Waldorfske novice - Pomlad 2008

D O G O D K I
Igra
Danaja Koren, 10.r
Uf, pa je za nami! Občutki so nepopisni; veselje,
zadovoljstvo ob uspehu mislim pa,da med sošolci
čutimo tudi trdnejšo povezanost.
Pa pojdimo od začetka! Januarja smo dobili novo režiserko (go.
Snježano Martinović) in besedilo (B. Nušić: Gospa ministrica).
Ko smo se ozrli na predviden datum premiere ter debelino
scenarija, smo se mnogi vprašali, ali nam bo uspelo. Sama sem
bila optimistična, saj nam je tudi v osnovni šoli uspelo izpeljati
kar precej zahtevne igre v še krajšem času. Vedela sem, da je za
vse najbolj potrebno potrpljenje (posebej med vajo drugih na
sceni),zbranost ter delovna vnema. Na vajah smo se velikokrat
imeli zelo lepo.Veliko smo se smejali, jaz sem bila navdušena nad
nastopom nekaterih že od vsega začetka, tudi režiserka,zelo
temperamentna ženska, se mi je zdela čudovita! Velikokrat
me je jezila neprisotnost sošolcev na vajah. Posebej tistih
celodnevnih med vikendom. Takrat smo ugotovili, da je vsaka,
še tako majhna vloga, zelo pomembna in nenadomestljiva.
Škoda, ker se nekateri niso zavedali, da jih kljub njihovi majhni
količini teksta močno potrebujemo. Najbrž se niso zavedali niti
tega, da jih lahko zato tudi z lahkoto zamenjamo s kakšnimi bolj
željnimi njihove vloge.
Ko sem bila sama na "odru" se mi je zdelo krasno. Igrati z
Ano in Kati je pravljica. Zakaj? Prvič: obe sta znali besedilo in
posledično sta lahko zelo mislili le na igro. Drugič: na odru sem
se počutila, kot bi bil že nastop. VEDNO, tudi če je bila le vaja.
Pa to ne pomeni, da sem imela vedno tremo, sploh ne. Ampak
čutila sem nekakšno "povezanost". Zelo dobro sta reagirali na
moje besede in dejanja in mi tako zelo olajšali situacijo. Takoj
sem vedela, v kakšnem tonu odgovarjati Živki, ne da bi sploh
mislila na to.
Moram povedati, da sem bila zadovoljna tudi s svojim
kostumom.Obleka je bila lepa in v njej sem se počutila kot prava
bivša ministrica. Smešen mi je bil edinole občutek spetih las.
Danes (zdi se mi tako) punce nismo tako navajene spetih in
urejenih frizur. Jaz pa še posebej ne. To me je malce spravljalo
ob živce. Tudi maska (make-up) mi je bila všeč.
In tako so se priprave zelo hitro iztekle. Zadnji dan se je
pokazala resnost zelo velike večine razreda. Nekateri so se
odrezali tako dobro, da tega od njih ne bi pričakovala. Pa ne
zato, ker bi menila, da so nesposobni, ampak ker so pogosto
kazali hladen odnos do igre. Na odru pa so vseeno zablesteli.
Zelo mi je bilo žal, da nisem mogla iz publike spremljati celotne
predstave.
In končno ... nastopil je dan premiere. Tega dne sem se veselila
in upala,da nam bo uspelo tako, kot zmoremo.V zakulisju je bilo
napeto in hkrati sproščeno, smejali smo se in z ušesi spremljali
dogajanje na odru.Veseli smo bili vsakega odziva publike.
Režiserka je ves čas "dajala tempo"s tleskanjem, kar nam je tudi
pomagalo pri boljši predstavitvi.
Igra je tekla, nekateri so se na mestih, kjer so naredili napako,
odlično znašli. Ko je bilo konec, smo bili zadovoljni. Bili smo
ponosni, vsi smo kar žareli. Dobili smo še rožice, starši so
pripravili prigrizke ...
Vesela sem bila, a sta na predstavo prišli tudi moji zelo dobri
prijateljici in da jima je bilo všeč. Ena mi je rekla, da se ji zdi
neverjetno,da se je cel razred tako združil in odlično izpeljal tak
projekt. Da njihovemu razredu ne bi nikoli uspelo kaj takega.
Dala mi je misliti. Res se mi zdi,da smo si postali zelo blizu,
saj smo do nekega zastavljenega cilja prišli skupaj, vsak je bil
pomemben. Hvala vsem, ki so/ste nas podpirali, saj so na koncu
dosegli rezultat in iz vsakega izmed nas izvlekli na plan velike
potenciale, ki jih še sami nismo poznali.
Živele igre in vsa skupinska dela, ki dajo vsakemu posamezniku
pomembnost v svetu in projektu ter na koncu zadovoljstvo vseh,
ki se nas je uspelo povezati v neuničljivo vez stkano iz veselja,
obupa, jeze, sreče, humorja in na koncu velikega skupnega
uspeha!
12 WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008