Waldorfske novice - Pomlad 2008
Letnik IV, številka 1 Časopis Waldorfske šole Ljubljana
Letnik IV, številka 1
Časopis Waldorfske šole Ljubljana
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
K A Z A L O<br />
<strong>Waldorfske</strong> <strong>novice</strong><br />
Časopis <strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana<br />
pomlad <strong>2008</strong>, zaporedna št. 57<br />
Waldorfska šola Ljubljana<br />
Streliška 12, 1000 Ljubljana<br />
Tel: (01) 28 222 40<br />
Fax: (01) 28 222 41<br />
DŠ: 65714415<br />
TR: 04302-0001018775<br />
E-pošta: tajnistvo@waldorf.si<br />
Splet: www.waldorf.si<br />
Uredniški odbor:<br />
Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,<br />
Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš<br />
Sodelavci:<br />
Godi Keller, Staša Petrovič,<br />
Danaja Koren (10.r), Estera Pirnat (12.r),<br />
Jana Dagarin, učenci 6.razreda,<br />
Ajda Novak (8.r), Maša Vilar Stupica (10.r),<br />
Marko Udovč (11.r)<br />
OE Maribor:<br />
Andreja Pliberšek, Sebastijan Piberl,<br />
Mojca Marija in Tomas<br />
Fotografije:<br />
Alja Venturini, Igor Velepič<br />
Lektoriranje:<br />
Klemen Lah, Betka Jamnik,<br />
Tatjana Kamenšek Klopčič<br />
Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk<br />
Časopis izhaja štirikrat letno<br />
skupaj z revijo Svitanje.<br />
Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in<br />
knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa<br />
ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem<br />
<strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.<br />
ISSN 1854-0430<br />
Kazalo 2<br />
Uvodnik 3<br />
WTC 3<br />
Gostujoče pero 3<br />
Vprašanja staršev 3<br />
Poročilo 5<br />
Poročilo o finančnem poslovanju WšL 5<br />
Vzgoja 6<br />
Dvanajsto leto življenja 9. del 6<br />
Ročna dela in razvoj možganov 9<br />
Dogodki 12<br />
Igra 12<br />
Projekti 12. razreda 13<br />
Iz šolskih klopi 14<br />
Utrinki iz 6. razreda 14<br />
Mein Traumwochenende 15<br />
Utrinki 16<br />
AKTIVA – spodbuda 16<br />
Sedem naglavnih grehov 17<br />
S poti po svetu 18<br />
Pozdrav z Danske 18<br />
Pozdrav iz Avstralije 19<br />
PPS - po planotah Slovenije 20<br />
OE Maribor 21<br />
Razrednik v Dornachu, starš v razredu 21<br />
Kocka je padla 22<br />
Obisk v četrtem razredu WšM 23<br />
2 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>
U V O D N I K<br />
WTC<br />
Iztok Kordiš<br />
Godi Keller<br />
Vprašanja staršev<br />
Kratice so čudna reč. Na kaj pomislite, ko vidite<br />
kratico WTC? Verjetno na World Trade Center,<br />
pa gre slika naprej na New York in 11.9., pa na<br />
Ameriko in njeno večno samoumevno prepričanost o pravici<br />
urejanja in podrejanja sveta, pa naprej na svetovno ekonomsko<br />
krizo, pa ...<br />
Ampak ne pri nas! Ne pozabite, da smo na šoli in to<br />
waldorfski šoli in da je bila velika noč letos zelo zgodaj.<br />
WTC pri nas pomeni World Teachers Conference in to<br />
konferenco organizira pedagoška sekcija vsake štiri<br />
leta, v tednu po veliki noči, v Dornachu, v Švici. Letos<br />
se je tam zbralo preko 1.100 učiteljev waldorfskih šol<br />
iz celega sveta, osnovna tema pa je bila razvoj volje in<br />
mišljenja pri otrocih v posameznem obdobju razvoja. WCC<br />
je druga kratica, ki smo jo skovali ta teden – Wonder,<br />
Compassion, Consiousness – to pa so tri osnovne stvari,<br />
ki jih mora pri otroku razvijati šola v posameznem<br />
obdobju, če želi skrbeti za zdrav otrokov razvoj in so<br />
predvsem v današnjem hitečem storilnostnem svetu še<br />
kako pomembne tudi za zdrav razvoj družbe. Čudenje je<br />
seveda prva in osnovna kvaliteta, ki jo moramo pri otroku<br />
razvijati že v predšolskem obdobju in pred rubikonom pri<br />
devetem letu ter jo potem ohranjati vse šolanje. Temu v<br />
osnovnošolskem obdobju sledi sočutje, razvoj občutka<br />
za sošolce, prijatelje, soljudi, na koncu pa pride še skrb<br />
za razvoj zavesti, zavesti o svetu, pojavih in gibanjih v<br />
njem. Eno seveda ne izključuje drugega, le poudarek se v<br />
posameznih obdobjih spreminja.<br />
<strong>Waldorfske</strong> šole v zadnjem času v prizadevanju za<br />
drugačno pedagogiko niso osamljene in ljudje po vsem<br />
svetu, predvsem pa v Evropi, poleg pomena znanja vedno<br />
bolj spoznavajo tudi pomen razvoja drugih človeških<br />
kvalitet. Ta prizadevanja niso niti tako nova, v zadnjem<br />
času so dobila le nov zagon. Že pred petnajstimi leti<br />
je Jacques Delors zapisal znane štiri stebre vzgoje in<br />
izobraževanja: learn to know, learn to do, learn to live<br />
together, learn to be, lani pa je celo tako konzervativna<br />
organizacija, kot je OECD, ki je neformalna kreatorka<br />
politike razvoja izobraževanja v Evropi, v svoji letni<br />
publikaciji o izobraževanju (Understanding the Social<br />
Outcomes of learning, 2007) poudarila pomen razvijanja<br />
socialne in čustvene inteligence v šolah.<br />
Odprtost, sodelovanje z okolico, z drugimi, tudi drugače<br />
mislečimi, ohranjanje in razvoj lastne identitete ter stalna<br />
skrb za kvalitetno delo so danes naloge vseh, tako držav,<br />
narodov, skupnosti, kot šol in posameznikov. Za to pa je<br />
seveda potrebno zavedanje, da smo sami kreatorji tega<br />
sveta, potreben je interes in volja kaj narediti in seveda<br />
znanje, da to lahko naredimo. Največji strup današnjega<br />
časa je malodušje, občutek nemoči in vdanost v usodo.<br />
Pa smo spet pri začetku, pri liku in osnovni vlogi šole v<br />
današnji družbi. Bodimo in ostanimo taka šola. <br />
Konec prejšnjega leta je<br />
na WŠL potekal tečaj za<br />
starše, ki se je odvijal v<br />
šestih zaporednih sredinih večerih.<br />
Vodil ga je Godi Keller, vseboval<br />
pa je v glavnem predavanja, ki naj bi<br />
staršem (po)kazala pot do lažjega<br />
razumevanj svojih otrok. Med<br />
tečajem smo delali vaje<br />
opazovanja, nato pa so sledili<br />
razgovori. Vedno znova so se<br />
pojavljala vprašanja, ki so v<br />
vsesplošnem interesu. Nekaj<br />
teh in odgovore nanje bomo<br />
objavili v reviji Svitanje v rubriki Vprašanja staršev, na katera<br />
bo odgovarjal eden ali več strokovnjakov. Na vsesplošno<br />
pedagoška vprašanja bo odgovarjal Godi Keller. Glede na<br />
naravo vprašanj pa bomo k sodelovanju povabili tudi druge<br />
strokovnjake.<br />
Koliko časa bo rubrika obstajala, je odvisno tudi<br />
od vašega sodelovnja, dragi bralci, zato bi vas<br />
želela vzpodbuditi, da vaša morebitna vprašanja<br />
pošljete v pisemski ovojnici na naslov Svitanje,<br />
Kašeljska cesta 150 C, 1260 Lj.-Polje ali pa po e-pošti<br />
revija.svitanje@gmail.com.<br />
Glavna tema šole za starše je bila intelektualen<br />
razvoj otroka. Med predavanji se je pojavilo naslednje<br />
vprašanje:<br />
Nadarjeni učenci in dolgočas<br />
Imam otroka, ki se zlahka uči ter si zelo hitro<br />
zapomni učno snov. Drugi učenci potrebujejo pri<br />
usvajanju snovi mnogo več časa in moj otrok se začne<br />
dolgočasiti. Preprosto ne dobi dovolj izzivov, ki bi<br />
odgovarjali njegovi intelektualni nadarjenosti. Kaj<br />
naredi v takšnem primeru šola?<br />
Godi Keller<br />
Najprej si bom dovolil vprašanje razširiti: Kaj napravi ne<br />
samo šola, temveč vsi vzgojitelji? Kajti vzgoja je stvar, ki<br />
v enaki meri zadeva tako šolo kot starše. Vzgojni problem<br />
vedno zahteva sodelovanje čimveč odraslih, ki so zbrani<br />
okoli otroka.<br />
Prva zapoved vzgojitelja je, da otroka ne zanika. To<br />
pomeni, da ga sprejme v njegovi svojskosti in to svojskost<br />
kot del otroka tudi pozdravlja. Nasprotno pa se pogosto<br />
dogaja, da vzgoja izhaja iz tega, da je z otrokom nekaj<br />
narobe in da je potrebno na njem nekaj spremeniti.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong> 3
G O S T U J O Č E P E R O<br />
Seveda obstaja pri vzgoji tudi element korekture, ampak<br />
le-ta ostane brezploden, če ga otrok doživlja kot temeljni<br />
napad na njegovo svojskost.<br />
To se dogaja pogosto, vendar pa se starši in učitelji tega<br />
ne zavedajo.<br />
Zgoraj omenjena zapoved stoji v ospredju tudi pri zelo<br />
nadarjenem otroku.<br />
Sedaj bi želel pozornost usmeriti predvsem na dolgočas.<br />
Neverjetno pogosto starši opazijo, da se dolgčas v šoli<br />
pojavi predvsem pri nadarjenih otrocih. To je očitno tudi<br />
v našem vprašanju.<br />
Zato se splača, da si najprej podrobneje ogledamo<br />
fenomen "dolgčasa". Kaj je dolgčas? Kdaj se pojavi in kdaj<br />
ne?<br />
Tudi v slovenščini beseda dolgčas kaže na to, da stanje<br />
temelji na določenem doživljanju časa. Čas doživljamo kot<br />
dolg, predolg, da bi se lahko še prijetno počutili. Nasprotje<br />
je nekaj takega kot kratkočasje, stanje, v katerem smo<br />
tako zelo napolnjeni z vsebino časa, z dejavnostjo ali z<br />
dogajanjem, da pri tem na čas popolnom pozabimo.<br />
Kasneje presenečeni ugotovimo, da je minilo kar nekaj<br />
časa, ki se je izmuznil naši pozornosti.<br />
Dolgčas ima torej nekaj skupnega z življenjsko<br />
intenzivnostjo oz. bolje rečeno z intenzivnostjo doživljanja.<br />
Na čas pozabimo, če stojimo polno v življenju. To pa se<br />
dogaja predvsem takrat, ko smo telesno aktivni ali pa se<br />
ukvarjamo z umetniško dejavnostjo. Pri razmišljanju se<br />
namreč distanciramo od življenja, da lahko stvari jasneje<br />
vidimo. Pri tem nismo tako zelo v življenju, temveč ga<br />
takorekoč postavimo pred nas same (kot nam že sam<br />
pojem predstava, nemško Vorstellung, tako odlično opiše),<br />
tako da ga lahko z mišljenjem dojamemo/razumemo. V<br />
zgolj pojmovnem, predstavljajočem mišljenju smo, tako<br />
gledano, manj živi. Takšno mišljenje je hladnejša dejavnost.<br />
Ta znižana intenzivnost doživljanja je predpostavka<br />
(predpogoj) za dolgčas.<br />
Seveda je lahko tudi mišljenje kratkočasno. To se zgodi<br />
takrat, ko pride življenje v predstave, ko postane mišljenje<br />
gibljivo in kreativno. To gibljivo mišljenje imenujemo<br />
fantazija. V mišljenju, polnem fantazije, je malo prostora<br />
za dolgčas. Zato so tudi umetniški procesi poživljajoči.<br />
V waldorfski pedagogiki je umetniško delo vse kaj več kot<br />
le slikanje, risanje, muziciranje, ročna dela, ples. Vsaka<br />
učna ura bi morala biti umetniško zasnovana. To pomeni:<br />
pouk mora biti blizu življenju. V enaki meri se mora<br />
dotikati in inspirirati tako dejanja (početje) kot čutenje in<br />
mišljenje.<br />
Mnenje, da lahko pri zelo nadarjenem otroku njegov<br />
dolgčas preženemo s tem, da mu damo še več intelektualne<br />
hrane, še več dejstev in informacij, je seveda v večini<br />
primerov napačno.<br />
Vzgojitelj naj prej razmisli o tem, kako bo takšnemu<br />
otroku pomagal priti do barv, veselja, svežine in gibanja,<br />
skratka do večje intenzivnosti v doživljanju.<br />
Zelo velik je nesporazum, da so učni procesi čisto<br />
intelektualna zadeva. Pri učenju ne gre samo za to, da<br />
sprejemamo znanje, temveč in predvsem za to, da to<br />
znanje prebavimo. Naša najgloblja znanja si nikakor ne<br />
pridobimo z zavestno intelektualnimi procesi.<br />
Ko ste bili stari še ne dobra tri leta, ste že obvladali<br />
eno od najbolj kompliciranih struktur, kar se jih še sploh<br />
boste učili: materni jezik. Poskušajte se malo spomniti na<br />
tisto učenje. Zaman! Prav tako se prav malo spomnimo,<br />
kako smo takrat zavestno usvajali učne vsebine. To se<br />
sploh ni dogajalo na intelektualnem nivoju. Maternega<br />
jezika smo se učili tako, da so se naši govorni organi<br />
do neke mere vraščali v jezik. Celo zelo težke strukture,<br />
kot recimo uporaba dvojine ali pa instrumentala (6.<br />
sklon op.p.), ki pri meni osebno zahtevata veliko napora,<br />
( delata velike težave) vam v otroštvu skorajda nista<br />
povzročala težav. Te strukture znate prej zaradi čutenja<br />
kot pa zaradi intelektualnega razumevanja. Tudi učenci,<br />
ki pri pouku slabo obvladajo slovensko slovnico, bodo<br />
svoj materni jezik večinoma pravilno izgovarjali in pisali.<br />
Mali otrok se ne uči samo jezika, temveč se uči preprosto<br />
tako, da se vživi v stvari oz. situacije.<br />
Otroški govorni orgnizem se takorekoč vrašča v jezik.<br />
To nima skoraj nobene zveze z intelektualnim učenjem.<br />
Zaradi tega je naučeno tudi globlje zasidrano.<br />
Otrok mora ob učenju tudi doživljati. Zaradi tega je<br />
tako zelo pomembno vzdušje, emocionalno ozadje, tako<br />
pri pouku, kot tudi doma. Če mora otrok pri nekem<br />
predmetu kar naprej doživljati poraze ali pa občuti<br />
vzdušje iz bilokakšnih razlogov neprijetno, potem tega<br />
predmeta verjetno ne bo maral in temu primerni bodo<br />
tudi njegovi dosežki. Nasprotno pa se otrok rad poveže<br />
z učnimi vsebinami, ki jih učitelj podaja v prijetni in<br />
prijateljski klimi.<br />
Nazaj k vprašanju. Intelektualno nadarjenemu otroku<br />
moramo po eni strani dati priznanje in ga hvaliti. S tem<br />
ustvarimo pozitivno vzdušje, ki je pomembno pri vsakem<br />
učenju.<br />
Po drugi strani pa moramo spoznati, da je dolgčas<br />
povezan s tem, da otrok učno snov sicer hitro razume,<br />
ne more pa se tako zlahka v njo vživeti. Zato je naša<br />
druga naloga ta, da otroku pomagamo k intenzivnejšemu<br />
doživljanju. To pa naredimo najboljše tako, da poživljamo<br />
in oživljamo naš lasten odnos do učne snovi, ja, do<br />
življenja in do sveta nasploh. Kajti, tako se namreč glasi<br />
mogoče najpomembnejše pedagoško načelo – vzgoja je v<br />
prvi liniji samovzgoja. <br />
prevod: Staša Petrovič<br />
4 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>
PO R O Č I L O<br />
Iztok Kordiš<br />
Poročilo o<br />
finančnem poslovanju<br />
<strong>Waldorfske</strong> šole Ljubljana v letu 2007<br />
Zavod Waldorfska šola Ljubljana sestavljajo<br />
naslednje enote: vrtec, osnovna šola, srednja šola,<br />
enota otrok s posebnimi potrebami, glasbena<br />
šola in organizacijska enota Maribor. Sredstva za delo<br />
pridobivamo iz sredstev državnega proračuna, proračuna<br />
lokalnih skupnosti, iz šolnin, prispevkov staršev otrok,<br />
učencev in dijakov, prispevkov ustanovitelja, s prodajo<br />
storitev ali blaga, z donacijami, zapuščinami, prispevkov<br />
sponzorjev in iz drugih virov. Medtem, ko je financiranje<br />
vrtca in osnovne šole (tako matične kot OE Maribor) dokaj<br />
dobro urejeno, imamo že vrsto let težave pri financiranju<br />
drugih enot.<br />
lanskega leta ni več potrebno plačevati najemnine za<br />
prostore srednje šole, februarja letos smo zaključili z<br />
vpisom glasbene šole v razvid, vpis programa z nižjim<br />
izobrazbenim standardom pa je v zaključni fazi.<br />
Letošnji marec je bil tudi zelo radodaren, saj smo za<br />
izgradnjo nove telovadnice prejeli kar 210.000 Eurov<br />
donacij (Supernova 200.000 in 10.000), za kar se obema<br />
donatorjema lepo zahvaljujemo. Pogovori z mestno<br />
občino tudi lepo napredujejo in vse kaže, da bomo<br />
lahko z adaptacijo prizidka Streliške 12a (telovadnica<br />
in 8 učilnic) ter ureditvijo podstrešja na Streliški 12 in<br />
12a začeli že letos. Držite pesti. <br />
Prihodki<br />
Prihodki iz sredstev javnih financ 1.579.774<br />
Prihodki staršev za šolnine in prehrano 596.840<br />
Prihodki staršev za ŠVN, šp.d. in eksk. 55.800<br />
Drugi prihodki 148.725<br />
Skupaj 2.381.139<br />
Tako je bilo tudi lansko leto veliko sil usmerjenih v<br />
izboljšanje tega stanja. Predvsem je kritičen položaj<br />
glasbene šole in programa otrok s posebnimi potrebami<br />
z nižjim izobrazbenim standardom, kjer si že nekaj let<br />
prizadevamo pridobiti sredstva za sofinanciranje teh<br />
programov s strani Ministrstva za šolstvo in šport. Oba<br />
programa smo lani verificirali, postopki za vpis v razvid<br />
izvajalcev vzgojno izobraževalnih programov, pa so se<br />
zavlekli, tako da pogodb o financiranju lani še nismo<br />
mogli podpisati.<br />
Nekaj let se že ukvarjamo tudi s problemom izboljšanja<br />
financiranja srednje šole. Tu smo razvrščeni v program<br />
splošnih gimnazij, vendar se po organizacijsko<br />
izvedbeni plati naš program razlikuje od tega programa<br />
in je zaradi tega tudi dražji, tako da dodeljenih 85%<br />
povprečnih stroškov za nas pomeni le pokrivanje cca<br />
60% dejanskih stroškov. Zato smo si prizadevali, da<br />
bi se uvrstili v drugo kategorijo. Po stroških so nam<br />
najbližje športne gimnazije, trajna rešitev pa bi bila<br />
seveda uvedba nove kategorije - šole s posebnimi<br />
pedagoškimi načeli. To je trenutno tudi najbolj verjetna<br />
rešitev in upamo, da bo čim prej tudi uresničena. Od<br />
drugih aktivnosti je treba omeniti tradicionalni božični<br />
semenj in jesenski koncert, ki sta bila tudi lani dobro<br />
obiskana in uspešna. Z izkupičkom semnja smo<br />
kupili rabljen koncertni klavir. Poleg tega smo uredili<br />
naravoslovno učilnico in adaptirali šest razredov, kjer<br />
je bilo treba zamenjati električno napeljavo in zaščititi<br />
parket.<br />
Kljub temu, da nam v lanskem letu še vedno ni uspelo<br />
izboljšati sistemskega vira financiranja vseh enot, ki je<br />
pogoj za dokončno zagotovitev polnih plač učiteljev, pa<br />
se večletno delo počasi obrestuje in tako nam od konca<br />
Odhodki<br />
Stroški dela in povr. str. v zvezi z delom 1.634.453<br />
Mat.str. in str. storitev 623.886<br />
ŠVN, ekskurzije in šp.d. 55.733<br />
Amortizacija in drugi odhodki 66.647<br />
Skupaj 2.380.719<br />
Podrobno finančno poročilo je sprejel<br />
svet zavoda na svoji seji 26.2.<strong>2008</strong><br />
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong> 5
V ZG O J A<br />
Hermann Koepke<br />
Dvanajsto leto<br />
življenja, vstop v<br />
puberteto 9. del<br />
Nenavaden pogled<br />
"Gottfried, kje je tvoja naloga?" Stal je pred učiteljico.<br />
"Ne vem, nisem znal, včeraj sem bil cel dan v šoli."<br />
"Gottfried!" Susanne je njegovo ime izgovorila z vsem<br />
poudarkom.<br />
Gottfried je pokimal. Z vsem se je strinjal, če bi le<br />
smel na svoje mesto. Zgornji in spodnji deli črk so<br />
bili napisani tako skupaj, da se je pisava razmazala.<br />
Pokimal je.<br />
"Jutri, na vsak način, Gottfried!"<br />
"Ja, jutri!" Obljubil je vse. Razumel je, kaj mora<br />
narediti. Končno je smel na svoje mesto.<br />
"Gottfried, kje so naloge?" Kdor ga je tako nagovoril,<br />
je gotovo njegova učiteljica. Tretjega jutra je bilo isto.<br />
"Ne vem, imeli smo pouk…ne, včeraj ne…jaz, jaz…"<br />
Videl je učiteljičin razočarani obraz. Bilo mu je<br />
žal. Želel si je, da bi lahko kaj spremenil. Susanne<br />
si je zapisala. Svoj dnevnik je vedno nosila s seboj.<br />
Tokrat mu je bilo posebej nerodno, saj je stal ob<br />
njem in videl, kako si zapisuje. Sošolcem se je moral<br />
zdeti smešen: njegov bledi obraz, pogled, usmerjen<br />
v tla, tanka postava v preširokih hlačah in k temu<br />
petelinova frizura. Ko je učiteljica vse zapisala, mu je<br />
rekla, da mora nujno govoriti z njegovimi starši. Vrnil<br />
se je na svoje mesto. Pogledal je k prijateljici, ki se je<br />
živahno pogovarjala s sošolko. Vesel je bil. Najbrž ga<br />
sploh ni opazila, da je stal spredaj pri učiteljici.<br />
Susanne je mučilo vprašanje, kako naj najde pot<br />
do tega fanta. Nemalo skrbi ji je povzročal, saj se je<br />
tako malo učil. Vedno, ko je z njim govorila, ji je ostal<br />
vtis, kako neartikulirano fant govori. Kljub številnim<br />
govornim vajam je govoril skoraj brez soglasnikov;<br />
po drugi strani je bil najglasnejši, kadar je bilo kje<br />
kakšno tuljenje.<br />
Nič manj nesrečna ni bila mama, ko je se je<br />
pogovarjala s Susanne. Komaj kaj si je pustil reči,<br />
umikal se je v svojo sobo in poslušal glasbo. Najbolj<br />
jo je skrbelo, da toliko pokadi.<br />
Tudi drugi učitelji so se pritožili, predvsem učitelji<br />
tujih jezikov. Težko ga je pripraviti, da bi govoril,<br />
njegovo branje je jecljanje. Nareki so prepolni napak<br />
in njegov besedni zaklad je minimalen. Njegov spomin<br />
naj bi bil kot sito.<br />
Susanne je iskala nekaj, v čemer je Gottfried dober<br />
in kjer bi si zaslužil priznanje. Naletela je na njegovo<br />
prikrito melanholijo, četudi je imel sangviničen<br />
temperament. V tem fantu mora biti želja po tem, da<br />
se prilagodi razredni skupnosti in najde priznanje za<br />
svoje delo … Odločila se je za obisk na domu in se<br />
nekega večera odpravila na pot.<br />
Težak pogovor<br />
Oče je zložil časopis in ji ponudil stol, medtem ko se<br />
je mama še prepričala, da otroci zares spijo. Vprašal<br />
jo je, kaj bo pila, predal njeno željo mami in ob<br />
cigareti prisluhnil njenemu zaskrbljenemu poročilu<br />
o delu v šoli.<br />
"Vem, da mu ne kaže dobro. Doma uboga le mene,<br />
žena mu ne sme nič reči. Toda sprašujem se, če<br />
ni to le prehodna faza, ki s seboj prinaša določene<br />
spremembe, na katere ste pokazali na zadnjem<br />
starševskem večeru."<br />
Susanne je odlašala. Če bi odgovorila pritrdilno, še<br />
ne bi rešila problema. Gottfried je bil najstarejši v<br />
razredu, star je že trinajst let in se je s svojo držo<br />
ločil od razreda.<br />
"Del težav spada k puberteti, toda jasno moramo<br />
videti, da je v neuravnoteženem položaju, da s svojimi<br />
močmi ne pride daleč. V mojih očeh je resnično<br />
ogrožen."<br />
Očetu ta odgovor ni bil po volji, žena ga je zaskrbljeno<br />
gledala.<br />
6 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>
"Ne vem, kaj naj bi storili, poslali smo ga v drugačno<br />
šolo in zdaj smo v zavoženi situaciji, kjer se mi zdi,<br />
da tudi vi ne veste, kako naprej."<br />
"Jasno nam mora biti, kaj hočemo," je poudaril oče.<br />
"Težave so zaradi tega, ker oba z ženo delava, žena le<br />
polovično, nobeden od naju ne more sedeti z njim."<br />
"Zakaj mu gre pravzaprav tako težko?" je medtem<br />
vprašala Susanne.<br />
"To bi tudi midva rada vedela, zato pa sedimo<br />
skupaj. To bi rada slišala od vas in tudi to, kaj naj<br />
storimo!"<br />
"Imate globok odnos s svojim sinom?" je poizvedovala<br />
Susanne, ko se je najprej obrnila k očetu.<br />
"Seveda, imam odnos z njim. Sem edini, ki ga<br />
uboga, ampak ne vedno. Kaj pomeni odnos? Prej je<br />
bilo bolje, zdaj tudi mene noče poslušati. Ne vpraša<br />
me, nikoli mi ne govori o svojih težavah, razen če<br />
potrebuje denar, pride k meni, in to kar pogosto."<br />
"Vam zaupa, se kdaj pogovarjata?" je vrtala naprej<br />
Susanne.<br />
"Na to lahko odgovoriš ti," se je obrnil oče k ženi,<br />
ki je nesrečna sedela za mizo. "Kot rečeno, od mene<br />
noče nič slišati."<br />
"Temu, kar se tu in tam zgodi, ne moremo reči<br />
pogovori. Ko pride, pojé in gre v svojo sobo. Mami, kje<br />
je to in ono? Če česa ne najde, preklinja in v zadnjem<br />
času vzame vse brez vprašanja, tudi cigarete mojega<br />
moža."<br />
"Se vam zdi to grozno, da kadi? Tudi drugi fantje v<br />
njegovih letih kadijo. Jaz sem strasten kadilec, odkar<br />
sem poročen; tudi moja žena kadi, a veliko manj od<br />
mene."<br />
Susanne ni hotela obrzdati konja pri repu.<br />
"Kajenje je v prvi vrsti simptom, ni pa vzrok, zaradi<br />
česar je Gottfried pristal v slepi ulici."<br />
"In kaj je razlog? Kaj je potem razlog?" Oče je<br />
pričakujoče gledal Susanne.<br />
"Kako vi to vidite?" se je Susanne obrnila k ženi.<br />
Mama je zmajala z glavo. "Ne vem, ampak vidim, da<br />
Gottfried v tem trenutku nima izhoda. Ne vem, kam to<br />
pelje. Zaprl se je vase. Pride le kadar kaj potrebuje."<br />
Starša sta molčala. Kajenje, glasba in klovnovstvo,<br />
to je bilo za Susanne beg iz realnosti, imela je vtis, da<br />
Gottfried čaka, da bi ga kdo poiskal.<br />
"Imate vi odnos z najinim sinom?" se je pozanimala<br />
mama. Susanne je opazila, da ne sme sedeti na<br />
preveč vzvišenem konju.<br />
"Borim se za odnos, toda ne morem reči, da ga<br />
imam," je bil njen odgovor.<br />
"Ima v razredu prijatelje?" Oče je želel dobiti oporno<br />
točko. Susanne je odkimala. V razredu ga dobro<br />
prenašajo, posebnih prijateljev pa nima. Pozanimala<br />
se je, kako se razume z brati in sestrami.<br />
"Ko je bil še majhen, se je želel le igrati z brati<br />
in sestrami. Tudi to je bila pomoč, saj sem poleg<br />
gospodinjstva hodila še v službo. Ko pa je moral<br />
pospraviti kuhinjsko mizo, se je umaknil. Sama sem<br />
hitreje naredila in bolje. Pogosto mi je bil pri delu<br />
pod nogami. In danes nič več ne pomaga. Za delo je<br />
tu mama! Tako ali tako je raztresen."<br />
"Vendarle je bilo včasih lažje. Od mene jih je dobil<br />
nekaj okoli ušes, če ni bil v redu."<br />
"Toda tega sedaj ne potrebuje!" ga je prekinila<br />
mama.<br />
"Zdaj ne, prej pa je!" je vztrajal oče pri svojem.<br />
Potem je priznal, da je sin postal prav neznosen, ko<br />
mu drsi iz rok.<br />
Starša sta veliko pripovedovala o preteklosti in<br />
sta bila osorna. Susanne je dobila živo sliko o<br />
Gottfriedovem domu. Kako bi bil Gottfried sprejet, če<br />
je mamo, ko se je vrnila z dela, čakalo še gospodinjstvo.<br />
Če je potem Gottfried, ki je nepotrebno postopal<br />
okoli, igral le vlogo strelovoda?<br />
Susanne je dobro videla, da v tem večeru ne more<br />
nič doseči. Želela si je govoriti s Henriette in slišati<br />
njen nasvet. Ko je povedala, da odhaja, sta bila starša<br />
mogoče celo malo razočarana. Da tudi sama nista<br />
poznala poti, temu nista oporekala.<br />
"Gotovo je pomembno, da nadzirate njegovo domače<br />
delo," je rekla Susanne, "jaz pa se bom potrudila, da<br />
bom sproti pisala v zvezek, da boste razumeli, kaj<br />
mora narediti. Toda to še ne bo dovolj. Poiskala bom<br />
še druge možnosti, da bi mu pomagala. Potem se<br />
bomo spet srečali."<br />
Oče se je ob slovesu potegnil nazaj. Nekaj se je<br />
dogajalo v njem in Susanne ni bilo težko uganiti, da<br />
ni bil zadovoljen s šolo.<br />
Svoboda Susanne je morala Henrietti o starševskem<br />
večeru in o obisku na domu podrobno poročati. Če je<br />
skrajšala besede in izrekla le sodbo, ji je Henriette je<br />
vsakič postavila dodatno vprašanje. "Kakšna je bila<br />
pravzaprav situacija?" Vprašanje, ki ga mora vsakič<br />
vzeti v zakup.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong> 7
ji je sedela nasproti, je bila podobna v tem trenutku<br />
le še borba za svobodo stare učiteljice.<br />
"Nima smisla, da od fanta zahtevamo nekaj, česar<br />
ni. Saj od pese tudi ne zahtevamo, da zraste v nekaj,<br />
kar ni bilo posejano kot pesa."<br />
Ko je končno končala, je napeto pričakovala, kaj<br />
bo rekla kolegica. Toda molčala je. Nato je končno<br />
prekinila molk.<br />
"Opisali ste težave fanta in njegovo situacijo,<br />
kakršno v tej starosti pogosto srečam." Spominjala<br />
jo je na očetovo reakcijo na poročilo o delu v šoli.<br />
Čeprav v izjavah podobne, so imele Henriettine<br />
besede drugačen zven.<br />
Henriette je poiskala svinčnik in papir, toda preden<br />
se je odločila, da ga bo uporabila, je nadaljevala: "V<br />
razredu imate pravo revo. Izogiba se vsemu in najraje<br />
bi bil skrit v svetu: Pobeg! Ne more se povezati z<br />
ničemer. In to se le še stopnjuje – kar v šoli in doma<br />
doživljamo kot reakcije. Po drugi strani pa sledi svoji<br />
številnim željam. Med tema dvema ekstremoma mu<br />
ostaja le malo bede, zato mu moramo pomagati. Vašo<br />
skico bi rada nadaljevala."<br />
Narisala je dva obrisa človeške postave. Prvo je<br />
obdala z ovojem, drugo pa je napolnila s tistim, kar<br />
je prejšnji nakazala pod ovojem.<br />
"Take skice so le zunanji pomočniki," se je omejila,<br />
"in hitro se jih moramo znebiti. Tako je mogoče lažje<br />
videti, kaj mislim: oče ga je udaril, če česa ni naredil<br />
prav. Volja otroka tako ni bila povezana z nalogo,<br />
ampak razdvojena. Mama je delo hitreje in bolje<br />
opravila sama, ker je bil nespreten. Tako je v njem<br />
nastal vtis, da ničesar ne zna. Dvignil je roke. To je<br />
vse le zunanje dogajanje. Narisala sem ga v ovoju:<br />
nazaj obrnjen občutek, pretrgana volja. Z dvanajstim<br />
letom otrok ne živi več v oblakih, ki ga obdajajo,<br />
ampak čuti njihovo vsebino. Vse, kar se je nabiralo<br />
v njih, zdaj sestavlja notranje življenje. Če zdaj nima<br />
volje do dela, se ne more in noče zares povezati. Je<br />
kot časovno zamaknjeno ogledalo, v katerem se danes<br />
kaže tisto, kar se je prej dogajalo okoli njega."<br />
"Potem je vsaka pomoč zaman …"<br />
"Ne! Nikoli! Tudi če pride prava pomoč prepozno, ni<br />
nikoli prepozno!" Susanne je bila vsa žareča, saj je iz<br />
Henriettinih oči švigal plamen. Taki pokončnosti, kot<br />
Ne brez razloga je Susanne spremljala otroke<br />
skozi različne dobe, v katerih se dogajajo procesi, ki<br />
usklajujejo rast, cvetenje in zorenje. Prav zato v tem<br />
letu ni dobro menjavati učitelja. Kaj lahko se zgodi,<br />
da ima poznejši vrtnar nejasno sliko, kaj je delal<br />
vrtnar pred njim, razen če ni rasel z vrtom oz. kot<br />
učitelj pozna starše in temu primerno to upošteva."<br />
"Potem moram z Gottfriedom nadoknaditi in ojačati<br />
njegovo voljo in občutke, da se bo lahko učil."<br />
"In kako boste to naredili?" je Henriette napeto<br />
pričakovala odgovor.<br />
Susanne je dobro vedela, da ima njena kolegica<br />
zakladnico bogatih izkušenj in od tam je želela dobiti<br />
kakšno. Raje je vprašala, kako bi v takem primeru<br />
reagirala ona.<br />
Henriette je že pričela kazati konkretno vajo. Na<br />
prt je položila svinčnik in z mirno odločnostjo rekla:<br />
"Svinčnik sem položila na mizo. S konico kaže<br />
proti meni, z radirko proti steni. Stranske ploskve<br />
svinčnika so rdeče in oranžne, miza je svetlo rjava<br />
in svinčnik tvori s prtom pravokotni, približno<br />
enakokraki trikotnik.<br />
In zdaj nazaj k Gottfriedu. Kaj ima to skupnega z<br />
izgovorjenim stavkom, ki se začenja z jaz?"<br />
"On zmore, nič ne more biti lažje, toda vprašuje se,<br />
zakaj bi moral. Ne najde smisla, mogoče se mu zdi<br />
absurdno."<br />
"Povedali mu boste, da lahko s takimi vajami<br />
izuri spomin, da si bo lahko lažje zapomnil, kam<br />
je odložil svinčnik, ko ga bo naslednjič iskal. Sicer<br />
je dejanje brez pomena. Bilo bi še bolj smotrno,<br />
če bi svinčnik vedno odložil v lonček, pa se sploh<br />
ne bi bilo treba spominjati, kam ga je odložil. Je<br />
dejanje brez pomena, toda ima smisel: oblikuje ga.<br />
In še več: ne zadovolji nobene želje, nobene zahteve.<br />
Nastopajoči ne bo ocenjen ali omejen. To dela zaradi<br />
svobodne volje: sam izbere predmet in kraj, kamor<br />
ga bo odložil in si naredi slikovni vtis. Gottfried se<br />
mora naučiti uporabiti to svobodo, ki je nima! Večina<br />
njegovih dejanj ne prihaja iz zrele sredine, ampak iz<br />
iztrganega jaza, ki je priklenjen na želje in poželenja<br />
s spoznanjem: Tega ne znam."<br />
"Ne morem si predstavljati, da bi ta pomoč<br />
zadostovala," je dvomila Susanne.<br />
8 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>
V ZG O J A<br />
"Prej ste rekli, da ni nič lažjega od te vaje. Delala sem<br />
jo v svojem razredu. Take vaje je bilo težko delati dalj<br />
časa. Pri tem sem izkusila, kakšen sunek potrebuješ,<br />
da počneš nekaj tako nesmiselnega. Tako se zelo<br />
močno srečaš s samim seboj.<br />
In lahko se navežeš še na druge vaje, ki jih je na nekem<br />
predavanju opisal Rudolf Steiner. Preberite si poglavje<br />
Nervoza in jastvo. Vedno, kadar sem učila otroke v tej<br />
starosti, sem ga skrbno prebrala in z razredom vadila<br />
v njem opisane vaje. Na pogled majhne vaje imajo velik<br />
učinek, če jih delamo dalj časa."<br />
Videla je Susannin dvom in je dodala: "Sprva tudi<br />
jaz nisem tako zlahka verjela v pozitivni učinek. Toda<br />
ta dvom je v toku dogajanja povsem zbledel. Učinki<br />
so in o tem se boste prepričali. Pri tem potrebujete<br />
potrpljenje in ljubezen vrtnarja. Komaj čakam, da<br />
slišim vaše izkušnje."<br />
Z umirjenostjo je pogledala svinčnik na mizi. Preden<br />
je uzrla svinčnik kot tak, je zaznala barvo in obliko kot<br />
v svoji spominski sliki. Susanne pravzaprav še nikoli<br />
ni tako močno doživela človeka, ki je tako povezan s<br />
tem, kar počne.<br />
"Še nekaj. Pomembno je, kako se obnašate do<br />
Gottfrieda. Če npr. stoji pred razredom in spet nima<br />
naloge, lahko velikodušno in tako, da bo začutil humor,<br />
toda ne ironično, rečete: "Dobro jutro, Gottfried, danes<br />
pa ne bomo preverili naloge, kaj pa, če bi me ti jutri<br />
presenetil s svojim zvezkom?" Biti moramo sproščeni,<br />
fanta moramo razvedriti. Vsak nasmeh, ki ga dobite od<br />
njega, je vreden tisočkrat več kot osramotitev, ki ga je<br />
doletela. To je nujno za njegovo izredno šibko stanje.<br />
Kasneje, ko se bo okrepil, ga lahko trdneje primete.<br />
Tudi zaradi sramu, ker nam v življenju nekaj ne gre,<br />
lahko dobimo nove vpoglede."<br />
"Naj staršem svetujem take vaje?" je Susanne<br />
premišljala napol naglas.<br />
"Najprej jih delajte vi, dve vaji z razredom, in potem<br />
opazujte razred, še posebej pa Gottfrieda. Izkušnje, ki<br />
jih boste dobili z Gottfriedom, naj vam bodo osnova za<br />
vaš naslednji obisk.<br />
Ne začnite z napakami, ki jih delajo doma. To bi<br />
bilo narobe. Lahko bi se pojavili občutki krivde ali<br />
pa agresija; oboje bi škodovalo Gottfriedu. Kot smo<br />
se naučili poiskati in razumeti ozadje za Gottfriedove<br />
težave, prav tako lahko poiščemo mnogo, kar bo zbližalo<br />
družino, če se le potopimo v njihovo življenjsko zgodbo<br />
in domačo vzgojo. Starše moramo sprejeti, takšne, kot<br />
so, to pogosto ni lahko, je pa dobro. Vendar pa so tu<br />
nazorne situacije, izjeme obstajajo." <br />
(se nadaljuje)<br />
prevod: Nadja Lazar<br />
Inteligenca rok<br />
Ernst-Michael Kranich<br />
Ročna dela in<br />
razvoj možganov<br />
Svobodna gibljivost rok in dlani<br />
V<br />
nekem znanem ortopedskem učbeniku je<br />
človeška roka poimenovana kot "najbolj<br />
diferenciran premičen organ, kar jih sploh<br />
obstaja" (Debrunner 1983, str. 365). Roka je, kot lahko<br />
preberemo na nekem drugem mestu, "biomehanično<br />
gledano, gotovo najbolj zapleten del telesa" (Reill 1999,<br />
str. 62). Dejansko ni nobenega drugega organa, s katerim<br />
bi lahko kakšno živo bitje opravljalo toliko različnih gibov,<br />
kot jih lahko izvaja človek s svojimi rokami. Pri velikem<br />
številu teh različnih gibanj so udeležene tudi celotne roke<br />
(ne le dlani). Tedaj so gibi rok in dlani razširjena celota.<br />
(Jeannerod 1994, str. 535).<br />
Za roke in dlani je značilno popolnoma svobodno<br />
gibanje, ki izvira iz notranjosti. To se lahko vidi v<br />
zgradbi rok in v veliko drugih podrobnostih. Roke<br />
se začnejo z ramenskim sklepom, to je na lopatici<br />
na trupu. Ta je brez direktne povezave s preostalim<br />
okostjem. Zelo premično leži v mišicah. Le preko<br />
ključnice ima povezavo z grodnico prsnega koša in<br />
s tem tudi z dihanjem. Na lopatici se glavica sklepa<br />
dotika nadlahtne kosti na tak način, da ima sklep čim<br />
več manevrskega prostora za gibanje. Tako prihaja<br />
gibanje nadlahti v celoti iz mišičevja oz. iz impulza za<br />
gibanje, ki deluje v njem. Gibljivost se v komolčnem<br />
sklepu še poveča z možnostjo raztezanja in upogibanja<br />
podlahti ter sukanja, pri katerem lahko človek obrača<br />
svoje dlani navzgor (supinacija), na sredino in navzdol<br />
(pronacija). Nato sledijo še gibanja v zapestju in različni<br />
gibi prstov. Gibi rok so od nadlahti do dlani in prstov<br />
vedno bolj diferencirani.<br />
Človeška dlan se loči od vseh podobnih tvorb iz<br />
živalskega kraljestva po legi palca glede na ostale<br />
prste in po njegovi veliki gibljivosti. Zaradi tega lahko<br />
človek palec in ostale prste premika neodvisno drug od<br />
drugega. Manjše in večje predmete lahko tako prime na<br />
popolnoma drugačen način in z njimi, zaradi gibljivosti<br />
rok in dlani, rokuje na najbolj raznovrstne načine.<br />
Ko držimo v rokah nek predmet, kot je npr. svinčnik<br />
ali pletilka, s palcem pritiskamo na ostale prste in s<br />
temi spet nazaj na palec. Dejavnost volje v palcu in<br />
prstih pri tem medsebojno deluje ena na drugo.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong> 9
Otrok ima predstavo o gibanju, vendar se mora pri<br />
izvajanju na začetku precej truditi, saj je volja najprej<br />
nerodna. Zato potek gibanja najprej spremlja z očmi,<br />
od zunaj. Z vajo si po določenem času gibanje vedno<br />
manj predstavlja. Volja je prestala proces razvoja. Ko<br />
se otrok nauči določene spretnosti, postane zakonitost<br />
gibanja, ki je bila najprej v predstavi, lastnost volje.<br />
Volja se je organizirala po tej zakonitosti in le- ta je<br />
popolnoma prešla v področje volje.<br />
Ramenski sklep (kot se vidi na rentgenskem<br />
posnetku): nadlahtnica daje z glavico svojega sklepa<br />
glede na majhnem sklepnem področju lopatice zelo<br />
veliko prostora za gibanje komolca<br />
Lahko rečemo da, ko nek predmet primemo, doživimo<br />
samega sebe, to sprejmemo v svoje osebno življenje in<br />
se povežemo s predmeti in z okoljem, v katerem delo<br />
opravljamo. Vidimo torej, da so roke člen človekovega<br />
jaza. Ta pa prihaja najbolj do izraza v pokončni drži<br />
človeka. Svobodna gibljivost rok in dlani je v najgloblji<br />
povezavi s pokončno držo in si je brez nje ne moremo<br />
predstavljati.<br />
Inteligenca rok<br />
Ko si za nekaj prizadevamo, npr. pri kvačkanju<br />
in pletenju narediti določeno pletenino, pri tem<br />
vidimo, kako inteligenten je ta postopek. Za to, da je<br />
ta pletenina nastala, smo morali uskladiti skrajno<br />
zapletene natančne motorične procese gibov desne<br />
roke z delom leve roke, da smo na dosedanje petlje<br />
dodali nove. Če se otrok uči kvačkati ali plesti, postaja<br />
pri tem inteligenca, ki je lastna tej dejavnosti, lastnost<br />
volje. Tako otrok postaja inteligenten v svoji volji. Ne<br />
poznamo le inteligence glave, ampak tudi inteligenco<br />
rok in prstov. Najbolj subtilno področje praktične oz.<br />
"telesno-gibalne inteligence" je za Howarda Gardnerja<br />
kontrola telesa igralca, plesalca, pantomimika ali<br />
športnika. Med to prišteva tudi takšne finomotorične<br />
spretnosti, kot je igranje klavirja pianista in pisanje na<br />
pisalni stroj (Gardner 1994, str. 191).<br />
Roka – organ občutkov in volje<br />
Z gibi rok in dlani se človek na različne načine izraža.<br />
V gibih in kretnjah se vedno kažejo notranja doživetja.<br />
Neposredno izražanje čustev in občutkov smo sposobni<br />
zaznati, lahko pa zaznamo tudi zamišljenost, privolitev<br />
ali zanikanje. To so spontani izrazi duševnega življenja<br />
in v tem pogledu so tudi roke ter dlani organ duše.<br />
Drug način izražanja z rokami pa so spretnosti, ki se jih<br />
človek nauči v življenju. S tem mislimo na to, da nekaj<br />
namenoma primemo pa vse do virtuozne klavirske igre<br />
pianista. Od običajne hoje, do umetniškega gibanja<br />
plesalca ali evritmistke. O takšnih gibanjih bomo<br />
govorili v nadaljevanju našega teksta, poudarek pa bo<br />
na tistih procesih, ki se odvijajo pri učenju določenih<br />
spretnosti pri pouku ročnih del.<br />
Učenje ročne spretnosti, kot je npr. pisanje ali<br />
pletenje, se dogaja na določen način. Najprej moramo<br />
s tipom zaznati, da imamo svinčnik ali pletilko v<br />
rokah. Potrebujemo zelo senzibilno zavest v rokah in<br />
gibih prstov, v "čutih za gibanje" (kinestetični občutek,<br />
občutek za globino). Če ne bi imeli v rokah in prstih<br />
nikakršne zaznave o položaju in gibanju naših rok,<br />
potem gibov ne bi mogli zavestno voditi. Pogoj za<br />
učenje ročnih spretnosti je kontrola gibanja s čutom<br />
za gibanje in njegovim natančnim organom v mišicah<br />
(mišično vreteno) ter tetivah, ki so med mišicami in<br />
kostmi (golgijev tetivni organ). Prva stvar, ki jo otrok<br />
izve, je, kako naj bi se pisalo črke ali, pri pletenju, kako<br />
se naredi nova petlja.<br />
Ramenski obroč z rokami in dlanmi od zgoraj<br />
(Rohen 1973)<br />
10 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>
Hkrati gibanje vpliva na možgane. Pokazali smo že,<br />
da igrata tip in predvsem občutek za gibanje pri gibih<br />
pomembno vlogo. To velja še posebej za natančne in<br />
zelo subtilne gibe rok in prstov. Ustrezno temu sta<br />
tudi čut za tip in za gibanje zelo dobro izoblikovana. V<br />
mišici roke, s katero upogibamo prst, imamo izjemno<br />
veliko mišičnih vreten, ki so organi za občutenje<br />
gibanja. Tipne in gibalne zaznave gredo po določenih<br />
živčnih poteh v možgane, in sicer najprej v tiste vijuge,<br />
ki ležijo za centralno brazdo (postcentralni girus oz.<br />
postcentralno polje). Tudi tu obstaja medsebojna zveza<br />
z raznimi področji tipnih in gibalnih čutov celega telesa.<br />
Tista področja, ki so pod vplivom višjih gibanj in tipnih<br />
občutkov, kot so npr. gibanja rok in prstov, so posebej<br />
velika.<br />
Možgani in "ročna dela"<br />
Ko se otrok pri pouku ročnih del uči nekatere od<br />
omenjenih spretnosti, se dogajajo prav posebni procesi<br />
med možgani in njegovimi rokami. Takšni procesi pa<br />
se izvršujejo tudi med gibi rok in možgani. Obravnavali<br />
bomo le tiste, ki se dogajajo v sprednjem možganskem<br />
režnju in rokami. Ugotovili so, da so določena področja<br />
sprednje možganske poloble (premotorično področje<br />
in suplementarno motorično področje) takrat, ko si<br />
predstavljamo določeno gibanje, močneje prekrvavljena.<br />
To je fiziološki izraz te predstavne dejavnosti. Ta<br />
predstava tedaj, ko se otrok odloči izvesti določeno<br />
namero, prodira v voljo rok in prstov. 1<br />
Kanadski nevrokirurg Wilder Penfield je v štiridesetih<br />
letih prejšnjega stoletja odkril, da obstaja natančna<br />
povezava med gibalnim mišičjem celotnega telesa in<br />
med tistimi možganskimi vijugami, ki ležijo ob centralni<br />
brazdi. Razni deli te vijuge (Gyrus praecentralis<br />
– precentralni girus) so v odnosu s točno določenimi<br />
mišicami oz. mišičnimi skupinamim ki so povezana<br />
s človeško voljo. Ležijo drug poleg drugega kot razna<br />
telesna področja s svojim mišičevjem. V tem pogledu<br />
je ta vijuga kot nekakšna podoba človeškega življenja.<br />
Tista področja, ki so povezana z organi, ki izvajajo<br />
določene diferencirane gibe, so opazno večja. H tem<br />
spadajo ročna in prstna področja. Ko se sedaj otrok<br />
odloči za izvajane neke dejavnosti s svojimi rokami<br />
in prsti, prodira gibalna predstava od suplementarno<br />
motoričnega področja preko ročnih in prstnih področij<br />
precentralne možganske vijuge po kortikospinalni progi<br />
v ustrezen del hrbtenjače in od tam po nadaljnji živčni<br />
poti v mišice rok in prstov. Tukaj se sproži dejavnost<br />
volje, s katero potem otrok premika roko in prste. Po<br />
tej poti prodirajo iz otrokove glave misli in predstave v<br />
organizacijo volje rok in prstov ter določajo zakonitost<br />
tej aktivnosti volje.<br />
V zadnjih desetletjih je prišlo do odkritij, da je vpliv<br />
rok in prstov na možgane zelo dinamičen. Prvi namigi<br />
izhajajo iz poskusov z opico. Opica je več tednov po<br />
eno uro na dan uporabljala dva prsta ene roke. Po<br />
tem času so ugotovili, da sta področji obeh prstov v<br />
postcentralnem polju razločno večji kot na začetku<br />
eksperimenta (Merzenich 1987). Podobna dejstva so<br />
znana tudi pri ljudeh. Odkrili so, da sta pri violinistih<br />
področji obeh rok različno veliki. Področje desne roke<br />
je zaradi njene skrajno natančne gibljivosti precej večje<br />
od področja leve roke. Izvajanje kompleksnih gibov že<br />
po pol ure pripelje do velikega povečanja aktiviranega<br />
področja, ki ustreza rokam, a ob neuporabi to področje<br />
po enem tednu nazaj zakrni (Altenmüller 1999, str.<br />
102). Posebej prepričljivo je naslednje opazovanje:<br />
opazovan je otrok, ki ima skupaj zraščene posamezne<br />
prste. Pri tej "zraščenosti" (imenuje se sindaktilija) je<br />
področje povezano z rokami v postcentralnem polju<br />
občutno manjše kot pri ljudeh z običajnimi rokami.<br />
S kirurškim posegom lahko prste ločijo in "izdelajo"<br />
anatomsko pravilno roko. Sedaj se v možganih zgodi<br />
nekaj presenetljivega. V enem tednu se področje prstov<br />
razširi in zavzame svoj običajni prostor" (Weinmann<br />
1999, str. 37). Ob pregledu teh in nadaljnjih rezultatov<br />
poskusov lahko sklenemo, da se tudi pri kvačkanju,<br />
pletenju in drugih finomotoričnih ročnih spretnostih<br />
področja v možganih, ki so povezana z rokami, širijo.<br />
Sklenemo lahko tudi, da s tem inteligenca rok in prstov<br />
vpliva na možgane kot nekakšen organ mišljenja. <br />
1<br />
Mišice, odgovorne za gibanje rok in prstov,<br />
ležijo v podlahti in v dlani.<br />
(se nadaljuje)<br />
prevod: Eva Zupan<br />
O avtorju: Dr. Ernest-Michael Kranich je rojen leta<br />
1929. Študiral je biologijo, paleontologijo, geologijo in<br />
kemijo v Tübingenu. Doktoriral je iz botanike. Več let je<br />
bil učitelj v srednji waldorfski šoli. Od leta 1962 do leta<br />
1999 je bil predstojnik Freie Hochschule v Stuttgartu in<br />
predstojnik seminarja za waldorfsko pedagogiko. Veliko<br />
je objavljal o botaniki, zoologiji in antropologiji.<br />
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong> 11
D O G O D K I<br />
Igra<br />
Danaja Koren, 10.r<br />
Uf, pa je za nami! Občutki so nepopisni; veselje,<br />
zadovoljstvo ob uspehu mislim pa,da med sošolci<br />
čutimo tudi trdnejšo povezanost.<br />
Pa pojdimo od začetka! Januarja smo dobili novo režiserko (go.<br />
Snježano Martinović) in besedilo (B. Nušić: Gospa ministrica).<br />
Ko smo se ozrli na predviden datum premiere ter debelino<br />
scenarija, smo se mnogi vprašali, ali nam bo uspelo. Sama sem<br />
bila optimistična, saj nam je tudi v osnovni šoli uspelo izpeljati<br />
kar precej zahtevne igre v še krajšem času. Vedela sem, da je za<br />
vse najbolj potrebno potrpljenje (posebej med vajo drugih na<br />
sceni),zbranost ter delovna vnema. Na vajah smo se velikokrat<br />
imeli zelo lepo.Veliko smo se smejali, jaz sem bila navdušena nad<br />
nastopom nekaterih že od vsega začetka, tudi režiserka,zelo<br />
temperamentna ženska, se mi je zdela čudovita! Velikokrat<br />
me je jezila neprisotnost sošolcev na vajah. Posebej tistih<br />
celodnevnih med vikendom. Takrat smo ugotovili, da je vsaka,<br />
še tako majhna vloga, zelo pomembna in nenadomestljiva.<br />
Škoda, ker se nekateri niso zavedali, da jih kljub njihovi majhni<br />
količini teksta močno potrebujemo. Najbrž se niso zavedali niti<br />
tega, da jih lahko zato tudi z lahkoto zamenjamo s kakšnimi bolj<br />
željnimi njihove vloge.<br />
Ko sem bila sama na "odru" se mi je zdelo krasno. Igrati z<br />
Ano in Kati je pravljica. Zakaj? Prvič: obe sta znali besedilo in<br />
posledično sta lahko zelo mislili le na igro. Drugič: na odru sem<br />
se počutila, kot bi bil že nastop. VEDNO, tudi če je bila le vaja.<br />
Pa to ne pomeni, da sem imela vedno tremo, sploh ne. Ampak<br />
čutila sem nekakšno "povezanost". Zelo dobro sta reagirali na<br />
moje besede in dejanja in mi tako zelo olajšali situacijo. Takoj<br />
sem vedela, v kakšnem tonu odgovarjati Živki, ne da bi sploh<br />
mislila na to.<br />
Moram povedati, da sem bila zadovoljna tudi s svojim<br />
kostumom.Obleka je bila lepa in v njej sem se počutila kot prava<br />
bivša ministrica. Smešen mi je bil edinole občutek spetih las.<br />
Danes (zdi se mi tako) punce nismo tako navajene spetih in<br />
urejenih frizur. Jaz pa še posebej ne. To me je malce spravljalo<br />
ob živce. Tudi maska (make-up) mi je bila všeč.<br />
In tako so se priprave zelo hitro iztekle. Zadnji dan se je<br />
pokazala resnost zelo velike večine razreda. Nekateri so se<br />
odrezali tako dobro, da tega od njih ne bi pričakovala. Pa ne<br />
zato, ker bi menila, da so nesposobni, ampak ker so pogosto<br />
kazali hladen odnos do igre. Na odru pa so vseeno zablesteli.<br />
Zelo mi je bilo žal, da nisem mogla iz publike spremljati celotne<br />
predstave.<br />
In končno ... nastopil je dan premiere. Tega dne sem se veselila<br />
in upala,da nam bo uspelo tako, kot zmoremo.V zakulisju je bilo<br />
napeto in hkrati sproščeno, smejali smo se in z ušesi spremljali<br />
dogajanje na odru.Veseli smo bili vsakega odziva publike.<br />
Režiserka je ves čas "dajala tempo"s tleskanjem, kar nam je tudi<br />
pomagalo pri boljši predstavitvi.<br />
Igra je tekla, nekateri so se na mestih, kjer so naredili napako,<br />
odlično znašli. Ko je bilo konec, smo bili zadovoljni. Bili smo<br />
ponosni, vsi smo kar žareli. Dobili smo še rožice, starši so<br />
pripravili prigrizke ...<br />
Vesela sem bila, a sta na predstavo prišli tudi moji zelo dobri<br />
prijateljici in da jima je bilo všeč. Ena mi je rekla, da se ji zdi<br />
neverjetno,da se je cel razred tako združil in odlično izpeljal tak<br />
projekt. Da njihovemu razredu ne bi nikoli uspelo kaj takega.<br />
Dala mi je misliti. Res se mi zdi,da smo si postali zelo blizu,<br />
saj smo do nekega zastavljenega cilja prišli skupaj, vsak je bil<br />
pomemben. Hvala vsem, ki so/ste nas podpirali, saj so na koncu<br />
dosegli rezultat in iz vsakega izmed nas izvlekli na plan velike<br />
potenciale, ki jih še sami nismo poznali.<br />
Živele igre in vsa skupinska dela, ki dajo vsakemu posamezniku<br />
pomembnost v svetu in projektu ter na koncu zadovoljstvo vseh,<br />
ki se nas je uspelo povezati v neuničljivo vez stkano iz veselja,<br />
obupa, jeze, sreče, humorja in na koncu velikega skupnega<br />
uspeha! <br />
12 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>
D O G O D K I<br />
Projekti<br />
12. razreda<br />
Estera Pirnat, 12.r<br />
Dober mesec je že minil, odkar smo dijaki 12.<br />
razreda končali svoje projektne naloge in naše<br />
rezultate našega dela pokazali tudi na praktičnih<br />
predstavitvah.<br />
■ Estera Pirnat - Trebušni ples tribal<br />
S projektom se je vsak izmed nas spopadal drugače. Nekateri<br />
so imeli težave z iskanjem literature, drugim ni šlo pisanje,<br />
tretji niso vedeli, kaj naj vsebuje njihova predstavitev … Vse<br />
pa nas je družil isti cilj: premagati težave, izpeljati to, kar smo<br />
si zadali, in uspešno dokončati svojo nalogo. Mislim, da nam<br />
je to na koncu precej dobro uspelo, še celo bolje, kot smo<br />
sprva pričakovali. Praktične predstavitve so bile za nas pravo<br />
presenečenje. Spominjam se, kako smo med predstavitvami<br />
med seboj navdušeno govorili: "Kako dobro nam gre! Sploh<br />
si nismo mislili, da bodo predstavitve tako pestro in zanimivo<br />
izpeljane." Presenečeni smo bili drug nad drugim in občudovali<br />
sposobnosti in talente svojih sošolcev, ki so v teh dneh tako<br />
blesteče prišle na dan.<br />
Kot pozitivni točki letošnjih predstavitev projektov bi omenila<br />
točnost in praktičnost. Kolikor nam je znano, smo se letos prvič<br />
uspeli precej dobro držati programa, zato do večjih časovnih<br />
zamud ni prišlo. S "praktičnostjo" pa merim predvsem na<br />
vsebino naših predstavitev. Tu smo se s sošolci poskušali držati<br />
zlatega pravila: Čim manj teorije, tem bolje. Namesto te pa smo<br />
svoji publiki poskušali pokazati čim več praktičnega in jih tako<br />
čim bolj živo seznaniti z našim ustvarjanjem.<br />
Nekaj dijakov bo svoje projektno delo predstavilo še na<br />
umetniški predstavitvi srednje šole, kamor ste vsi lepo<br />
povabljeni. S tem se naša generacija počasi poslavlja in prepušča<br />
pot zanamcem. Kaj je tisto, kar bi jim svetovali, ko si izbirajo temo<br />
vsak svoje projektne naloge? Naj izberejo temo, ki jih veseli. Naj<br />
bo čimbolj praktična in čim manj teoretična, saj jim bo to olajšalo<br />
prestavitev. Pri vsem pa naj sledijo sebi in svojim notranjim<br />
vzgibom. Tako njihova projektna naloga ne bo le nekaj, kar<br />
morajo izpeljati, temveč bo tudi priložnost za odkrivanje globin<br />
in potencialov, ki se skrivajo v vsakem izmed njih. <br />
■ Gašper Habjanič - Stand-up komedija<br />
■ Sara Kern - Pravljica<br />
■ Sara Lavtižar - Koktejli<br />
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong> 13
I Z Š O L S K I H K L O P I<br />
Učenci 6. razreda<br />
Utrinki iz 6. razreda<br />
Športnik na obisku<br />
V torek, 14. 1. <strong>2008</strong>, je na obisk prišel slovenski olimpijec<br />
Miroslav Cerar. Rodil se je leta 1939. Na osnovni šoli začel trenirati<br />
gimnastiko. Od leta 1958 do leta 1970 je bil eden najuspešnejših<br />
telovadcev na svetu.<br />
Začel je pripovedovati: "Vedno smo po šoli šli v telovadnico in<br />
trenirali včasih smo delali atletske vaje. Drug drugemu smo si<br />
vedno pomagali. Če je kdo padel, ga je drugi ujel."<br />
Najraje je telovadil na drogu. Spremljala ga je prijateljica<br />
– športnica, ki nam je povedala zanimivo zgodbo: "Bilo je<br />
svetovno prvenstvo v Pragi in Cerarju so krivično sodili. Rekli so,<br />
da je zmagal Sahalin iz Rusije. Vsi so začeli vpiti: "Cerar! Cerar!<br />
Cerar!" Zraven mene je sedel Italijan in je potem tudi on začel<br />
vpiti.<br />
Tako smo vsi kričali in žvižgali pol ure. Miro pa je stopil<br />
k tekmovalcu Borisu Sahalinu, mu dal roko in mu čestital:<br />
"Čestitam. Premagal si me!" Ko so to videli sodniki, so (prvič<br />
in verjetno zadnjič) spremenili oceno. Miro je postal svetovni<br />
prvak v gimnastiki. Zmagoval je največkrat na konju z ročaji. Ima<br />
veliko zlatih medalj." S Sahalinom sta še zmeraj dobra prijatelja.<br />
Sedaj ima tri otroke, ženo in je vključen v Evropsko društvo za<br />
fairplay. Je častni član in prvi predsednik Olimpijskega komiteja<br />
Slovenije.<br />
Kdo pride na obisk?<br />
Katarina Novak<br />
Pred kratkim smo med uro ponavljanja dobili obisk. To sta bili<br />
dve gospe iz Rusije.<br />
Rusija je znana po lutki deklice. Ko jo odpreš, je v njej še ena<br />
deklica, a ta je manjša. Zadnja lutkica je najmanjša in nerazstavljiva.<br />
Mi ji rečemo BABUŠKA, po rusko pa je МАТРЁШКА. To je rusko<br />
žensko ime.<br />
Predstavila nam je tudi САМОВАР- samovar. To je naprava za<br />
gretje vode, ki jo uporabljajo za čaj. Reče se:"Rad bi pravi ruski<br />
čaj, tak, da se bi videlo skozenj do Moskve!" pravi ruski čaj je<br />
zelo malo čaja z veliko vode. Rusi pijejo čaj petkrat na dan.<br />
Na koncu smo se od njiju poslovili in se jima zahvalili za<br />
predstavitev Rusije.<br />
Maruša Cizl<br />
Dih Rusije<br />
V torek, 15. 1. <strong>2008</strong>, sta prišli k nam dve gospe iz Rusije. Ga.<br />
Marina, vodja ruske jezikovne šole Linguarus in njena prijateljica<br />
sta nam želeli predstaviti Rusijo.<br />
Pred njunim prihodom smo imeli veliko čistilno akcijo in<br />
pospravljali smo šolo. Ko smo jo uredili, smo se odpravili v<br />
razred, kjer nas je čakalo prijetno presenečenje. Vsak je na mizi<br />
dobil svojo babuško in svojo leseno žlico, Ga. Marina nam je<br />
povedala, da jo zelo čudi, da tej "figuri" pravimo babuška, saj je<br />
to mlada deklica, vesela in lepa. Babuška – МАТРЁШКА (kot jo<br />
imenujejo v Rusiji) je simbol plodnosti. Dobila je ime po najbolj<br />
priljubljenem imenu v Rusiji. МАТРЁШКА je tudi najbolj pogosto<br />
rusko ime.<br />
Gospe sta prinesli tudi samovar. To je posoda na elektriko, kjer<br />
voda sama zavre. Rusi pravijo, da imajo tako redek čaj, da bi<br />
lahko videli skozenj do Moskve.<br />
Občudovali smo še leseni pribor, ki ga izdelujejo ročno.<br />
Čudovito je bilo, ko smo imeli obisk. Potrudili se bomo in<br />
pripomogli na predstavitve Rusije v naši šoli. Upam, da bom<br />
Rusijo kdaj lahko obiskala.<br />
Košarkarska tekma<br />
med učenci in njihovimi očeti<br />
■ Maruša Cizl, 6.r<br />
Urša Šega<br />
Ko smo prišli na tekmo, smo bili začudeni, ko smo videli očeta,<br />
saj smo mislili, da bomo igrali z otroki. Sprva smo mislili, da bomo<br />
zmagali, toda proti koncu smo le upali. Očetje so nas premagali<br />
za pet točk, vendar je bila tekma vsem zelo zabavna. Nato smo<br />
pojedli še pico velikanko in počasi veseli odšli domov.<br />
Upamo, da se bo ta tekma ponovila.<br />
Eva Vrhunc in Krištof Modic<br />
14 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>
Jeza<br />
HOČEM ČOKOLADO!<br />
Nihče mi je ne da,<br />
čeprav jih poln žep ima.<br />
ČE PA HOČEM BONBON,<br />
MI PRAVIJO,<br />
KJE JE TVOJ BONTON!<br />
VZAMEM POMARANČO!<br />
Vržem jo ob tla,<br />
zdaj umazana je cela kuhinja.<br />
Alja Bernik<br />
Družina<br />
V naši družini smo štirje tipi,<br />
pred "parimi"meseci prišel je še Riki,<br />
papagaj je, da mu ni para,<br />
vsa čast mu in slava.<br />
Doma je lepo in veselo,<br />
pa tudi "zateženo".<br />
A naloga včasih je nadloga,<br />
to me neprestano gloda.<br />
Kaj naj napravim?<br />
V sobo grem in se zaprem,<br />
knjigo vzamem in brati začnem.<br />
Kličejo me, naj pridem na plan,<br />
a takrat sem že zaspan.<br />
Pa saj je jutri še en dan!<br />
Urban Širca<br />
Jeza<br />
Vrata na vso moč zaprem<br />
in okno si odprem.<br />
Na ves glas bi zakričala<br />
Ter nalogo počečkala.<br />
Nato posteljo razmečem,<br />
blazine pa na tla pomečem.<br />
Takrat pa pride v sobo pes …<br />
In vse to ni bilo res!<br />
Katarina Novak<br />
Jeza<br />
Jezna sem zelo,<br />
ker vse mi je narobe šlo.<br />
Ko pa pomislim na lepe dni,<br />
se kar jeza razkadi.<br />
Tara Dewa<br />
Ne bom!!!<br />
Ne bom več poslušal staršev!<br />
Ne bom več delal nalog!<br />
Ne bom pospravljal sobe!<br />
Ne bom več delal nič!<br />
A ...<br />
Matevž Mramor<br />
Ajda Novak 8.r<br />
Mein<br />
Traumwochenende<br />
Am Freitag nachmittag nach der Schule werden<br />
ich und meine Freundin Zala mit dem Bus nach<br />
Dobrunje fahren. Dort werden wir eine Knorr<br />
Suppe und Spagetti zum Mittagessen kochen und im meinem<br />
Baumhaus essen. Dann werden wir Bogen schießen und im<br />
Nachbars Mais spazieren.<br />
Im Baumhaus werden wir uns zum Schlafen vorbereiten<br />
und zum Abendessen auf dem Feuer Wursthen braten. Um<br />
halb elf werden wir in das Baumhaus gehen und reden bis wir<br />
einschlafen.<br />
Am nachsten Tag werden wir mit dem Skateboard zum<br />
Schwimmbecken gehen. Dort werden wir den ganzen Tag<br />
schwimmen und wenn wir zuruck zum Baumhaus fahren, halten<br />
wir bei Market Dobrunje und kaufen ein Eis. Am Abend werden<br />
wir bei meinen Tanten Pizza backen. Wir werden im Baumhaus<br />
schlafen.<br />
Am nachsten Tag, am Sonntag werden wir sehr spat<br />
aufstehen und in den Wald gehen und Heidelbeeren sammeln.<br />
Auf unserem Feld werden wir etwas Mais pflucken und zum<br />
Mittagessen braten. Fur den Nachtisch werden wir uns Apfel<br />
auf dem Holzstock braten. Dann werden wir auf das Baumhaus<br />
hochklettern und auf dem Balkon im Baumschatten Limonade<br />
trinken. <br />
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong> 15
UT R I N K I<br />
Jana Dagarin<br />
AKTIVA – spodbuda<br />
TI, JAZ, MI, VI – vsi skupaj lahko ustvarjamo<br />
prijetne urice, se veselimo in dopolnjujemo. Ga.<br />
Tetyana Smirnovska je spodbudila mene in druge<br />
učitelje ter nagovorila otroke. Aktivnosti so začele cveteti.<br />
Učenci našega razreda so urejali razred, hodnik, pričakali so<br />
goste in postajali gostitelji.<br />
Povabili smo športnika, ki je zmagoval na velikih<br />
tekmovanjih. G. Miroslav Cerar je postal naš častni<br />
gost. ugotovili smo, da ga ne zanima samo gimnastika,<br />
zanimajo ga še drugi športi. Rad spodbudi prijetne<br />
medsebojne odnose.<br />
Ali mu je bilo hudo, ko ni bil prvi? Vedno je čestital<br />
boljšemu in se veselil uspehov drugih. Včasih pa ni bil<br />
zadovoljen s svojim rezultatom, ker je vedel, da bi lahko<br />
vajo opravil bolj pravilno.<br />
Vrata razreda so se spet odprla. Geografija nas je<br />
vodila po Evropi do Rusije in sprejeli smo skrivnostno<br />
gostjo Marino Bilash. Medtem ko so učenci urejali<br />
šolske hodnike, je s prijateljico pričarala v razredu<br />
rusko razpoloženje. Vse mize so bile obložene z ruskimi<br />
Matrjoškami in ročno okrašenimi pribori. Skrivnostni<br />
samovar je oživel ob pripovedovanju prijazne gostje<br />
Marine. Z opazovanjem smo prisluhnili pripovedi<br />
molčeče Matrjoške.<br />
In naenkrat smo barvali, risali, strigli - nastajale so<br />
Matrjoške – no, po naše babuške. Pisali in umetniško smo<br />
oblikovali vabila. Obiskali smo Rusko veleposlaništvo,<br />
se pogovarjali z veleposlanikom in povabili otroke drugih<br />
narodov na prireditev Aktive. Domišljija aktivnega<br />
junaka Čeburaške je želela popeljati naše učence in<br />
otroke iz drugih držav v skupne aktivnosti in prijetno<br />
popoldansko srečanje.<br />
Uredili smo Viteško dvorano. Učenke so se izredno<br />
potrudile z urejanjem garderobe. Ga. Nuvak in<br />
srednješolci so izvrstno poskrbeli za pogostitev. Pri<br />
sprejemu smo imeli krasno zasedbo. Tudi nekatere<br />
sedmošolke so se pridružile aktivnostim.<br />
Učenci so se porazdelili po skupinah in želeli s svojim<br />
znanjem razveseliti druge. Četrtošolci so obnovili prizor<br />
iz ruske igre Mucin dom. Sabljači so bili pripravljeni v<br />
svoje vrste sprejeti nove navdušence. Dekleta so sprejele<br />
izzive, da se spoprimejo v šahu z neznanimi tekmovalci.<br />
Košarkarji so bili, seveda, navdušeni, da lahko v tem<br />
času igrajo košarko. Harmonija, atletika – tudi to so bile<br />
prijetne dejavnosti. In risanje na balone, pa ustvarjanje<br />
Matrjošk … in risanje s peresi ter učenje kaligrafije …<br />
Prijetno nas je presenetil s svojim obiskom naš častni<br />
gost g. Miroslav Cerar. Starejši se spominjamo njegovih<br />
prekrasnih nastopov in naših napetih stiskanj pesti ob<br />
njegovih umetnijah na konju, bradlji in drogu. Punce iz<br />
našega razreda so se razveselile, da je videl lepo urejeno<br />
garderobo. Povedal nam je mnoge spodbudne besede in<br />
nam razkrival, kaj je res vredno v življenju.<br />
■ Miro Cerar<br />
Ga. Marina Bilash je z diapozitivi vstopila v svet<br />
ogromne Rusije. Izdelki otrok so bili svetel odsev našega<br />
veselja. Navdušili so našo gostjo.<br />
Na koncu je zazvenela želja, da se dobimo in pripravimo<br />
še kdaj podoben "aktivni dan". Iskrena hvala vsem<br />
sodelujočim; mladini, gostom in gostiteljem. Hvala vsem<br />
učiteljem, ki ste z veseljem poprijeli za delo in pomagali,<br />
da je prireditev uspela.<br />
Skupaj smo pripravljali, se igrali in pospravljali. Da bi<br />
še mnogokrat v nas vzklila želja po druženju in skupnem<br />
sodelovanju! <br />
16 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>
UT R I N K I<br />
Igor Velepič<br />
Sedem naglavnih<br />
grehov Ljubljane<br />
in Budimpešte<br />
Na naši šoli gre vsako generacijo kar nekaj<br />
dijakov/inj na izmenjavo v tujino, redkeje<br />
pa prakticiramo vzajemne delovne obiske<br />
vrstniških razredov iz drugih waldorfskih šol. Tokrat smo<br />
prijavili projekt sodelovanja s šolo PEŠTI iz Budimpešte<br />
in ga (obsežna in podrobna vloga, ki smo jo po predlogi<br />
g. Balinta Balaša, razrednika madžarskega 11. razreda)<br />
skrbno pripravili v slovenščini in angleščini (prisrčna hvala<br />
ge. Marini Nuvak za prevajalski trud in dosežek).<br />
Zavod MOVIT NA MLADINA nam je pomagal pripraviti<br />
projekt za razpis "Mladi v akciji", ki je bil tudi sprejet in<br />
tako so nam omogočili praktično sodelovanje. V marcu<br />
so prišli v Slovenijo razrednik in štirje dijaki in smo<br />
se že marsikaj domenili o osnovnih potezah vsebine<br />
projekta. Odločili smo se, da bodo "Madžari" prišli k<br />
nam v petek, 28. marca, in odšli v soboto, 5. aprila.<br />
Z dijaki smo se predvsem potrudili, da so vsi gosti<br />
(njihov razred je precej večji od našega) lahko bivali pri<br />
družinah. Seveda je s tem del dela in skrbi padel tudi<br />
na starše, ki pa so to zvečine zelo dobro in s polno mero<br />
razumevajočnosti prenesli. Ampak izkušnja sobivanja<br />
pri družinah je preveč dragocena, da bi njihovo<br />
namestitev reševali kako drugače. Dijaki so se sami<br />
odločili za temo njihovega gledališkega raziskovanja, in<br />
sicer za sedem naglavnih grehov ali - kot jim pravilneje<br />
rečemo - sedem grešnih nagnjenj: pohlep, napuh,<br />
zavist, jeza, požrešnost, razuzdanost in lenoba.<br />
V petek zvečer smo jih sprejeli na železniški postaji,<br />
razporedili po družinah in v soboto so jih naši dijaki<br />
peljali na ogled Ljubljane.<br />
■ Izlet v Piran<br />
■ Priprave na igro<br />
V nedeljo smo obiskali Škocijanske jame, šli na kosilo<br />
v Bertoke ter si ogledali Piran in Portorož. Proti večeru<br />
smo si ogledali še sečoveljske soline, sončni zahod pa<br />
smo počakali v Izoli. Čez teden smo dan vsakič začeli<br />
z jutranjim izrekom skupaj (najprej v enem, potem pa<br />
v drugem jeziku), potem pa smo imeli glavno uro, in<br />
sicer geografijo: Madžare g. Bela Feher, naše dijake<br />
pa gdč. Pelhan. Po malici se je resno delalo, najprej z<br />
ogrevanjem in gledališkimi improvizacijami, potem pa<br />
s strukturiranjem predstave.<br />
Ta, gledališki del, sta izvrstno vodila g. Peter Kiss<br />
in g. Balint, vseskozi pa jima je pomagala še druga<br />
razredničarka, ga. Erika Wetzer. Bilo je res delovno in<br />
živahno, vse skupaj pa se je sklenilo z odlično gledališko<br />
predstavo NO JUDGEMENT (ki smo jo tudi posneli in jo<br />
boste lahko še videli). Tudi operativna angleščina, ki se<br />
je sprva zdela problem, je postajala pri vseh čedalje bolj<br />
tekoča in jasna. Predstavo so izvedli dvakrat: v petek<br />
ob enajstih dopoldan za srednješolce (in učence, ki<br />
bodo jeseni postali dijaki) ter zvečer za starše in druge<br />
obiskovalce. Predstava je bila res dobro odigrana in<br />
nas je vseskozi držala v napetosti; bila je tudi zabavna,<br />
a hkrati zelo resna in domišljena. Tudi recitativni zbor<br />
je vse navdušil! Med gosti in našimi dijaki so se spletle<br />
zelo lepe vezi, ki najžlahtneje izrastejo iz skupnega<br />
poglobljenega dela in iz skupnega premagovanja<br />
problemov!<br />
Hvala staršem za potrpljenje in dobro voljo, našim<br />
učiteljem za razumevanje in podporo, enajstošolcem<br />
za izvrstno delo, g. Kordišu za vzpostavitev stikov<br />
in WŠ PEŠTI za spodbudo k sodelovanju, pa Stanki<br />
in kuharicam za skrb za prehrano in nazadnje še<br />
enkrat zavodu Movit na mladina, ki nam je vse to<br />
omogočil. <br />
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong> 17
S P O T I P O S V E T U<br />
Maša Vilar Stupica, 10.r<br />
Pozdrav z Danske<br />
24. februar – 3. maj <strong>2008</strong><br />
Vidar Skolen<br />
Brogårdsvej 61<br />
DK-2820 Gentofte<br />
Kopenhagen je lepo mesto. Staro, opečnato, stavbe<br />
nimajo vogalov. Mesto preletavajo galebi, po<br />
tleh skačejo golobi in ulice dišijo po hitri hrani,<br />
od klobasic, najrazličnejših oblik in velikosti, do indijskih,<br />
mongolskih in pakistanskih specialitet. Na vsakem koraku<br />
obstaja nevarnost, da te povozi bicikel, pokaka golob ali pa da<br />
sam stopiš v kupček pasjega iztrebka. Mesto šteje približno<br />
toliko ljudi kot cela Slovenija in je zgrajeno na otoku. Najbolj<br />
pogost avto je Suzuki Swift in taksiji so večinoma znamke<br />
Mercedes Benz. Denarna valuta je danska krona.<br />
Dansko obkroža ne preveč slano morje, ki je običajno jekleno<br />
sive barve in ima trenutno okoli 3 stopinje Celzija, ob lepih<br />
dnevih pa je lepe temno modre barve. Pogosto pada dež v<br />
najrazličnejših oblikah, zmrznjen, moker, drobcen ali zelo velik<br />
... Veter je stalni spremljevalec, včasih celo tako močan, da<br />
prepovedo zapuščati domove, saj se je že zgodilo, da je človeka<br />
preprosto odpihnilo v morje.<br />
Javni prevoz sestavlja mreža rumeno-oranžnih avtobusov,<br />
rdečih vlakov in belega metroja. Avobusi so pogosto netočni,<br />
vlaki večinoma vozijo ob pravem času, izjema so zelo mrzli<br />
dnevi, ko zaradi zmrzali prevoz začasno ne obratuje, ali močno<br />
pihajoči dnevi, ko itak ne smeš ven. Za sončne dneve pa je vredno<br />
potrpeti pikanje drobcenega dežja ali naporno hojo domov proti<br />
hudobnemu ledenemu vetru. Takrat se splača sprehoditi do<br />
plaže, kjer se odpira pogled na vetrnice – elektrarne, včasih se<br />
vidi celo do Švedske.<br />
Vreme se zelo hitro spreminja, vendar pa temperature zaradi<br />
vpliva morja ne nihajo preveč drastično, vedno je namreč<br />
razmeroma mraz.<br />
Waldorfska šola, ki jo obiskujem, se imenuje Vidar Skolen in<br />
se nahaja v predelu mesta, imenovanem Gentofte, po domače<br />
se temu predelu reče Whiskey belt, saj Gentofte poseljujejo<br />
večinoma zelo zelo premožni ljudje. Šolo sestavlja skupina<br />
ljubkih majhnih stavb različnih barv in oblik, na sredini je igrišče<br />
za otroke in trije zveneči kovinski tulci, na katere dežurni učitelj<br />
z lesenim kladivcem odigra prijazno melodijo, ki pomeni, da je<br />
odmora konec.<br />
Pouk se začne ob osmih, takrat se vsi učenci zberejo v<br />
telovadnici, eden od razredov recitira kratko poezijo, potem pa<br />
vsi skupaj ob spremljavi violine zapojejo jutranjo pesem. Potem<br />
se odpravijo vsak v svoj razred, sledi jutranji verz in pouk se<br />
lahko prične.<br />
■ Šola Vidar Skoelen<br />
Vzdušje v razredu je zelo sproščeno. Če želiš na stranišče ali je<br />
tvoja plastenka za vodo prazna, preprosto vstaneš, tiho odideš<br />
iz razreda, opravis tisto, kar si se odpravil postorit in se vrneš<br />
nazaj. Glavna ura uradno traja od osmih do desetih, vmes se<br />
običajno pojavi odmor in skoraj vedno se konča 15 minut prej.<br />
Sledi odmor, ki traja do 10.15, takrat se razred večinoma izprazni,<br />
ljudje se posedejo na balkon in lovijo sončne žarke ali pa grejo v<br />
sosednjo sobo, kjer se zgnetejo na štiri usnjene kavče, grizljajo<br />
korenje, sadje ali oreščke in se zabavajo. Naslednja ura traja<br />
do enajstih, po tej uri pa je odmor za hrano in traja 45 minut.<br />
Nekateri gredo v bližnjo eko trgovino, nekateri v Zen Out, kjer<br />
ti po izbiri sestavijo bombastični sendvič, podobno kot pri nas<br />
Subway, le da je tukaj sendvič veliko bolj zdrav in boljsi. Preostali<br />
pa odprejo paketke doma pripravljene hrane, razne solate,<br />
sendviče, testenine, riž in podobno. Po dolgem odmoru pouk<br />
teče dalje, med urami so odmori dolgi 10 minut, pouk pa vsak<br />
dan traja do 3.15.<br />
Vsak petek cela srednja šola skupaj muzicira v orkestru, tisti, ki<br />
ne igrajo instrumentov, pa izvajajo evritmijo in izdelujejo scenarij<br />
za film oziroma močno stremijo k temu, da bi to počeli. Na<br />
žalost jim to ne uspeva najbolje, saj jih zamoti glasba BB Kinga in<br />
bobnanje na različne predmete, ki jih najdejo po učilnici.<br />
Med urami ročnih del, v četrtek in petek popoldne, vezejo<br />
knjige ali izdelujejo doprsne kipe iz gline. Evritmija je precej<br />
nenavadna in poteka v rožnato pobarvani dvorani z zelo visokim<br />
stropom, velikim oknom in majhnimi nizkimi vijoličnimi radiatorji<br />
ob spremljavi glasbe iz filma Gospodar prstanov.<br />
Odnos med učenci in učitelji je zelo domač, kličejo se po<br />
imenih in se veliko smejejo. Razred je zelo povezan, med seboj<br />
se zelo dobro razumejo in hitro organizirajo. Najbolj priljubljena<br />
majcena elektronska naprava je prav gotovo iPod, takoj za njim<br />
se pojavijo laptopi in sledijo mobiteli. V razredu imajo tudi velike<br />
zvočnike, zato je vsak odmor eden izmed iPodov priključen na<br />
veliko napravo in predvaja muziko. Prav tako ni nič nenavadnega,<br />
da kar sredi pouka začnejo glasno peti, eden zamrmra melodijo<br />
in ostali jo povzamejo, trenutno je aktualen High school musical.<br />
Skratka, razred, v katerem sem, je zelo dobrovoljna, nasmejana<br />
in pogosto pojoča celota. <br />
18 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>
S P O T I P O S V E T U<br />
Pozdrav iz<br />
Avstralije<br />
Marko Udovč, 11.r<br />
Pozdravljeni!<br />
Kot mnogi že veste, sem konec januarja za dva<br />
meseca in pol odpotoval v Avstralijo, natančneje v Sydney, na<br />
šolsko izmenjavo. Ko sem po dolgem poletu s postankom v<br />
Frankfurtu in Kuala Lumpurju prišel v Sydney, so me zelo toplo<br />
sprejeli. Dogovorjen sem bil, da prve dni prenočim pri družini, ki<br />
sem jo našel preko šole in znancev, dokler si ne najdem drugega<br />
prenočišča (zelo prijazna družina, stanujejo sredi mesta). Vendar<br />
že naslednji dan me je v šoli eden od sošolcev vprašal, če rabim<br />
prenočišče ... in tako zdaj živim v predmestju Narrabeen.<br />
Družina je zelo v redu, so me zelo vzljubili, sem kot eden<br />
od sinov. Mama od tega sošolca mi je rekla, da je zdaj moja<br />
avstralska mama. Poleg matere sta v družini še dva sinova, stara<br />
16 ter 20 let. Najstarejši, ki je star 22 let, se je ravnokar odselil.<br />
Z vsemi tremi brati se zelo dobro razumem. Šole sem se kar<br />
privadil, imajo manj testov, vendar več samostojnega dela, npr.<br />
referatov. Napisal sem ji že nekaj in mi gredo kar dobro od rok.<br />
Verjetno vas zanima, kako izgleda moj vsakdanjik. Zbudim se<br />
okrog 7.00. Če vstanem dovolj zgodaj, grem ponavadi plavat.<br />
Potem grem v kuhinjo, si pripravim zajtrk ter malico in kosilo za v<br />
šolo. Ponavadi si pripravim kakšen sendvič ali pa vzamem hrano,<br />
ki je ostala od večerje prejšnji dan. Potem ob 7.45 z Mikkijem<br />
(sošolec, pri katerem stanujem) odideva do avtobusne postaje.<br />
Med potjo ponavadi srečava prijatelje. Na postaji naju pobere<br />
šolski avtobus, na katerem je največ 10 ljudi. Mestni avtobus bi<br />
vzel preveč časa, saj je jutranji promet v mesto kar velik.<br />
Avtobus me pripelje do šole, ki je sestavljena iz več manjših<br />
objektov in je gosto obdana z drevesi.Pouk začnem s petjem,<br />
razrednik in pomočnica prideta v razred vsako jutro ob 8.45.<br />
Ponavadi razrednik igra na kitaro, vse skupaj traja priblizno 15<br />
minut. Nato začnemo z glavno uro, ki traja do 10.15 in nato takoj<br />
z angleščino, ki traja do 10.55, nato imamo 20 minutni odmor<br />
za malico. Potem imamo dve šolski uri (ena šolska ura traja 40<br />
minut) in nato 45 minutni odmor za kosilo.<br />
Če kdo nima poravnanih vseh obveznosti za šolo, mora iti v<br />
knjižnico in delati za šolo. Drugače pa gre med odmori v knjižnico<br />
lahko kdorkoli, lahko uporablja računalnik ali pa dela kaj drugega.<br />
Potem imamo še tri ure brez odmora in tako končamo ob 15.20.<br />
Urnik je vsak dan zelo podoben, v razredu ni veliko dijakov, ker<br />
lahko za vsako uro izbiraš med tremi predmeti (na začezku leta<br />
izbereš in potem hodiš na te ure). Jaz imam angleščino, ki je<br />
obvezna, potem pa sem izbral še matematiko - višji nivo, D&T<br />
(design and technology), antično zgodovino, nemščino (smo le<br />
štirje) in kemijo.<br />
Po šoli naju z Mikkijem avtobus zopet odpelje domov, vožnja<br />
traja približno pol ure. Popoldan ponavadi preživim s prijatelji,<br />
ki jih je vedno polna hiša. Skoraj vsak dan grem plavat, saj je<br />
morje oddaljeno le nekaj korakov. Popldan je tudi čas za šolske<br />
obveznosti, če jih je kaj. Zvečer imamo večerjo.<br />
Po večerji ponavadi kaj preberem, gledam televizijo ali pa<br />
pregledujem e-pošto. Okrog desetih, enajstih grem spat.<br />
Med vikendi ponavdi "počivam", se družim s prijatelji, se lotim<br />
športnih aktivnosti ali pa grem na kakšen izlet. Prejšnji vikend sem<br />
si uspel bolje ogledati Sydney. Osupljivo. Tako ogromno mesto,<br />
vendar še vedno prelepo. Mesto je zelo multi-kulturno, kar ga še<br />
bolj popestri. Ljudje so zelo prijazni in gostoljubni. Vreme je bilo<br />
zadnje čase zelo spremenljivo, po dolgem deževnem obdobju je<br />
končno posijalo sonce.<br />
V svojem življenju sem doživel že veliko lepih stvari, vendar<br />
mislim, da mi bo Avstralija vedno ostala v globokem spominu,<br />
kot nekaj več. Izmenjava je definitivno ena najboljših stvari, ki<br />
sem jih naredil v svojem življenju, saj mi je prinesla ogromno<br />
novih izkušenj, s katerimi bom veliko lažje hodil skozi življenje!<br />
Lep pozdrav iz tople Avstralije,<br />
Marko <br />
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong> 19
S P O T I P O S V E T U<br />
Iztok Kordiš<br />
PPS - po planotah<br />
Slovenije<br />
Naša šola je znana kot odprta šola. Ne le po tem, da<br />
aktivno sodelujemo z drugimi šolami, z okolico,<br />
mestom, državo, se udeležujemo nastopov<br />
in tekmovanj, ampak tudi po tem, da nudimo prostor<br />
različnim aktivnostim, ki se v popoldanskem času dogajajo<br />
v šoli. Od baletne šole, Fičo baleta, flamenka, pevskega<br />
zbora, glasbenih in plesnih vaj, do šole geomantije. Znani<br />
pa smo tudi po tem, da vedno začenjamo kaj novega. In to<br />
ne le na pedagoškem področju. Tako se je prvi dan letošnjih<br />
počitnic pri nas zbrala čisto posebna pisana druščina. Zbrali<br />
so se tekači na smučeh iz raznih koncev sveta in se podali na<br />
prvi PPS – tek na tekaških smučeh po planotah Slovenije.<br />
PPS – po planotah Slovenije je nastala po vzoru finskih<br />
popotovanj na tekaških smučeh Rajalta Rajalle Hiihto,<br />
od ruske do švedske meje, kjer v enem tednu udeleženci<br />
pretečejo 444 km (že deset let se ga udeležujejo tudi<br />
učitelji, dijaki in starši naše šole) in HHS Hiihtan<br />
Halkan Suomen, 1800 km od juga do severa Finske<br />
v enem mesecu. Seveda so pri nas razmere drugačne.<br />
V dolinah na žalost na sneg, predvsem pozimi, ne<br />
moremo več računati, zato pa imamo nekaj, kar Finci<br />
nimajo - visoke planote, neizmerna prostranstva skoraj<br />
pozabljenega sveta, ki smo ga letos skupaj odkrivali in<br />
je pravi raj za tekače - popotnike, tekače, ki bolj kot<br />
tekmovanje cenijo in uživajo v prvobitnosti narave,<br />
teku v lastnem ritmu, druženju in odkrivanju nečesa<br />
novega.<br />
Zaradi snežnih razmer smo morali prvotno načrtovano<br />
traso spremeniti, saj na Snežniku, Trnovskem gozdu<br />
in Menini planini ni bilo dovolj snega, pa še tistega,<br />
kar je bilo so zvozili dirkači z motornimi sanmi in<br />
štirikolesniki, ki zadnja leta osvajajo in uničujejo naše<br />
gozdove. Tako je bila pot sestavljena iz šestih pohodov<br />
dolgih 26 do 50 km, ki smo jih izvedli v šestih dneh.<br />
Start je bil na Pohorju, sledili pa so teki po Veliki<br />
planini, Jelovici, dva dni po Pokljuki in zadnji dan iz<br />
Rateč v Tamar, nato v Italijo in nazaj v Rateče. Najava<br />
prireditve je imela velik odmev, tako da se je teka<br />
že prvo leto udeležilo 74 tekačev iz 11 držav, poleg<br />
Slovencev še tekači iz Finske, Danske, Grenlandije,<br />
Norveške, Nemčije, Italije, Avstrije, Švice, Grčije in<br />
Nove Zelandije. Seveda spet niso manjkali predstavniki<br />
naše šole Anja in Bojana Bošnjak, Katja Kordiš, ki so<br />
tekle, Blaž Habjanič in Teo Mozetič, ki sta pomagala<br />
pri logistiki in moja malenkost v vlogi organizatorja<br />
in tekača. Čeprav je letošnja zima, pa tudi pomlad<br />
do sedaj precej muhasta, so bile razmere izvrstne<br />
in vsi udeleženci zadovoljni, predvsem Skandinavci<br />
in Nemci, tako da lahko naslednje leto upravičeno<br />
pričakujemo pravo invazijo s severa, vabljeni pa ste<br />
seveda tudi vi. <br />
■ Javorniška planina<br />
■ Pokljuka<br />
20 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong><br />
20 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>
O E M A R I B O R<br />
Andreja Pliberšek<br />
Razrednik v<br />
Dornachu ali starš v<br />
razredu<br />
Sredi januarja smo se v Mariboru v precejšnjem<br />
številu zbrali na skupnem starševskem večeru,<br />
kjer nam je gospod Jan Thiesen, eden od<br />
mentorjev naše šole, pripovedoval o možnostih in smislu<br />
vključevanja staršev v življenje na Waldorfskih šolah.<br />
Ker je naša šola res še zelo zelo mlada, smo takšni,<br />
seveda, tudi starši – vsaj kar se tiče razumevanja in<br />
delovanja na tem področju. V večini primerov se naš<br />
prispevek začne in konča s pomočjo pri pripravah na<br />
Božični semenj: z udeležbo na kakšni delavnici, pa tudi<br />
domača peka nam ne dela večjih težav. Res je, da je<br />
med nami kar nekaj "starih waldorfskih mačkov", ki pa<br />
so večinoma tako ali tako že del učiteljskega zbora ali<br />
pa vsaj njihovi ožji družinski člani ... Z vso resnostjo<br />
in pripravljenostjo smo poslušali o množici drobnih in<br />
malo manj drobnih, vendar nujnih hišniških opravil<br />
v veliki hiši brez hišnika ... kdo od staršev zna in je<br />
pripravljen kaj organizirati, prijeti, narediti?<br />
Gospod Thiesen je zelo prizanesljivo omenil, da<br />
je skoraj padel čez šolski prag, na katerem se prav<br />
zanikrno viha in grbanči tekstilna obloga. Vsi, ki smo<br />
že nekaj mesecev vsako jutro previdno in visoko stopali<br />
čez to oviro, je seveda nismo več opazili ali pa nas vsaj<br />
ni tako zelo motila ... In naslednje jutro smo morali<br />
prag prestopiti še bolj previdno in z dooolgim korakom,<br />
ker se sveže položena keramika še ni posušila ... Bravo<br />
Miha (ožji družinski član ...), res si mojster! In HVALA!<br />
Pa nova šola ... Vsi že dolgo vemo, da bo obstoječa<br />
zgradba dokončno pretesna že septembra. Druga<br />
zgradba? Nova lokacija - gradnja? Obstoječa lokacija –<br />
gradnja? Denar? Kredit? Kodo koga pozna, kdo kaj zna,<br />
kdo kaj ve? Kdo želi, kdo hoče, kdo zmore prispevati<br />
svoj kamenček v mozaik čudovite zgodbe naše šole?<br />
Čudovite in dragocene za naše otroke, za nas starše, za<br />
naše družine ...<br />
In po tej težki temi smo predlog gospoda Thiesna,<br />
da je ena od možnosti delovanja staršev tudi ta, da<br />
kdaj pri pouku nadomestijo učitelje v razredih svojih<br />
otrok, razumeli kot simpatično šalo. In da imamo<br />
prvo priložnost po velikonočnih praznikih, ko je v<br />
Dornachu svetovno srečanje waldorfskih učiteljev.<br />
Če smo pripravljeni priskočiti na pomoč, bodo naši<br />
razredniki lahko odšli v Dornach in od tam prinesli ...<br />
vsekakor mnogo več, kot bomo mi v tem času lahko<br />
"pustili" v njihovih razredih ... In kar naenkrat to ni<br />
bila več šala, pač pa resno povabilo, ki sem ga nosila v<br />
sebi, ko sem tisti večer zapuščala šolsko zgradbo. Do<br />
takrat se mi je zdelo nekako samoumevno, da učiteljica<br />
vsako jutro spočita, zdrava, nasmejana sprejme otroke.<br />
In natančno ve, kaj bo z njimi počela vsako minuto<br />
tistega dne, kako jih bo v vsakem trenutku navdušila<br />
za delo, kako bo znova in znova iz njih izluščila tisto<br />
najlepše, kar nosijo v sebi. In vsako jutro znova se zdi,<br />
kot da je tukaj le za naše otroke, da svojih problemov<br />
nima in da je najsrečnejši človek na svetu … En dan<br />
bi morda zmogla tudi sama, si mislim ... Pravzaprav<br />
bi si kar želela. Vsak popoldan z veseljem pridem v<br />
šolo po Mojko. Tam se moj čas za trenutek ustavi: na<br />
kratko pokramljam z učiteljico, se pošalim z otroki, ki<br />
se naberejo okrog mene, predvsem pa ulovim iskrico<br />
radosti iz slehernega para oči, ki ga tam srečam. Ja,<br />
en dan bo šlo ...<br />
Na zadnjem roditeljskem sestanku smo se hitro<br />
dogovorili – trije prostovoljci za tri šolske dni. Gospa<br />
Marušič, razredničarka 4. razreda nas je potolažila, da<br />
se otroci že zelo veselijo, da že komaj čakajo, da nam<br />
bodo pokazali vse, kar znajo ... In res so me četrtošolci<br />
v dneh pred velikonočnimi prazniki na hodniku v<br />
pričakovanju pozdravljali z: " ... v sredo se vidimo!"<br />
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong> 21
O E M A R I B O R<br />
Na ta dan sva z Mojko prišli v šolo bolj zgodaj, kot<br />
običajno. V miru sem stopila v razred, se sprehodila<br />
po njem in si ga natančno ogledala. Skoraj vsak dan<br />
sem vsaj za trenutek v tem razredu. Pravzaprav ga kar<br />
dobro poznam. Pa vendar je bil to jutro rahlo drugačen,<br />
poseben ... to jutro je bil tudi malo moj ... Pričeli so<br />
prihajati otroci – stisk roke, pogled v oči, prijazen<br />
pozdrav. V teh trenutkih sem začutila pomen besed dr.<br />
Andreja Fištravca, ki sem jih do takrat le razumela:<br />
"Učitelju mora BITI MAR za otroke!" In krepko mi je<br />
bilo mar! Pred tem bi si težko predstavljala, kako zelo<br />
drugačen je občutek ob istem času tako rekoč na istem<br />
mestu – le na drugi strani vrat: na zunanji, ko kot starš<br />
pospremiš svojega otroka ali na notranji, ko ga kot<br />
učitelj sprejmeš ... svojega ... vsakega-svojega!<br />
Sledil je jutranji verz, prižiganje svečke, izrek -<br />
stvarjenje sveta, izrek vsakega od otrok, ki se je rodil na<br />
sredo. In potem ritmični krog – vaja z žogicami, igranje<br />
na pentatonično flavto, petje pesmic, nekaj deklamacij<br />
v določenih ritmih. Kot mi je rekla učiteljica: "Bodi brez<br />
skrbi, saj vse znajo. Ti bodo samo pokazali ... " In res<br />
je bilo na meni "le" to, da sem jih zlasti na prehodu iz<br />
ene dejavnosti v drugo "držala" v ritmu in primernem<br />
tempu. Sledil je osrednji del glavne ure – matematika,<br />
ko smo v glavnem ponavljali in vadili že osvojeno snov,<br />
kar se sliši zelo enostavno.<br />
Toda otroci so sposobni vsak svojega tempa, vsak<br />
svoje dojemljivosti, vsak svojega časa koncentracije,<br />
vsak svoje pripravljenosti za delo, vsak svoje<br />
pripravljenosti za "neumnosti" (ki to pravzaprav niso) v<br />
vsakem trenutku tvoje nepozornosti ... In vsakemu od<br />
njih moraš dati to, kar potrebuje: počasnemu dodatno<br />
pomoč, hitremu novo in dovolj zahtevno nalogo,<br />
navihanemu pa zraven še kakšno nematematično<br />
domislico ... Kolesje matematike je bilo v polnem teku<br />
in 10 minut pred koncem glavne ure smo ga komaj<br />
ustavili, da smo imeli čas še za zgodbo o Mojzesu.<br />
Prav fascinantno je, v kakšni zbranosti in tišini so jo<br />
otroci spremljali do zadnje besede.Ne vem, kdo se je<br />
bolj razveselil malice – jaz ali otroci. Zaslužili smo si jo<br />
vsekakor vsi!<br />
Hvaležna sem za to izkušnjo, ki jo doživljam kot<br />
najdragocenejšo izkušnjo waldorfskega starša. Kot<br />
priložnost bolje spoznati otroke, s katerimi moj otrok<br />
preživlja veliko svojega časa – čudoviti in enkratni<br />
so, vsak od njih in vsi skupaj kot razred, kot celota.<br />
Priložnost spoznati "učiteljevo plat medalje", videti in<br />
občutiti tisti del procesa, ki je staršem sicer skrit in<br />
nepoznan. Pa vendar tako radi o njem razpravljamo,<br />
modrujemo, sodimo, včasih celo obsojamo ...<br />
Prepričana sem, da bi s tovrstno izkušnjo starši<br />
zmogli bolj kakovostno in konstruktivno komunikacijo<br />
z učiteljem. Kritično, a z večjo mero razumevanja in<br />
potrebne tolerance. <br />
Sebastijan Piberl<br />
očka male (ups, velike) Pie iz 2. razreda WšM<br />
Kocka je padla<br />
V<br />
življenju pride tudi dan, ko te otrok nagovori<br />
z iskrivimi očmi "Oči, ti nas boš pa učil! Cel<br />
razred! JA!". "Lepa gesta in potegavščina malega<br />
čmrlja," sem si mislil, a kaj kmalu sem ugotovil, da tokrat<br />
ni bilo tako.<br />
Nekaj učiteljev mariborske <strong>Waldorfske</strong> šole je odšlo<br />
na izobraževanje v tujino in tudi nam, staršem, je bila<br />
ponujena možnost sodelovanja v pedagoškem procesu.<br />
No, otroci so to nekako vedeli že prej, ampak so taktično<br />
izpeljali zadevo …<br />
Vsak dan znova starši opazujemo, kako so učitelji z<br />
vso bitjo predani vzgoji in oblikovanju naših "malčkov"<br />
za polet v nadaljnje življenje, zato je bila ponudba zame<br />
toliko resnejša in odgovornejša.<br />
Vendar, kako nadomestiti ljubečo gospo Lonec,<br />
učiteljico našega 2. razreda, ki vsako jutro toplosrčno,<br />
iskreno in ljubeče pospremi v nov dan naše otroke?<br />
Kako naj sprejeti izziv izpeljem in ne prekinem rdeče<br />
niti prefinjene harmonije, ki veje med njimi. Nepoučen<br />
lahko hitro nastopiš kot robat, kot nekdo, ki uči po<br />
vzorcih, ki jih je bil deležen med šolanjem. Kako naj<br />
najdeš pravo pot, ka pa ne poznaš razsežnosti ljudskih<br />
dušic, še posebej teh malih, nežnih spužvic, ki posrkajo<br />
prav vse. Ne bi hotel poškodovati tega odnosa, ki<br />
ga gradijo na drugačnih, vendar veliko bolj zdravih<br />
osnovah, kot smo jih bili med šolanjem deležni mi.<br />
Ampak kocka je padla!<br />
"Pia, sprejmem izziv," sem hrabro pogledal v iskrive in<br />
upanja polne oči hčerke.<br />
Sledil je dan z učiteljico, gospo Lonec, ki mi je dovolila<br />
vstopiti v njihov svet. Sedel sem in s stola v kotu<br />
opazoval in srkal in srkal … Energija med njimi se je<br />
pa tako elegantno pretakala, otroci ji sledijo skozi črke<br />
in pravljice, račune in se učijo, gibajo in učijo in in …<br />
se razvijajo in sploh ne opazijo časa, ki je bežal …<br />
Moram priznati, da sem se nekajkrat zalotil, da bi<br />
na njenem mestu vzrojil, kadar kateri izmed njih ni<br />
odreagiral po njenih/mojih predstavah. Ampak kako je<br />
to izpeljala ona, naša ljuba gospa Lonec … briljantno<br />
… še sam sem se počutil majhen, ker sem v mislih<br />
reagiral neučinkovito. Brez negativne energije, eno<br />
samo kanliziranje energije in dogodkov in kot bi trenil,<br />
smo bili na koncu glavne ure.<br />
22 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>
O E M A R I B O R<br />
Mojca Marija in Tomas<br />
Obisk v četrtem<br />
razredu waldorfske<br />
OŠ Maribor<br />
Starši 4. razreda smo bili povabljeni, da sodelujemo<br />
pri pouku matematike. Mojca Marija in Tomas<br />
sva tako v četrtek in petek zjutraj smela vstopiti<br />
v svet waldorfske pedagogike.<br />
Četrtek<br />
Razredu sem se pridružila v ritmičnem delu. Pripravili<br />
smo prostor in se v krogu razgibavali. Vsak je pokazal<br />
vajo, drugi smo jo, kar se da natančno, ponovili. Seveda<br />
smo imeli mnogo idej, kako in kaj, kadar je kdo drug<br />
izbiral vajo, ko pa smo sami prišli na vrsto, smo tuhtali<br />
kaj bi ... Poskušali smo se preprijemati križem kražem<br />
in se z nogami v objemu ene ali druge roke dotikali<br />
raznih delov telesa. Čutila sem, kako mi to dobro dene,<br />
zato sem vsako vajo hitro ponovila še z drugo roko in<br />
nogo in tako imela pravo jutranjo telovadbo! Na koncu<br />
smo še nekaj krogov poskakovali in si porazdelili<br />
energijo po telesu.<br />
Hm … in kako sem se v razredu "odrezal" jaz? Nekaj<br />
dni sem v glavi premleval in vadil zaporedje dogodkov<br />
ter nato v razredu kar dobro nadomeščal gospo Lonec.<br />
Na začetku smo potrebovali nekaj trenutkov, da smo<br />
se obrazi navadili eden na drugega, potem pa je tudi<br />
ob njihovi nesebični pomoči steklo … Moram priznati,<br />
da so me v nekaterih trenutkih vodili oni, nato spet<br />
jaz njih, ko pa je prišla pravljica, se je svet spremenil.<br />
15 otrok z menoj vred je pozabilo na vso realnost in<br />
skupaj smo iskali prijatelje medvedka Godrnjavčka in<br />
jih spremljali skozi njihove dogodivščine v pravljičnem<br />
svetu.<br />
Skoraj bi pozabil neopaznega in na pomoč<br />
pripravljenega gospoda Ornika (če bi mi kje zaškripalo),<br />
ki je bil ves čas prisoten v razredu in me prijazno<br />
vzpodbujal s svojo navzočnostjo.<br />
Kaj naj rečem ob koncu?<br />
Prijetna in bogata izkušnja v mojem življenju.<br />
Ni kaj! <br />
Sledilo je petje. "Mica mi je lonec dala" nas je pošteno<br />
razvnela. Peli smo jo izmenjaje. Deklice na eni strani,<br />
dečki na drugi in to vse hitreje in vse glasneje ... Kako<br />
zabavno in to pri pouku, sem si mislila.<br />
Sledila je TARČA. No, kaj pa bo to, sem se spraševala<br />
in že sem lahko opazovala kako so hiteli pripravljati<br />
tarčo, v katero so metali žogico z ježkom. Na njim<br />
zanimiv način so seštevali števila, katerih se je dotikala<br />
žogica! Malo neučakani, bi najraje seštevali še za druge,<br />
da bi lahko bili čim hitreje na vrsti, a kako je to moteče,<br />
ko prideš sam na vrsto - razen če seveda ne vržeš ravno<br />
tistih številk, kjer desetice preidejo čez stotice - takrat<br />
pa ... pride kakšen namig zelo prav …<br />
Ko smo postavili mize na svoja mesta, smo se posedli<br />
in začeli z vajami. Malo smo ugotavljali kaj se je že<br />
delalo in kaj ne...in kmalu bi ugotovili, da so že vse<br />
rešili...a tista debela mapa...tista je govorila drugače ...<br />
tam je bilo še mnogo, mnogo tega!<br />
Prijetno je bilo sodelovati pri njihovih operacijah in<br />
videti na kakšne načine so se lotevali nalog! Včasih se<br />
mi je zdelo, da je moč slišati njihove misli, ki v glavi<br />
meljejo in seštevajo, odštevajo, delijo, množijo. In kako<br />
so šilili te in one barvice! Morda se z neko barvo bolje<br />
računa kot z drugo - vredno je poskusiti!<br />
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong> 23
Seveda se včasih poškili naokrog in kaj prepiše, a kaj,<br />
ko je potrebno razložiti, kaj je napisano! Pa se še enkrat<br />
potopiva skupaj v nalogo in, glej no glej, najdeva pot<br />
in rešitev. Prav lep občutek je, ko jih gledaš s kakšno<br />
resnostjo spremljajo nekaj, kar se jim zdi strašno težko,<br />
dokler korak po korak ne stopajo rezultatu naproti in<br />
na koncu izrečejo: "aaa, jaaaa"<br />
Glavno uro smo končali z prebiranjem Kekčevih<br />
dogodivščin. To nas je zopet usmerilo vase in umirilo.<br />
Obisk sem končala s skupno malico in pripravo<br />
razreda. Z nekaj godrnjanja zaradi fizičnega napora,<br />
potrebnega za prenašanje miz in stolov iz razreda, so<br />
z nekim posebnim spoštovanjem razred spremenili v<br />
čudovit prostor za uro evritmije.<br />
Na koncu sem si zaželela, da bi lahko še kdaj prišla,<br />
da bi doživela še več ...<br />
Hvala za povabilo in pogumno naprej, ljubi 4. razred.<br />
Petek<br />
Pouk se je začel z jutranjim rokovanjem. Nekaterim<br />
je bilo nerodno, drugim smešno, tretji so bili spoštljivi.<br />
Meni pa je predvsem bilo zanimivo opazovati, kako<br />
zaupljivi in sproščeni znajo biti otroci.<br />
Po rokovanju sva skupaj z Metko še enkrat pozdravila<br />
vse učence in prav tako so učenci sozvočno pozdravili<br />
naju. Nato je Gabriel prižgal svečko in vsi smo se<br />
v mislih preselili v bližnjo preteklost, tako da je<br />
vsak povedal utrinek iz prejšnjega dne. S tem smo<br />
vzpodbujali sposobnost vživljanja v druge. Tudi sam<br />
sem lahko povedal novico, a se mi zdi, da sem izbral<br />
preveč resno, moralno novico. Sledilo je Istokovo in<br />
Mojkino recitiranje. Ob tem sem se spomnil na sebe<br />
in na razna predpisana besedila, katera sem se moral<br />
učiti na pamet. Primerjava se mi je v hipu zazdela<br />
odvečna, saj pri meni ob recitiranju ni bilo niti kančka<br />
iskrice v očeh, kaj šele veselja. Za Mojko je Gabriel<br />
ugasni svečo.<br />
Sledil je gibalno-ritmični del. Malo smo se razmigali in<br />
zapeli. Nekaj časa je trajalo, da smo si uspeli složno v<br />
krogu in po ritmu podajati žogice. Ta vaja me je izredno<br />
prizemljila in umirila, telo in duh sta se uskladila.<br />
Klopi smo spet premaknili na svoja mesta in otroci so<br />
pripravili zvezke za matematiko.<br />
Matematični del glavne ure sem začel s pripovedovanjem<br />
o mlinih na Muri, kako izgleda sprejem žita, ki ga<br />
pripelje kmet v mlin. Želel sem podati čim boljšo sliko<br />
o dogajanju v mlinu. Vživeli smo se v vlogo mlinarja in<br />
opravili nekaj "zapletenih" izračunov, da smo ugotovili,<br />
koliko moke dobi kmet za svojo pšenico in kako je tudi<br />
mlinar dobil poplačan svoj trud za mletje moke.<br />
Presenetila me je izvirnost pristopa k problemu, ki jo<br />
imajo otroci. Tako preprosto – enostavno genialno.<br />
Ob koncu glavne ure smo se še enkrat pozdravili in<br />
šli vsak svojo pot.<br />
V odmoru sem še nekaj trenutkov postal v učilnici<br />
in želel z učenci deliti svoj pozitivni vtis, vendar so<br />
že bili povsem v drugih vodah. Za njih me ni bilo<br />
več. Presenetilo me je kako hitro so odklopili in se<br />
preusmerili na druge stvari. Zamislil sem se nad tem,<br />
kako nam odraslim manjkata nenavezanost in bivanje<br />
v trenutku.<br />
Odšel sem nasmejan in z veselim srcem, v pust svet<br />
odraslih, ki nam ga otroci polepšajo. <br />
24 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD <strong>2008</strong>