Waldorfske novice - Pomlad 2008

U V O D N I K
WTC
Iztok Kordiš
Godi Keller
Vprašanja staršev
Kratice so čudna reč. Na kaj pomislite, ko vidite
kratico WTC? Verjetno na World Trade Center,
pa gre slika naprej na New York in 11.9., pa na
Ameriko in njeno večno samoumevno prepričanost o pravici
urejanja in podrejanja sveta, pa naprej na svetovno ekonomsko
krizo, pa ...
Ampak ne pri nas! Ne pozabite, da smo na šoli in to
waldorfski šoli in da je bila velika noč letos zelo zgodaj.
WTC pri nas pomeni World Teachers Conference in to
konferenco organizira pedagoška sekcija vsake štiri
leta, v tednu po veliki noči, v Dornachu, v Švici. Letos
se je tam zbralo preko 1.100 učiteljev waldorfskih šol
iz celega sveta, osnovna tema pa je bila razvoj volje in
mišljenja pri otrocih v posameznem obdobju razvoja. WCC
je druga kratica, ki smo jo skovali ta teden – Wonder,
Compassion, Consiousness – to pa so tri osnovne stvari,
ki jih mora pri otroku razvijati šola v posameznem
obdobju, če želi skrbeti za zdrav otrokov razvoj in so
predvsem v današnjem hitečem storilnostnem svetu še
kako pomembne tudi za zdrav razvoj družbe. Čudenje je
seveda prva in osnovna kvaliteta, ki jo moramo pri otroku
razvijati že v predšolskem obdobju in pred rubikonom pri
devetem letu ter jo potem ohranjati vse šolanje. Temu v
osnovnošolskem obdobju sledi sočutje, razvoj občutka
za sošolce, prijatelje, soljudi, na koncu pa pride še skrb
za razvoj zavesti, zavesti o svetu, pojavih in gibanjih v
njem. Eno seveda ne izključuje drugega, le poudarek se v
posameznih obdobjih spreminja.
Waldorfske šole v zadnjem času v prizadevanju za
drugačno pedagogiko niso osamljene in ljudje po vsem
svetu, predvsem pa v Evropi, poleg pomena znanja vedno
bolj spoznavajo tudi pomen razvoja drugih človeških
kvalitet. Ta prizadevanja niso niti tako nova, v zadnjem
času so dobila le nov zagon. Že pred petnajstimi leti
je Jacques Delors zapisal znane štiri stebre vzgoje in
izobraževanja: learn to know, learn to do, learn to live
together, learn to be, lani pa je celo tako konzervativna
organizacija, kot je OECD, ki je neformalna kreatorka
politike razvoja izobraževanja v Evropi, v svoji letni
publikaciji o izobraževanju (Understanding the Social
Outcomes of learning, 2007) poudarila pomen razvijanja
socialne in čustvene inteligence v šolah.
Odprtost, sodelovanje z okolico, z drugimi, tudi drugače
mislečimi, ohranjanje in razvoj lastne identitete ter stalna
skrb za kvalitetno delo so danes naloge vseh, tako držav,
narodov, skupnosti, kot šol in posameznikov. Za to pa je
seveda potrebno zavedanje, da smo sami kreatorji tega
sveta, potreben je interes in volja kaj narediti in seveda
znanje, da to lahko naredimo. Največji strup današnjega
časa je malodušje, občutek nemoči in vdanost v usodo.
Pa smo spet pri začetku, pri liku in osnovni vlogi šole v
današnji družbi. Bodimo in ostanimo taka šola.
Konec prejšnjega leta je
na WŠL potekal tečaj za
starše, ki se je odvijal v
šestih zaporednih sredinih večerih.
Vodil ga je Godi Keller, vseboval
pa je v glavnem predavanja, ki naj bi
staršem (po)kazala pot do lažjega
razumevanj svojih otrok. Med
tečajem smo delali vaje
opazovanja, nato pa so sledili
razgovori. Vedno znova so se
pojavljala vprašanja, ki so v
vsesplošnem interesu. Nekaj
teh in odgovore nanje bomo
objavili v reviji Svitanje v rubriki Vprašanja staršev, na katera
bo odgovarjal eden ali več strokovnjakov. Na vsesplošno
pedagoška vprašanja bo odgovarjal Godi Keller. Glede na
naravo vprašanj pa bomo k sodelovanju povabili tudi druge
strokovnjake.
Koliko časa bo rubrika obstajala, je odvisno tudi
od vašega sodelovnja, dragi bralci, zato bi vas
želela vzpodbuditi, da vaša morebitna vprašanja
pošljete v pisemski ovojnici na naslov Svitanje,
Kašeljska cesta 150 C, 1260 Lj.-Polje ali pa po e-pošti
revija.svitanje@gmail.com.
Glavna tema šole za starše je bila intelektualen
razvoj otroka. Med predavanji se je pojavilo naslednje
vprašanje:
Nadarjeni učenci in dolgočas
Imam otroka, ki se zlahka uči ter si zelo hitro
zapomni učno snov. Drugi učenci potrebujejo pri
usvajanju snovi mnogo več časa in moj otrok se začne
dolgočasiti. Preprosto ne dobi dovolj izzivov, ki bi
odgovarjali njegovi intelektualni nadarjenosti. Kaj
naredi v takšnem primeru šola?
Godi Keller
Najprej si bom dovolil vprašanje razširiti: Kaj napravi ne
samo šola, temveč vsi vzgojitelji? Kajti vzgoja je stvar, ki
v enaki meri zadeva tako šolo kot starše. Vzgojni problem
vedno zahteva sodelovanje čimveč odraslih, ki so zbrani
okoli otroka.
Prva zapoved vzgojitelja je, da otroka ne zanika. To
pomeni, da ga sprejme v njegovi svojskosti in to svojskost
kot del otroka tudi pozdravlja. Nasprotno pa se pogosto
dogaja, da vzgoja izhaja iz tega, da je z otrokom nekaj
narobe in da je potrebno na njem nekaj spremeniti.
WALDORFSKE NOVICE, POMLAD 2008 3