Winter/zima 2008/2009 - Pavelhaus
Winter/zima 2008/2009 - Pavelhaus
Winter/zima 2008/2009 - Pavelhaus
Sie wollen auch ein ePaper? Erhöhen Sie die Reichweite Ihrer Titel.
YUMPU macht aus Druck-PDFs automatisch weboptimierte ePaper, die Google liebt.
Usoda prisilne delavke<br />
Usoda prisilne delavke<br />
divo o izgnancih. Knjiga vsebuje izvirne listine<br />
nacionalsocialistov. Dokumenti so bili za moje<br />
delo odločilnega pomena. V resnici na temo<br />
izseljenstva ne obstaja veliko literature, saj tudi<br />
v avstrijskih šolah temu niso posvečali velike<br />
pozornosti. Prebivalstvo o razsežnostih preseljevanja<br />
med drugo svetovno vojno ni bilo preveč<br />
informirano oziroma je bila tema po vojni<br />
potisnjena na rob pomembnosti dogajanja v<br />
slovenski družbi. Želela bi vsaj malo razjasniti<br />
celotno razumevanje tega dela slovenske zgodovine<br />
in namesto svoje babice opisati usodo<br />
na tisoče trpečih izgnanih Slovencev.<br />
V nadaljevanju bi želela podati, kaj se je dogodilo<br />
v Sloveniji od aprila leta 1941 in zakaj je<br />
ta čas usoden tudi za mojo babico. Po napadu<br />
na kraljevino Jugoslavijo je jugoslovanska armada<br />
17. aprila kapitulirala. Nemška vojska je<br />
v bliskovitem in nenapovedanem napadu zasedla<br />
Jugoslavijo. Slovenija je bila razdeljena med<br />
Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Nemška vojska<br />
je zasedla ozemlja Koroške, Gorenjske in Spodnje<br />
Štajerske, ta so imela civilno upravo in so<br />
bila predvidena za vključitev v veliko Nemčijo.<br />
Heinrich Himmler je v Mariboru predpisal<br />
osnovne smernice za množični izgon Slovencev.<br />
Ukazal je izgon iz domovine oziroma preseljevanje<br />
naslednjih skupin prebivalstva:<br />
■■ izgon narodno zavednih Slovencev (predvsem<br />
intelektualcev),<br />
■■ priseljencev iz časa po prvi svetovni vojni,<br />
■■ prebivalcev iz obmejnih območij Save in Sotle,<br />
■■ izgon oseb, ki niso odgovarjale sliki nacionalsocializma<br />
iz političnih, rasnih ali zdravstvenih<br />
(genetskih) razlogov.<br />
Temu je sledilo ustanavljanje preselitvenih štabov,<br />
ki so imeli nalogo izvesti preselitve Slovencev<br />
in Nemcev, če je bilo to potrebno iz zgoraj<br />
navedenih razlogov. Načrtovana je bila razlastitev<br />
in preselitev od 220.000 do 260.000<br />
Slovencev. Tako bi bila tretjina slovenskega<br />
prebivalstva pregnana. Eno največjih preselitvenih<br />
taborišč se je nahajalo na gradu Rajhenburg.<br />
Preselitve so se začele 21. maja 1941<br />
najprej na Hrvaško in v Srbijo. Od jeseni 1941<br />
pa so se zaradi rasti odpora proti okupatorjem<br />
v teh državah začela preseljevanja v Spodnjo<br />
Šlezijo in v Sudetengau. Po 18. oktobru 1941<br />
so bile opravljene deportacije v devet nemških<br />
pokrajin. Od tu naprej naj bi prisilno izseljeni<br />
čakali na nadaljnja preseljevanja na vzhod.<br />
Nacionalsocialisti na srečo svojih načrtov niso<br />
uspeli popolnoma izpolniti. V Srbijo, na Hrvaško<br />
in v Veliko Nemčijo so izselili približno<br />
62.000 Slovencev.<br />
V svojem delu „Mein Kampf“ je Adolf Hitler<br />
zapisal, da lahko germaniziraš deželo, ne<br />
pa ljudi. V Sloveniji pa so bili ljudje in dežela<br />
germanizirani. Načrtovano je bilo, naj na<br />
Spodnjem Štajerskem v treh, štirih letih nihče<br />
več ne bi govoril slovensko. Vrtcem, šolam in<br />
mladinskim organizacijam je bila pri tem dana<br />
posebna vloga. Zaposlili so nemške otroške<br />
vzgojiteljice in učitelje (skupno 1235). Učno<br />
gradivo je bilo nemško. Za odrasle je bilo organiziranih<br />
veliko jezikovnih tečajev. Pri ponemčevanju<br />
naj bi bil slovenski nacionalni duh<br />
zavestno uničen.<br />
Izseljeni Slovenci naj bi v svoji novi domovini<br />
delali kot prisilni delavci. Nacionalsocialistična<br />
država je izkoristila prisilno delo kot sredstvo<br />
za politično in gospodarsko prevlado. Za<br />
zagotavljanje tega so med vojno razvili različne<br />
oblike prisilnega dela. Del tega sistema so bili<br />
tuji delavci v Nemčiji. V poznem poletju leta<br />
1944 je bila približno četrtina delovne sile v<br />
celotnem nemškem gospodarstvu sestavljena iz<br />
prisilnih delavcev. Samo v Nemčiji je obstajalo<br />
več kot 30.000 delovnih taborišč, v katerih so<br />
glede na obliko obveznosti do države, poreklo<br />
delavcev in vrsto zaposlitve vladali različni pogoji<br />
dela in življenja. Brez te množice različnih<br />
sistemov prisilnega dela od delovne obveznosti<br />
do uničenja skozi delo Nemčija ne bi mogla<br />
tako uspešno voditi druge svetovne vojne.<br />
Cilji prisilnega dela so bili: nadomestiti delovno<br />
silo, ki je sodelovala v vojni kot redna vojska,<br />
znižati proizvodne stroške nemške industrije,<br />
saj so bili prisilni delavci cenejši od navadne<br />
delovne sile, povečati državne prihodke, ker so<br />
za posojanje delovne sile od industrije dobivali<br />
nadomestila. Prisilne delavce bi lahko razdelili<br />
v osem skupin. Ena od njih so bili tuji civilisti,<br />
katere glavni del so predstavljali prisilni delavci.<br />
Ti so bili v glavnem zaposleni v kmetijstvu<br />
in industriji, pa tudi v družbenih ustanovah,<br />
v cerkvah in pri zasebnikih. Prisilni delavci so<br />
praviloma dobivali omejeno količino hrane (v<br />
veliko primerih le toliko, da so obdržali delovno<br />
sposobnost), včasih so dobivali tudi majhno<br />
plačilo. Nastanjeni so bili v delovnih taboriščih,<br />
najpogosteje v barakarskih naseljih, obdanih<br />
z bodečo žico.<br />
Množična uporaba tujcev v nacionalsocialistični<br />
državi je pomenila veliko protislovje.<br />
Rastoče potrebe vojske so povzročile velike težave<br />
vojni industriji, ki je morala nadomestiti<br />
izpad na milijone v vojsko vpoklicanih nemških<br />
mož. Protislovje nacionalsocialistične<br />
ideo logije je nastopilo z zaposlitvijo delavcev<br />
drugih narodnosti. Bali so se za ohranitev čistosti<br />
nemškega naroda. Poleg tega so v množičnem<br />
zaposlovanju tujcev videli tudi varnostne<br />
in politične nevarnosti.<br />
Moja babica je bila rojena leta 1930 v Krškem.<br />
Staro komaj enajst let so jo iztrgali iz njenega<br />
domačega kraja. Morala se je sprijazniti s tem,<br />
da se je njeno otroštvo tega oktobrskega jutra<br />
končalo, njena mladost pa bo ostala v tujini.<br />
V jutranji sivini 28. oktobra 1941 je morala<br />
skupaj z mačeho in mlajšim bratom Rudijem<br />
v dveh urah pripraviti svoje stvari za odhod.<br />
Prišli so esesovski vojaki in jih skupaj z drugimi<br />
sovaščani odpeljali na grad Rajhenburg pri<br />
Brestanici, ki je bil le nekaj minut vožnje oddaljen<br />
od takratnega bivališča moje babice. Na<br />
poti tja je gledala v oči drugih in v njih videla<br />
strah, obup in zaskrbljenost. Večina ljudi se ni<br />
zavedala, kaj se z njimi dogaja.<br />
Babica pripoveduje o nadaljnjih dogodkih:<br />
„Ko smo prišli na grad, so nas najprej poslali k barakam,<br />
ki so bile od gradu oddaljene približno pet<br />
minut. Na tleh je ležala slama, kot smo to poznali<br />
iz hlevov. Po nekaj dneh je nastala iz te podlage mešanica<br />
blata in prahu, ker je zunaj po polju in travnikih<br />
zapadel sneg. Na tej slami smo morali tudi<br />
spati, kar pa po nekaj dneh ni bilo več prijetno. Prvi<br />
dan je vsak od nas dobil ovalno kovinsko ploščico, na<br />
kateri je bila številka. Od tega trenutka naprej sem<br />
obstajala le še kot številka in ne več kot človek. Lastniki<br />
posestev so se morali odreči vsemu premožen ju.<br />
Zagotavljali so nam, da bomo v svoji novi domovini<br />
dobili posestva in da nam bo tam šlo veliko bolje<br />
kot doma.<br />
Mož iz Krškega, ki je tekoče govoril nemško, nam je<br />
v slovenski jezik prevajal povelja in navodila Nemcev.<br />
Po približno petdnevnem bivanju v preselitvenem<br />
taborišču Rajhenburg smo iz ozvočenja zasli-<br />
18<br />
19
Change language