot prihodkov. Ekonomijo sreče je najprej sprožil 

Richard Easterlin leta 1974, ko je postavil vprašanje 

glede tega, ali ekonomska rast izboljša naš občutek 

dobrobiti ali ne. Od tedaj so nekateri znani ekonomisti 

sprožili trditev, da sta gospodarska rast in stabilnost 

povezani z občutkom ugodja, ki pa potem sproži 

optimizem. 

Toda ali bomo zadovoljni z rezultati raziskave? Morda 

bi bilo primerno, da govorimo o prenovljenih metodah 

v izobraževanju, da bi bilo povečanje ugodja bolj 

verjetno. 

Pogosto slišimo starejšo generacijo govoriti, da je bilo 

prej vse veliko lažje. Do določene mere lahko rečemo 

da to drži, toda ali ni tako, da se je tisto, kar je bilo 

prej lažje, ali kar je bilo prej težje, zdaj spremenilo? 

Transparentnost ali njeno pomanjkanje igra pomembno 

vlogo pri težavah, ki jih mnogi ljudje najdejo v zvezi 

z resničnim svetom. Tako imenovana postmoderna 

družba temelji na napetosti med socializacijo in individualizacijo. 

Učijo nas, da se v splošno dobro integriramo 

v sistem družbenih zakonov, hkrati pa želimo 

vedeti, kdo smo in kdo lahko postanemo. To je težka 

kombinacija. Izziv izobraževanja danes je, da je vsakemu 

učencu dana priložnost, da odkrije svojo identiteto 

in najde mesto zanjo v obstoječem družbenem redu. 

Potem delo ni več služba, ampak poklic. Bolj zapletena, 

kot ta razdrobljena družba postaja, večja je možnost 

za življenje na robu ali izven družbe. Na ta način se 

poveča možnost, da človek postane neuspešen; in ta 

razpoka je tista, ki jo prenovljen šolski sistem lahko 

poskuša zaceliti. 

Kot evropski državljani si moramo zapomniti naslednje. 

Posebnost Evrope je v njeni pluralnosti, prihodnost 

je raznolikost v enotnosti. Raznolikost jezikov 

in mozaik kultur na relativno majhnem geografskem 

področju je nekaj posebnega na svetu. Evropska skupnost 

ima triindvajset uradnih jezikov. Genius Evrope 

je v tem, kar je angleški umetni William Blake imenoval 

'svetost neznatnih delčkov'. 

Najbolj dragoceno bogastvo Evrope je ta jezikovna, 

kulturna in socialna raznolikost. Zato je verjetno njena 

posebna prednost v globalnem svetu ta, da smo se morali 

naučiti umetnost bivanja z drugimi. Naloga Evrope 

je morda, da prenaša umetnost učenja vsakogar in 

hkrati upošteva naše posebnosti. 

Tekst je prevod predavanja, ki ga je avtor v marcu leta 

2011 v evropskem parlamentu predstavil skupini za kakovostno 

otroštvo, ki jo je gostila MEO Evelyn Regner. 

Tekst je zapis predavanja, ki ga je pregledal in odobril 

avtor. 

Vprašanja in odgovori 

V diskusiji po predavanju so predavatelja vprašali, 

katere reforme bi priporočal kot bodočo pot v izobraževanje 

bodočih generacij. Njegov odgovor lahko povzamemo 

takole: 

Nekaj nam mora biti jasno. Dosti lažje je spreminjati 

šolsko politiko kot delovanje šol. Šole so zelo stabilne 

institucije in kot take niso odprte za radikalne spremembe. 

Zakaj? Imamo jasno predstavo, kaj se dela v 

razredu, vemo kako učitelji delujejo. Te predstave se 

oblikujejo v zgodnji mladosti. Učenje je edini poklic, 

pri katerem se vpogled v to, kaj se tu dogaja, začne 

oblikovati v rani mladosti, od šestega ali sedmega leta. 

Kot učenci se majhni otroci lahko naučijo, kaj strokovnjak 

naredi pri svojem poklicu. Otroci resnično več 

časa preživijo ob učiteljih kot ob starših. Ne smemo 


podcenjevati učinek tega na učiteljski poklic. Mnogi 

mladi se odločijo za poklic učitelja zaradi predstave, 

ki so jo dobili v zgodnjem otroštvu v šoli. Te predstave 

niso zavestno ponotranjene, ampak pridejo na površje 

Izziv izobraževanja danes je, da je vsakemu 

učencu dana priložnost odkriti svojo identiteto 

in najti mesto zanjo v obstoječem družbenem 

redu. Potem delo ni več služba, ampak poklic. 

kasneje ter postanejo poglavitne pri njihovi predstavi 

šolanja. Vlogo učitelja vidijo kot možnost, da uvedejo 

zelo potrebne spremembe v družbi. Tudi mladi študentje 

si lahko izberejo učiteljski poklic na osnovi slabih 

izkušenj, frustracij in neizpolnjenega upanja iz svojih 

šolskih dni. Upajo, da bodo te napake popravili, vendar 

morajo dobiti nove ideje. 

Zato moramo pri oblikovanju novih idej za bodočnost 

najprej začeti delati na skupku človeških vrednot potrebnih 

za oblikovanje zdrave družbe ter prežeti izobraževanje 

učiteljev ne le s filozofijo izobraževanja ampak 

tudi z globokim raziskovanjem metod in načina dela v 

razredu. Če bomo to delali, bomo zaprli razpoke med 

teorijo in prakso, kar je dokazana težava, ki jo je osvetlila 

evropska evalvacija izobraževanja učiteljev. 

Učitelj potrebuje določene spretnosti, ki morajo biti 

urejene, da lahko vzdržuje v razredu določeno stopnjo 

doslednosti. Nič ne moremo narediti, če je v razredu 

nered. Poleg tega pa morajo imeti nekaj za poučevanje. 

Učitelj mora imeti spored. K temu spada tudi obvladovanje 

vsebine učne ure in metod, ki jih mora uporabiti, 

da pretvori poučevanje v učenje. Ta spored daje učitelju 

občutek varnosti. Vsi učitelji bi radi bili priljubljeni, 

toda to je zelo težko, če ne že nemogoče, ko človek 

stalno tava po divjini brez poti. Učitelj/ica, ki čuti, da 

tava po neznanem okolju, bo izgubila občutek varnosti. 

Zato se večina učiteljev pasivno upira vsaki reformi ali 

klicu po spremembah. 

Nekateri dokazujejo, da pri izobraževanju mladih ponovni 

razmislek ni potreben. Potrebno je postaviti nove 

norme. Stvari kot so razvoj mišljenja, plemenitenje domišljije, 

kultiviranje rahločutnosti in vzgajanje pravih 

sil volje so poglavitne pri razvoju otroka moderne dobe. 

Šole bodo morale sprejeti nove strategije, ki upoštevajo 

človeške vrednote. Norme odsevajo vrednote. Šole 

morajo biti preoblikovane iz ustanov, katerih poučevanje 

je osnovano zgolj na akademskih dosežkih, kjer od 

učencev pričakujejo, da prenašajo tisto, kar je že znano. 

Reforme šolstva do sedaj o tem niso niti govorile. 

Nasprotno, v zadnjem desetletju, to filozofijo so vsilili v 

zadnjem desetletju. Po mojem mnenju noben politik ne 

more vpeljati reforme, če človeške vrednote in ideje za 

prihodnost niso upoštevane. Politiki morajo spoznati, 

da človeških vrednot ni mogoče vsiliti, potrebno jih je 

previdno vzgojiti. 


Educating The Art of Life 

Resilience and Creativity in Contemporary Education Part 2 

Another important change in this period concerns how we see our work, whether it be in schools or 

employment. The question of motivation is a quintessential element of our theme. Work involves changing 

the world. Since the advent of modernity the way we have seen. Work has been mirrored in two value 

systems – the Protestant and the Bohemian work ethics. 

The first is founded on the idea of hard work as an 

essential duty. Our mission on earth is to serve others. 

This is done by making ourselves productive so that we 

feel we are worthy human beings. The German sociologist 

Max Weber considered this type of work ethic to be 

at the very centre of capitalism.v The Bohemian ethic, 

on the other hand, is more hedonistic. Its value is to be 

found in pleasure and happiness. It is based on experiencing 

and appreciating what life has to offer. It has 

12 Waldorfske novice zima 2013 

12 

its own form of aesthetic discipline giving a more individualistic 

rather than conformist view of work and life 

in general. 

The famous American sociologist Richard Sennett has 

claimed we are approaching the ‘end of work.’ He believes 

a combination of advanced technology and globalization 

is bringing an end to meaningful work for 

most people which ultimately will lead to the corrosion 

of character and breakdown of society.


Roza Botn 

Godi Keller 

Ena od skrivnosti življenja je, da mladi vedno 

mislijo, kako vse vedo. Ta pojav z leti izgine, 

podobno kot pri knjigi, kjer beli listi sčasoma 

porumenijo in zbledijo. To, da mlad človek vse ve, izvira iz 

dejstva, da ne ve prav dosti. Temu rečejo idealizem, kar je 

dobra stvar. In ko zbledi, lahko dobi patino, ki jo pridobi le 

s časom. Toda poslušajte! 

Na Norveškem imamo za mlade za čas med njihovo 

osnovno šolo in neznanim, ki je pred njimi, internate. 

Imenujejo jih javne univerze. Kako lepa zamisel! 

V šoli, kjer se moja zgodba dogaja, so bili pred davnimi 

časi stari učitelji, ki so verjetno bili tam že celo večnost. 

Kakšne načrte so imeli za šolo? To nekako ni bilo čisto 

jasno novemu, sveže izurjenemu učitelju; vsekakor so 

bili drugačni od njegovih. Bil je ambiciozen in v zavesti je 

imel mnogo stvari, posebno glede globalnih, družbenih in 

eksistencialnih problemov; toda tudi glede nepravičnosti, 

okoljskega onesnaževanja in mnogih drugih vrst ugank. 

In seveda je prišlo do pogovorov! S svojim nalezljivim navdušenjem 

je prebudil kolegij. Ven z milo zvenečimi otroškimi 

pesmimi, uvedli bomo pesmi, kot je Where have 

all the flowers gone? Sestanki so postali bolj pomembni 

kot večeri z učenci in nekdaj spoštovano pridiganje se je 

moralo umakniti omizjem z demokratičnimi razpravami, 

na katerih so bili vsi učitelji in dijaki enakopravni in so 

oblikovali resolucije. Na primer tisto, o vojni v Vietnamu, 

ki pa, se bojim, nikoli ni zapustila šolske avle. 

Zdelo se je, da je bil celoten kolegij, odkrito ali pa le 

na videz, očaran nad navdušenjem mladega človeka. Z 

eno izjemo: gospo Botn, ki se je bližala šestdesetemu rojstnemu 

dnevu in ki je poučevala ročna dela. Nič ni rekla, 

vendar je sovražila sestanke. Sovražila je to obvezo, da 

mora vsakdo imeti svoje mnenje glede fluorida ali pravic 

žensk. Tudi mladi mož sicer ni rekel nič, se mu je pa 

zdela neumna. In vse neizrečeno, posebno sovraštvo ali 

zavračanje ima, če ostane neizrečeno, še večji učinek, če 

še tako vztrajno želimo verjeti, da je ravno obratno. 

V tišini svojega uma je mladi mož zbiral svoje razloge 

proti gospe Botn, kar pa ni bilo težko. Njena izobrazba, 

ki jo je končala pred dolgimi leti, 

je vsebovala le šestmesečni tečaj 

ročnih del in šivanja. Potem je 

začela zbirati svoj učni material, 

veliko in impresivno (bodite 

pozorni na sarkazem!) zbirko 

vzorcev pletenja, ki jih je našla v 

revijah za ženske. Njeno poučevanje je bilo razdeljevanje 

vzorcev med dijakinje, ki jim je pomagala ustvarjati šale 

in kape po lastnih željah. 

No, to je pa tudi vse, kar zmore gospa Botn, si je mislil 

mladi mož. In kako dosti bolj pameten je bil on, ki se 

je lahko pogovarjal z dijaki o problemih, o katerih niso 

nikoli prej razmišljali. Še več, čutil je, da so ga zaradi 

te vrline občudovali. Seveda, bili so tudi tisti, ki se niso 

vključevali v pogovore. Posebno tiha dekleta, ki so sedela 

zadaj z glavami sklonjenimi nad svoje pletenje. Potreboval 

je dve leti, da jih je sploh opazil. Potem jih je poskušal 

vključiti, jih doseči, toda dlje od Kako si? in Dobro, hvala! 

nikoli ni prišel. 

V resnici ga pravzaprav sploh niso potrebovale. Nekega 

dne je razumel, zakaj. Te dijakinje so imele svojo učiteljico, 

na katero so se obrnile – gospo Botn. Sledile so 

njej, tej neuspešni učiteljici, ki je niso zanimala svetovna 

vprašanja. 

In zdaj je opazil, da so v svojem prostem času mnogokrat 

v krogu sedele okoli te stare učiteljice, vsaka od njih 

popolnoma zatopljena v svoje ročno delo. Vsake toliko je 

katera povedala nekaj stavkov. Oh, kaj bi dal ta mladi 

mož, da bi vedel, o čem so govorile. Kaj so zaupale tej 

ženski, česar nikoli ne bi zaupale njemu, ki je bil mlad 

in 'kul'? 

Nikoli ne bo vedel! Kajti molčečnost je nekaj drugega 

kot razpravljanje. In ponižno je dojel, da je bila za mnoge 

dijakinje ona veliko boljša učiteljica, kot bo on sam kdajkoli 

postal. 

Takrat je odkril, da ima gospa Botn tudi ime. Ime ji je 

bilo Roza! Zdaj ta Roza ne živi več. Mladi mož se ji nikoli 

ni uspel opravičiti zaradi svoje domišljavosti. Toda nekaj 

se je naučil. Kadar koli se začne jeziti nad kolegom ali 

sosedom, se je zdaj sposoben zadržati in pomisliti: Kaj 

sem spregledal? 

Torej je bila celo ta Roza sposobna nekaj naučiti. Najprej 

mene in nato morda še koga drugega? 


Roza Botn 

One of life’s mysteries is that when one is young he or she knows everything. This phenomenon 

disappears with time, similar to when white and wise pages of books become yellow and fade 

with time. The fact that a young person knows everything stems from the fact that he or she 

doesn’t know much of anything. They call it idealism, and that‘s a good thing. And when it fades away, it 

can take on a patina that is only acquired by time. But listen! 

In Norway there are boarding schools for the young people for the period between their basic education 

and the unknown which is ahead of them. They call them public universities. Beautiful idea! 

Waldorfske novice, zima 2013 13 

13

U t r i n k i 

Gregor Bajt 

Šola v naravi 

Od Soče do Save 

Soča in Sava sta med večjimi in lepšimi slovenskimi 

rekami. Že ob misli, da bomo prehodili pot od 

izvira Soče do izvira Save, smo imeli mešane 

občutke. Nekateri smo bili navdušeni, drugi spet polni 

dvomov, da nam bo to dolgo in težko pot uspelo premagati. 

V pičlih dveh urah smo prepotovali pot od Solkana, 

kjer se Soča izliva v Italijo, do izvira Soče v Trenti. Reka 

teče po slovenski zemlji samo 96 km, nato še 38 km 

drsi po italijanski strani do Jadranskega morja. Čeprav 

kratka, je Soča znana po celem svetu pod vzdevkom 

smaragdna lepotica . Njeno lepoto je opeval slovenski 

pesnik Simon Gregorčič. Ob izviru smo videli njeno bistrost, 

smaragdni blesk in razigranost. Zrcalili smo 

se v njeni gladini in se polni svežih vtisov odpravili do 

koče na Krnskih jezerih. Ob poti smo se ustavili pri 

Joštovi mami Urški, ki nas je pogostila s zelenjavno mineštro 

in slastnim burekom. Polni moči smo odpešačili 

naprej. Pot do koče na Krnskih jezerih je bila vijugasta 

in na videz brez konca. Prišli smo kot naročeni na 

enolončnico in palačinke. Ker nas je naslednjega dne 

čakal vzpon na Krn, smo se kmalu odpravili v posteljo. 

Pred spancem smo še zaigrali na flavte, ki smo jih vzeli 

s seboj, in prisluhnili g. Brajniku, ko nam je zapel slovensko 

operno pastoralno pesem. Ponoči je Miha zgrešil 

stranišče in z ročno svetilko vdrl v sobo g. Bajta, ki 

je presenečeno vzkliknil: »Miha, kaj je?« Miha je bil še 

bolj presenečen. Zagotovo jima ni bilo povsem jasno, 

kaj se dogaja. 

Na Krn nas je vodila strma pot. Pospremilo nas je 

sonce, ki je kukalo čez vrhove sosednjih Peskov in rezalo 

jutranje meglice ob naši poti. Po kamnih je udarjal 

naš strumni korak in odmeval, kot so nekoč odmevali 

koraki vojaških gojzarjev med prepadnimi stenami. 

Krn je bil kmalu naš. Pogled nam je segal v neznano 

nad morjem oblakov, ki so prekrivali slovenske doline. 

Sonce nas je grelo, kanje in krokarji so tu pa tam 

preleteli naše glave, prestregli naše misli in nas brez 

dovoljenja popeljali v sinje višave. Za kratek čas smo 

pozabili na prehojeno pot in utrujenost. Uro, preden 

smo prišli do koče na Komni, nas je zajela megla. Kmalu 

je postalo tako temno, da smo morali hoditi ob soju 

žepnih svetilk. Držali smo se skupaj, drug drugega 

bodrili in vztrajno kljubovali mrzlemu vetru, ki nas je 

pričakal na Bogatinskem sedlu. Po celodnevni hoji smo 

prispeli v kočo, kjer so nas čakali juha, kaneloni in 

zrezek. G. Bajt je vsakega pohvalil in mu čestital. Bil je 

ponosen na naš dosežek. 

Naslednje jutro je bilo mrzlo in megleno, a čakal nas 

je samo še spust do slapa Savice - izvira Save Bohinjke. 

Opazili smo, da je Sava enako lepa in bistra kot Soča, 

a bolj zelenkasto rumene barve. Pred odhodom smo se 

ustavili še na slastni pici. 

Osvojili smo pomemben cilj in sami sebi dokazali, da 

zmoremo več, kot smo mislili. Zaobjeli smo izvira dveh 

najpomembnejših slovenskih rek v treh kratkih dneh 

in ob tem, ožuljeni ali ne, utrujeni ali prepolni navdušenja, 

odprli pot v naših srcih za tisti občutek, ki pravi: 

»Jaz zmorem!« 


U t r i n k i 

Smrt med 

novoletnimi 

zaobljubami 

Simona Pajk 

Kje je že november!? Čas tega leta se izliva v 

zadnje decembrske dni. Razsvetljeno mesto 

in okrašeni domovi, pričakovanje praznikov, 

vse to je pregnalo novembrsko sivino. Misel na smrt – s 

katero smo se ukvarjali v novembru, so pregnale misli na 

nakupovanje, obdarovanje, umetnost ustvarjanja praznične 

topline doma. 

A smrt ni odšla. Čeprav je povsem neprimerna tema 

za decembrske pogovore, je še vedno tukaj in vedno 

bo. Prav je, če se večkrat spomnimo nanjo, in prav je, 

da jo imamo v mislih, ko snujemo novoletne zaobljube. 

Ko premišljujemo o smrti, se najbolj povežemo z življenjem! 

Pomislite, kakšne bi bile vaše zaobljube, če bi 

vedeli, da boste kmalu umrli? Kaj je tisto, kar bi zares 

radi naredili v življenju, preden odidete s tega sveta, 

katere so tiste stvari, ki nekaj štejejo, kaj bi želeli dati 

svojim otrokom? 

Imajo podarjeni i-pad, uspešna shujševalna kura, tečaj 

joge, več dela za boljšo plačo v tem kontekstu sploh 

še kakšen smisel ? 

Je dolg sprehod brez besed – namenjen samo lovljenju 

snežink ali zvezdnih utrinkov, izguba časa ali življenjsko 

darilo vašemu otroku in vam samim? 

Si drznete sami sebi podariti pogum za iskrenost, odkritost, 

poštenost, prijaznost – sleherni dan!? 

Darilo je lahko tudi to, da nekoga pospremimo v smrt. 

Ni nujno, da smo prostovoljci v hiši Hospic. Vsem nam 

kdaj kdo umre, nihče si tega ne želi – a zadeva je neizogibna. 

Imamo pa, vsaj včasih, moč izbire, ali bomo 

umirajočega prepustili bolniškemu osebju ali pa bomo 

ob njem. 

Tudi jaz sama si srečanja s smrtjo nisem načrtno izbrala. 

Bilo je eno od daril usode. Moja zasluga je le v 

tem, da sem ga upala sprejeti – in razviti darilni papir. 

Seveda, niti 'papir' ni bil tako bleščeč, da bi ravno vabil 

... , a sem ga razvila: 

Naneslo je, da smo (pred davnimi časi) doma skrbeli 

za deda, ki je bil že zelo star. Bilo je poletje in ostali 

člani družine so se odločili, da gredo na morje. Zame 

je usoda odločila, da ostanem doma in čuvam deda. 

Ded pa se je odločil, ravno v tem času, hudo zboleti in 

umreti. Če rečem pred davnimi časi – to pomeni, da 

še nismo imeli mobilnih telefonov, da se nismo klicali 

vsako uro: 'Kako si?' In tako to pomeni, da takrat nisem 

mogla poklicati mame in ji reči, naj pride domov, 

ker se jaz bojim, da bo ded umrl, in ker mi je težko – in 

sploh – ker sem povabljena na toliko zabav in imam 

ravno novega fanta. 

Danes bi najbrž govorili o travmatični izkušnji mladega 

dekleta, ki so jo brezvestni starši prepustili taki 

situaciji. Takrat o tem pač ni nihče govoril in zame se 

je izkušnja izkazala kot eno najlepših daril, kar sem jih 

dobila v življenju. 

Ker je ded imel visoko temperaturo, sem poklicala 

zdravnico, ki je rekla, da moram biti pripravljena na 

vse. Naš dragi Jaka je ležal v postelji in me lahko poklical 

s pravim imenom ali pa sem bila v njegovih očeh 

Milka (pokojna babica) ali pa njegova sestra ali moja 

mama pa spet Simoni – kot me je vedno klical. Stregla 

sem mu, mu menjala plenice, ga poslušala, sedela ob 

njem in držala za roko in se skupaj z njim poslavljala 

od vseh in vsega. Vmes sem malo mislila tudi na to, da 

bi bilo fino biti kje drugje ... 

Nisem bila nobena svetnica. Ni mi bilo lahko in o izkušnji 

nisem razmišljala kot o darilu – da ne bo pomote! 

Nisem pa bila jezna na mamo, ker je ni bilo. Mogoče 

sem jo le zelo težko pričakovala. 

No, mama je vendarle prišla prej domov, in ko se je 

vrnila, se je ded, kot bi čakal le še njo, nasmehnil in 

umrl. Držala sem ga za roko, ko ga je življenje v trzljajih 

zapustilo. Vse sile niso šle z njim na oni svet. Mislim, 

da jih je veliko steklo vame. 

Dedova smrt je bila lepa. Umrl je z nasmehom na 

ustnicah in mene je ob tem še zadnjič obdaroval. Od 

takrat naprej ( čeprav je zavedanje o tem prišlo dosti 

kasneje) živim bolj polno in smelo. Rada imam življenje, 

ob tem pa me smrti ni strah. 

Če vsak dan vsaj približno dobro izpeljemo in če sproti 

poravnavamo račune – ni panike ! 

Nasvet za novoletno zaobljubo: vsak dan bom živel in 

dajal tako, kot da je to moj zadnji dan. 

In kakšno zvezo ima to z otroki? Če boste živeli tako, 

se bodo otroci ob vas počutili varne in močne. 

Srečno! 


U t r i n k i 

Manca Košir 

Napad svetlobe 

na Ljubljano 

Kako bi se lahko zahvalila moji ljubi waldorfski 

šoli, njenim učiteljem, učencem, staršem, 

prijateljem, le kako bi jim lahko rekla dovolj 

toplo HVALA, HVALA za verigo luči, ki se je zgodila na 

martinovo? Naj se širi dober glas v deveto vas, sem se 

odločila in napisala kolumno Napad svetlobe na Ljubljano 

za prestižni hrvaški portal, najboljši portal v regiji (www. 

autograf.hr). Tam je zapis v hrvaščini, tukaj pa je v 

slovenščini. V hvaležen spomin! 

Zgodilo se je tisoče src, zasvetilo je stotine luči. Na 

martinovo, ko so se zbrali učenci Waldorfske šole v 

Ljubljani z doma narejenimi svetilkami, njihovi starši, 

bratje in sestre, babice in dedki, in so sklenili verigo 

luči, ki se je vila izpred šole čez most nad reko do hiše 

hospica pod Golovcem. Okoli tisoč ljudi je tvorilo verigo 

luči in preneslo številne košare s srci, izdelanimi za akcijo 

SRCA ZA HIŠE HOSPICA po vsej Sloveniji. Mesec 

dni so izrezovali in barvali, pletli in kvačkali, izdelovali 

iz lesa in kamna, lepili in sestavljali so tisoče in tisoče 

src po vrtcih, šolah, domovih za ostarele, nosili so jih 

v hipermarkete Mercator v večjih slovenskih mestih in 

jih od tam prinesli v waldorfsko šolo, da so po štafeti 

ljudi z lučkami in pesmijo na ustih prišli v hišo umirajočih 

ljudi. Srca so izdelovale tudi zapornice v ženskem 

zaporu na Igu, ki sem jih prišla obiskati in sem se pogovarjala 

z njimi o minljivosti, spremljanju umirajočih. 

Bil je to nepozabno lep večer in bila je to prva velika 

humanitarna akcija kaznjenk, ki je zapor v mračnih 

prostorih starega gradu spremenila v svetle prostore. 

Čudež, sem bila hvaležna, ko sem sprejemala v naročje 

sto in sto src, izdelanih v tihih sobah zaporniškega 

gradu ... 

Ženske smo se objemale solznih oči, srečne, ker smo 

se zavedale, da smo ne glede na temne zgodbe vse ljudje, 

sposobni ustvariti svetlobo in z njo pokriti Ljubljano 

kot z angelsko prejo. 

In sem spet pomislila na eno najljubših zgodb, ki jo 

rada pripovedujem na številnih obiskih šol in knjižnic 

po vsej Slovenije. Takole gre zgodba z naslovom Dva 

volka: 

Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval 

svojemu vnuku o bitki, ki se dogaja znotraj nas. 

Rekel je: 'Vnuk moj, ta bitka stalno poteka med dvema 

'volkovoma' znotraj vseh nas. Eden je hudoben. Jezen 

je, nevoščljiv, ljubosumen, veliko obžaluje, pohlepen je 

in aroganten, samopomilujoč, zamerljiv, ima občutek 

manjvrednosti, laže, je lažno ponosen in je velik egoist. 

Drugi pa je dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, 

prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, 

resnicoljuben, sočuten in zaupa.' 

Vnuk je razmišljal o tem in vprašal dedka: 'Kateri 

volk pa zmaga?' Ded je preprosto odgovoril: 'Tisti, ki 

ga hraniš.' 


U t r i n k i 

S čim se hranimo, je torej ključnega pomena! A hrana 

ni le to, kar použijemo s krožnika, hranimo se tudi 

s tem, kar gledamo, poslušamo, beremo, z energijami 

ljudi, s katerimi se družimo ... Če se povežemo za nekaj 

dobrega in skupaj ustvarjamo svetlobo, ta zasije z veliko 

močjo. Akcija SRCA ZA HIŠE HOSPICA je želela ozavestiti 

čim več ljudi o tem, kaj je hospic. Pomagati pri 

detabuizaciji smrti, ki jo zahodna civilizacija odriva iz 

kroga družine na rob, v domove za stare in v bolnišnice. 

Ljudje se smrti bojijo, kar je rezultat norega potrošniškega 

časa vsiljene mladosti in lepote, staranje, kaj 

šele smrt, so v tem kontekstu nezaželeni, osovraženi. 

Ko sem se pogovarjala z otroki, starimi od šest do deset 

let, v osnovni šoli, so z menoj kramljali o smrti kot o 

nečem naravnem, brez strahu so mi povedali, kako je 

njihova babica umrla v prometni nesreči, stric naredil 

samomor in skočil iz sedmega nadstropja skozi okno, 

bratec umrl, ker je bil hudo bolan ... Pogovarjali smo se 

odprto in otroci so potem z veseljem izdelovali srčke za 

tiste, ki bodo kmalu umrli v hiši hospica, kamor pridejo 

taki, ki nimajo nikogar, da bi lahko srbel zanje noč 

in dan. Skupaj smo tudi sanjali v tej akciji o več hišah 

za dostojanstveno umiranje in lepo smrt. V Sloveniji 

imamo namreč samo eno, na Hrvaškem se odpira za 

Reko zdaj že druga v Dubrovniku, bravo, sosedje! A vi 

in mi bi jih potrebovali več, kajti vse več je ljudi, ki zanje 

v prezaposlenih družinah ne morejo skrbeti, v bolnišnicah 

pa se umira tako, da je ogroženo dostojanstvo 

tako umirajočih kot njihovih svojcev. 

A naj pripovedujem naprej o svetlobi, ki je napadla 

Ljubljano minuli teden v velikih količinah. Zgodilo se 

je, na kar sem profesorica novinarstva čakala trideset 

let. Namreč: izšla je knjiga štiridesetih portretov ljudi, 

ki kljub krizi živijo svobodno, ustvarjalno, pogumno in 

samosvoje. Novinarki Mimi Podkrižnik in Mateja Gruden 

sta portretirance povezali pod naslovom Na sončni 

strani Slovenije in meni zaupali moderiranje njunega 

večera. Bil je to praznik žlahtnega novinarstva, ki je 

preobrnil vladajočo paradigmo slaba novica je dobra 

novica v njeno nasprotje: najboljša novica je dobra novica. 

Novinarki niso zanimali škandali, afere, temveč 

življenje in delo ljudi, ki ne dovolijo, da bi jih okužilo 

tarnanje, češ, saj se nič ne da. Oni namreč hranijo dobrega 

volka v sebi, zato živijo radostno. V dvorani slovitega 

hotela Union je bil na večer predstavitve sončne 

Slovenije tako svetlo, da bi lahko ugasnili luči, pa bi 

se videli. Nepozaben večer, očarljiva svetlobna knjiga! 

Pa še ena knjiga se je zgodila, ki je svetlobo nad Ljubljano 

razlila. Popularnega raperja Roka Terkaja. Roka 

imam rada, odkar sem ga slišala izvajati duhovita, optimistična 

besedila. Ko je začel pisati za Delovo prilogo 

Ono kolumne, sem zavriskala: To! In ga nagovarjala, 

naj zbere najboljše v knjigo. Nisem bila edina, ki sem 

jo zahtevala. Dobili smo kolumne v knjigi in se jih nadvse 

razveselili. Naslov: Živ! Kajti, pravi Rok: 'Zato si se 

rodil, da bi bil živ!' Mar ni lepo, 'da živiš, se smejiš, 

bereš, se učiš in govoriš? Se zazreš skozi planet in vase 

in s tem postajaš boljši človek, kot si ga videl v zrcalu 

včeraj'? 

Marina Nuvak 

Božični semenj 

2013 

V 

tednu po semnju je vedno čas, da se v mislih 

ozremo nazaj na dogodek in ga poskusimo 

objektivno oceniti. To delo smo s predstavniki 

razredov že opravili. Večina nas je bila nad opravljenim 

delom zadovoljnih. Zagotovo pa je vsako stvar vedno 

mogoče narediti še bolje. Ampak čar našega semnja je 

ravno v tem, da ni do zadnje točke izpiljen in tako daje 

prostor vedno novim idejam, ki jih je med našimi starši še 

zelo veliko. 

Jaz osebno sem vsako leto znova vesela, ko vidim to 

veliko ekipo ljudi, ki iz leta v leto še narašča, kako složno 

se loti dela in vedno znova prekosi samo sebe. 


Ves oktober in november so se na šoli odvijale delavnice. 

Tam so naši starši in učitelji izdelovali izdelke iz 

naravnih materialov, na katerih so se potem na dan semnja 

lahko pasle široko odprte otroške oči. Skupina za 

okraševanje šole pa je cel november navdušeno snovala 

nove zamisli in šolo spreminjala v pravljični prostor. 

Tudi adventnih venčkov je bilo zelo veliko in lepih, 

pri prodaji pa so sodelovali tudi učenci. 

Razpoloženje med starši in učenci v prodajni in božični 

sobi je bilo zelo prijetno. 

Vilinski hišici, se je letos pridružil še palčkov rudnik, 

kjer se je videlo, da so se starši zelo vživeli v otroško 

dušo. Otroci so nestrpno čakali, da se podajo na iskanje 

zaklada. 

V prostorih nove šole so imeli svoje stojnice vrtci. V 

sosednjem prostoru pa so malčki lahko uživali v pravljični 

palčkovi deželici in na lutkovnih predstavah za 

najmlajše. 

18 


Delavnice so bile dobro obiskane. Otroci so na njih 

lahko v zatišju sejemskega vrveža ustvarjali lastne izdelke, 

ki so jih potem odnesli domov in jih bodo še dolgo 

spominjali na ta dan. 

To leto je bila čajnica v avli pri novem vhodu, čisto 

zraven labirinta, tako da so starši lahko otroke počakali 

kar ob kavici ali čaju. 

Tudi stojnice zunanjih prodajalcev so bile prava 

paša za oči. Med njimi smo tudi letos gostili naše prijatelje 

– biodinamične kmete (Demeter). Iz pekarne je 

čudovito dišalo, tokrat po ekološkem kruhu. 

Vrsta do vhoda v labirint se je vila po stopnišču do 

prvega nadstropja. 

In najpogostejši komentarji naših gostov? Semenj je 

čudovit, poln dobre volje in prisrčne energije! 


O E M a r i b o r 

Iča Marušič 

Božične pesmi 

razveseljujejo 

mariborske ulice 

Na letošnjem božičnem bazarju so starši 

predlagali, da bi zborček naše šole predstavil 

Mariborčanom svoj božični repertoar. Pobuda 

se je uresničila kar takoj. Učitelj glasbe Daniel se je s svojimi 

varovanci odpravil na mestne ulice v času, ko ima zbor 

svoje vaje. Na stičišču Gosposke ulice in Ul. 10. oktobra, so 

mladi pevci dobro uro navduševali mimoidoče s pesmijo 

božičnega časa. 

■ Tara Kuster, 9.r, za Hospic 

Slike in posnetki našega Igorja (ati Albreht) so enkraten 

dokument tega prvega nastopa, ki je imel prekrasen 

učinek. Otroci so premagali negotovost, naključni 

mimoidoči in tisti, ki so vedeli za dogodek (naši dragi 

starši), pa so bili s pogumom in vedno večjo ubranostjo 

nadvse zadovoljni. Čaka jih še nekaj nastopov na 

mestnih ulicah. Hvaležni smo, da so nas povabili v Vilinsko 

mesto. 

Otrokom, učitelju in staršem se zahvaljujemo za tako 

dobro predstavitev svojega dela. Predvsem pa jim želimo 

še veliko veselja do petja in dobro ubranih glasov. 

20 Waldorfske novice zima 2013 

20 

■ Mojka Končar, 9.r, za Hospic


Svetloba na 

Waldorfski šoli 

Maribor 

Barvita in čarobna! 

Anita Ivačič 

Na Waldorfski šoli v Mariboru je še pred 

adventnim časom zasijala svetloba v vsej svoji 

moči. Ljudje, prižgimo luč! Pomenljiva in za 

današnje čase globoko simbolična Ježkova misel, ki smo 

jo slišali na eni izmed delavnic, nas je nagovarjala že ves 

mesec november. 

Po prazniku svetilk, ki jih je izdelalo več kot sto otrok 

in z njimi poslalo v svet lepe misli, so waldorfci z vso 

skrbjo in ljubeznijo pripravili tradicionalni božični bazar. 

Letošnji obisk je bil zares izjemen. Prav takšno – 

izjemno sproščeno, igrivo, zabavno in prežeto z ljubeznijo 

– pa je bilo tudi vzdušje, ki smo ga doživeli na 

pisanih stojnicah in v učilnicah, ki so se v ta namen 

spremenile v čarobne sobe čudovitih barv in skrivnostnih 

vonjav. 

Bazar so odprli s koncertom učencev in učiteljev, nadaljevali 

z ustvarjalnimi delavnicami za male in velike, 

delavnicami gibanja, razvajalnicami za telo in dušo, 

predavanji, lutkovno predstavo, glasbenimi nastopi 

otrok in še z marsičim. Videti je bilo, da je en dan skoraj 

premalo za vse vtise in doživetja, ki so nam jih ponujali 

… 

S svojimi izdelki so se predstavili mojstri domače in 

umetnostne obrti. Pripravili so tudi srečelov. 

Kot vsako leto so tudi letos v kavarni in čajnici postregli 

z mamljivimi domačimi prazničnimi dobrotami. 

Pestro dogajanje je bilo kot navadno sklenjeno s skupnim 

petjem, ki je vse navzoče popeljalo v praznično vzdušje. 

Starši se veselimo, ko spremljamo otroke, ki z veseljem 

in navdušenjem hodijo v šolo, kjer so prazniki pomembni, 

saj z njimi izražamo optimizem in veselje do 

življenja, zato vidimo v taki vzgoji in izobraževanju prave 

vrednote, ki vodijo v bolj smiselno življenje. 

Močno luč pa so otroci z učiteljem glasbe, Danijelom 

Mariničem, prižgali tik pred božičem, ko so se pogumno 

predstavili z ubranim božičnim petjem ob spremljavi 

harmonike na mestnih ulicah Maribora, in to večkrat! 

Uspeh prvega petja je imel enkraten učinek. Otroci so 

želeli kljub mrazu še peti in tako so s svojo iskreno predanostjo 

ljubeznivo prenašali božična sporočila mimoidočim. 

Opazila jih je tudi RTV Slovenija in pripravila kratko 

reportažo o zanimivi in prikupni glasbeni skupinici. 

Same lepe misli in topla sporočila so nas spremljala 

zadnje čase; simbolična sporočila o vztrajnosti in potrpežljivosti 

klub mrazu, a tudi drzne misli o kolumbovskem 

pogumu, ki nas bo vodil v neznanem letu, ki se 

mu naglo približujemo. 



O E S a v i n j a 

Boštjan Štrajhar 

Samoevalvacija in 

skrb za kakovost 

poučevanja v 

waldorfskih šolah 

Waldorfsko poučevanje je umetnost, kar 

pomeni, da poučevanje potrebuje umetniško 

strukturo ter da je prežeto z umetnostjo. 

Vendar tako kot vsaka umetnost tudi poučevanje temelji 

na določenih veščinah, ki jih je treba nenehno razvijati. 

Ne moremo se zanašati zgolj na navdih. Če ima učitelj 

dobre ideje, teh pa ne zmore uresničiti v razredu, se mora 

vprašati, ali zmore ideje prenesti v vsakodnevno prakso ter 

koliko so ideje resnično dobre. Zgolj z dobrimi idejami pač 

učitelj ne more preživeti. Ideja predstavlja začetek nečesa 

novega na neotipljivi ravni, izvedba le te pa predstavlja 

resnično novost. 

Zagotovo ste že kje prebrali, da misel kroji in oblikuje 

naš svet, saj lahko v življenju naredimo in postanemo 

le tisto, kar si lahko predstavljamo. Pri tem vedno znova 

pozabljamo na lastne nezavedne vsebine, ki jih je v 

nepredstavljivi meri več kot tistih, ki se jih zavedamo. 

In tudi te misli so tiste, ki oblikujejo naš zunanji svet. V 

nezavednih vsebinah bistveno vlogo odigrajo naša čustva. 

Iz šolske prakse vemo, kar je bilo že mnogokrat 

dokazano, da pozitivne emocionalne strukture otrok 

vplivajo na intelektualne dosežke; pri tem pa ne smemo 

pozabiti, da je pozitivna vzgoja sestavljena iz optimalnih 

frustracij – le te pa so pozitivne, če jih otroci ne 

izkušajo prezgodaj oziroma prepozno. 

■ Veronika Sosič, 9.r, za Hospic 

Kako vedeti, da delamo nekaj prav? 

Prepričanje v lastno delo zagotovo pomaga pri vodenju 

otrok, vendar zgolj vera oziroma zaupanje v to, da 

delamo dobro, ni zadosti. Kot pravi arabski pregovor: 

»Zaupaj Alahu, vendar kamelo prej priveži na vrvico.« 

Dovoliti si moramo, da delujemo tudi po navdihu, a 

hkrati moramo imeti učni načrt, ki odstrani nepotreben 

kaos in zmanjša možnost izgube orientacije. Ko govorimo 

o učnem načrtu, ne govorimo o tem, da učenci 

v prvem razredu v vseh waldorfskih šolah po svetu na 

določen dan spoznajo določeno črko. Razvojno naravnani 

učni načrt nudi jasne okvire o tem, kaj in kdaj naj 

otroci spoznajo neko učno vsebino. Waldorfski kurikulum 

tako nudi osnovni kriterij za evalvacijo učiteljevega 

dela. 

Del vsebine povzeto po Martinu Rawsonu. 

22 


O E S a v i n j a 

Boštjan Štrajhar 

Božični semenj 

2013 

Starši imajo ključno vlogo pri izvedbi semnja. 

Vsako leto imamo več obiskovalcev. 

Vsako leto se na božični semenj začnemo pripravljati 

že septembra. 

Delavnice za starše nudijo odlično priložnost za druženje 

in spoznavanje novih staršev. 

Nasvidenje prihodnje leto! 


O E G o r e n j s k a 

Simona Pajk 

Utrinki s semnja 

v Radovljici 

Semenj v Radovljici je bil teden dni pozneje kot 

v Ljubljani. S pripravami nanj pa smo začeli že 

konec septembra. Tam nas je namreč manj, dela 

pa je ravno tako veliko! 

Vmes mi je bilo nekajkrat tako naporno, da sem si 

rekla: »Pa kaj nam je tega sploh treba?« 

Trimesečne priprave za en sam dan. Je to vredno? Se 

splača? 

Zdaj po semnju lahko zapišem: Ja , seveda se splača. 

In – ja , seveda je vredno! 

Pa ne govorim o finančnem dobičku – ta je bolj postranskega 

pomena. Govorim o dobičku druge vrste. V 

mislih imam otroško pričakovanje in veselje, ko rdeča 

lička in iskrice v očeh izstopajo iz palčkovega rudnika 

ali iz sobe pravljic. Povezave, ki se stkejo med tetami, 

učiteljicami in starši med pripravami. Prijazne besede, 

ki so izrečene na dan semnja. Veselo atmosfero v 

predavalnici, ko predava gospod Godi Keller, ki smo 

ga Gorenjci za semanji dan že tradicionalno posvojili. 

Račun, ki ga je »po waldorfsko« napisala ena od mam 

in v njem prikazala skupno opravljeno število prostovoljnih 

delovnih ur: 220 ali 27 delovnih dni – pa v te 

ure še niso vštete ure babic, ki so pazile na otroke, da 

so starši lahko pomagali pri pripravah, pa tudi kakšna 

nočna ura je še ostala zanemarjena. 

In ne nazadnje, zadovoljstvo večera, ko se končno 

lahko zlekneš na kavč in si rečeš: » Lepo je bilo!« In že 

začneš premišljevati, kaj bi lahko naslednje leto … 

Nasvidenje na semnju v Radovljici v letu 2014.

Waldorfske novice - Zima 2013

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?