Lipov-list_avg2016

vprašati, zakaj je ne. Mnogi radi potujejo, ker jim je všeč eksotika,
iščejo nekaj, kar ni domače. Slovenija ne more zadostiti vsem motivom,
ki spodbujajo potovanja. Saj tudi sam nenehno potujem po
tujini. A s tem projektom sem si dokazal, da je mogoče odkriti hudo
eksotiko tudi v Sloveniji, da je tukaj mogoče najti izjemna nasprotja in
povsem drugačna okolja od tega, kjer živim (v Kranju, op. p.). Pred
kratkim sem, na primer, slišal za naselje nad vasjo Kokra, kjer je cesta,
ki vodi do hiš, tako ozka, da sosed pokliče soseda vsakič, ko se zapelje
po njej iz doline ali od doma, da se ne bi morda srečala na cesti. Ne
vem, kako je bilo, dokler ni bilo mobilnih telefonov. (nasmeh) Na
Kočevskem sta kakšni dve vasi, kjer živijo samo moški. V Sloveniji
srečuješ ljudi, ki so povsem drugačni, kot si ti; pogosto tudi bolj kot
novi znanci, ki si jih srečal v, recimo, hostlu v Barceloni. Poleg tega
lahko tudi po Sloveniji potuješ dalj časa – s kolesom si zlahka na poti
tri tedne. S projektom sem tako ovrgel vse argumente, zaradi katerih
prej nisem potoval po Sloveniji.
Seveda je treba v svet, je pa toliko dni v letu, ki bi jih lahko
namenili raziskovanju Slovenije, pa ne samo obiskom najbolj
znanih turističnih krajev in zanimivosti!
Seveda, lahko bi jih, ampak ljudje smo različni: meni potovanje in
raziskovanje pomenita izjemno veliko, nekomu drugemu pa ne.
Drugače pa je s turističnimi delavci, ki bi morali potovati po svoji
državi – da jo spoznajo, da spoznajo drug drugega. Kako lahko sicer
svetujejo turistom, kaj in koga naj obiščejo v drugih delih države?
Mene žene po svetu, po Sloveniji radovednost. Vedno me zanima, kaj
je mogoče odkriti nekje drugje; kaj bom odkril, recimo, na drugi strani
Storžiča (nanj se iz Kranja odpira čudovit pogled, op. p.)? Je pa
dober občutek, ko spoznavaš čedalje večje območje; ko veš, kje je kaj
zanimivega, kje se lahko ustaviš za dobro kosilo ...
Kako pa ste se lotili projekta logistično? Po regijah?
Ne, raziskujem bolj razpršeno. Doslej sem obiskal naselja v bližnji in
malce bolj daljni okolici domačega kraja, torej Kranja, in Obale, kjer
študiram; odvisen sem tudi od prevoznih sredstev, ki jih imam na
voljo: večinoma avtomobil ali kolo; da bi se vozil samo z vlakom ali
avtobusom, ne pride v poštev, ker je toliko naselij, do katerih ni dostopa
z javnim prevozom. Včasih se za obisk kakšnega naselja odločim
tudi glede na to, kaj zanima moje sopotnike. Toda: kadar nekam grem,
si vedno pripravim načrt, kaj bom obiskal, kaj si bom ogledal ...
Imate doslej morda že kak »seznam«,
kje vam je bilo najbolj všeč?
To me ljudje pogosto sprašujejo, namreč, kje mi je bilo najlepše, bodisi
doma bodisi v tujini. Ne morem reči, kje mi je bilo najlepše, ampak
kje mi je bilo najbolje – in to je bilo tam, kjer sem kaj doživel. Tudi
mesta sem že pred časom prenehal ocenjevati po njihovi lepoti, po
tem, kaj je mogoče v njih videti; ključno je, kaj sem v njih doživel.
Sicer pa: če se nič ne dogaja, sedeš za točilni pult v kakšni gostilni in
nagovoriš natakarja ali natakarico. (nasmeh)
Obstaja v Sloveniji kakšna univerzalna koda, s katero je
najlaže prebiti led?
Stike je praviloma najlaže navezati v kakšni gostilni ob brizgancu in
laškem! (nasmeh) Če komu plačaš pijačo, se hitro razgovori. Tako sem
se v sklopu Projekta Slovenija lotil tudi zbiranja izrazov, ki jih premoremo
Slovenci za napiti se ga. Doslej sem jih zbral nekaj več kot dvesto.
Kamor pridem, povprašam po njih, pa tudi spletni vprašalnik imam
zanje. Eskimi imajo menda okoli štiristo izrazov za sneg in rad bi dokazal,
da se nam zdi alkohol pomembnejši kot njim sneg! (smeh)
Se v pogovor spustite v vsakem naselju, ki ga obiščete?
Ne. Tudi ni vedno možnosti za to. Včasih so vasi, ki jih obiščem, še zlasti
v hribovitem svetu, povsem prazne. In potem pomisliš: Ja, kje pa so vsi
ljudje? Seveda, mi, ki živimo v mestu, smo vajeni, da smo nenehno
obkroženi z ljudmi. V vaseh pa so bodisi v hišah bodisi na polju, v hlevu ...
Na poti od Kranja čez Idrijo do Tolmina sem srečeval ljudi samo v dolinah,
v višjih legah pa ne. Sicer pa v teh odročnih vaseh domačine pogosto
presenetim, ko se pripeljem mednje; niso vajeni obiskov
neznancev. Pred časom me je v Beli krajini neki domačin napodil, ko
sem se fotografiral pred njegovo hišo; če ni table z imenom naselja, se
moram namreč fotografirati ob hišni številki. (nasmeh)
5
Intervju
Foto: osebni arhiv Mitje Lavtarja
Foto: osebni arhiv Mitje Lavtarja
Na pot se pogosto odpravi s kolesom.
Na fotografiji: Ladra v kobariški občini.
Fotografiranje ob tabli, na tabli, pod tablo ... Vočkova vas v
občini Šentjernej.
Lipov list - Avgust 2016