programi - Zdravniška zbornica Slovenije

38
FORUM
ZZZS jih ima plačanih 9,4. Dejansko jih na osnovni ravni dela samo štiri
ali pet. Potrebno je preveriti, kje so nezasedeni programi, ker so trije
ginekologi pripravljeni iti delat v to regijo, če bodo pridobili koncesijo.
V manjšem ZD imajo plačnih osem splošnih zdravnikov, delajo štirje.
Podobnih primerov v manjšem obsegu je verjetno še več. Problem
mrtvih duš je večplasten. ZZZS plačuje programe, ki niso opravljeni
ali pa so opravljeni s pogodbenimi ali upokojenimi zdravniki. Storitve
teh programe se polnijo na različne načine. V manjšem ZD v dokumentacijo
dopišejo potrebno število storitev. Delovno okolje za redne
splošne ambulante se na dežurno službo preklopi šele ob 22. in ne ob
20. uri. Gre za poslovne odločitve dveh pogodbenih partnerjev, ZZZS
in ZD, ki bi bile samo njuna stvar, če ne bi imele posledic za bolnike in
za izvajalce. Bolniki ne dobijo priznanih storitev, ker so bile prikazane
bianko in zaračunane, izvajalci pa ne morejo dobiti koncesije, ker se z
mrtvimi dušami prikaže večja zasedenost mreže od dejanske,
- Najemnine, ki jih ZD zaračunavajo zasebnim izvajalcem, sami
pa jih občinam, lastnicam prostorov ne plačujejo. S tem so v dvojni
finančni prednosti. Gre za nerazumno ravnanje občin, ki bi morale
po Zakonu o zdravstveni dejavnosti vsem izvajalcem zagotoviti enake
pogoje, kar pomeni obojim zaračunavati neprofitno najemnino ali jo
obojim oprostiti. V manjšem obrobnem ZD zasebni zdravnik plačuje
za manj kakor 100 m2 130.000 tolarjev najemnine in 130.000 tolarjev
funkcionalnih stroškov. Vrednost najemnine, ki je visoka celo za večja
mesta. Funkcionalni stroški, ki jih mora zasebnik plačevati v pavšalu
brez prikazanih dejanskih računov, pa presegajo stroške na štirikrat večji
površini v večjem mestu. ZD si tako na letni ravni samo z najemninami
od štirih zasebnih zdravnikov prilasti okrog osem milijonov tolarjev,
okrog štiri milijone pa še pri funkcionalnih stroških. Še večjo finančno
korist ima, ker sam ne plačuje najemnine,
- Neustrezno plačevanje dežurnih in urgentnih zdravnikov. Običajno
je plačilo dežurne službe (DS) v višini 60 odstotkov priznanih sredstev,
plačilo nujne medicinske pomoči (NMP) pa je minimalno, ali pa delajo
zdravniki zastonj. V manjšem ZD si tako iz naslova DS na letni
ravni prilastijo osem milijonov tolarjev in toliko še iz naslova NMP. V
večjem ZD imajo priznanih osem dežurnih ekip in štiri ekipe NMP.
Dejansko deluje manj ekip, tako da si prilastijo okrog 300 milijonov
tolarjev. Spet bi lahko šlo samo za odnos dveh pogodbenih partnerjev,
če ne bi bili prizadeti občani, ki jim ZD nudi slabšo dostopnost, kakor
jo ZZZS finančno zagotavlja,
- Obvezno pošiljanje bolnikov v laboratorij ZD po cenah, ki jih določi
ZD. ZD s tem zasebnika omejuje pri poslovnih odločitvah in mu
odvzame do 25 odstotkov sredstev, za kolikor bi lahko dobil cenejšo
storitev v drugem laboratoriju.
- Sredstva, ki jih ZD zagotavljajo država in občine. Zasebni zdravniki
se moramo v koncesijskih pogodbah odpovedati sredstvom koncedenta
za naložbe v prostore in opremo. Zato smo vložili lastna sredstva, ki jih
ocenjujemo na nekaj milijard tolarjev, kar bi bilo potrebno upoštevati
pri ocenah celotnih vlaganj v javno zdravstveno mrežo. Tipičen je
primer manjšega ZD, kjer so v zadnjih treh letih za gradnjo prizidka
pri zdravstveni postaji, za posodobitev ambulant splošne medicine,
prenove laboratorija in za ureditev kotlovnice vložili 127 milijonov
tolarjev, pri čemer je znašal delež občine 57,5 milijona tolarjev, delež
države 30,5 milijona in delež ZD 39 milijonov tolarjev. Zanimiv je
primer manjšega ZD, ki je od občin ustanoviteljic zaradi dobička 10
milijonov tolarjev na tržnem delu poslovanja in 22 milijonov tolarjev
iz javnega poslovanja (sredstva ZZZS), zahteval nagrado za direktorja
in stimulacijo za zaposlene, za kar bi porabili ustvarjeni dobiček. Na
opozorilo občine, da naj vendar posodobijo opremo in kupijo prepotrebno
reševalno vozilo so istočasno z zahtevami po nagradah odvrnili,
da so naložbe stvar občine.
ISIS � avgust-september 2005
- Sredstva sponzorjev in donatorjev, pri katerih so uspeli ustvariti
vtis, da so samo naložbe v javne zavode vlaganja v javno zdravstvo,
zasebniki pa naj sami skrbimo za svoje naložbe. V večjem ZD so
na ta način dobili že pet vozil za nujno medicinsko pomoč. Skupna
vrednost vozil se giblje med 60 in 70 milijoni tolarjev. Ob zahvali
donatorjem pa druge opozarjajo, da posamezna uspešna podjetja,
ki opravljajo »ekološko sporno dejavnost in bistveno pripomorejo
k onesnaženosti zraka in slabemu zdravju prebivalstva v občini, za
sponzorstvo nimajo posluha«. Namesto, da bi podjetja opozorili
na nujnost naložb v zaščitne ukrepe proti onesnaževanju in s tem
ohranitvi zdravja ljudi.
Po predstavitvi naštetih razlik v financiranju javnih zavodov in zasebnih
izvajalcev je direktor manjšega ZD vprašal, kje je potem sploh
razlog, da po anketi, ki jo je Zbornica opravila na željo ministrstva, želi
okrog 60 odstotkov zdravnikov iz ZD med zasebnike. Razlogi so ves čas
enaki in jih vodstva ZD niso želela slišati, ker bi to motilo njihov koncept
o dobičkonosnosti kot edinemu razlogu za zasebno dejavnost. Finančni
učinki so šele na četrtem mestu. Pred njimi so želja po samostojnem
delu, organizaciji dela po potrebah bolnikov in svojih pričakovanjih,
nabava in posodobitve opreme, strokovna izobraževanja in še kaj, česar
v ZD nismo mogli uresničiti.
Očitek o dobičkonosnosti je torej zelo uporaben, vendar je napačno
usmerjen. Dobiček ostaja v ZD. Tudi po tem, ko si izplačajo plače in
nagrade. V večjem ZD si je nekaj vodilnih razdelilo okrog 100 milijonov
tolarjev na letni ravni. Znesek ni niti tako visok, če se zavedamo, da so
direktorji nekaterih ZD celo bolje plačani od predsednika države in vlade.
Njihova bruto plača dosega vrednost celotnega mesečnega programa
zasebnega zdravnika, ki ima vsak mesec priznanih okrog 1,1 milijona
tolarjev za svojo plačo, za plačo sestre in laboratorijskih sodelavcev. V
primerjavi s plačo direktorjev skoraj pol manj za plače vsega kadra.
Ob dejstvu, da so nekateri direktorji tako zlahka poskrbeli za svoje
plače, izpadejo neresno njihove trditve, da ni mogoče bolje nagraditi
dobrih zaposlenih zdravnikov. Sistem nagrajevanja v zdravstvenih domovih
naj bi bil po besedah dr. Rauberja zelo neugoden, »kajti kolektivne
pogodbe gojijo veliko uravnilovko. Za nagrajevanje imamo na voljo le
dva odstotka sredstev v masi osebnih dohodkov«.
Pri plačah nekaterih direktorjev je bilo ugotovljenih več težav.
Količniki in dodatki so bili določeni previsoko. Priznani so bili tudi za
čas, ko je direktor opravljal delo v redni ambulanti in v dežurni službi,
ko bi moral biti plačan po količniku in dodatkih za to delovno mesto,
ne pa kot direktor. Delovna uspešnost je bila določena previsoko. V
ZD je težko biti neuspešen direktor. V primerjavi z gospodarstvom
ima ZD zagotovljen stalen trg, ker so se bolniki s podpisi opredelili,
da bodo hodili k določenim zdravnikom. Sredstva pridobivajo redno
v dvanajstinah. Njihova naloga je ta sredstva razdeliti. Pa tudi če pri
tem niso uspešni, jim izgube pokrijejo država in občine. V večjem ZD
izguba 1,25 milijarde tolarjev ni bila ovira za priznanje 35-odstotne
stimulacije direktorju. Dobil jo je zato, ker je imel ZD ustrezno realizacijo.
Presegli so jo samo za 0,55 odstotka, kar je v okviru mej, ki jih
je določilo ministrstvo v prejšnjem mandatu kakor merilo za določanje
uspešnosti direktorjev. Realizacije ni težko doseči, ker papir vse prenese.
Ustrezna merila bi bila velikost zavoda, zadovoljstvo in uspešnost zaposlenih,
zdravstveno stanje prebivalstva, zasedenost mreže, finančna
uspešnost in še kaj. Osamljen je ostal primer, ko je svetnik v manjši
slovenski občini opozarjal, da lahko dobi direktor stimulacijo šele, ko
bo pripeljal zdravnike v občino.
Zaradi navedenega je potrebna korenita prenova zdravstvenega
sistema. Potrebno je odpraviti sedanje nepravilnosti. Zasebni zdravniki
vidimo prenovo tudi v zagotavljanju enakih pogojev delovanja obojih
izvajalcev s strani občin in države. �