Waldorfske novice - Zima 2013

wsljubljana

Letnik IX, številka 4
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

zima 2013, zaporedna št. 80

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk

Sodelavci:

David L. Brierley, Godi Keller, Manca Košir,

Gregor Bajt, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar,

Iča Marušič, Anita Ivačič

Fotografije:

Matjaž Škerjanec, arhiv WŠL,

arhiv OE Maribor, arhiv OE Savinja,

arhiv OE Gorenjska

Naslovnica:

Matjaž Škerjanec

Uvodnik 3

Vzgoja otroka 4

Pletenje je pomembnejše od naloge 4

Umetnost spreminjanja 6

Prožnost in kreativnost v izobraževanju 7

Roza Botn 13

Utrinki 14

Od Soče do Save 14

Smrt med novoletnimi zaobljubami 15

Napad svetlobe na Ljubljano 16

Božični semenj 2013 17

OE Maribor 20

Božične pesmi razveseljujejo Maribor 20

Svetloba na Waldorfski šoli Maribor 21

OE Savinja 22

Samoevalvacija in skrb za kakovost 22

Božični semenj 2013 23

OE Gorenjska 24

Utrinki s semnja v Radovljici 24

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

2 Waldorfske novice zima 2013


U v o d n i k

Iztok Kordiš

Vsake toliko se rodi človek, ki daleč presega čas v katerem živi in ki pusti svoj

pečat še mnogim generacijam. Tak je bil Nikola Tesla, tak je bil Rudolf Steiner

in tak je bil Nelson Mandela, človek, ki nas je pravkar zapustil. Veličina vseh teh

ljudi je, da so lahko, ne glede na zunanje okoliščine, popolnoma razvili in izrazili

svojo identiteto ter udejanjili misli in ideje za katere so navdušili tudi druge

ljudi, ki so znali ujeti in ceniti bogastvo njihovega razmišljanja in dejanj ter z

njihovo pomočjo hitreje stopiti po poti lastnega razvoja.

V iskanju lastne identitete smo lahko ozki, krivični do drugih, vidimo le svoj

prav. Iščemo in se identificiramo z raznimi ideologijami in izmi, takrat delamo

stvari toge, neživljenjske, kar je lahko še opravičljivo, če je to le prehodna faza in

ne traja predolgo. Ko identiteto zgradimo se moramo odpreti, takrat moramo pogledati

navzven in videti, ne le, da lahko v miru živimo tudi z drugače mislečimi

in drugače verujočimi, drugače delujočimi, ampak da nas prav to bogati. Seveda

moramo stalno paziti, da ohranimo lastno identiteto, nas pa to ne sme ovirati

pri ustvarjanju resničnega dialoga in ohranjanju zanimanja za druge. Misli in

ideje velikih ljudi so nam lahko le v oporo, da preko lastne in skupne aktivnosti,

ob spoštovanju različnosti, najdemo humanost in ustvarimo skupnost, kjer

se lahko srečujemo različni ljudje in se preko dejavnosti, pogovorov, konfliktov

kalimo in zorimo.

In kot je rekel Nelson Mandela: 'Samo ljudje, ki so udobno zleknjeni v naslonjaču,

so imuni na delanje napak. V akciji se jim je namreč nemogoče izogniti.'

Srečno 2014!

Prisrčno vabljeni

na ogled

Igre o treh kraljih

ki bo v ponedeljek, 6. 1. 2014, ob 18. uri,

v modri dvorani Waldorfske šole Ljubljana.

Brezplačne vstopnice dobite v tajništvu šole

v času uradnih ur in na recepciji v popoldanskem času.

Veseli bomo prostovoljnih prispevkov, s katerimi bomo

delno pokrili stroške postavitve igre.

Igra je darilo učiteljev in staršev

ob prazniku treh kraljev.

Režija ga. Sarah Kane

Waldorfske novice, zima 2013 3


V z g o j a o t r o k a

Mara Menachem

Pletenje je

pomembnejše od

domače naloge

Pred dvema letoma so na naslovnici Sunday

Businessa, priloge New York Timesa, objavili članek

o waldorfski šoli v Silicijevi dolini z naslovom

Šola v Silicijevi dolini, ki ne uporablja računalnikov. Že pred

izidom tega članka sem se odločila, da svojega starejšega

sina vpišem v waldorfsko šolo, toda priznati moram, da je ta

članek potrdil moj občutek glede waldorfske izobrazbe.

Ko sem si nekaj let pred tem ogledovala predšolske

ustanove, sem si ogledala tudi waldorfsko šolo. V tistem

času se mi je to okolje zdelo preveč odmaknjeno. Zaupala

sem svojemu občutku in svoje otroke vpisala v neko drugo,

alternativno predšolsko ustavnovo, ki se je osredotočala

na socializacijo, ne pa na akademsko znanje. Tako

otroci kot midva smo bili zadovoljni. Moji otroci so bili

majhni Huckleberry Finni in uživala sem z njimi, ko so

raziskovali svet , ne pa v njem tekmovali. Ko pa je prišel

čas za šolo, se je zdel vpis na 'alternativno šolo' nekoliko

preveč 'alternativen'.

V mojem otroštvu se tradicionalna zame šola zame ni

obnesla. Čutila sem, da me duši. Za svoje otroke sem hotele

nekaj drugega. Zanje sem si tudi v šoli predstavljala,

da bodo vzgojeni z neomejeno domišljijo in z dostopom do

neskončne ustvarjalnosti. Moj pogled se je vedno razlikoval

od večinskega. Moji intelektualni kolegi (čeprav mnogi

brez otrok), so me vedno kritizirali glede tega, kako

sem se v določenih situacijah odzvala. Sčasoma pa sem

se navadila zaupati svoji intuiciji. Čutila sem, da je tradicionalna

zasebna preveč sistemska, zato sem za svoje

otroke iskala drugo okolje.

Pred vpisom otrok v osnovno šolo sva se odločila, da jih

vpiševa (glede na ocene) na najboljšo javno šolo v našem

okolišu. In tako je najin najstarejši sin s petimi leti vstopil

v javno šolo.

Kar nekaj časa je bilo potrebno, da smo se navadili,

posebno jaz. Od mene so pričakovali, da veliko sodelujem

in sem tako usklajevala svojo delno zaposlitev pri

dobrodelni organizaciji z domačimi nalogami in dnevnim

pisanjem za javno šolo. Spomnim se, da mi je na misel

prihajalo: je to šola ali vladna birokracija?

Dve mami veteranki sta zaznali to mojo neizkušenost in

me vzeli pod svoje okrilje. Opozarjali sta me na vse potrebščine,

ki jih moramo imeti in na posebne projekte, za

katere se moramo pripraviti. Kajti v nasprotnem primeru

bo moj otrok, v tej visoko storilnostni šoli, edini ostal

brez buče za predvečer Vseh svetov – saj me razumete.

Sinova učiteljica, ki jo je moja naivnost prevzela, si je

prav tako prizadevala, da me preko duhovitih SMS-ov

spomni na nekatere stvari. Sčasoma smo se vsi privadili.

Dajala mi je tudi posebne zadolžitve v razredu, kot

je šiljenje svinčnikov in podobno. Zavedala se je mojih

sposobnosti.

Tudi učni načrt me ni prav prepričal. V mnogih primerih

nisem znala razbrati navodil za domačo nalogo v vrtcu.

Najprej sem za slabo izdelane naloge obtožila svojega

sina, da je len in ni dovolj zbran. Nikakor nisem priznala

sebi in njegovi učiteljici, da ne morem doumeti naloge,

ki jo je dala petletnikom. Na srečo sem naključno slišala

tudi druge starše, ki so priznavali, da imajo težave z

razumevanjem, ter si oddahnila in takoj odpovedala pregled

pri nevropsihologu.

Več kot sem videla, bolj neprimeren se mi je zdel učni

načrt. Skupini pet- in šestletnikov so pokazali precej nasilen

video o Martinu Luthru Kingu in gibanju za človekove

pravice (vem le, da je moj sin ves čas pripovedoval o

bombi, ki jo je nekdo vrgel proti njemu). To je bil način,

kako je šolski sistem otroke učil o zgodovini črncev.

Svoje otroke sem tudi sama želela učiti o spoštovanih

črnskih voditeljih. Toda govoriti o nestrpnosti in nasilju

z otroki, ki so še tako čisti in polni ljubezni, je, kot bi

odprl nepotrebno konzervo s črvi. Odkrito povedano, po

mojem mnenju, je tak način predstavitve za tako zgodnjo

starost povsem neprimeren. Peljite otroke v afroameriško

cerkev, nahranite jih z odlično duševno hrano, obiščite

zgodovinsko afriškoameriško okolje; tako učimo majhne

otroke o drugih kulturah.

Moj otrok je bil tako zmeden, da je verjel, da črni ljudje

niso hoteli vodnih virov deliti skupaj z belimi ljudmi. In

tako sem jaz, ki sem delala za dobrodelno organizacijo

v afroameriški skupnosti, imela sina, ki je verjel, da so

črnci zatirali belce. To je bilo res zabavno slišati!

Saj ste že slišali ljudi, ki so rekli, da prisluhnite sebi?

Nekega popoldneva sem si prisluhnila. In nekaj je vpilo v

meni, naj svojemu otroku pomagam, da bo lahko otrok.

4 Waldorfske novice zima 2013


Po šoli sem ga počakala, in ko se mi je bližal z obrazom

starca, sem se nasmehnila, ga objela (bilo je v prvem razredu):

'Hej Neal, prinesla sem ti skjet, greva v park, si

privoščiva sladoled in boš lahko malo tekal naokoli.' Resno

mi je odgovoril: 'Ne mami, moram iti domov, narediti

nalogo in se pripravljati na kviz iz črkovanja.' Pomislila

sem: Ta otrok je star sedem let, zdaj bi moral ravno biti v

fazi, ko bi iz različnih delov telesa spuščal razne glasove

in se ukvarjal z abecedo riganja. Bila sem jezna. Znova

sem poskusila: 'Prav, Neal, kaj če te peljem na čokoladni

krof s posipom!' Ponovno je resno odgovoril: 'Ne mami,

moram domov, da naredim nalogo.'

Prav, vem da bi bila večina staršev navdušena nad tako

ambicioznim in odločnim otrokom. Jaz pa nisem bila. Želim,

da bi bili moji otroci odgovorni in delavni, ampak ne

pri sedmih letih. Takrat naj ne bi bilo absolutno nobenega

pritiska nanje, učenje bi moralo biti organsko in socializacija

prva prioriteta. Moj otrok je bil pod pritiskom

in nobena sladica ga ni mogla odtrgati od njegovega dela.

Tisto popoldne sem se odločila, da bodo imeli moji otroci

popolnoma drugačno šolanje. Povedati moram, da so

imeli v javni šoli čudovite in ljubeče učitelje, ki si izjemno

prizadevajo in zelo skrbijo za otroke. Toda slediti morajo

navodilom, ki jih narekuje država in lokalna vlada, ne

glede na to, kako smešna in nemogoča so.

Spoznala sem, kako srečni smo, da imamo možnost plačati

zasebno šolo, ki je večina ljudi v tej državi ne more

plačati. Povedati moram, da je več tisoč koncesijskih šol

(nekatere delujejo po waldorfskem principu), ki niso le

javne, ampak tudi majhne, vzgojne in po prepričanju alternativne.

Žal pa bi se morali takrat, da bi otroke vpisali

v takšno šolo, preseliti.

In tako sem začela raziskovati po mnogih zasebnih šolah

v Miamiju. Toda niso bile prav dosti drugačne od javne

šole, ki smo jo zapuščali. Bile so prijetne, s prijaznimi

učitelji, majhnimi razredi, toda po svojem pogledu na

učenje so bile tradicionalne.

Tudi tehnologija je pri njihovem načinu poučevanja

igrala zelo pomembno vlogo. Zame je umetnost prav toliko

pomembna kot branje in matematika. Nikoli nisem

prav briljirala v tipično akademskem pogledu, ampak

sem šele kasneje na kolidžu spoznala, da sem pravzaprav

zelo ustvarjalna in dobra v kritičnem mišljenju. Hotela

sem, da moji otroci svoje darove odkrijejo dosti prej

kot na kolidžu.

Potem sem se spomnila na waldorfsko šolo. Tista, ki

sem jo pred leti obiskala, me ni navdušila. Toda bile so

še druge. Poklicala sem na neko precej novo waldorfsko

šolo v Miamiju in se dogovorila za ogled. Moj mož zaupa

mojemu starševskemu občutku in se je v osnovi strinjal

s tistim, kar bom jaz menila, da je za najine otroke primerno

okolje.

Ogledala sem si šolo in se zaljubila. Tako zelo, da sem,

smešno, namesto da bi se tega odkritja veselila, jezna

poklicala mojo mamo in jo vprašala, zakaj me ni vpisala

na waldorfsko šolo. 'Zakaj nisi našla takšne šole zame?!

Pomisli na čas, ki sem ga zapravila, da sem se naučila

ponarediti tvoj podpis, da mi ni bilo treba k telesni vzgoji!'

Mislim, da sem ob pogledu na to šolo dojela, kako

čudovita bi lahko šola bila.

Moja odlična sošolka Lauren je svoje otroke vpisala na

waldorfsko šolo in me je prepričala, da so tudi akademski

dosežki na tej šoli odlični. Ko mi je pripovedovala o

učnem načrtu šole, sem spoznala, da bodo moji otroci

posali več kot zgolj strašni pletilci.

Neal in jaz sva vstopila v waldorfski svet. Ne bom vas

dolgočasila z detajli o waldorfski filozofiji in o njenem

vplivu na naše domače življenje, povedala pa bom, da

smo omejili vse medije na le nekaj ur ob koncu tedna,

junk hrana v šoli ni dovoljena in prosijo nas, naj otroci

ne sodelujejo pri tekmovalnih športih in naj ne bodo preveč

obremenjeni z aktivnostmi dokler niso starejši.

Na skupnih waldorfskih srečanjih ob igri sem opazila,

da je Neal počel iste stvari kot jih počno ostali otroci –

pleza na drevesa, gradi trdnjave, išče žuželke in kače,

skače in teče skozi blatne luže in se igra v dežju. In ker

nimajo nobene tehnologije, počnejo to še več časa. In kar

je še bolj čudovito, to počnejo tudi po šoli. Na tej šoli

jim do četrtega razreda ne dajejo domačih nalog. Kakšno

olajšanje!

Waldorfska šola spodbuja čustven in socialni razvoj, ki

je izredno pomemben. Mojega najmlajšega sina Liama

smo vpisali na waldorfsko šolo to leto. Drugačen je od

Neila. Ima podoben odnos do življenja kot jaz, vzame si

čas, da postoji in poduha vrtnico. Waldorfska šola ni dirka,

pomembneje je da narediš prav, ne glede na to, koliko

časa potrebuješ. Liamu je to všeč.

Na waldorfski šoli se vsi otroci učijo plesti. Plesti se učijo

celo pred abecedo. Izboljšuje njihove motorične sposobnosti,

pravijo, da izboljšuje spomin, deluje na obe

strani možganov in pripravi otroke na to, da bodo boljše

brali, ko bodo na to pripravljeni. Tako mi je všeč, ko jih

gledam, kako pletejo in kvačkajo. To radi počnejo in daje

jim občutek izpolnjenosti. Trenutno njihove veščine koristim

za izdelovanje šalov, ki jih prodajam, da pokrijem

njihovo šolnino (pravzaprav mi ni treba, toda ali ni to

dobra ideja?).

Zavedam se, da tudi o waldorfski šoli potekajo razprave

in da ta šola ni za vsakogar. Poznam govorice o waldorfskih

starših, da so kultni hipiji ali ekstremisti, ki silijo

svoje otroke, da si sami gojijo hrano. To sploh ne drži.

Nekateri se držijo vseh 'pravil', nekateri pa delamo tako,

kot odgovarja naši družini. Ne verjamem v ekstreme, verjamem

pa v otroštvo brez stresa in pritiska ter polno domišljije

in čudenja.

Mnogi se sprašujejo, ali lahko waldofska vera v škrate

in drugo folkloro povzroči pri otroku v zgodnjem otroštvu

nerealistični pogled na svet. Toda svet, ki ga ta šola

ustvarja za otroke, je tisti, ki vzgaja domišljijo – svet,

v katerem bi morali živeti vsi otroci. Nikoli nisem res

Waldorfske novice, zima 2013 5


V z g o j a o t r o k a

verjela, da je majhne otroke potrebno izpostaviti 'resničnemu

svetu', kot so omenjali drugi starši. Bali

so se, da bi s tem, ko otrok ne bi soočali z resničnim

svetom, nekako ustvarili naivne, nesposobne, in kar

je najhuje, netekmovalne ljudi. Te ideje so bile meni

tuje. Želela sem, da so moji otroci naivni in me vzgajanje

tekmovalnosti ni zanimalo. Nisem pa vedela,

da je moj pogled na vzgojo otroka tako skladen z waldorfsko

filozofijo.

Moji otroci bi bili tudi v javni šoli dobro, toda waldorfska

šola je neprecenljivo darilo in vesela sem,

da sem ga odvila. Waldorfska tradicija uči otroke o

človečnosti. Kako biti preprosto dobri ljudje. Na Liamov

rojstni dan in njegov zadnji dan šole (preselili

se bomo v Kalifornijo) mu je njegova učiteljica napisala

čudovito pesmico. Prižgala je svečko na njegovi

tortici (ki jo je spekla moja mama) in rekla Liamu,

naj s svojo željo počaka. Pogledala je po razredu in

prosila otroke, da vsak pove, kaj želi Liamu. Ne da bi

oklevali (to so 7 do 8- letniki) so, drug za drugim, ti

zdravi otroci, ki so izgledali svojim letom primerno,

pogledali Liama direktno v oči in z njim delili svoje

lepe želje. 'Želim ti, da bi ti bila nova šola všeč in da

boš imel prijatelje v San Franciscu', 'Želim ti vse najboljše

in upam, da boš imel rad San Francisco, tako

te bom pogrešal.'

Trenutek, kot je ta, mi da občutek, da sem se za

moje otroke absolutno prav odločila. Ne, ne učijo se

na tradicionalen način, toda rastejo v sočutne, neverjetno

uravnotežene, dobre, in kar je najpoimembneje,

srečne ljudi. In to je tisto, kar želim mojim fantom

in pika!

prevod: Marina Nuvak

Knitting Is More Important

Than Homework

Two years ago on the front page of the New

York Times Sunday Business section, an

article ran entitled, ‘A Silicon Valley School

That Doesn’t Compute’ about the Waldorf School in

Silicon Valley. I had already made the decision to enter

my oldest son in a Waldorf school before the article

came out, but I pathetically admit that this piece in the

New York Times validated my intuition regarding a

Waldorf education.

Years ago when I was looking at preschools, I

checked out a Waldorf School. At the time, despite my

hippie pre-disposition, the environment seemed too

‘out there.’ However, I trusted my intuition enough to

send my kids to another somewhat alternative, small,

liberal pre-school focusing on socialization, not academics.

The kids were happy, as were we. My kids

were little Huck Finns and I was comfortable as their

pied piper as they explored their world, not competed

in it. But when it came time for elementary school, going

Waldorfske ‘alternative’ seemed novice zima a little 2013 too ‘alternative.’. 6

Umetnost

spreminjanja

Vizija in strategija

David L. Brierley

V

nedavnem intervjuju za hrvaški nacionalni

časopis Jutarnji list me je novinarka vprašala, kaj

bi predlagal, da se v hrvaškem šolskem sistemu

spremeni. Vprašanje je bilo postavljeno, ko je Zagreb obiskal

Pasi Sahlberg, znan po knjigi Finske lekcije: kaj se lahko svet

nauči iz sprememb šolstva na Finskem? Na Finsko so od povsod

prihajali opazovalci, da vidijo, zakaj so Finci v mnogih

pogledih izobraževanja tako uspešni, tako na državnih kot

na waldorfskih šolah.

Večina jih išče rešitve v razredu, v učnem načrtu ali v

metodah. Manj pozornosti je namenjene temu, kako na

učenje in razvoj vpliva kakovost otroštva na sploh. Nerazumljivo

je za mnoge tudi to, da ima Finska med državami

OECD najvišjo starost za vstop v šolo in najdaljše

poletne počitnice! V drugih državah je navzoč stalen

pritisk, da bi se starost za obvezni vstop v šolo še znižala

in narašča trend uvajanja tako imenovanega 'učnega

načrta za otroke v plenicah' v vrtcih. Na Finskem je

zelo malo govora o predšolski vzgoji, pri šestih letih je

na voljo mala šola, ki je izbirna in ki se jo večina družin

odloči izkoristiti, pred tem pa imajo otroci različne

oblike dnevnega varstva ali pa so doma. Če želimo torej

pobliže pogledati finski model, moramo pogledati, kako

vidi družba otroštvo samo. Pomembne so prioritete. Kaj

so v resnici temelji dobrega otroštva, ki so potrebni za

otrokovo rast?

V času, ko hočejo politiki in mnogi starši videti takojšnje

rezultate, imajo Finci s svojim melanholičnim narodnim

duhom vizijo za prihodnost, ki temelji na dolgoročnih

raziskavah in evalvacijah. To delo opravljajo

tisti, ki to najbolje znajo: učitelji in psihologi. Zato Desetletje

za otroštvo 2012-2022 ni nepremišljen ukrep,

temveč dobro premišljena strategija, ki jo bodo vpeljali

in ovrednotili.

Lea Pulkkinen, častna profesorica psihologije na univerzi

v Jyvaskyali, se je lotila največje longitudinalne

študije v šolstvu, tako da je sledila skupini posameznikov

od njihovega osmega leta, do srednjih let, ki je pokazala,

kako pomembna je kakovost otroštva doma, v

šoli in v družbi na sploh. Izsledki so dali osnovo viziji,

kako bi lahko stvari izboljšali in kako bi lahko za naslednjo

generacijo implementirali strategijo za izboljšave v

šolstvu ter v življenju na sploh. Cilji dobrega otroštva

predstavljajo konsenz mnenj, ker izhajajo iz osnovnega

načrta otroštva, kjer je v središču otrok in kjer ni

prostora za politično mnenje in tržne dejavnike. Našim

otrokom in otrokom na splošno želimo najbolje. Primeri

iz poskusne hiše, ki je bila zgrajena (ne vsiljena) so

na primer: ustvarjalna igra, izražanje skozi ples, glasbo,


V z g o j a o t r o k a

dramo, itd., priporočilo, da družinski člani vsak dan

skupaj obedujejo, in tako dalje. Te raziskave so pokazale,

da na Finskem zelo nizek odstotek najstnikov večkrat

v tednu obeduje skupaj s starši. (To bo verjetno pomenilo,

da bosta morala biti zaključka pouka in službe

bolj usklajena.)

Istočasno pa so izvedli ponovno ocenitev trenutnega

anglo-saksonskega modela, ki priporoča standardizirano

testiranje kot najbolj zanesljivo merilo uspeha

učencev, učiteljev in šole, kakor tudi standardiziranje

učnega načrta, ki naj bi zadovoljil tak način dela. Pulkkinenovo

citirajo, da je rekla, 'na Finskem poskušamo

zagovarjati našo filozofijo vzgoje in se upreti pritiskom

za standardizacijo in odgovornost, ki temelji na testih'.

Ko se uvede zgoraj opisane korake, se postavi novo

vprašanje, ki se tiče avtonomije izobraževalnih ustanov.

Na Finskem družba zaupa učiteljem, njihova beseda je

spoštovana in imajo zato visok položaj v družbi. Vedno

so zagovarjali mnenje, da je naša skupna prihodnost

odvisna od naših učiteljev. Zato tu nikakor ni enostavno

priti na pedagoško univerzo. Avtonomija učitelja je cenjena.

Če naj bi te vrednote, ne le uvedli, ampak naj bi

tudi začele učinkovati v naslednjih desetih letih po letu

2022, mora obstajati soglasje med starši in učitelji na

vsaki šoli. Da bi naredili spremembe, ki jih v družbi vsi

želimo, moramo začeti z našimi otroki. V tesnem sodelovanju

med starši in učitelji jim moramo dati najboljšo

osnovo, da bodo pridobili sposobnosti in zaupanje v prihodnost.

To je za nas izziv, vendar so opazili, da naj bi

se na waldorfskih šolah lažje odločili za takšne korake,

saj so se tu starši zavestno, na temelju vrednot, odločili,

da svojega otroka dajo v varstvo alternativne šole.

prevod: XYZ

The Art of Change: Vision and Strategy

In a recent interview in the Croatian national newspaper

‘Jutarnji List’ the journalist asked what my recommendations

would be in order to make changes in the

Croatian school system. The question was posed on the background

on a recent visit to Zagreb by the Pasi Sahlberg, known

for his book ‘Finnish lessons: What can the world learn from

educational change in Finland?’ Observers from near and far

have visited Finland to see why the Finns are so successful in

many aspects of education, both when it comes to state and

Waldorf education.

Most of them look for clues in the classroom, in the curriculum

or the methods employed. Less attention has been

placed on how the quality of childhood in general has its

effect on learning and development. Puzzling for many is the

fact the Finland has the highest school starting age in the

OECD countries and the longest summer holidays! In other

countries there is constant press on lowering the age level

of compulsory education and there is a growing trend to introduce

a so-called ‘nappy curriculum’ in kindergartens. In

Finland there is little talk of pre-school education, at six there

is an optional pre-primary school year which most families

make use of, before that children have various kinds of day

care or are at home.

David L. Brierely

Vzgoja umetnosti življenja

Prožnost in

kreativnost

v sodobnem

izobraževanju 2. del

Še ena pomembna sprememba iz tistega obdobja

se nanaša na to, kako danes vidimo naše delo,

bodisi v šoli ali poklicu. Vprašanje motivacije je

bistven element teme, ki jo obravnavamo. Delo vključuje

spreminjanje sveta. Od pojava moderne se je naš pogled na

delo zrcalil v dveh vrednostnih sistemih - protestantski in

bohemski delovni etiki. Prva temelji na ideji trdega dela kot

poglavitni dolžnosti. Naše poslanstvo na zemlji je služiti

drugim. To naredimo tako, da smo ustvarjalni, da tako

čutimo, da kot ljudje ustrezamo družbi.

Nemški sociolog Max Weber je menil, da ta oblika

delovne etika odgovarja kapitalizmu. Bohemska etika

pa je po drugi strani bolj hedonistična. Njeno vrednoto

najdemo v užitku in sreči. Temelji na izkušanju in

vrednotenju tistega, kar nam ponuja življenje. Ima svojo

lastno obliko estetskega reda, ki daje bolj osebnostni

kot konformistični pogled na delo in življenje na

splošno.

Slavni ameriški sociolog Richard Sennett trdi, da se

bližamo 'koncu dela'. Verjame, da skupek napredne

tehnologije in globalizacije prinaša večini ljudi konec

smiselnega dela, kar bo na koncu vodilo v korozijo dostojanstva

in zlom družbe.

Znano je, da vse večje število mladih svojega

dela ne izbere le iz finančnih razlogov. Hočejo

'se mu predati', kar delodajalci vidijo kot

zaželeno kvaliteto. To je zanimiv razplet.

Upadanje delovne etike v Evropi v primerjavi z Združenimi

državami in daljnim vzhodom se ujema z upadanjem

verskih vrednot. Nedavna raziskava tudi kaže,

da skladno s tem poteka tudi upadanje moralnih vrednot

v šolah.

Pred dvema stoletjema, ko je družba dobrega državljana

enačila z delovnim človekom, se je pojavil poseben

tip delavca – človek, ki orje zemljo, ali je neodvisen

obrtnik. Z napredkom industrijskega kapitalizma pa je

imel delavec vse manj nadzora nad svojim delom. To

Waldorfske novice, zima 2013 7


je bilo v popolnem nasprotju s časom, ko je bil obrtnik

ponosen na edinstvenost svojega izdelka, na svojo veščino

in izkušnje.

Vsem tistim mladim, ki predčasno zapustijo šolo (v

Evropi dosegajo povprečno številko eden na tri in se

še dviga) je skupno, da niso zmožni razumsko stran

določene naloge kombinirati s spremljajočo čustveno

izkušnjo. Kadar se ti dve plati bitja združita, oseba vedno

išče nove izkušnje. Tako se učenec vključi v proces

učenja. Zaskrbljujoča alternativa temu je, da se mladi

vedno zatečejo k iskanju skrajnih izkušenj, h katerim

jim pomagajo mamila in alkohol.

Sam sem zrasel v delavski družini. Moj oče je pri štirinajstih

letih začel delati kot tiskarski vajenec. Upokojil

se je pri 62 letih, potem ko je vse svoje življenje

od osmih do petih popoldne delal pri istem podjetju.

Pomemben razlog in zahteva pri njegovem delu je bila

poslušnost. Temeljila je na strogi, regulirani šoli, v kateri

je bila pomembna slepa ubogljivost. Bil je predan

delavec, ki je spoštoval svoje nadrejene. Njegova nesporna

marljivost mu je omogočila, da je bil dober delavec.

Meja med delom in prostim časom je bila jasno

začrtana. Zanj je delo pomenilo stalno nujo. Nikoli mu

ni prišlo na misel, da bi lahko bilo nekaj več. Nikoli

ni imel priložnosti biti inovator . Časi so se spremenili.

Danes ljudje vedno pogosteje menjavajo službe. Le

malo jih ima isto službo vse življenje. Znano je, da vse

večje število mladih svojega dela ne izbere le iz finančnih

razlogov. Hočejo 'se mu predati', kar je nekaj, kar

delodajalci vidijo kot zaželeno kakovost. To je zanimiv

razplet.

Kot povzetek lahko stare in nove vrednote v družbi

povzamemo takole:

STARI VZOREC

inteligenca

marljivost

pokornost

spodbuda

kreativnost

strast

NOVI VZOREC

strast

kreativnost

spodbuda

pokornost

marljivost

inteligenca

V preteklih študijah o dejavnikih ustvarjalnega in

inovativnega življenja, je bil poudarek na družbenem

okolju in sposobnostih eminentnih osebnosti. Ko se

dotikamo kočljivega vprašanja ustvarjalnosti in kako

naj bi se ta kazala v šolah, pa pozornost ni več omejena

na slavo, ki ljudi oddalji od bolj povprečnega ritma

vsakdana. Ta stari pogled ni več skladen z današnjim

pogledom, da je ustvarjalnost mogoče najti povsod, pri

vsakomur, kot prirojeno potrebo. Vsakdanja ustvarjalnost

se ne ukvarja z velikimi odkritji redkih posameznikov,

temveč prispeva k temu, da življenje dobi večji

pomen in namen. 'Vsakdanja ustvarjalnost' vsakogar

je nadomestila 'eminentno ustvarjalnost' redkih.

■ David L. Brierley

Nekdo bo vprašal: Zakaj naj bi nam bila ustvarjalnost

sploh pomembna? V družbi ima dve vlogi.

Prvič: pomeni 'dejavnik napredka'. Družba se mora

vedno razvijati. To vključuje spremembo, ta pa vključuje

kreativnost. Kako pogosto slišimo, da moramo rešiti

težave, ki pestijo našo državo, ali da potrebujemo

delavce, ki razmišljajo drugače?

Drugič: pomeni 'dejavnik izražanja'. To je pomen, ki

ga damo delovanju posameznika.

Osnovno vprašanje izobraževanja danes je, kako se

ta dva vidika ustvarjalnosti lahko dopolnjujeta in med

seboj sodelujeta.

Ko so rasli moji otroci, smo imeli čudovitega pismonošo,

ki je ostal dobre volje v vsakem vremenu, saj je v

svojem poklicu videl več kot le izročanje pisem. Čutil je,

da ima višje poslanstvo – povezovanje ljudi v tehnološki

in brezizrazni družbi. Sebe je videl kot družbenega

varuha, ki je hkrati vsak dan z nasmeškom srečeval

starejše, ki so živeli sami, in pomahal otrokom, ki jih

je spoznal na svojem obhodu. Sebe ni videl kot pismonošo,

temveč kot graditelja skupnosti. Nikoli mu ni

bilo dolgčas, ponavljanje, mokrota, mraz, napadi psov,

nič ni zmanjšalo pomena njegove vloge. Naš prijazni

pismonoša je užival v svoji vlogi zato, ker je imela zanj

osebno pomen. Ni bil več zgolj nekdo, ki ljudem lajša

življenje, ampak je lahko predajal naprej vrednote, ki

so se mu zdele v družbi pomembne.

8 Waldorfske novice zima 2013


Kako se te tendence zrcalijo v našem današnjem šolskem

sistemu? V primerjavi z letom 1950 preživijo

otroci danes veliko več časa v razredu. Tekmovalnost

je za veliko večino otrok občutno silovitejša kot nekoč.

Vlade so delovale v prepričanju, da je izobrazba poglavitnega

pomena za gospodarsko rast. Posledično se je v

razvitem svetu število let obveznega šolanja, med letoma

1913 in 1983, podvojilo. Od leta 1950 se je občutno

povečalo število mladih, ki so se šolali na srednji in

višji šoli. V večini zahodnoevropskih držav se je podvojilo.

Najbolj se je povečalo v osemdesetih letih prejšnjega

stoletja. Na Nizozemskem, na primer, se je med

letoma 1975 in 1986 število 21-letnikov, ki so se šolali,

iz 12 % naraslo na 32 %. Danes je v Zahodni Evropi

povprečno 50 % 19-letnikov vključenih v višje izobraževanje.

Številke v Veliki Britaniji leta 1979 so kazale,

da je eden od osmih študiral na višji šoli; danes eden

na tri. Paradoksalno pa se je hkrati pri isti starostni

skupini pokazala dramatična tendenca nazadovanja v

pismenosti in osnovah matematike. Po mojem to ni posledica

pomanjkanja intelektualnih zmožnosti, temveč

prej pomanjkanja čustvene stabilnosti, kar kaže na to,

da je potrebno revidirati razloge in metode v šolah in

univerzah. Uspeh evropske družbe in njena prevlada

v svetu kot gospodarske sile je temeljila na tekmovalnosti,

potrošništvu, znanosti in etiki dela. Toda vse to

sta ogrozili Kitajska in Indija s cenejšimi proizvodi, večjo

domačo potrošnjo in etiko dela, ki je primerljiva z

Evropo druge polovice devetnajstega stoletja. Vendar je

evropska družba s svojo ogromno raznolikostjo in mnogoterimi

kulturnimi impulzi tista, ki je najverjetneje

zmožna sprostiti individualno kulturno ustvarjalnost,

ki bo zmožna reševati probleme, s katerimi se sooča

enaindvajseto stoletje. Pod pogojem, da smo zmožni

revidirati naše izobraževalne prioritete, skladno z našimi

vizijami o boljši prihodnosti. Da bi mogli to storiti,

mora izobraževanje temeljiti na:

• Občutku pomena. To pomeni, da morajo mlajši

učenci čutiti, starejši učenci pa vedeti, zakaj in v

kaj so vključeni ter kako bo to prispevalo k njihovemu

osebnemu napredku in družbi na splošno.

Če učitelji ne morejo odgovoriti na ta vprašanja,

gotovo svojega predmeta niso zmožni poučevati

navdušujoče in prepričljivo. Vprašanje je: zakaj

nekateri ljudje doživljajo svoje delo, tudi delo na

zemlji, s strastjo in predanostjo. Zato, ker sami

najdejo smisel v nalogi, ki jo imajo. Raziskave so

pokazale, da taki ljudje v življenju lažje obvladujejo

kompleksne zadeve in situacije, ki jim pomenijo

izziv. V prihodnje bodo državljani prisiljeni, da se

z lastno voljo podajo na iskanje pomena. Ta ne

temelji na prestižu, denarju ali vplivu, temveč na

bolj neotipljivih nagradah.

• Občutek avtentičnosti. Martin Heidegger (1889

– 1976) v svojem znamenitem delu 'Sein und Zeit'

(1927) govori o 'resničnosti' in 'neresničnosti' ali

kot bi temu lahko rekli 'avtentičnosti' in 'neavtentičnosti'.

Avtentičnost je nasprotje oponašanja ali

kopiranja. Beseda prihaja iz grške besede 'authentikos',

kar pomeni 'izviren' ali 'naredi sam' in kot

taka odseva osebno vpletenost. Beseda je povezana

z 'avtor' ('tisti, ki ustvarja'). Charles Taylor

(1931-) v svojem delu The Ethics of Authenticity

opisuje izzive današnjega časa. Opisuje, kako se

je avtentičnost prvič pojavila v zadnjih letih osemnajstega

in na začetku devetnajstega stoletja. Jean-Jacques

Rousseau (1712 – 1778) in Johann

Gottfried Herder (1744 – 1803) sta se prva posvetila

temu vprašanju. Rousseau je pisal o 'samo-

-določeni svobodi'. Herder je šel še korak naprej.

Izjavil je, da je posameznik najprej svoboden, ko

se odloči glede tega, na kakšen način bo on človek.

'Izrazim se lahko preko tega, kdor sem.'

Evropska družba s svojo ogromno raznolikostjo

in mnogoterimi kulturnimi impulzi je tista, ki

je najverjetneje zmožna sprostiti individualno

kulturno ustvarjalnost, ki bo zmožna reševati

probleme, s katerimi se sooča enaindvajseto

stoletje.

• Odkrivanje osebnih potencialov. Potencial se

pokaže predvsem preko poosebljenega umetniškega

izražanja. Učenec, ki je zmožen uporabiti

ustvarjalnost kot čustveno sprostitev bo dosegel

svobodo in elastičnost, ki sta potrebni da pokaže

svoj notranji jaz. Otrok, ki je razvil svobodo

in elastičnost v različnih oblikah izražanja, preko

besede, podobe in dejanja, se ne bo zmožen le

brez težav soočati z novimi situacijami, ampak bo

zmožen tudi uveljaviti bodoče možnosti. Mlad človek,

ki se čuti onemogočenega, razvije prepreke

in se zato čuti omejenega in stisnjenega. Oviran

in omejen učenec, vajen imitiranja, bo namesto

da bi izrazil svojo ustvarjalnost, pripravljen slediti

vzorcem.

Občutek, da nismo povsem izrazili svoj potencial lahko

preganja tudi tiste najbolj izpolnjene med nami. Občutek,

da obstaja prepad med tistim, dar mislimo, da

smo zmožni in tistim, kar se v našem življenju v resnici

dogaja, in da z več vložka lahko dosežemo več, je danes

značilen za mnoge. Na splošno se strinjamo, da ne

moremo videti prihodnosti. Toda ko pridemo do potenciala,

se zdi, da verjamemo v zmožnost jasnovidca. Zdi

se, da vedno več mladih ve, kakšen je njihov potencial,

mnogi pa mislijo, da ga lahko vidijo v drugih. Kadar

opazujemo mladega nogometaša ali čelista, ga lahko

takoj prepoznamo. Težko pa je to pri povprečnem učencu,

ker pogojev, ki bi dovolili potencialu, da se prikaže

na površju, v glavnem ni.

Delorsova komisija, zadolžena za poročilo UNESCA

'Notranji zaklad' (1996), si je zadala nalogo, da opiše

bistvene komponente učenja, ki so posamezniku in

družbi potrebne, da v današnjem času uspe. Poročilo

se osredotoča na človekov razvoj. Izjavlja, da 'bi si

Waldorfske novice, zima 2013 9


moral obsežen pogled na učenje prizadevati, da vsakemu

posamezniku omogoči, da odkrije in obogati svoj

ustvarjalni potencial, da vsakdo odkrije zaklad znotraj

sebe ... .da bi dosegel specifične cilje ... ki poudarjajo

razvoj cele osebnosti.'

Ti trije bistveni elementi, ki so na področju pozitivne

psihologije široko prepoznani, temeljijo na naslednjih

pomembnih predpostavkah:

• Notranja narava vsake osebe je enkratna. To pogosto

imenujejo 'človekova sposobnost', 'daimon',

'genius' ali 'jaz', kar nakazuje na jasen posameznikov

značaj in njegove trajne lastnosti.

• Izobraževanje služi razvijanju le-teh in ne temu,

da jih kakorkoli zatira.

• Ta prirojena sposobnost ves čas ostaja, četudi prikrita,

in si ves čas prizadeva, da bi se uresničila.

• Če so dani pravi pogoji, bo to vodilo v naravno

prožno in ustvarjalno pobudo.

Ko se ljudje soočajo z običajnimi, vsakdanjimi razočaranji

in ovirami, imajo na voljo veliko izbiro terapij.

Zdaj živimo v stoletju terapij, v katerem ljudje vse bolj

sprejemajo ranljivost. Soočeni so z bogato izbiro terapevtskih

rešitev v na videz normalnih razmerah. Začnejo

s psihološko samoevalvacijo, v želji, da odkrijejo

morebitne primanjkljaje in negativne strani lastne

osebnosti in življenjskega sloga. Obstaja zelo močno

nagnjenje k terapevtskim posegom v vse zgodnejši starosti.

Nič nenavadnega ni, da pri otrocih že v vrtcu odkrijejo

socialne, čustvene ali učne težave. Posledično

se ti otroci prezgodaj zavedo lastnih neuspehov in stiske

staršev. Preko medijev je bila javnost obveščena o

povečanem številu sindromov. Vedno več ljudi se tudi

počuti bolj ranljive kot stabilne.

Nadaljnji fenomen je, da – kot je napovedal H.G.Wells

– je kolektivna, celo nacionalna in globalna travma postala

del človekovega vsakdana. V medijih so stalno

prisotni pesimistični naslovi o učinkih ptičje gripe in

grožnji katastrof. Psihološka terapija je seveda primerna,

toda vedno bo ostalo vprašanje, pri katerih letih in

katere razmere štejejo kot začasne. V času gospodarskih

ukrepov v večini evropskih držav se seveda na področju

teh vrst zdravljenja izvajajo varčevalni ukrepi.

Nadomestilo vsem tem terapijam je preventivna metoda,

ki otroku ali mladostniku daje zmožnost, da se

s problemom sooči in ga premaga. Posledice takšnega

pristopa so spremembe metod poučevanja in učenja,

temelječe na resnični motivaciji, ki upošteva potrebe

učenca v različnih obdobjih njegovega razvoja. V nižjih

razredih bodo to predvsem skupne potrebe. V adolescenci

bodo poleg teh tudi osebne potrebe, ki se pri

oblikovanju enkratne osebnosti pojavijo. Osnova prožne

in ustvarjalne metode je priznanje, da imajo vsa

človeška bitja tri osnovne potrebe, ki so prirojene vsakomur

in ki skupaj dosežejo povezavo med posameznikom

in svetom tako impresivno kot ekspresivno.

Ko sprejemajo impulze, jih oblikujejo in jih ponovno

dajejo:

• Aktivno opazovanje. Osnovna človekova potreba,

da bi znal zaznavati čutne vtise

• Aktivno razsojanje. Potrebno je vaditi oseben odziv

na vrednote in evalvacijo teh vtisov. Gojiti je

treba tri oblike sodbe: kognitivno, estetsko in moralno,

ki se nanašajo na sile mišljenja, čutenja in

hotenja.

• Aktivno izražanje. Posameznikova potreba po komuniciranju

z drugimi.

Poučevanje kot umetnost

Koncept umetnosti poučevanja, kakršnega je zagovarjal

znan ameriški psiholog William James, se je v

mnogih pogledih izgubil. Rekel je 'psihologija je znanost,

izobraževanje je umetnost.' Umetnost je poskus,

da z zavestnimi silami izboljšamo že obstoječo obliko

človekovega vedènja. Zdi se, da verjamemo, da so branje,

pisanje in matematika edine umetnosti, ki se jih

je potrebno naučiti, da bi nekdo lahko postal inženir,

glasbenik ali zdravnik. Res je, vsak izurjen delavec

mora imeti precejšnje znanje, da lahko opravlja te poklice.

Toda vprašanje je, kdo je dober zdravnik, spreten

inženir in prijazen mesar. Vprašanje kvalifikacije (tj.

oseba je opravila določene izpite) nasproti sposobnosti.

Sposobnost lahko vidimo kot nekaj, kar vključuje pet

elementov:

• Spretnosti. Spretnosti so poglavitne za resničen

razvoj. Prirojena narava spretnosti je v nasprotju

z dosežkom, ki predstavlja pridobljeno znanje in

veščino. Spretna oseba je sposobna. Kar naredi,

je dobro.

• Znanje

• Razumevanje

• Odnos

• Sposobnost / veščine

Čudovito je, da se mnogi otroci danes rodijo v svet

priložnosti. Mladi so se zdaj bolj kot kdaj koli prej prisiljeni

odločati in izbrati. Odraščanje v izobraženega

državljana pomeni danes, da transformiraš možnost v

obveznost.

Umetniki življenja

V preteklosti se je vedelo, kaj naj bi nekdo postal, glede

na specifično mesto v družbi, v katero se je rodil. To

danes ne velja več. Danes je čudovito to, da se mnogi

otroci rodijo v svet priložnosti. Mladi so se zdaj bolj kot

kdaj koli prej prisiljeni odločati in izbrati. Odraščanje

v izobraženega državljana pomeni danes, da transformiraš

možnost v obveznost. Razmer v prihodnosti ni

mogoče napovedati, toda še vedno lahko upamo tako,

da se odločimo verjeti ter na nek način biti aktivni pri

10 Waldorfske novice zima 2013


ustvarjanju boljšega sveta. Mnogi mladi so negotovi

glede prihodnosti. Ničesar ni mogoče z gotovostjo napovedati,

bodisi glede možnosti zaposlitve ali znakov

nadaljnjega napredka v družbi. Vendar jih je mogoče

vzgojiti tako, da postanejo predani mladi ljudje z upanjem

v razburljivo prihodnost. Izobraževanje je tisto, ki

jim lahko pomaga gnesti njihove potenciale.

Tako smo torej v današnji družbi vsi umetniki, vede

ali nevede, hote ali nehote, če nam je to všeč ali ne.

Smo umetniki življenja, ker se od vseh nas pričakuje,

da damo svojemu življenju smisel tako, da uporabimo

svoje spretnosti. Uporabljam izraz umetnik, kajti biti

umetnik pomeni, da imaš zmožnost dati obliko tistemu,

kar bi sicer bilo brezoblično; da vsiliš red v nekaj,

kar bi sicer bilo kaotično, naključno in slučajno. Ob

vse večjem pomanjkanju tradicionalnih vrednot v moderni

družbi, kot so vera, domača in javna praznovanja,

bo pri oblikovanju bodoče družbe aktivnost 'umetnika

življenja' vse bolj pomembna.

Ugodje

25. novembra 2010 je britanski ministrski predsednik

David Cameron oznanil zaobljubo vlade, da bo

merila srečo. Uradu za statistiko je predlagal, da začne

meriti indeks ugodja. Kot trdijo viri, je Cameron izjavil,

da naj bi bil cilj tega, da 'ustvarijo družbo, ki bo dobro

živela'. To je vključevalo dva elementa: da bi se ljudje

bolje počutil in da jim pomagajo ustvariti boljše življenje.

Cameron je s svojo izjavo, 'da je uspeh v državi

dosti pomembnejši kot gospodarska rast', dokazoval,

da bo, če načrt uspe, izboljšal izobraževanje, zdravstvo

in lokalno skupnost. Upal je tudi, da bodo takšni ukrepi

sprožili nacionalno razpravo o tem, kako bi lahko

skupaj gradili boljšo družbo. Rečeno je bilo, da bo raziskava

'dosegla prevrednotenje tistega, kar je pomembno'.

Britanski politiki upajo, da bo sčasoma to vodilo v

nov način razmišljanja v vladni politiki 'ne le pri koncu,

ampak pri vsem, zaradi česar je vredno živeti'. Od aprila

2011 je statistični urad začel meriti napredek VB

ne le s prikazom gospodarske rasti ampak tudi s tem,

kako se je izboljšalo življenje, ne samo v standardu,

ampak tudi v kakovosti življenja.

Te poteze se ne dogajajo le v Veliki Britaniji. Tudi Sarkozyjeva

komisija, zbor nekaterih vodilnih svetovnih

ekonomistov, je pozvala k večjem vrednotenju zadovoljstva

kot prihodkov. Ekonomijo sreče je najprej sprožil

Richard Easterlin leta 1974, ko je postavil vprašanje

glede tega, ali ekonomska rast izboljša naš občutek

dobrobiti ali ne. Od tedaj so nekateri znani ekonomisti

sprožili trditev, da sta gospodarska rast in stabilnost

povezani z občutkom ugodja, ki pa potem sproži

optimizem.

Toda ali bomo zadovoljni z rezultati raziskave? Morda

bi bilo primerno, da govorimo o prenovljenih metodah

v izobraževanju, da bi bilo povečanje ugodja bolj

verjetno.

Pogosto slišimo starejšo generacijo govoriti, da je bilo

prej vse veliko lažje. Do določene mere lahko rečemo

da to drži, toda ali ni tako, da se je tisto, kar je bilo

prej lažje, ali kar je bilo prej težje, zdaj spremenilo?

Transparentnost ali njeno pomanjkanje igra pomembno

vlogo pri težavah, ki jih mnogi ljudje najdejo v zvezi

z resničnim svetom. Tako imenovana postmoderna

družba temelji na napetosti med socializacijo in individualizacijo.

Učijo nas, da se v splošno dobro integriramo

v sistem družbenih zakonov, hkrati pa želimo

vedeti, kdo smo in kdo lahko postanemo. To je težka

kombinacija. Izziv izobraževanja danes je, da je vsakemu

učencu dana priložnost, da odkrije svojo identiteto

in najde mesto zanjo v obstoječem družbenem redu.

Potem delo ni več služba, ampak poklic. Bolj zapletena,

kot ta razdrobljena družba postaja, večja je možnost

za življenje na robu ali izven družbe. Na ta način se

poveča možnost, da človek postane neuspešen; in ta

razpoka je tista, ki jo prenovljen šolski sistem lahko

poskuša zaceliti.

Kot evropski državljani si moramo zapomniti naslednje.

Posebnost Evrope je v njeni pluralnosti, prihodnost

je raznolikost v enotnosti. Raznolikost jezikov

in mozaik kultur na relativno majhnem geografskem

področju je nekaj posebnega na svetu. Evropska skupnost

ima triindvajset uradnih jezikov. Genius Evrope

je v tem, kar je angleški umetni William Blake imenoval

'svetost neznatnih delčkov'.

Najbolj dragoceno bogastvo Evrope je ta jezikovna,

kulturna in socialna raznolikost. Zato je verjetno njena

posebna prednost v globalnem svetu ta, da smo se morali

naučiti umetnost bivanja z drugimi. Naloga Evrope

je morda, da prenaša umetnost učenja vsakogar in

hkrati upošteva naše posebnosti.

Tekst je prevod predavanja, ki ga je avtor v marcu leta

2011 v evropskem parlamentu predstavil skupini za kakovostno

otroštvo, ki jo je gostila MEO Evelyn Regner.

Tekst je zapis predavanja, ki ga je pregledal in odobril

avtor.

Vprašanja in odgovori

V diskusiji po predavanju so predavatelja vprašali,

katere reforme bi priporočal kot bodočo pot v izobraževanje

bodočih generacij. Njegov odgovor lahko povzamemo

takole:

Nekaj nam mora biti jasno. Dosti lažje je spreminjati

šolsko politiko kot delovanje šol. Šole so zelo stabilne

institucije in kot take niso odprte za radikalne spremembe.

Zakaj? Imamo jasno predstavo, kaj se dela v

razredu, vemo kako učitelji delujejo. Te predstave se

oblikujejo v zgodnji mladosti. Učenje je edini poklic,

pri katerem se vpogled v to, kaj se tu dogaja, začne

oblikovati v rani mladosti, od šestega ali sedmega leta.

Kot učenci se majhni otroci lahko naučijo, kaj strokovnjak

naredi pri svojem poklicu. Otroci resnično več

časa preživijo ob učiteljih kot ob starših. Ne smemo

Waldorfske novice, zima 2013 11


podcenjevati učinek tega na učiteljski poklic. Mnogi

mladi se odločijo za poklic učitelja zaradi predstave,

ki so jo dobili v zgodnjem otroštvu v šoli. Te predstave

niso zavestno ponotranjene, ampak pridejo na površje

Izziv izobraževanja danes je, da je vsakemu

učencu dana priložnost odkriti svojo identiteto

in najti mesto zanjo v obstoječem družbenem

redu. Potem delo ni več služba, ampak poklic.

kasneje ter postanejo poglavitne pri njihovi predstavi

šolanja. Vlogo učitelja vidijo kot možnost, da uvedejo

zelo potrebne spremembe v družbi. Tudi mladi študentje

si lahko izberejo učiteljski poklic na osnovi slabih

izkušenj, frustracij in neizpolnjenega upanja iz svojih

šolskih dni. Upajo, da bodo te napake popravili, vendar

morajo dobiti nove ideje.

Zato moramo pri oblikovanju novih idej za bodočnost

najprej začeti delati na skupku človeških vrednot potrebnih

za oblikovanje zdrave družbe ter prežeti izobraževanje

učiteljev ne le s filozofijo izobraževanja ampak

tudi z globokim raziskovanjem metod in načina dela v

razredu. Če bomo to delali, bomo zaprli razpoke med

teorijo in prakso, kar je dokazana težava, ki jo je osvetlila

evropska evalvacija izobraževanja učiteljev.

Učitelj potrebuje določene spretnosti, ki morajo biti

urejene, da lahko vzdržuje v razredu določeno stopnjo

doslednosti. Nič ne moremo narediti, če je v razredu

nered. Poleg tega pa morajo imeti nekaj za poučevanje.

Učitelj mora imeti spored. K temu spada tudi obvladovanje

vsebine učne ure in metod, ki jih mora uporabiti,

da pretvori poučevanje v učenje. Ta spored daje učitelju

občutek varnosti. Vsi učitelji bi radi bili priljubljeni,

toda to je zelo težko, če ne že nemogoče, ko človek

stalno tava po divjini brez poti. Učitelj/ica, ki čuti, da

tava po neznanem okolju, bo izgubila občutek varnosti.

Zato se večina učiteljev pasivno upira vsaki reformi ali

klicu po spremembah.

Nekateri dokazujejo, da pri izobraževanju mladih ponovni

razmislek ni potreben. Potrebno je postaviti nove

norme. Stvari kot so razvoj mišljenja, plemenitenje domišljije,

kultiviranje rahločutnosti in vzgajanje pravih

sil volje so poglavitne pri razvoju otroka moderne dobe.

Šole bodo morale sprejeti nove strategije, ki upoštevajo

človeške vrednote. Norme odsevajo vrednote. Šole

morajo biti preoblikovane iz ustanov, katerih poučevanje

je osnovano zgolj na akademskih dosežkih, kjer od

učencev pričakujejo, da prenašajo tisto, kar je že znano.

Reforme šolstva do sedaj o tem niso niti govorile.

Nasprotno, v zadnjem desetletju, to filozofijo so vsilili v

zadnjem desetletju. Po mojem mnenju noben politik ne

more vpeljati reforme, če človeške vrednote in ideje za

prihodnost niso upoštevane. Politiki morajo spoznati,

da človeških vrednot ni mogoče vsiliti, potrebno jih je

previdno vzgojiti.

prevod: Marina Nuvak

Educating The Art of Life

Resilience and Creativity in Contemporary Education Part 2

Another important change in this period concerns how we see our work, whether it be in schools or

employment. The question of motivation is a quintessential element of our theme. Work involves changing

the world. Since the advent of modernity the way we have seen. Work has been mirrored in two value

systems – the Protestant and the Bohemian work ethics.

The first is founded on the idea of hard work as an

essential duty. Our mission on earth is to serve others.

This is done by making ourselves productive so that we

feel we are worthy human beings. The German sociologist

Max Weber considered this type of work ethic to be

at the very centre of capitalism.v The Bohemian ethic,

on the other hand, is more hedonistic. Its value is to be

found in pleasure and happiness. It is based on experiencing

and appreciating what life has to offer. It has

12 Waldorfske novice zima 2013

12

its own form of aesthetic discipline giving a more individualistic

rather than conformist view of work and life

in general.

The famous American sociologist Richard Sennett has

claimed we are approaching the ‘end of work.’ He believes

a combination of advanced technology and globalization

is bringing an end to meaningful work for

most people which ultimately will lead to the corrosion

of character and breakdown of society.


V z g o j a o t r o k a

Roza Botn

Godi Keller

Ena od skrivnosti življenja je, da mladi vedno

mislijo, kako vse vedo. Ta pojav z leti izgine,

podobno kot pri knjigi, kjer beli listi sčasoma

porumenijo in zbledijo. To, da mlad človek vse ve, izvira iz

dejstva, da ne ve prav dosti. Temu rečejo idealizem, kar je

dobra stvar. In ko zbledi, lahko dobi patino, ki jo pridobi le

s časom. Toda poslušajte!

Na Norveškem imamo za mlade za čas med njihovo

osnovno šolo in neznanim, ki je pred njimi, internate.

Imenujejo jih javne univerze. Kako lepa zamisel!

V šoli, kjer se moja zgodba dogaja, so bili pred davnimi

časi stari učitelji, ki so verjetno bili tam že celo večnost.

Kakšne načrte so imeli za šolo? To nekako ni bilo čisto

jasno novemu, sveže izurjenemu učitelju; vsekakor so

bili drugačni od njegovih. Bil je ambiciozen in v zavesti je

imel mnogo stvari, posebno glede globalnih, družbenih in

eksistencialnih problemov; toda tudi glede nepravičnosti,

okoljskega onesnaževanja in mnogih drugih vrst ugank.

In seveda je prišlo do pogovorov! S svojim nalezljivim navdušenjem

je prebudil kolegij. Ven z milo zvenečimi otroškimi

pesmimi, uvedli bomo pesmi, kot je Where have

all the flowers gone? Sestanki so postali bolj pomembni

kot večeri z učenci in nekdaj spoštovano pridiganje se je

moralo umakniti omizjem z demokratičnimi razpravami,

na katerih so bili vsi učitelji in dijaki enakopravni in so

oblikovali resolucije. Na primer tisto, o vojni v Vietnamu,

ki pa, se bojim, nikoli ni zapustila šolske avle.

Zdelo se je, da je bil celoten kolegij, odkrito ali pa le

na videz, očaran nad navdušenjem mladega človeka. Z

eno izjemo: gospo Botn, ki se je bližala šestdesetemu rojstnemu

dnevu in ki je poučevala ročna dela. Nič ni rekla,

vendar je sovražila sestanke. Sovražila je to obvezo, da

mora vsakdo imeti svoje mnenje glede fluorida ali pravic

žensk. Tudi mladi mož sicer ni rekel nič, se mu je pa

zdela neumna. In vse neizrečeno, posebno sovraštvo ali

zavračanje ima, če ostane neizrečeno, še večji učinek, če

še tako vztrajno želimo verjeti, da je ravno obratno.

V tišini svojega uma je mladi mož zbiral svoje razloge

proti gospe Botn, kar pa ni bilo težko. Njena izobrazba,

ki jo je končala pred dolgimi leti,

je vsebovala le šestmesečni tečaj

ročnih del in šivanja. Potem je

začela zbirati svoj učni material,

veliko in impresivno (bodite

pozorni na sarkazem!) zbirko

vzorcev pletenja, ki jih je našla v

revijah za ženske. Njeno poučevanje je bilo razdeljevanje

vzorcev med dijakinje, ki jim je pomagala ustvarjati šale

in kape po lastnih željah.

No, to je pa tudi vse, kar zmore gospa Botn, si je mislil

mladi mož. In kako dosti bolj pameten je bil on, ki se

je lahko pogovarjal z dijaki o problemih, o katerih niso

nikoli prej razmišljali. Še več, čutil je, da so ga zaradi

te vrline občudovali. Seveda, bili so tudi tisti, ki se niso

vključevali v pogovore. Posebno tiha dekleta, ki so sedela

zadaj z glavami sklonjenimi nad svoje pletenje. Potreboval

je dve leti, da jih je sploh opazil. Potem jih je poskušal

vključiti, jih doseči, toda dlje od Kako si? in Dobro, hvala!

nikoli ni prišel.

V resnici ga pravzaprav sploh niso potrebovale. Nekega

dne je razumel, zakaj. Te dijakinje so imele svojo učiteljico,

na katero so se obrnile – gospo Botn. Sledile so

njej, tej neuspešni učiteljici, ki je niso zanimala svetovna

vprašanja.

In zdaj je opazil, da so v svojem prostem času mnogokrat

v krogu sedele okoli te stare učiteljice, vsaka od njih

popolnoma zatopljena v svoje ročno delo. Vsake toliko je

katera povedala nekaj stavkov. Oh, kaj bi dal ta mladi

mož, da bi vedel, o čem so govorile. Kaj so zaupale tej

ženski, česar nikoli ne bi zaupale njemu, ki je bil mlad

in 'kul'?

Nikoli ne bo vedel! Kajti molčečnost je nekaj drugega

kot razpravljanje. In ponižno je dojel, da je bila za mnoge

dijakinje ona veliko boljša učiteljica, kot bo on sam kdajkoli

postal.

Takrat je odkril, da ima gospa Botn tudi ime. Ime ji je

bilo Roza! Zdaj ta Roza ne živi več. Mladi mož se ji nikoli

ni uspel opravičiti zaradi svoje domišljavosti. Toda nekaj

se je naučil. Kadar koli se začne jeziti nad kolegom ali

sosedom, se je zdaj sposoben zadržati in pomisliti: Kaj

sem spregledal?

Torej je bila celo ta Roza sposobna nekaj naučiti. Najprej

mene in nato morda še koga drugega?

prevod: Marina Nuvak

Roza Botn

One of life’s mysteries is that when one is young he or she knows everything. This phenomenon

disappears with time, similar to when white and wise pages of books become yellow and fade

with time. The fact that a young person knows everything stems from the fact that he or she

doesn’t know much of anything. They call it idealism, and that‘s a good thing. And when it fades away, it

can take on a patina that is only acquired by time. But listen!

In Norway there are boarding schools for the young people for the period between their basic education

and the unknown which is ahead of them. They call them public universities. Beautiful idea!

Waldorfske novice, zima 2013 13

13


U t r i n k i

Gregor Bajt

Šola v naravi

Od Soče do Save

Soča in Sava sta med večjimi in lepšimi slovenskimi

rekami. Že ob misli, da bomo prehodili pot od

izvira Soče do izvira Save, smo imeli mešane

občutke. Nekateri smo bili navdušeni, drugi spet polni

dvomov, da nam bo to dolgo in težko pot uspelo premagati.

V pičlih dveh urah smo prepotovali pot od Solkana,

kjer se Soča izliva v Italijo, do izvira Soče v Trenti. Reka

teče po slovenski zemlji samo 96 km, nato še 38 km

drsi po italijanski strani do Jadranskega morja. Čeprav

kratka, je Soča znana po celem svetu pod vzdevkom

smaragdna lepotica . Njeno lepoto je opeval slovenski

pesnik Simon Gregorčič. Ob izviru smo videli njeno bistrost,

smaragdni blesk in razigranost. Zrcalili smo

se v njeni gladini in se polni svežih vtisov odpravili do

koče na Krnskih jezerih. Ob poti smo se ustavili pri

Joštovi mami Urški, ki nas je pogostila s zelenjavno mineštro

in slastnim burekom. Polni moči smo odpešačili

naprej. Pot do koče na Krnskih jezerih je bila vijugasta

in na videz brez konca. Prišli smo kot naročeni na

enolončnico in palačinke. Ker nas je naslednjega dne

čakal vzpon na Krn, smo se kmalu odpravili v posteljo.

Pred spancem smo še zaigrali na flavte, ki smo jih vzeli

s seboj, in prisluhnili g. Brajniku, ko nam je zapel slovensko

operno pastoralno pesem. Ponoči je Miha zgrešil

stranišče in z ročno svetilko vdrl v sobo g. Bajta, ki

je presenečeno vzkliknil: »Miha, kaj je?« Miha je bil še

bolj presenečen. Zagotovo jima ni bilo povsem jasno,

kaj se dogaja.

Na Krn nas je vodila strma pot. Pospremilo nas je

sonce, ki je kukalo čez vrhove sosednjih Peskov in rezalo

jutranje meglice ob naši poti. Po kamnih je udarjal

naš strumni korak in odmeval, kot so nekoč odmevali

koraki vojaških gojzarjev med prepadnimi stenami.

Krn je bil kmalu naš. Pogled nam je segal v neznano

nad morjem oblakov, ki so prekrivali slovenske doline.

Sonce nas je grelo, kanje in krokarji so tu pa tam

preleteli naše glave, prestregli naše misli in nas brez

dovoljenja popeljali v sinje višave. Za kratek čas smo

pozabili na prehojeno pot in utrujenost. Uro, preden

smo prišli do koče na Komni, nas je zajela megla. Kmalu

je postalo tako temno, da smo morali hoditi ob soju

žepnih svetilk. Držali smo se skupaj, drug drugega

bodrili in vztrajno kljubovali mrzlemu vetru, ki nas je

pričakal na Bogatinskem sedlu. Po celodnevni hoji smo

prispeli v kočo, kjer so nas čakali juha, kaneloni in

zrezek. G. Bajt je vsakega pohvalil in mu čestital. Bil je

ponosen na naš dosežek.

Naslednje jutro je bilo mrzlo in megleno, a čakal nas

je samo še spust do slapa Savice - izvira Save Bohinjke.

Opazili smo, da je Sava enako lepa in bistra kot Soča,

a bolj zelenkasto rumene barve. Pred odhodom smo se

ustavili še na slastni pici.

Osvojili smo pomemben cilj in sami sebi dokazali, da

zmoremo več, kot smo mislili. Zaobjeli smo izvira dveh

najpomembnejših slovenskih rek v treh kratkih dneh

in ob tem, ožuljeni ali ne, utrujeni ali prepolni navdušenja,

odprli pot v naših srcih za tisti občutek, ki pravi:

»Jaz zmorem!«

14 Waldorfske novice zima 2013


U t r i n k i

Smrt med

novoletnimi

zaobljubami

Simona Pajk

Kje je že november!? Čas tega leta se izliva v

zadnje decembrske dni. Razsvetljeno mesto

in okrašeni domovi, pričakovanje praznikov,

vse to je pregnalo novembrsko sivino. Misel na smrt – s

katero smo se ukvarjali v novembru, so pregnale misli na

nakupovanje, obdarovanje, umetnost ustvarjanja praznične

topline doma.

A smrt ni odšla. Čeprav je povsem neprimerna tema

za decembrske pogovore, je še vedno tukaj in vedno

bo. Prav je, če se večkrat spomnimo nanjo, in prav je,

da jo imamo v mislih, ko snujemo novoletne zaobljube.

Ko premišljujemo o smrti, se najbolj povežemo z življenjem!

Pomislite, kakšne bi bile vaše zaobljube, če bi

vedeli, da boste kmalu umrli? Kaj je tisto, kar bi zares

radi naredili v življenju, preden odidete s tega sveta,

katere so tiste stvari, ki nekaj štejejo, kaj bi želeli dati

svojim otrokom?

Imajo podarjeni i-pad, uspešna shujševalna kura, tečaj

joge, več dela za boljšo plačo v tem kontekstu sploh

še kakšen smisel ?

Je dolg sprehod brez besed – namenjen samo lovljenju

snežink ali zvezdnih utrinkov, izguba časa ali življenjsko

darilo vašemu otroku in vam samim?

Si drznete sami sebi podariti pogum za iskrenost, odkritost,

poštenost, prijaznost – sleherni dan!?

Darilo je lahko tudi to, da nekoga pospremimo v smrt.

Ni nujno, da smo prostovoljci v hiši Hospic. Vsem nam

kdaj kdo umre, nihče si tega ne želi – a zadeva je neizogibna.

Imamo pa, vsaj včasih, moč izbire, ali bomo

umirajočega prepustili bolniškemu osebju ali pa bomo

ob njem.

Tudi jaz sama si srečanja s smrtjo nisem načrtno izbrala.

Bilo je eno od daril usode. Moja zasluga je le v

tem, da sem ga upala sprejeti – in razviti darilni papir.

Seveda, niti 'papir' ni bil tako bleščeč, da bi ravno vabil

... , a sem ga razvila:

Naneslo je, da smo (pred davnimi časi) doma skrbeli

za deda, ki je bil že zelo star. Bilo je poletje in ostali

člani družine so se odločili, da gredo na morje. Zame

je usoda odločila, da ostanem doma in čuvam deda.

Ded pa se je odločil, ravno v tem času, hudo zboleti in

umreti. Če rečem pred davnimi časi – to pomeni, da

še nismo imeli mobilnih telefonov, da se nismo klicali

vsako uro: 'Kako si?' In tako to pomeni, da takrat nisem

mogla poklicati mame in ji reči, naj pride domov,

ker se jaz bojim, da bo ded umrl, in ker mi je težko – in

sploh – ker sem povabljena na toliko zabav in imam

ravno novega fanta.

Danes bi najbrž govorili o travmatični izkušnji mladega

dekleta, ki so jo brezvestni starši prepustili taki

situaciji. Takrat o tem pač ni nihče govoril in zame se

je izkušnja izkazala kot eno najlepših daril, kar sem jih

dobila v življenju.

Ker je ded imel visoko temperaturo, sem poklicala

zdravnico, ki je rekla, da moram biti pripravljena na

vse. Naš dragi Jaka je ležal v postelji in me lahko poklical

s pravim imenom ali pa sem bila v njegovih očeh

Milka (pokojna babica) ali pa njegova sestra ali moja

mama pa spet Simoni – kot me je vedno klical. Stregla

sem mu, mu menjala plenice, ga poslušala, sedela ob

njem in držala za roko in se skupaj z njim poslavljala

od vseh in vsega. Vmes sem malo mislila tudi na to, da

bi bilo fino biti kje drugje ...

Nisem bila nobena svetnica. Ni mi bilo lahko in o izkušnji

nisem razmišljala kot o darilu – da ne bo pomote!

Nisem pa bila jezna na mamo, ker je ni bilo. Mogoče

sem jo le zelo težko pričakovala.

No, mama je vendarle prišla prej domov, in ko se je

vrnila, se je ded, kot bi čakal le še njo, nasmehnil in

umrl. Držala sem ga za roko, ko ga je življenje v trzljajih

zapustilo. Vse sile niso šle z njim na oni svet. Mislim,

da jih je veliko steklo vame.

Dedova smrt je bila lepa. Umrl je z nasmehom na

ustnicah in mene je ob tem še zadnjič obdaroval. Od

takrat naprej ( čeprav je zavedanje o tem prišlo dosti

kasneje) živim bolj polno in smelo. Rada imam življenje,

ob tem pa me smrti ni strah.

Če vsak dan vsaj približno dobro izpeljemo in če sproti

poravnavamo račune – ni panike !

Nasvet za novoletno zaobljubo: vsak dan bom živel in

dajal tako, kot da je to moj zadnji dan.

In kakšno zvezo ima to z otroki? Če boste živeli tako,

se bodo otroci ob vas počutili varne in močne.

Srečno!

Waldorfske novice, zima 2013 15


U t r i n k i

Manca Košir

Napad svetlobe

na Ljubljano

Kako bi se lahko zahvalila moji ljubi waldorfski

šoli, njenim učiteljem, učencem, staršem,

prijateljem, le kako bi jim lahko rekla dovolj

toplo HVALA, HVALA za verigo luči, ki se je zgodila na

martinovo? Naj se širi dober glas v deveto vas, sem se

odločila in napisala kolumno Napad svetlobe na Ljubljano

za prestižni hrvaški portal, najboljši portal v regiji (www.

autograf.hr). Tam je zapis v hrvaščini, tukaj pa je v

slovenščini. V hvaležen spomin!

Zgodilo se je tisoče src, zasvetilo je stotine luči. Na

martinovo, ko so se zbrali učenci Waldorfske šole v

Ljubljani z doma narejenimi svetilkami, njihovi starši,

bratje in sestre, babice in dedki, in so sklenili verigo

luči, ki se je vila izpred šole čez most nad reko do hiše

hospica pod Golovcem. Okoli tisoč ljudi je tvorilo verigo

luči in preneslo številne košare s srci, izdelanimi za akcijo

SRCA ZA HIŠE HOSPICA po vsej Sloveniji. Mesec

dni so izrezovali in barvali, pletli in kvačkali, izdelovali

iz lesa in kamna, lepili in sestavljali so tisoče in tisoče

src po vrtcih, šolah, domovih za ostarele, nosili so jih

v hipermarkete Mercator v večjih slovenskih mestih in

jih od tam prinesli v waldorfsko šolo, da so po štafeti

ljudi z lučkami in pesmijo na ustih prišli v hišo umirajočih

ljudi. Srca so izdelovale tudi zapornice v ženskem

zaporu na Igu, ki sem jih prišla obiskati in sem se pogovarjala

z njimi o minljivosti, spremljanju umirajočih.

Bil je to nepozabno lep večer in bila je to prva velika

humanitarna akcija kaznjenk, ki je zapor v mračnih

prostorih starega gradu spremenila v svetle prostore.

Čudež, sem bila hvaležna, ko sem sprejemala v naročje

sto in sto src, izdelanih v tihih sobah zaporniškega

gradu ...

Ženske smo se objemale solznih oči, srečne, ker smo

se zavedale, da smo ne glede na temne zgodbe vse ljudje,

sposobni ustvariti svetlobo in z njo pokriti Ljubljano

kot z angelsko prejo.

In sem spet pomislila na eno najljubših zgodb, ki jo

rada pripovedujem na številnih obiskih šol in knjižnic

po vsej Slovenije. Takole gre zgodba z naslovom Dva

volka:

Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval

svojemu vnuku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.

Rekel je: 'Vnuk moj, ta bitka stalno poteka med dvema

'volkovoma' znotraj vseh nas. Eden je hudoben. Jezen

je, nevoščljiv, ljubosumen, veliko obžaluje, pohlepen je

in aroganten, samopomilujoč, zamerljiv, ima občutek

manjvrednosti, laže, je lažno ponosen in je velik egoist.

Drugi pa je dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen,

prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren,

resnicoljuben, sočuten in zaupa.'

Vnuk je razmišljal o tem in vprašal dedka: 'Kateri

volk pa zmaga?' Ded je preprosto odgovoril: 'Tisti, ki

ga hraniš.'

16 Waldorfske novice zima 2013


U t r i n k i

S čim se hranimo, je torej ključnega pomena! A hrana

ni le to, kar použijemo s krožnika, hranimo se tudi

s tem, kar gledamo, poslušamo, beremo, z energijami

ljudi, s katerimi se družimo ... Če se povežemo za nekaj

dobrega in skupaj ustvarjamo svetlobo, ta zasije z veliko

močjo. Akcija SRCA ZA HIŠE HOSPICA je želela ozavestiti

čim več ljudi o tem, kaj je hospic. Pomagati pri

detabuizaciji smrti, ki jo zahodna civilizacija odriva iz

kroga družine na rob, v domove za stare in v bolnišnice.

Ljudje se smrti bojijo, kar je rezultat norega potrošniškega

časa vsiljene mladosti in lepote, staranje, kaj

šele smrt, so v tem kontekstu nezaželeni, osovraženi.

Ko sem se pogovarjala z otroki, starimi od šest do deset

let, v osnovni šoli, so z menoj kramljali o smrti kot o

nečem naravnem, brez strahu so mi povedali, kako je

njihova babica umrla v prometni nesreči, stric naredil

samomor in skočil iz sedmega nadstropja skozi okno,

bratec umrl, ker je bil hudo bolan ... Pogovarjali smo se

odprto in otroci so potem z veseljem izdelovali srčke za

tiste, ki bodo kmalu umrli v hiši hospica, kamor pridejo

taki, ki nimajo nikogar, da bi lahko srbel zanje noč

in dan. Skupaj smo tudi sanjali v tej akciji o več hišah

za dostojanstveno umiranje in lepo smrt. V Sloveniji

imamo namreč samo eno, na Hrvaškem se odpira za

Reko zdaj že druga v Dubrovniku, bravo, sosedje! A vi

in mi bi jih potrebovali več, kajti vse več je ljudi, ki zanje

v prezaposlenih družinah ne morejo skrbeti, v bolnišnicah

pa se umira tako, da je ogroženo dostojanstvo

tako umirajočih kot njihovih svojcev.

A naj pripovedujem naprej o svetlobi, ki je napadla

Ljubljano minuli teden v velikih količinah. Zgodilo se

je, na kar sem profesorica novinarstva čakala trideset

let. Namreč: izšla je knjiga štiridesetih portretov ljudi,

ki kljub krizi živijo svobodno, ustvarjalno, pogumno in

samosvoje. Novinarki Mimi Podkrižnik in Mateja Gruden

sta portretirance povezali pod naslovom Na sončni

strani Slovenije in meni zaupali moderiranje njunega

večera. Bil je to praznik žlahtnega novinarstva, ki je

preobrnil vladajočo paradigmo slaba novica je dobra

novica v njeno nasprotje: najboljša novica je dobra novica.

Novinarki niso zanimali škandali, afere, temveč

življenje in delo ljudi, ki ne dovolijo, da bi jih okužilo

tarnanje, češ, saj se nič ne da. Oni namreč hranijo dobrega

volka v sebi, zato živijo radostno. V dvorani slovitega

hotela Union je bil na večer predstavitve sončne

Slovenije tako svetlo, da bi lahko ugasnili luči, pa bi

se videli. Nepozaben večer, očarljiva svetlobna knjiga!

Pa še ena knjiga se je zgodila, ki je svetlobo nad Ljubljano

razlila. Popularnega raperja Roka Terkaja. Roka

imam rada, odkar sem ga slišala izvajati duhovita, optimistična

besedila. Ko je začel pisati za Delovo prilogo

Ono kolumne, sem zavriskala: To! In ga nagovarjala,

naj zbere najboljše v knjigo. Nisem bila edina, ki sem

jo zahtevala. Dobili smo kolumne v knjigi in se jih nadvse

razveselili. Naslov: Živ! Kajti, pravi Rok: 'Zato si se

rodil, da bi bil živ!' Mar ni lepo, 'da živiš, se smejiš,

bereš, se učiš in govoriš? Se zazreš skozi planet in vase

in s tem postajaš boljši človek, kot si ga videl v zrcalu

včeraj'?

Marina Nuvak

Božični semenj

2013

V

tednu po semnju je vedno čas, da se v mislih

ozremo nazaj na dogodek in ga poskusimo

objektivno oceniti. To delo smo s predstavniki

razredov že opravili. Večina nas je bila nad opravljenim

delom zadovoljnih. Zagotovo pa je vsako stvar vedno

mogoče narediti še bolje. Ampak čar našega semnja je

ravno v tem, da ni do zadnje točke izpiljen in tako daje

prostor vedno novim idejam, ki jih je med našimi starši še

zelo veliko.

Jaz osebno sem vsako leto znova vesela, ko vidim to

veliko ekipo ljudi, ki iz leta v leto še narašča, kako složno

se loti dela in vedno znova prekosi samo sebe.

Waldorfske novice, zima 2013 17


Ves oktober in november so se na šoli odvijale delavnice.

Tam so naši starši in učitelji izdelovali izdelke iz

naravnih materialov, na katerih so se potem na dan semnja

lahko pasle široko odprte otroške oči. Skupina za

okraševanje šole pa je cel november navdušeno snovala

nove zamisli in šolo spreminjala v pravljični prostor.

Tudi adventnih venčkov je bilo zelo veliko in lepih,

pri prodaji pa so sodelovali tudi učenci.

Razpoloženje med starši in učenci v prodajni in božični

sobi je bilo zelo prijetno.

Vilinski hišici, se je letos pridružil še palčkov rudnik,

kjer se je videlo, da so se starši zelo vživeli v otroško

dušo. Otroci so nestrpno čakali, da se podajo na iskanje

zaklada.

V prostorih nove šole so imeli svoje stojnice vrtci. V

sosednjem prostoru pa so malčki lahko uživali v pravljični

palčkovi deželici in na lutkovnih predstavah za

najmlajše.

18

18 Waldorfske novice zima 2013


Delavnice so bile dobro obiskane. Otroci so na njih

lahko v zatišju sejemskega vrveža ustvarjali lastne izdelke,

ki so jih potem odnesli domov in jih bodo še dolgo

spominjali na ta dan.

To leto je bila čajnica v avli pri novem vhodu, čisto

zraven labirinta, tako da so starši lahko otroke počakali

kar ob kavici ali čaju.

Tudi stojnice zunanjih prodajalcev so bile prava

paša za oči. Med njimi smo tudi letos gostili naše prijatelje

– biodinamične kmete (Demeter). Iz pekarne je

čudovito dišalo, tokrat po ekološkem kruhu.

Vrsta do vhoda v labirint se je vila po stopnišču do

prvega nadstropja.

In najpogostejši komentarji naših gostov? Semenj je

čudovit, poln dobre volje in prisrčne energije!

Waldorfske novice, zima 2013 19


O E M a r i b o r

Iča Marušič

Božične pesmi

razveseljujejo

mariborske ulice

Na letošnjem božičnem bazarju so starši

predlagali, da bi zborček naše šole predstavil

Mariborčanom svoj božični repertoar. Pobuda

se je uresničila kar takoj. Učitelj glasbe Daniel se je s svojimi

varovanci odpravil na mestne ulice v času, ko ima zbor

svoje vaje. Na stičišču Gosposke ulice in Ul. 10. oktobra, so

mladi pevci dobro uro navduševali mimoidoče s pesmijo

božičnega časa.

■ Tara Kuster, 9.r, za Hospic

Slike in posnetki našega Igorja (ati Albreht) so enkraten

dokument tega prvega nastopa, ki je imel prekrasen

učinek. Otroci so premagali negotovost, naključni

mimoidoči in tisti, ki so vedeli za dogodek (naši dragi

starši), pa so bili s pogumom in vedno večjo ubranostjo

nadvse zadovoljni. Čaka jih še nekaj nastopov na

mestnih ulicah. Hvaležni smo, da so nas povabili v Vilinsko

mesto.

Otrokom, učitelju in staršem se zahvaljujemo za tako

dobro predstavitev svojega dela. Predvsem pa jim želimo

še veliko veselja do petja in dobro ubranih glasov.

20 Waldorfske novice zima 2013

20

■ Mojka Končar, 9.r, za Hospic


O E M a r i b o r

Svetloba na

Waldorfski šoli

Maribor

Barvita in čarobna!

Anita Ivačič

Na Waldorfski šoli v Mariboru je še pred

adventnim časom zasijala svetloba v vsej svoji

moči. Ljudje, prižgimo luč! Pomenljiva in za

današnje čase globoko simbolična Ježkova misel, ki smo

jo slišali na eni izmed delavnic, nas je nagovarjala že ves

mesec november.

Po prazniku svetilk, ki jih je izdelalo več kot sto otrok

in z njimi poslalo v svet lepe misli, so waldorfci z vso

skrbjo in ljubeznijo pripravili tradicionalni božični bazar.

Letošnji obisk je bil zares izjemen. Prav takšno –

izjemno sproščeno, igrivo, zabavno in prežeto z ljubeznijo

– pa je bilo tudi vzdušje, ki smo ga doživeli na

pisanih stojnicah in v učilnicah, ki so se v ta namen

spremenile v čarobne sobe čudovitih barv in skrivnostnih

vonjav.

Bazar so odprli s koncertom učencev in učiteljev, nadaljevali

z ustvarjalnimi delavnicami za male in velike,

delavnicami gibanja, razvajalnicami za telo in dušo,

predavanji, lutkovno predstavo, glasbenimi nastopi

otrok in še z marsičim. Videti je bilo, da je en dan skoraj

premalo za vse vtise in doživetja, ki so nam jih ponujali


S svojimi izdelki so se predstavili mojstri domače in

umetnostne obrti. Pripravili so tudi srečelov.

Kot vsako leto so tudi letos v kavarni in čajnici postregli

z mamljivimi domačimi prazničnimi dobrotami.

Pestro dogajanje je bilo kot navadno sklenjeno s skupnim

petjem, ki je vse navzoče popeljalo v praznično vzdušje.

Starši se veselimo, ko spremljamo otroke, ki z veseljem

in navdušenjem hodijo v šolo, kjer so prazniki pomembni,

saj z njimi izražamo optimizem in veselje do

življenja, zato vidimo v taki vzgoji in izobraževanju prave

vrednote, ki vodijo v bolj smiselno življenje.

Močno luč pa so otroci z učiteljem glasbe, Danijelom

Mariničem, prižgali tik pred božičem, ko so se pogumno

predstavili z ubranim božičnim petjem ob spremljavi

harmonike na mestnih ulicah Maribora, in to večkrat!

Uspeh prvega petja je imel enkraten učinek. Otroci so

želeli kljub mrazu še peti in tako so s svojo iskreno predanostjo

ljubeznivo prenašali božična sporočila mimoidočim.

Opazila jih je tudi RTV Slovenija in pripravila kratko

reportažo o zanimivi in prikupni glasbeni skupinici.

Same lepe misli in topla sporočila so nas spremljala

zadnje čase; simbolična sporočila o vztrajnosti in potrpežljivosti

klub mrazu, a tudi drzne misli o kolumbovskem

pogumu, ki nas bo vodil v neznanem letu, ki se

mu naglo približujemo.

Waldorfske novice, zima 2013 21


O E M a r i b o r

O E S a v i n j a

Boštjan Štrajhar

Samoevalvacija in

skrb za kakovost

poučevanja v

waldorfskih šolah

Waldorfsko poučevanje je umetnost, kar

pomeni, da poučevanje potrebuje umetniško

strukturo ter da je prežeto z umetnostjo.

Vendar tako kot vsaka umetnost tudi poučevanje temelji

na določenih veščinah, ki jih je treba nenehno razvijati.

Ne moremo se zanašati zgolj na navdih. Če ima učitelj

dobre ideje, teh pa ne zmore uresničiti v razredu, se mora

vprašati, ali zmore ideje prenesti v vsakodnevno prakso ter

koliko so ideje resnično dobre. Zgolj z dobrimi idejami pač

učitelj ne more preživeti. Ideja predstavlja začetek nečesa

novega na neotipljivi ravni, izvedba le te pa predstavlja

resnično novost.

Zagotovo ste že kje prebrali, da misel kroji in oblikuje

naš svet, saj lahko v življenju naredimo in postanemo

le tisto, kar si lahko predstavljamo. Pri tem vedno znova

pozabljamo na lastne nezavedne vsebine, ki jih je v

nepredstavljivi meri več kot tistih, ki se jih zavedamo.

In tudi te misli so tiste, ki oblikujejo naš zunanji svet. V

nezavednih vsebinah bistveno vlogo odigrajo naša čustva.

Iz šolske prakse vemo, kar je bilo že mnogokrat

dokazano, da pozitivne emocionalne strukture otrok

vplivajo na intelektualne dosežke; pri tem pa ne smemo

pozabiti, da je pozitivna vzgoja sestavljena iz optimalnih

frustracij – le te pa so pozitivne, če jih otroci ne

izkušajo prezgodaj oziroma prepozno.

■ Veronika Sosič, 9.r, za Hospic

Kako vedeti, da delamo nekaj prav?

Prepričanje v lastno delo zagotovo pomaga pri vodenju

otrok, vendar zgolj vera oziroma zaupanje v to, da

delamo dobro, ni zadosti. Kot pravi arabski pregovor:

»Zaupaj Alahu, vendar kamelo prej priveži na vrvico.«

Dovoliti si moramo, da delujemo tudi po navdihu, a

hkrati moramo imeti učni načrt, ki odstrani nepotreben

kaos in zmanjša možnost izgube orientacije. Ko govorimo

o učnem načrtu, ne govorimo o tem, da učenci

v prvem razredu v vseh waldorfskih šolah po svetu na

določen dan spoznajo določeno črko. Razvojno naravnani

učni načrt nudi jasne okvire o tem, kaj in kdaj naj

otroci spoznajo neko učno vsebino. Waldorfski kurikulum

tako nudi osnovni kriterij za evalvacijo učiteljevega

dela.

Del vsebine povzeto po Martinu Rawsonu.

22

22 Waldorfske novice zima 2013


O E S a v i n j a

Boštjan Štrajhar

Božični semenj

2013

Starši imajo ključno vlogo pri izvedbi semnja.

Vsako leto imamo več obiskovalcev.

Vsako leto se na božični semenj začnemo pripravljati

že septembra.

Delavnice za starše nudijo odlično priložnost za druženje

in spoznavanje novih staršev.

Nasvidenje prihodnje leto!

Waldorfske novice, zima 2013 23


O E G o r e n j s k a

Simona Pajk

Utrinki s semnja

v Radovljici

Semenj v Radovljici je bil teden dni pozneje kot

v Ljubljani. S pripravami nanj pa smo začeli že

konec septembra. Tam nas je namreč manj, dela

pa je ravno tako veliko!

Vmes mi je bilo nekajkrat tako naporno, da sem si

rekla: »Pa kaj nam je tega sploh treba?«

Trimesečne priprave za en sam dan. Je to vredno? Se

splača?

Zdaj po semnju lahko zapišem: Ja , seveda se splača.

In – ja , seveda je vredno!

Pa ne govorim o finančnem dobičku – ta je bolj postranskega

pomena. Govorim o dobičku druge vrste. V

mislih imam otroško pričakovanje in veselje, ko rdeča

lička in iskrice v očeh izstopajo iz palčkovega rudnika

ali iz sobe pravljic. Povezave, ki se stkejo med tetami,

učiteljicami in starši med pripravami. Prijazne besede,

ki so izrečene na dan semnja. Veselo atmosfero v

predavalnici, ko predava gospod Godi Keller, ki smo

ga Gorenjci za semanji dan že tradicionalno posvojili.

Račun, ki ga je »po waldorfsko« napisala ena od mam

in v njem prikazala skupno opravljeno število prostovoljnih

delovnih ur: 220 ali 27 delovnih dni – pa v te

ure še niso vštete ure babic, ki so pazile na otroke, da

so starši lahko pomagali pri pripravah, pa tudi kakšna

nočna ura je še ostala zanemarjena.

In ne nazadnje, zadovoljstvo večera, ko se končno

lahko zlekneš na kavč in si rečeš: » Lepo je bilo!« In že

začneš premišljevati, kaj bi lahko naslednje leto …

Nasvidenje na semnju v Radovljici v letu 2014.

24 Waldorfske novice zima 2013

More magazines by this user
Similar magazines