Revija Svitanje - Jesen 2017

ZDRAVJE
prežvečil le list te cvetlice, je bil ozdravljen. Velikanska
je bila čudežnost njegovih rogov. Bili so ključ do 'zaklada
v gori Bogatin'. Pri vhodu v goro je tekla 'zlata
reka', tam je bedel zmaj z mnogimi glavami. Zlatorog
je vedno lahko prišel do tega kraja. Ko se je zmaja dotaknil
s svojimi zlatimi rogovi, je ta postal krotek kot
ovca. Zlatorog je smel svoje rogove omočiti v tekočem
zlatu in tako je obnovil svojo sončno silo.
Kot pravi Vilko Ukmar iz Ljubljane, govori slovenska
mitologija o svojem najstarejšem bogu Svarogu, da je
imel dva sinova: dobrega Svarožiča, sončnega boga, katerega
zemeljska oblika je Zlatorog; temu nasproten je
hudobni Jarnik ali Jaro, ki ga je ljudstvo v njegovi človeški
postavi imenovalo Zeleni lovec. Temu bogu je lovec iz
pripovedi končno podlegel. Jaro ga je spodbudil k temu,
da bi se polastil zlatega roga. Lovec je ranil nesmrtnega
Zlatoroga. Tega sicer nikoli ne bi hotel storiti, saj je
vedel, kaj so mu rekle bele žene: da ga to lahko stane
življenja. Iz Zlatorogove krvi so zrasle rože in te so lovca,
ki je Zlatorogu sledil, pripeljale do prepada. Tam stopi
predenj znova oživljeni Zlatorog. Blisk njegovih rogov
oslepi lovca, ki izgubi ravnotežje in zgrmi v prepad.
Slovenskemu ljudstvu, narodu pastirjev, kmetov in lovcev,
obdarjenemu s pripovedkami in pravljicami, so beneški
trgovci zbudili pohlep po zlatu. Gostišče ob reki
Soči, kot ga omenja pripoved, je bil kraj srečanj med njimi.
Motiv tekočega zlata, zlate reke, napeljuje misli k mitski
pripovedi o zlatem runu.
V svojem delu 'Egipčanski miti in misteriji' (Ägyptysche
Mythen und Mysterien) nakazuje Rudolf Steiner, da so
v elevzinskih in egipčanskih misterijih skušali astralno
telo znova spreminjati v prvotno čisti zlati tok. 'Osvajanje
zlatega runa' je bila ena od preskušenj starodavne
egipčanske posvetitve; to nam je ohranjeno v čudoviti
pripovedi o Jazonu in Argonavtih in o Jazonovi osvojitvi
zlatega runa. Potovanje Argonavtov prikazuje v
liku osvajanje prvotnega astralnega telesa. Takšno osvajanje
lahko najdemo tudi v egipčanski mitologiji.
Zunanja, zgodovinska dejstva so povezana z duhovnimi
dejstvi. Naj nikar ne mislimo, da gre le za simbole.
Potovanje Argonavtov se je v resnici godilo. Zunanji
dogodki so fiziognomija notranjih procesov. Osvajanje
zlatega runa je spominjanje čistega astralnega telesa.
Raziskovanja prikazujejo, da so Argonavti z zlatim runom
potovali iz Pontskega (Črnega) morja po reki Ister
(Donava) navzgor in da so tam, kjer se Ister razpolovi
(pri Beogradu) in teče k morju v dve smeri, krenili po
drugem toku reke Istros (Save) k Jadranskem morju
(Istri). Po drugi verziji starih piscev: od Pontskega morja
po reki Ister navzgor, nato po Savi navzgor, potem
so po zemlji prenašali ladjo Argo preko Isthmusa med
Emono in Timavom, od tod navzdol do Jadranskega
morja. Povsod tam, kjer so se Argonavti ustavljali, na
obali, otokih, v okrožju pripovedi o Zlatorogu, je tudi
izvor tega mitičnega izročila.
Pripoved ne izda tega, kako se lahko strelec polasti zlatega
roga, toda tako, kot se dogajanje razvija, skriva v
sebi preroštvo: človeški pohlep je vzrok, da so rojenice
ta svet zapustile. Zlatorog in beli gamsi so opustošili
'večno zeleni vrt'. Danes je tam morje skalnatih ruševin.
Baumbach zaključuje svojo pesnitev o Zlatorogu z naslednjimi
vrsticami:
A po sedemstotih letih zraste
v morju skal Triglava smreka
in iz lesa doraslega drevesa
za zibko deske bodo se nažagale
in vanjo položen bo deček,
ki nekoč zaklad uspe doseči v Bogatinu.
Dopolnitev tega nam daje slutiti 'Pravljica o čudežu izvira':
'Bil je nekoč deček ... '
Rojenice, ki delujejo iz notranje sile v duši ljudstva,
niso več hotele pomagati sinu slepe vdove.
Kar se je pripovedovalo, je danes pozabljeno. Duše današnjega
časa ne najdejo več dostopa do tega. Tudi R.
Baumbach, ki je lahko pripoved za nekaj časa iztrgal
pozabi, ni več našel tega dostopa. Gotovo pa se razodene
temu, ki se obrača k novi znanosti o duhu, in
dojame, da je potrebna duševna sila, ki jo presvetljuje
duh in je dorasla temu, da 'ukroti zmaja, ki bedi v gorah
pri Zlati reki'.
Sestavek je izšel v tedniku Goetheanum 12. junija 1955 v prilogi
'Was in der Anthroposophischen Gesellschaft vorgeht'. Povod za to
je bila recitacija prepesnitve pripovedi 'Zlatorog' v nemškem jeziku.
iz nemščine prevedel Samo Simčič
20