programi - Zdravniška zbornica Slovenije

Kot ena od petnajstih udeležencev
sem bila sprejeta v peto berlinsko
poletno šolo »Psychiatry as
a Science«. Šolanje vsako leto
organizira Charite University of
Medicine Berlin (Department of Psychiatry
and Psychotherapy), ki je del berlinskega bolnišničnega
združenja Charite Campus Mitte,
v sodelovanju z Brandenburger Academie of
Sciences. Šola je brezplačna, organizatorji pa
povrnejo tudi potne in namestitvene stroške.
Pogoji za prijavo na razpis so predvsem aktivno
znanje angleškega jezika (kar mora biti dokazano
z ustreznim dokumentom), najmanj že
polovica opravljenega programa specializacije
psihiatrije in vsaj potencialno načrtovanje
dejavne udeležbe v raziskovalni dejavnosti
(bodisi popoln začetek, bodisi nadaljevanje).
Namen tega izobraževanja je predvsem pridobivanje
znanja in spretnosti pri pripravi in
izvedbi nastopov – predavanj in plakatov – prav
tako tudi spoznavanje novosti in napredka na
področju psihiatrije, kjer je bil letos poudarek
na odvisnosti od alkohola, depresivnih in
anksioznih motnjah.
Že sama uvodna predstavitev udeležencev se
je sprva zdela nekoliko nenavadna, saj je moral
vsak najprej povedati nekaj o sebi svojemu desnemu
sosedu, ki je potem to na kratko posredoval
drugim – in tako v krogu. Ta kratka vaja nam
je pozneje prišla zelo prav. Že pred prihodom
v Berlin smo prejeli natančna navodila, kaj vse
Psihiatrija kot znanost
Arijana Turčin
bomo potrebovali: najmanj eno predavanje, ki
ne sme trajati več kot osem minut (nekateri smo
imeli po dve predavanji) in plakat, izdelan po
splošno veljavnih pravilih. Preden smo začeli
svoja predavanja, smo poslušali do najmanjših
podrobnosti, kako je treba predavanje formalno
pravilno pripraviti. Potem se je začelo. Vsak dan
je bilo na sporedu približno štiri do pet naših
kratkih predavanj, po vsakem nastopu smo s
kritičnimi pripombami iskali tudi najmanjša
odstopanja od danih smernic, kar je ponavadi
trajalo tudi po pol ure. Ocena same vsebine je
bila drugotnega pomena, saj je bil poudarek
predvsem na oblikovni izvedbi predavanja
(običajno powerpoint), kakor tudi na obnašanju
med nastopom, drži predavatelja, kakovosti in
količini očesnega stika s poslušalci, ob tem pa
tudi na sporazumevanju s ključno osebo (»key
person« je tisti, s katerim predavatelj sodeluje
pri rotaciji diapozitivov ali prosojnic). Sprva ni
bilo nič kaj enostavno – ne za predavatelje, ne
za kritike. Postopoma smo se sprostili, s tem pa
je narasla tudi stopnja kritiziranja. Postali smo
neusmiljeni, včasih je prišlo tudi do pretiravanja,
kar pa so organizatorji uspešno omejevali. Vsak
predavatelj je moral po preživetem seciranju
najaviti še naslednjega nastopajočega – tako
kakor smo to počeli takoj prvi dan ob uvodni
predstavitvi.
Na podoben način smo se lotili tudi s seboj
prinesenih plakatov. Po predavanju o projektu
»plakat«, smo šli po vrsti od izdelka do izdelka in
Aran Tomac, Andreas Ströhle, Tatjana Zogović, Ljubica Zamurović, Maja Milosavljević, Domagoj
Vidović in Arijana Turčin (z leve)
STROKOVNA SREČANJA
135
iskali slabosti. In ni jih bilo malo. Najpogostejša
napaka je bila želja po vključevanju čim večje
količine informacij na tako majhno površino,
kot je 120 x 80 cm, s posledično daleč premajhnimi
črkami, da bi plakat sploh lahko uspešno
opravil svojo funkcijo – pritegniti pozornost
mimoidočega in mu podati zgolj pomembne podatke
in zaključke (in ne vsega možnega znanja,
ki trenutno na tistem področju obstaja). Že pred
uradno analizo izdelkov smo imeli nalogo, da
ocenimo plakate. Ob koncu »šole« je nagrado za
najboljši plakat prejela kolegica iz Litve.
Ta dva sklopa sta se mi zdela najpomembnejša,
saj je bil prav to razlog, da sem se prijavila na
razpis. Sicer smo poslušali – ob tem pa seveda
tudi zelo dejavno sodelovali – o problematiki
klasifikacij duševnih motenj, o statistiki in
raziskovalnem delu, o zgoraj že omenjenem
vprašanju odvisnosti in novih dognanjih na
tem področju, kakor tudi o depresivnih in
anksioznih motnjah, žal pa je odpadel sklop o
shizofreniji, ki je bil sprva tudi načrtovan. Razpravljali
smo o etičnih in moralnih vprašanjih
ter o prihodnosti raziskovalnega dela v evropski
psihiatriji s poudarkom na povezovanju in sodelovanju
med državami, predstavili smo svoje
nacionalne programe specializacij psihiatrije in
tako preživeli vsak dan.
Udeleženci smo bili iz Nemčije (1), Litve (2),
Romunije (6), Srbije in Črne gore (3), Hrvaške
(2) in Slovenije (1). Modus operandi projekta
je bil prof. Norman Sartorius, ki je – kljub svoji
dostopnosti, lahkotnosti in sproščenosti – že ob
uvodnem nagovoru strogo prepovedal spanje
pri pouku (ali karkoli v tej smeri), kar pa ob
samem poteku dogajanj niti ni bilo možno, saj
smo morali biti vseskozi pozorni tudi na najmanjše
podrobnosti. Res smo naporno delali,
vendar smo bili na koncu več kot zadovoljni.
Tudi ostali organizatorji – predavatelji – prof.
(em) dr. Hanfried Helmchen, prof. dr. Andreas
Heinz, dr. Andreas Ströhle in dr. Adriana Mihai
– so se potrudili, da je bil program izpeljan
korektno in kakovostno.
Pridobila sem izjemno veliko praktično
uporabnega znanja, saj Berlin Summerschool
ni zgolj izobraževanje zaradi izobraževanja.
Organizatorji imajo trden namen nadaljevati
tradicijo in zato lahko le priporočam tistemu,
ki ga ta področja zanimajo, da izkoristi možnost
in se prijavi na naslednji razpis. �
avgust-september 2005 � ISIS