Waldorfske novice - Zima 2017

Š i r i m o o b z o r j a
O disleksiji in drugih
motnjah branja
mag. Barbara Kovačič
Vladno financirane raziskave v Veliki Britaniji in
ZDA kažejo, da približno 10 % prebivalstva trpi
za določeno stopnjo disleksije, od tega 4 % za
hujšo obliko. Po mnenju ameriške neprofitne organizacije
The Dyslexia Research Institute so števike v resnici še
višje. Disleksijo naj bi imelo od 10 do 15 % ameriškega
prebivalstva, vendar je le 5 % ustrezno prepoznanih in
prejema strokovno pomoč (Stordy 2000: loc 273).
Mnogo otrok prepozno prejme ustrezno diagnozo, ko
se zaradi slabega učnega uspeha že pojavijo druge težave.
Mladostniki z nediagnosticirano disleksijo pogosto
trpijo za nizko samopodobo, depresijo, pogosteje
predčasno zaključijo šolanje, so daljši čas nezaposleni
in celo prihajajo v težave z zakonom. Študija nemške
Univerze Wuerzuburg kaže, da 40 % otrok s prepoznanimi
motnjami branja in pisanja že potrebuje tudi psihološko
obravnavo, četrtina izmed njih pa se kasneje
zaplete v kriminalne dejavnosti. Ameriško ministrstvo
za izobraževanje (U.S. Department of Education) poroča,
da je 60 % ameriških zapornikov nepismenih, 85 %
vseh mladoletnih prestopnikov pa ima težave z branjem
(Nicolay 2014: loc 195).
Kaj je 'prava disleksija'?
V javnosti prevladuje nejasnost glede definicije disleksije
in priporočene obravnave. Ta nejasnost v veliki
meri izvira iz mešanja besede 'disleksija' v njenem slovarskem
pomenu in nevrološke diagnoze 'disleksija'.
Beseda disleksija izvira iz grščine in v prevodu pomeni
'težave z besedami'. Ljudje zato večinoma mislijo, da disleksija
zajema vse težave z branjem, pa tudi strokovna
literatura in razni priročniki za samopomoč glede tega
pogosto niso povsem jasni. Pravilnejši izraz bi bil 'motnje
branja', saj gre za širok razpon različnih motenj, ki
zahtevajo natančno diagnozo in specifično obravnavo.
Otrok ima morda težave z vizualno percepcijo, okvaro
očesne motorike, skotopično občutljivost ipd. Vse našteto
lahko povzroči težave pri branju, ne ustreza pa
diagnozi disleksije kot nevrološke motnje.
Sandra Cook zato uvede izraz 'prava disleksija', s katerim
poimenuje nevrološko osnovano specifično učno
težavo, ki vedno vključuje pomanjkanje fonemskega
zavedanja, lahko pa jo spremljajo še druge nevrološke
težave, npr. s kratkoročnim spominom ali hitrostjo
procesiranja (Cook 2014: loc 614). Fonemsko zavedanje
('phonemic awareness') je podzvrst fonološkega zavedanja
in vključuje prepoznavanje, identificiranje in
manipulacijo fonemov, t.j. najmanjših enot zvoka, ki
razločujejo pomen besed. Ko beremo, dekodiramo pisni
tekst, tako da zvoke v govoru povezujemo s posameznimi
črkami v pisavi. Razumevanje posameznih zvokov
(fonemov) in črk je temelj tega procesa.
Ko je dr. Sally E. Shaywitz z univerze Yale z magnetno
resonanco proučevala, kaj se med branjem dogaja v
možganih, je odkrila bistvene razlike med načinom delovanja
možganov oseb z disleksijo in oseb brez težav z
branjem. Branje poteka v treh fazah, ki potekajo v treh
različnih delih možganov. Prva faza, razumevanje črk
in zvokov, poteka v prednjem delu možganov, v t.im.
predelu 'Broca'. Druga faza poteka v temporalnem režnju,
tu gre za prepoznavanje delov besed, kot so zlogi,
predpone in pripone. To je pomembno za analizo posameznih
besed in razumevanje slovnice. Tretje bralno
področje pa se nahaja na meji med vidnim in slušnim
korteksom in ga povezujemo s hitrim in avtomatskim
prepoznavanjem besed, kar je ključno za hitro in tekoče
branje.
Ko se otrok uči brati, se močno zanaša na prvi del
možganov, s časom pa začne veliko bolj aktivno uporabljati
zadnji dve področji. Slike možganov dislektičnih
bralcev (tako otrok kot odraslih) kažejo zelo visoko
10 Waldorfske novice