Revija Svitanje - Poletje 2015

ŠIRIMO
sistema. Njegovo prikazovanje je sprejemljivo tudi za
materialistično usmerjeno znanost. - Izčrpno delo v
tem smislu je tudi 'Pflanze und Kosmos, Grundlinien
einer kosmologischen Botanik' (Rastlina in kozmos,
osnovne linije kozmologične botanike), avtor je Ernst-
-Michael Kranich, izšlo je pri založbi Verlag Freies Geistesleben.
– Ni pa bil sam in edini zagovornik tovrstnega
raziskovanja. Naj bo omenjeno delo Lili Kolisko:
'Sternenwirkwen in Erdenstoffen' (Delovanje zvezd
v zemeljskih snoveh), ki je v sedmih zvezkih izhajalo
od leta 1927 do leta 1952, torej paralelno z nastajanjem
kvantne fizike, in je temeljno delo na področju goetheanistične
fenomenologije.
Rastlinski svet je v primerjavi z mineralnim tisto področje,
kjer se življenje dotika materije in deluje v njej.
Zato je primeren za ustvarjanje novih temeljnih načel
znanstvenega raziskovanja. Tu ne gre za prilagajanje
starim načelom, temveč za iskanje novih. Eden takšnih
iskalcev je bil atomski fizik Erwin Schrődinger (1887-
1961), ki ni bil goetheanist, vendar je v svojih težnjah
goetheanizmu blizu. V svojem delu 'What is Life?' (Kaj
je življenje?), predavanja v Trinity College, Dublin, je
poskušal najti povezavo med kvantno fiziko in staro
indijsko filozofijo Vedanta, podobno kot so tudi sicer
zahodni raziskovalci na tem področju iskali navdih v
vzhodnjaški spiritualnosti.
Znanost do danes ni dognala, od kod izhaja življenje.
Če omenja to vprašanje, govori o tem v hipotezah ali
pa odkrito priznava, da o tem ne razpolaga z jasnim in
veljavnim odgovorom. Goetheanistična znanost uporablja
pojem 'življenjska sila', ki ni mehanske in tudi
ne materialne narave. Ni je mogoče zaznati s telesnimi
čuti, lahko pa jo spoznamo, če neki življenjski pojav
premislimo. Primer: pri rastlini vidimo stopnje njene
rasti, tisto pa, kar jo poganja iz stopnje v stopnjo, si
lahko le miselno predstavimo in ne vidimo z očmi. Z
drugimi besedami: vidimo pojave rasti, rasti same pa
ne, in vendar nedvomno vemo, da rast obstaja, in sicer
zato, ker smo zadevo opazovali in premislili. Takšno
miselno predstavljanje torej ni subjektivno ali samovoljno,
temveč čutilo, ki zaznava življenje. Poleg običajno
znanih fizičnih čutov razpolagamo v območju
mišljenja s čutom za življenje. Vendar ta čut ni samoumevno
dan. Imamo podlago zanj, oblikujemo pa ga
z vajo v opazovanju in s temu ustreznim mišljenjem.
Če to upoštevamo, stoji znanstvenik pred preobrazbo
samega sebe in svojega mišljenja. Tega se lahko loti, če
to hoče. Običajno opazuje pojav, nato pa ustvarja hipotetične
teorije, ki jih preskuša v praksi. Korak naprej
v tem postopku je zavedati se toka mišljenja in opazovati,
od kod izhaja ta ali ona misel: iz stvari, ki jo
opazujemo, ali od kod drugod. Zavedati se tudi tega,
kaj je v stvari, ki jo opazujemo, da nam lahko razkriva
svoje bistvo. Primer: stol vidimo iz več različnih zornih
kotov. S pogledom na stol, z zaznavanjem stola analiziramo,
sprejemamo ga v več med sabo nepovezanih
slikah. Če hočemo ustvariti pojem stola, si moramo
te slike predstaviti z mišljenjem; jih povezati, sintetizirati,
vendar tudi prodreti vanje. Ne gre namreč za
sestavljanje slik ali kombinacije, temveč za ustvarjanje
enotnega pojma, ki je veljaven za vse posamezne slike
in za vse druge vrste in oblike stola. Poskušamo videti
in vedeti, kaj je stol. Stol z enega zornega kota vidimo
v perspektivi, tako da se nam zdi, da je v prostoru
spredaj večji ali daljši od tistega dela, ki je zadaj. Ne vidimo
ga v njegovih dejanskih dimenzijah. Pogledamo
ga z drugega zornega kota in ga vidimo spet v drugih
dimenzijah. Iz nobenega zornega kota ne vidimo stola
objektivno. Do prave podobe o njem pridemo z izkušnjo
in mišljenjem. Sama izkušnja namreč ne zadostuje,
treba jo je dojeti miselno. Odločilno je mišljenje. Z
mišljenjem pridemo do resnice! To pa postavlja znanstveno
teorijo spoznanja na glavo. Naš primer dokazuje,
da čutno zaznavanje predmeta ni resnica o njem,
torej ne dokazuje resnice. Znanost pa se opira na to, da
je resnično to, kar dokazujejo fizični čuti, kar pa mislimo,
je spekulacija. Naš primer kaže obratno: šele z
mišljenjem se dokopljemo do resnice. Zatorej je nujno
vprašati se, kako poteka naše mišljenje. Ali se ga zavedamo?
Ali imamo vest o svojem mišljenju? Ali mislimo
prodorno? Ali se prepuščamo poljubnim asociativnim
domislekom? Svojim predsodkom? S kakšno motivacijo?
Itd. To je moralno vprašanje. Vest in zavest sta
tretji element spoznavnega postopka. In četrti element
spoznavnega postopka je sposobnost z mišljenjem zaznavati
življenje, ki ga s telesnimi čuti ne opažamo. Torej:
1. opazovanje, 2. mišljenje, 3. vest in zavest, 4. čut
za življenje.
Tu je mogoče iskati perspektivo znanosti.
22